Tiskane izdaje
Vzpon dokumentarcev lahko povezujemo s pomanjkanjem raziskovalnega novinarstva, ki je skoraj popolnoma izginilo iz medijev. Vrsta, ki izumira, so tudi aktivni intelektualci, oblikovalci javnega mnenja, ki so nekoč opozarjali na preslišane ali prikrite krivice in nepravilnosti, a so danes mnogi zaprti v svoje akademske svetove, mnogi pa so postali plačani svetovalci vlad in različnih korporacij.
V dokumentarcu Charlesa Fergusona Inside Job, ki govori o glavnih akterjih svetovne finančne krize na Wall Streetu, lahko vidimo številne profesorje ekonomije s Harvarda in Columbie, ki priznajo, da so bili svetovalci vlade, da so pripravljali različne študije, v katerih so podpirali delovanje finančne industrije, in da so bili zelo dobro plačani intelektualni odvetniki korporativne ideologije, ki je povzročila zlom finančnih trgov in bogatenje posameznikov.
Nova doba dokumentarnih filmov se je v ZDA začela z Bushevo administracijo, saj javnost ni več zaupala medijem, ki so postali del vladajočega propagandnega stroja, tako glede vojne v Iraku kot glede finančnih mahinacij na Wall Streetu. Dokumentarci so začeli prikazovati prav to skrito. Posamezne fragmente so povezali v zgodbo o ozadju. Svoj glas so dobili ljudje, ki so bili prej preslišani.
99 odstotkov in človeško obnašanje
Tipično raziskovalni so dokumentarci z oskarjem nagrajenega režiserja Alexa Gibneyja, čigar najnovejši film Mi krademo skrivnosti (We Steal Secrets) govori o Julianu Assangeu in Wikileaksu. V filmu o propadu teksaškega energetskega podjetja Enron (Enron: najpametnejši fantje v sobi) razkriva vso aroganco sodobnih direktorjev v velikih korporacijah, ki v bistvu niso ustvarjali ničesar, bili so le prodajalci megle, ki so podkupovali politike, skupaj z njimi pisali zakone v svojo korist in si z najožjimi sodelavci kopičili bogastvo. To je zgodba o »svobodnem podjetništvu«, o tem, da država ne nadzoruje več delovanja velikih korporacij, ki ponarejajo bilance in ropajo vlagatelje in zaposlene; ti v primeru Enrona niso ostali le brez službe, ampak tudi brez pokojninskih skladov, iz katerih so še nekaj dni, preden je podjetje propadlo, vodstvene strukture posesale še zadnje milijone in jih nakazale na osebne račune. Enron je bil le intonacija za to, da smo dojeli, da smo obkroženi s korporacijskim pohlepom, ki vodi in deli svet na bogate in revne ter uresničuje napoved pisateljice Ayn Rand, katere dela obožujejo republikanski čajankarji in mnogi naši desni politiki, o plutokraciji oziroma vladavini bogatih, ki naj bi kmalu nadomestila demokracijo.
Mediji so Enron že od začetka oboževali, niso jim bili sumljivi njihova domačnost z Belo hišo oziroma predsednikom Bushem, skrivnostno računovodstvo in velikanske enigmatične investicije. Revija Fortune ga je petkrat zapored poimenovala za najinventivnejše ameriško podjetje, Financial Times mu je podelil nagrado za najinventivnejše podjetje in nagrado za najpogumnejše investicijske odločitve.
»V dokumentarcih govorim o ljudeh, ki goljufajo, ki delajo zločine in ki jih nihče ne omogoči,« pravi režiser. Taksi na temno stran (Taxi to the Dark Side), za katerega je dobil oskarja, je zgodba o tem, kako so ameriški vojaki v vojaški bazi Bagram do smrti mučili nedolžnega dvaindvajsetletnega taksista Dilawarja. Kot prikazuje film, se takšna mučenja dogajajo z blagoslovom Bele hiše.
V filmu Mea maxima culpa: molk v božji hiši (Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God) režiser prikaže zgodbe moških, ki jih je kot otroke, največkrat kar med spovedjo, zlorabljal duhovnik Lawrence Murphy, ki je vodil šolo za gluhe otroke. V več kot tridesetih letih je zlorabil okoli dvesto otrok, za te zločine je vedel Vatikan, celo papež, vendar niso storili ničesar.
Zakaj ljudje, ki vedo za zločine in goljufije, ne naredijo ničesar? Podrobneje se je te psihološke teme Gibney lotil v filmu Eksperimenti o človeškem obnašanju (The Human Behavior Experiments), v katerem analizira znane eksperimente Stanleyja Milgrama in Philipa Zimbarda, ki sta dokazovala, da so čisto navadni ljudje, če jim avtoriteta to ukaže, pripravljeni storiti marsikaj, celo do smrti mučiti človeka. V filmu prikazuje, kako se ljudje v skupini hitro ognejo kakršnikoli odgovornosti. Pomenljivo je razmišljanje enega od zaposlenih v Enronu na koncu dokumentarca: »Zakaj se nikoli nismo vprašali o najpomembnejših rečeh, saj smo vedeli, da je vse narobe? Zakaj o svojih dvomih nisem nikoli spregovoril s kolegi ali nadrejenimi? Če bi, bi bilo morda vse drugače.«
Zimbardo meni, da se o takšnih stvareh ni dovolj le spraševati, ampak jih je treba povedati na glas. Ni nujno, da lahko posebne okoliščine čisto navadnega človeka spremenijo v sadista, lahko ga spremenijo tudi v junaka, pravičneža, nekoga, ki se celo žrtvuje za druge. Nekoga, ki izbere herojstvo namesto zla. »Če si ne bomo več znali predstavljati sebe kot junaka in če bomo pozabili, kaj junaštvo sploh je, bo naša družba ostala brez njih. Vzpostaviti moramo povezavo z latentnim junakom v sebi,« trdi psiholog.
Zakaj so danes ljudje raje tiho, namesto da bi opozarjali na krivice, napake, ki se dogajajo v njihovem okolju – v službi, soseščini, družbi? Primer sodobnih junakov so tako imenovani žvižgači, ki razkrivajo škodljivo delovanje politike (Edward Snowden, Bradley Manning) in multinacionalk.
Kdo je glavni
Najbolj razvpit med njimi je Monsanto, ki »pridela« več kot polovico svetovnih gensko spremenjenih poljščin. Prizori v filmu Hrana, d. d., v katerih inšpektorji Monsanta preganjajo in tožijo ameriške kmete, ki hranijo in uporabljajo svoja semena, spominjajo na futuristične apokaliptične romane kakšnega Huxleyja ali Orwella. »Ker je Monsanto tesno povezan z vsako ameriško vlado, o škodljivi hrani in monopolu nad semeni sploh nimamo javnih debat,« pravi borec za zdravo hrano Michael Pollan.
Predstavniki multinacionalk seveda vedno zavrnejo sodelovanje v dokumentarcih, ne nastopijo niti z eno samo izjavo. Po vsem svetu imajo svoje propagandne stroje, lobije, politike, akademike, ki srčno podpirajo uporabo herbicidov, pesticidov in seveda gensko spremenjeno hrano. Tako kot prej omenjeni ekonomisti tudi tukaj stroka pripravlja primerna izvedeniška mnenja, za katera je bogato plačana. Kot pravijo ti intelektualni »advokati«, gre pri sodobni proizvodnji hrane prehrambni industriji le za dobro ljudi, za to, da se znebimo lakote, kar je približno tako, kot da bi bankirji na Wall Streetu trdili, da si milijarde kopičijo le zato, da bi nekoč vsi ljudje na svetu imeli več denarja in bili srečni.
»Resnice« so danes pač naprodaj. Kot je dejal že Alfred Hitchcock, je pri igranem filmu režiser bog, pri dokumentarcu pa je bog režiser. Dokumentarec odkrije nekaj, česar človek s prostim očesom ne vidi.
Pesnik, ki rad hodi
Drugačne dokumentarce dela še en veliki mojster, nemški režiser Werner Herzog, ki sicer že dolgo živi v ZDA. Jama pozabljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams) govori o čudežno lepih jamskih slikarijah, ki so jih našli v Franciji in so stare več kot 32.000 let. Srečanja na koncu sveta (Encounters at the End of the World) je posnel na Antarktiki, v globoki modrini pod ledom, o ljudeh, ki živijo na različnih raziskovalnih postajah, o pingvinih, med katerimi je našel depresivce, ki imajo dovolj svoje velikanske skupine in se odpravijo daleč stran od nje, v notranjost pokrajine, v zagotovo smrt. Pretresljivo lepa je pripoved o Timothyju Treadwellu, aktivistu, ki se je več let vračal na Aljasko in živel med grizliji ter se boril za njihovo ohranitev, dokler ga ni ena izmed teh veličastnih živali pokončala. Filmu je naslov Človek grizli (Grizzly Man). O ljudeh, ki so se v nekem trenutku v življenju spremenili v krute pošasti, govori dokumentarec Čakanje na usmrtitev (On Death Row), ki ga je posnel med na smrt obsojenimi zaporniki v ZDA.
Herzog o sebi pravi, da je bolj pesnik kot filmar. Da ga zanima tisto, kar je obratno od »računovodske resnice« in kar bi lahko poimenovali ekstatična resnica. »To je tisto, kar vidimo, ko stopimo izven sebe, kar se včasih zgodi pri globoko vernih ljudeh. Zanimajo me stvari, ki so kot nekakšna srednjeveška mistika.« V teh dokumentarcih zna iz ljudi kot iz podobe narave izvleči posebne resnice. »Ne delam intervjujev,« razlaga režiser, ko govori, kako snema dokumentarce, »samo pogovarjam se. Poznam človeško srce, in to zato, ker rad veliko potujem peš. Tistemu, ki pešači, se svet razpre. Šel sem recimo peš od Münchna do Pariza in na mnoga še daljša potovanja. Potujem brez prtljage; imam le rezervno spodnje perilo, daljnogled, zemljevid in zobno ščetko. In ker potujem tako skromno opremljen, sem ves čas odvisen od soljudi. Prosim jih za vodo, na primer. Tako se naučim približati ljudem in jih prositi za usluge. Tega, kako se nagniti globoko v človeško dušo, te na filmskih šolah ne morejo naučiti.«
Od zlorab do izbrisanih
Tudi pri nas je žanr dokumentarnih filmov v razcvetu. Spomnimo se na Zupaničev Petriček, na dokumentarce Toma Križnarja in Maje Weiss o Darfurju, film Maje Weiss Kam je izginil delavski razred, Aleksandrinke Metoda Pevca.
V zadnjem času jih kar nekaj odkriva prekrite resnice iz naše bližnje preteklosti ali aktualne sedanjosti. Tak je recimo film Damjana Kozoleta Dolge počitnice, ki govori zgodbe o treh posameznikih, ki so bili izbrisani, ki so jim birokrati brezsrčno prerezali osebne dokumente in so čez noč ostali brez človeških pravic. Rojstvo nove države iz druge perspektive. V filmu nastopa takratni predsednik vlade in današnji evropski poslanec Lojze Peterle, ki pravi, da se nikakor ne strinja s sintagmo 'izbris'. Takratni notranji minister Igor Bavčar ni želel dati izjave. Kozole bo naslednji mesec premierno predstavil dokumentarec Projekt: rak o umetniku Ulayu.
Med dokumentarci, ki so nastali v produkciji Televizije Slovenija, sta mi v spominu ostala dva po krivici dokaj spregledana, ki se ukvarjata s stvarmi, ki se dogajajo čisto blizu nas in so vendarle skoraj nevidne oziroma jih javnost ne želi videti. Prvi je film Siniše Gačića Kupi me! o trgovini z ljudmi. Avtorica drugega je Jelena Aščić, ki je posnela pretresljiv film o zlorabi otrok Nikomur ne smeš povedati. Avtorici, ki je v enem od intervjujev povedala, da je najbolj pretresljivo to, da otroke zlorabljajo tisti, ki so jim najbližje – očetje, očimi, dedki, se je javilo kar enajst žrtev, ki so bile pripravljene povedati svojo zgodbo.
Na odru
Dokumentarni žanr lahko v zadnjih letih najdemo v gledališču, ki je danes eden redkih medijev, v katerem se gledalec in igralec srečata iz oči v oči, si za nekaj ur delita isti prostor, čas, dihata isti zrak. Resnica, ki jo govorijo dokumentarne gledališke predstave, je zato še toliko bolj direktna. Hrvaški režiser Oliver Frljić, ki v predstavah vedno najraje spregovori o tistem, kar najbolj boli, je v Prešernovem gledališču Kranj ustvaril predstavo 25.671, ki govori o izbrisanih.
Sebastijan Horvat, Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin in Andreja Kopač so pripravili dokumentarno predstavo Was ist Maribor?, ki je pripoved o propadu mariborskega industrijskega giganta, Tovarni avtomobilov in motorjev (Tam), ki je nekoč zaposloval več kot devet tisoč delavcev. Zaradi finančnih in političnih interesov je v tranzicijskem obdobju postal prostor plenjenja, v katerem so delavci, ki so s srcem ljubili svoje delo in tovarno, ostali brez pravic in brez besede. Predstava, ki je narejena kot nekoč delavske predstave, v dokumentarnem delu odkrije grobarje tovarne; vrh takratne politike je leta 1996 ustvaril idealne razmere za tako imenovane menedžerje, ki so razkosali, oropali in uničili to veliko tovarno. Za propad Tama in njegovo plenjenje nihče ni nikoli odgovarjal in stečaj Tama še danes ni končan.
Na festivalu Mladi levi smo lahko prejšnji teden videli predstavo Hate Radio švicarsko-nemške gledališke skupine The International Institute of Political Murder. Ta nenavadna, težka in žalostna predstava govori o genocidu nad Tutsiji, ki se je leta 1994 zgodil v Ruandi. Eden od glavnih krivcev za uboj skoraj milijona ljudi je bila zasebna radijska RTLM, ki je s hujskaškim programom že nekaj mesecev pred pobojem pripravljala Hutuje na klanje. Radio je bil odličen propagandni medij za pretežno nepismeno prebivalstvo, ki so za to, da so bili »obveščeni«, potrebovali le tranzistor in baterije.
Glavni akterji radia RTLM so bili dva hutujska ekstremista (moški in ženska) in belec italijansko-belgijskega rodu, ki se je tam znašel po naključju kot napovedovalec, in seveda didžej; RTLM je vrtel najboljšo afriško in zahodno pop glasbo. Predstava je dobesedna rekonstrukcija radijskega programa; klinično čist in nepropustno zaprt radijski studio, v katerem napovedovalci ščuvajo h klanju, obveščajo Hutuje, kje se skrivajo Tutsiji, zunaj pa je divjalo klanje.
Na radiu so ves čas spremljali telefonske klice poslušalcev, med drugim tudi osemletnega dečka, ki vpraša, ali lahko kolje sovražnike, in voditelj mu pove, da seveda, saj morajo vsi sodelovati pri ubijanju ščurkov.
* * *
Poseben dokument, dokumentarec nekega življenja, je tudi knjiga Nihče (Mladinska knjiga), ki združuje zgodbo o Srebrenici, izbrisanih, povojnih pobojih in finančni krizi. Gre za avtobiografijo Mehmedalije Alića, ki je kot mlad fant iz Bosne prišel v Slovenijo, med vojno v Jugoslaviji so v Srebrenici pobili večji del njegove družine, bil je izbrisan, se zaradi tega znašel z ženo na cesti, brez službe in dohodkov, ko je končno dobil slovensko državljanstvo, je pomagal zapreti rudnik urana Žirovski Vrh, potem pa je v opuščenem rudniku v Laškem postal vodja raziskovanja Hude jame, kjer je odkril Barbarin rov, v katerem so posmrtni ostanki 2500 žrtev povojnih pobojev. Žrtev v Hudi jami še vedno niso pokopali, Barbarin rov so zaprli, Mehmedalija Alić pa je prav zato, ker je javno spregovoril, kaj je videl v jami, znova izgubil službo.
V intervjuju za Sobotno prilogo je pred dvema letoma Boštjanu Videmšku povedal: »V jami je vendarle tisoče ljudi, ki jim je bila odvzeta ne le pravica do življenja, temveč tudi pravica do pogreba! Ugotovil sem, da med izvrševalci pobojev v Srebrenici in Hudi jami ni velike razlike. Vse se je dogajalo po istem receptu – le pol stoletja kasneje. (...) Zločinci so ljudje z imeni in priimki. Kot takšne jih je treba obsoditi in kaznovati, sicer lahko za zločince veljajo tudi petletni otroci. Največji zločin balkanskih vojn je dejstvo, da zgodovino pišejo – zločinci. Tisti, ki jim je uspelo pobijati več in bolje. Ne smemo dovoliti, da laž premaga resnico in da zlo premaga dobro. O Hudi jami moramo govoriti na glas, tako kot bi morali ves čas na glas govoriti o srebreniškem genocidu. Potrditi moramo tezo, da zločin nikoli ne zastara, to je zdaj moja naloga. To je moja misija. To je moja terapija.«
Kako že pravijo: če je prva žrtev vojne resnica, je njena zadnja žrtev spomin. Dokumentarci so zato pomembni dokumenti, da se ta rek ne uresniči tako zlahka.
