Na ramenih velikanov

Sodobniki smo palčki na ramenih velikanov! V srednjem veku so to retorično figuro uporabljali menihi in učenjaki. V modernosti je postala skupna last vseh pismenih. Nazorno namreč osvetljuje držo, v kateri vidimo dlje oziroma vemo več od predhodnikov le zato, ker stojimo na njihovih ramenih, na ramenih zgodovinske vednosti in kritičnega premisleka, skupinske domišljije in izkušnje.

Moj prvi velikan, spoznal sem ga v otroštvu, je deloval na glavni cesti v glavnem mestu dežele. Razkoračil se je med veleblagovnico Nama in križiščem s Šubičevo. Iz dolge izložbe s številnimi okviri je opazoval mimoidoče in vabil k izletom v naravo, družbo in kulturo. Rodil se je komaj dober mesec po tem, ko so partizanske čete osvobodile Ljubljano. Rasel je v skladu s povojnim optimizmom. Kljub surovim časom je pokazal dobršno mero naivne navdušenosti in zvedave zavesti. Ohranil je smisel za začudenje in znal zaznati drgetanje v človeških dušah.

Gojil je panje čebelic in sinjim galebom sledil, skrivnostne bisere je trosil, življenje in delo Odiseja je proučeval in opozarjal je na mlada pota, oživljal je spomenike slovenske preteklosti.

Velikan v mojem bralskem svetu je bila pravzaprav velikanka: Mladinska knjiga. Odraščal sem z njenimi natisi. Številni smo na teh straneh spoznali, da nekoga moraš imeti rad, dežnik je lahko balon in veselo šolo mirno prineseš k rednemu pouku. Nekoč so uredniki in umetniki v razkošnih slikanicah postavili temelje za ljubljansko šolo knjižne ilustracije. Imela je znaten mednarodni ugled. Danes ima založba kot sestavni del Skupine Mladinska knjiga, nastale leta 2005, vodilni položaj na področju založništva, knjigotrštva in papirništva v jugovzhodni Evropi.

V socializmu je spadala v državno last, na začetku devetdesetih let se je prelevila v delniško družbo, nikoli pa ni pozabila osnovnega poslanstva: ustvarjati, vzdrževati in izboljševati slovensko kulturo ter krepiti skupnost slovenskega jezika, knjig in bralcev. Po tem, ko je večinski delež Skupine Mladinska knjiga Založba po stečaju holdinga Zvon Dva, last katastrofalno propadle mariborske nadškofije, prišel leta 2012 v roke bank upnic, je velikana slovenske knjižne proizvodnje za dvomljivo nizko ceno letos kupil manjši podjetni založnik, Učila International, Tržič.

Vem, da kapital obravnava knjigo enako kot čevelj, torej kot prodajno blago. Vendar vem tudi, da ministrstvo za kulturo obstaja prav zato, da ni v celoti in vselej tako. Verjamem, da slovenska knjiga pomeni dragocenost za slovenske bralce. Vendar verjamem tudi, da brez bralcev ni državljanov. Upam, da nisem edini, ki ljubi Mladi vedež, enciklopedijo za mlajše najstnike. Vendar sem prepričan, da nas je mnogo, ki nimamo radi trdovratne mešetarske iluzije, da se svet začne in konča z nami. Avtorji in založniki, trgovci in kupci: konec koncev smo vsi le palčki na ramenih velikanov.

Človek brez preteklosti torej ne more razmišljati o prihodnosti. Začeti je treba od začetka. Na začetku je bil Mladi vedež. Izšel je leta 1961. Barvni tisk, besedila in ilustracije so pionirski plod slovenskih ustvarjalcev. Pisali so Miroslav Adlešič, Milko Kos, Stane Mihelič, Metod Mikuž, France Planina, Anton Polenec, Josip Ribičič, Silvester Škerlj in Venceslav Winkler. Ilustrirali so Milan Bizovičar, Jože Ciuha, Ančka Gošnik Godec, Božidar Jakac, Leo Koporc, Stane Kumar, Slavko Pengov, Savo Sovre, Ive Šubic, Melita Vovk-Štih, Tone Žnidaršič, za založbo Zorka Peršič. Rodil sem se istega leta kot Mladi vedež. Za osmi rojstni dan sta mi starša poklonila izvod te enciklopedije v ponatisu. Past se je zaprla, odprl se je svet od A do Ž.

Avtomobil: beseda pomeni »samogibalo«, z lastno silo gibajočo se napravo. Prvi avtomobil je gnal parni stroj. Vožnja v avtomobilu je dandanes tiha in prijetna, včasih pa ni bilo tako.

Včasih ni bilo tako. V starih časih ni slavni konjeniški spomenik stal nasproti glavnega vhoda na železniški postaji, ni mislil, kako povleči mejo na pravilni strani Alp, včasih je bilo tako, da je tam stal kiosk Niš Ekspresa. Ekipa gradbenikov ga je zmetala skupaj v enem dnevu, bi rekel. Tenke stene in valovita streha iz salonita, nagnjena postrani kot baretka na mladem fičfiriču, plakati lepih krajev domovine na zidovih, obledelih že spočetka, vrata brez ključavnice in vedno gneča, ne veš, so postopači ali potniki, večji ali manjši kmetje, mar vsi potujejo na jug? Rute in cule, klobuki in kovčki. Z očetom sva razoglava. Bil je ponedeljek v kislem aprilu, preskočil sem tri luže in pristal na suhem. Majhen dosežek, kako ga povečati? Z veliko vaje, bi rekel. Kdo je naslednji? Midva. Dve karti do Kragujevca. Avtobuse so vozili šoferji z diplomo visoke šole, cesto bratstva in enotnosti so preživeli, zamenjavo za volanom so opravili stoje, brez izgube hitrosti in smeri, nov par svežih oči in krepkih dlani. Plosknil nisem, na mestu sem dvakrat skočil v zrak, ko sva prispela na dvorišče tovarne. Zastava 101. Nov. Družinski. Barva svetle gorčice. Žari in sije kot stadion pred finalom lige prvakov. Zrno do zrna – pogača, dinar na dinar – avto se plača. Nemške marke so krožile in črni trg je dobro deloval. Potreba je utišala hrepenenje srca, varčevali smo kot v stiskalnici za grozdje: s trmo in disciplino. Kdo bi si predstavljal, da bodo zadržane psovke zdaj zvenele kot molitev, ha? Omamni vonj bencina, drhteča mašina in pospešeni utrip v žilah na deškem vratu, napeti sem ga moral, ko sva odpeljala, za odtenek prehitro, bi rekel, z oblakom prahu za seboj, kot v tistem filmu, o katerem smo govorili vsi, čeprav ga ni videl nihče.

Železnica: oblačnega oktobrskega dne l. 1828 se je kopica ljudi zbrala v angleškem trgu Rainhillu. Gnala sta jih zanimanje in radovednost, ali bo parna lokomotiva dosegla predpisano hitrost 16 km na uro.

Ne mržnje ne preroške vneme ni poznal, tisti ženski glas, s katerim je ekspresni vlak za Zidani Most–Zagreb–Beograd–Istanbul prihajal na četrti peron, na postaji domačega mesta smo čakali, da sestopijo sezonski delavci iz Münchna in se objamejo pari, za hip odložene potovalke, zdaj na juriš mi, po tesnih kovinskih stopnicah, en korak čez dve, mudi se nam, na državno prvenstvo gremo v prestolnico, s simplon ekspresom, smrdečim po starih nogavicah in mladi čebuli, črno-bele fotografije Opatije in Dubrovnika, Bleda in Zlatibora nad sedeži vagonov druge klase, ne nagibaj se skoz okno, ne uriniraj, ko vlak stoji, poslušaj trenerja, kako molči, fazan, glej vzornika in daj še ti, zdaj prvič greš v Beograd, mravljinci plezajo po hrbtenici, kri po žilah drvi in obred prehoda se sredi panonske ravnice zgodi, ajda, koruza, pšenica, potegnejo te z ozkega ležišča v spalniku, modre odeje in bele rjuhe, tenke kot udarci s težkimi dlanmi, v skupnem ritmu padajo po riti, še dobro, da smo iz drugega vica, na vrhu Triglava bi me pretepli z zvitkom plezalne vrvi, zapomnil si bom, zdaj sem naš, iz neubranih grl zadoni in steče alkohol, le kozarček, se razume, še nisem rekel keks, nas je vlak izpljunil med stojnice z burekom, zeljanico in leskovačko mučkalico, cigani ponujajo ponaredke iz Italije, še malo, še malo, nič ne bo ostalo, hlače, bluze, sandali, kapa solunskih borcev na oznojeni pleši, stolp otomanske trdnjave nad sotočjem Donave in Save, peščene steze med muzejskimi topovi, jogurt v steklenički pod pokrovom iz staniola, zagonetni napisi na hotelih in tehtnica za sprehajalce na koncu Knez Mihajlove ulice, bela kot kimono prvaka, ki mu je ušel naslov.