Tiskane izdaje
Avseniki niso moja glasba, nisem fan, vendar jih spoštujem in zagovarjam.
Toda tokratna kolumna ne bo toliko zagovor Avsenikov, temveč bolj frontalni napad na medije, ki neutrudno promovirajo alternativno kulturniško srenjo à la Metelkova in Kino Šiška.
Zadnji teden dni so vas mediji bombardirali s toliko pompoznimi jubilejnimi zapisi – beri: intervjuji z insajderji in hvalilnimi zapisi, ki so mejili na PR –, da zagotovo ni moglo mimo vas, da je te dni minilo dvajset let od nepozabnega zgodovinskega dogodka, ko je prvi skvoter preplezal zid nekdanje kasarne JLA na Metelkovi in sprožil veličastno revolucijo in relokacijo alternativne kulture in sociale.
Dvajset let je še kar dolga doba, ki je morda ni čisto nesmiselno proslavljati. Toda po zaslugi podobno pompoznih jubilejnih zapisov ni mogla te dni mimo vas niti četrta (z vrstilnim števnikom: 4.) obletnica ustanovitve Kina Šiška.
Na drugem bregu slovenske kulturne ločnice – ki je morda še globlja in nepomirljivejša kot sam politični antagonizem med partizanščino in domobranstvom ter levico in desnico – pa je po zaslugi popolnega molka v dominantnih medijih šla gladko mimo vas šestdesetletnica delovanja Ansambla bratov Avsenik. Privrženci začetnikov in simbola narodnozabavne glasbe so jo zadnji vikend v avgustu proslavili s tridnevnim festivalom Avsenik v Begunjah.
Hotel sem biti zraven vsaj za en večer že iz poklicne, če ne osebne radovednosti, vendar mi ni uspelo – kot tudi ne prejšnjo soboto v Križankah na njihovem musicalu Bila sva mlada oba. Žal mi je, da ga nisem šel poslušat že junija v Poletno gledališče Studenec – ki je že sam po sebi neverjeten kulturni fenomen, o katerem se ljubljanskim kulturnikom pol ure vožnje s konjsko vprego stran niti ne sanja.
No, saj ni važno, pač nisem šel. Ker hodim redko na koncerte, sem tudi v Kinu Šiška marsikaj zamudil. Na žalost nekaj dobrih koncertov – na srečo pa recimo proslavo visokega življenjskega jubileja Igorja Vidmarja pred tremi leti, ki so jo v tako imenovanem Centru urbane kulture obležili s častmi, kakršnih ni bil deležen v svojih krogih in časih niti sam Josip Vidmar.
Na Metelkovi pa še sploh nikoli nisem bil – in nimam občutka, da sem v življenju kaj zamudil.
O Metelkovi sem na svoj zoprni in pretirani način povedal vse že v kolumni pred sedmimi leti.
Od leta 2005 do 2006 sem stanoval na Metelkovi 12, v bloku ob zdravstvenem domu, in kolikor-toliko od blizu – iz sedmega nadstropja – spremljal tamkajšnje dogajanje.
»Metelkova Mesto je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost, ki bi jo morali podreti takoj, ko je šla vojska ven, ne pa da so jo dovolili poskvotati. Ampak nekaj se mi zdi še bolj neverjetno od samoumevnosti, s katero bi morali meščani, če želijo biti v očeh alternativcev vredni življenja v mestu, sprejemati ne le to subkulturo, temveč celo njene najbolj pritlehne stranske učinke. Kako je alternativcem sploh uspelo, da so toliko ljudi – na čelu s politiki [danes popravljam: predvsem na čelu z mediji] – prepričali, da je njihov marginalni kulturni ekskluzivizem nepogrešljiv element urbanega življenja?«
Da ne bo pomote: tako kot se mi zdi super, da obstaja Kino Šiška – kvečjemu sem ciničen do tega samozadovoljnega opletanja s pridevnikom urban, -a, -o –, tudi nimam nič proti Metelkovi. Zaradi mene naj kar bo.
Moj edini pomislek je, da je kot kulturna in politična instanca totalno precenjena. Marginalna kultura in vse sorte subkultur naj bojo, toda v kontekstu nacionalne in mestne kulture ni Metelkova nič več kot marginalija.
Za mnoge je Metelkova seveda dober plac za prireditve in družabnosti, sicer pa ni nič več kot navidez svobodnjakarska oaza tistih, ki se ne le ne morejo, temveč se tudi ne znajo ali nočejo vključiti v družbo in jim pač prav pride neka samozvana avtonomna cona v narekovajih, kjer počnejo tisto, kar je v območjih bliže centra (družbe) v glavnem prepovedano ali nezaželeno.
Metelkova je v tem smislu nekakšen rezervat – da ne rečem peskovnik –, ki jezno mladino odvrača od bolj konkretnega poseganja v družbo.
S tem pa še vedno nisem razložil, zakaj mediji in družbeni mainstream tako padajo na altersceno.
Že nekaj časa so v mnogih družbenih segmentih – še posebej pa v parakulturnih in družbenih vedah – na oblasti generacije, ki so konec osemdesetih rasle in dozorevale kot alternativa tako rekoč vsemu in se po osamosvojitvi začele počasi transformirati v novi establišment.
Zato ni čudno, da po dvajsetih, petindvajsetih letih tvorijo prevladujoče intelektualno jedro slovenske družbe v glavnem tipično konservativni konvertiti, glasni in glajhšaltani guruji gneva proti simboličnim gasilskim veselicam od koncertov, politične ekonomije, pravoznanstva in teorije novinarskih žanrov pa do socialnih transferjev, vrednotenja neoliberalizma, nacionalnega interesa in nenazadnje medijev.
Staro in mlado je že od nekaj rado govorilo, da so bili tedanji alternativni mediji kot Radio Študent, Mladina, Katedra, Tribuna valilnice kadrov. Seveda so bili, ne morem jim oporekati. Lahko pa jim povem, da se tako njim kot nam vse to še danes pozna.
Prva posledica njihovih kariernih akrobacij je, da slovenski mediji še danes funkcionirajo tako, kot lahko na dvajsetletni darkersko alternativni podlagi pač funkcionira tipično konservativno konvertitstvo.
Po drugi strani pa so ljudje, ki niso štartali na Študentu, Mladini, Katedri, Tribuni, danes bistveno hendikepirani. Tisti, ki so začeli v mainstream medijih – in se s tem dokopali do povsem drugačnega, po mojem boljšega in tudi temeljitejšega backgrounda –, se morajo za razliko od njihovih kolegov prvoborcev, pri katerih je to samoumevno, vsak dan sproti na novo potrjevati kot profesionalci.
Zaradi te njihove alternativne provenience je danes tako samoumevno, da so Avseniki brez veze in da naj bojo raje srečni, da jih pustimo pri miru, sicer pa o njih sploh nima smisla pisati, ker medije tako ali tako spremljajo le tisti, ki poslušajo Sigur Fucking Rós, štejejo žrtve v Siriji in so na tekočem s filipinsko filmsko produkcijo.
Zaradi te njihove alternativne provenience je danes tako samoumevno, da mediji potiskajo Metelkovo v prvi plan, Avsenike pa v ozadje neke druge, morda resničnejše ali vsaj pristnejše, a bolj skrite Slovenije, ki nima s tole tukaj v medijih nobene zveze.
