Na svidenje v vojni za svetovni splet

Čez nekaj mesecev se bodo v Dubaju sestali člani zelo stare organizacije – Mednarodne zveze za telekomunikacije (ITU) – in se pogovarjali o prenovi zelo starega dokumenta: mednarodnega sporazuma o regulaciji telekomunikacij. Za spremembe so krivi zelo novi načini uporabe interneta, ki vladam spodkopavajo nacionalno suverenost, podirajo poslovne modele, posegajo v državljanske svoboščine in spreminjajo razmerja v globalni politiki. Zato je treba internet ukrotiti in povrniti nekdanji red, so prepričani njegovi vse številčnejši kritiki.

Decembrska konferenca bo pokazala, kako si ta »red« predstavljajo predstavniki 193 članic ITU, saj morajo države do tedaj predstaviti predloge in pripombe na trenutno veljavna telekomunikacijska pravila. Njihovi predlogi bodo zapisani v zelo tehničnem jeziku – kako naj nacionalni telekomi obračunavajo mednarodne storitve, kam naj preusmerjajo telekomunikacijski promet in kaj naj bo zapisano v statutih nadzornih organizacij –, vendar bo dejanska vsebina zelo politična: kdo bo nadzoroval internet.

Nekatere članice (Rusija, Kitajska …) bodo verjetno zagovarjale uveljavitev »internetnega davka« – zaračunavanja mednarodnega internetnega prometa podobno kot pri telefoniji – in predlagale, da morajo vsaj del nadzora nad internetom prevzeti Združeni narodi, so razkrili zaupni delovni dokumenti, ki jih je nedavno objavila spletna stran wcitleaks.org. Na preteklih srečanjih ITU so člani v delovnih skupinah resno razpravljali o ustanovitvi novega »varnega« interneta, na katerem ne bi bilo piratstva, pedofilije, internetnih smeti in anonimnosti (tak internet bi nadzorovale države). Znova so se okrepile tudi kritike, da imajo ZDA na internetu nesorazmerno veliko moč, saj obvladujejo velik delež spletnega prometa in storitev, nadzorujejo internetne standarde in upravljajo internetni naslovni prostor (imena računalnikov in spletnih strani).

Ameriški pogajalec Terry Kramer je na spletni strani zunanjega ministrstva že napovedal, da ZDA ne bodo podprle nobenega predloga, ki bi lahko »nedemokratičnim državam« olajšal spletno cenzuro, omejeval spletno ekonomijo, okrepil regulatorsko vlogo ITU ali prenesel del nadzora interneta na OZN. Soglasni so bili tudi predstavniki ameriškega kongresa, ki so prepričani, da mora internet ostati ameriški, če hočemo ohraniti njegovo odprto in demokratično naravo.

Je zimska konferenca v Dubaju res tako pomembna za usodo interneta in demokracije?

Omrežje vseh omrežij

Ko je Sovjetska zveza 4. oktobra 1957 v vesolje uspešno poslala prvi satelit Sputnik 1, se je tedanja ameriška administracija ustrašila, da utegnejo Sovjeti postati najmočnejša svetovna supersila, če ne bodo resno pospešili razvoja vojaške tehnologije. Zato so leta 1958 ustanovili posebno vojaško razvojno agencijo (DARPA), ki je začela med drugim financirati tudi razvoj pomembnih prihodnjih informacijskih orodij: računalnikov, umetne inteligence, novih komunikacijskih omrežij in jezikov, s katerimi se bodo sporazumevali pametni stroji.

Raziskovalni projekti niso bili centralizirani, ampak so jih izvajali raziskovalni oddelki po vseh ZDA – na univerzah, v podjetjih in inštitutih, ki so si lahko privoščili tedanje velike in drage elektronske računalnike. Raziskovalce je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zamikalo, da bi povezali računalnike, si izmenjevali podatke in sodelovali pri projektih. Začeli so nastajati prvi omrežni protokoli in standardi, ki so omogočali povezovanje zelo različnih računalnikov po vseh razpoložljivih komunikacijskih poteh: telefonskih žicah, radijskih valovih in pozneje tudi satelitskih povezavah. Hkrati je oboroževalna tekma med supersilama povečevala strah pred jedrsko vojno, zato so v Darpi začeli razmišljati o novem, izjemno odpornem in razpršenem komunikacijskem omrežju, ki bi preživelo tudi napad z jedrskim orožjem.

Omenjene zgodovinske okoliščine so ostale zapisane v arhitekturi današnjega interneta. Tehnični protokoli so bili dovolj odprti, da se je lahko na omrežje povezal vsak računalnik in pozneje tudi druga civilna omrežja, ki so nastajala po vsem svetu. Enaka pravila so veljala za vse podatke, ki so se pretakali po omrežjih – od tedanje komunikacije med vojaškimi računalniki do današnjega izmenjevanja filmskih datotek in osveževanja osebnih profilov na facebooku. Njegovi snovalci so ga namenoma »razsrediščili« ter pri načrtovanju naslovnega prostora niso upoštevali geografskih in nacionalnih omejitev, kar je veljalo za vse pretekle komunikacijske kanale (telegraf, telefon …). Pri načrtovanju varnostnih standardov pa še niso smeli uporabiti močnega šifriranja, ker ga je ameriška vlada obravnavala kot orožje in je njegovo množično uporabo (izvoz) dovolila šele v devetdesetih letih. Zato je na internetu še danes težko zagotoviti varno elektronsko poslovanje in obvarovati državljane pred režimi, ki sistematično prisluškujejo nezaščitenim komunikacijam in preganjajo politične oporečnike.

Vendar tudi internet ni ostal čisto brez središča. Vsi mrežni naslovi elektronskih naprav spletnih strani so kljub razpršenosti omrežij ostali na računalnikih v lasti ZDA, kar daje Američanom veliko upravljalske moči. Lastniki imenika namreč tudi na internetu odločajo, kdo in pod kakšnimi pogoji se lahko priključi in kdo nima več dostopa do globalnega komunikacijskega kluba.

Čigav je internet

Ker je jedrska grožnja v sedemdesetih letih počasi plahnela, se je začela spreminjati tudi vloga omrežij, zlasti Arpaneta, iz katerega je izšel internet. Njegova vojaška preteklost je bila vse manj opazna, saj so za omrežje skrbeli inženirji, znanstveniki in raziskovalci, ki so ga zasnovali (Vint Cerf, Jon Postel, Robert Kahn …). Država je spodbujala privatizacijo nekdanjih vojaških raziskovalnih centrov, v katere so vstopala zasebna podjetja in pridobivala koščke internetne infrastrukture (tehnologijo, patente …). V devetdesetih letih so se začeli za internet zanimati trgovci, banke in medijska podjetja, naslovi spletnih strani pa so postali tržna dobrina, za katero so registrarji iztržili na stotine milijonov dolarjev.

Komercializacija interneta je vse bolj vznemirjala njegove očete, ki so stvaritev dotlej upravljali kot javno dobrino, opisujeta Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls The Internet. Zato so začeli internetni skrbniki iskati načine, kako obvarovati omrežje pred komercialnimi in političnimi interesi. Verjeli so, da interneta ne sme upravljati nobena zasebna korporacija ali država – niti ZDA –, če hočejo zagotoviti njegovo odprtost. Hoteli so ustanoviti nevladno in nadnacionalno internetno združenje ter mu zaupati upravljanje internetnega imenika (povezali so se tudi z ITU in OZN). Vendar je imel svetovalec tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona Ira Magaziner drugačne poglede na razvoj interneta.

Razmah osebnega računalništva, komercializacija računalniškega programja in globalna širitev ameriških tehnoloških podjetij (Microsofta, Appla …) so Magazinerju nakazovali, kaj lahko za ameriško gospodarstvo pomeni nastajajoča internetna ekonomija. Zato je inženirske spletne skrbnike zelo jasno opomnil, da ZDA v zadnjih treh desetletjih sicer niso bile aktivne upravljavke interneta, vendar so kljub temu ostale njegove lastnice, saj so plačale za njegov razvoj. V manj kot dveh letih je bila pobuda o nevladnem internetnem združenju pokopana in nadzor nad internetnim imenikom je septembra 1998 prevzela nova zasebna neprofitna organizacija ICANN.

Čeprav je ICANN doslej dobro skrbel za nemoteno in varno delovanje odprtega omrežja, upošteval inženirski duh internetnih snovalcev ter pri odločanju poslušal tudi mnenja gospodarstva in mednarodnih partnerjev, je ostal novi upravitelj internetnega imenika formalno podrejen ameriškemu gospodarskemu ministrstvu. ZDA sicer niso neposredno vplivale na njegove odločitve, vendar Goldsmith in Wu opozarjata, da delovanje ICANN ni bilo ideološko nevtralno. Pri določanju domenske politike so izrazito upoštevali interese zasebnih podjetij in lastnikov zaščitenih blagovnih znamk. Njegovi predstavniki so nasprotovali vsem poskusom internetne regulacije, ki bi lahko omejila delovanje (ameriških) spletnih podjetij ali okrepila vlogo nacionalnih držav pri določanju internetnih pravil, poleg tega so poskušali pri ICANN uveljaviti pravila, ki bi državam oteževala blokiranje motečega internetnega prometa (spletnih strani) in izvajanje spletne cenzure.

Ameriško upravljanje interneta zato ni motilo samo »nedemokratičnih režimov«, temveč je povzročalo vse več nezadovoljstva tudi pri EU in OZN, ki so leta 2005 na svetovnem vrhu informacijske družbe v Tuniziji odločno zahtevali prenos internetnega imenika na mednarodno skupnost, a so ZDA pobudo odločno zavrnile. Njihovi argumenti so bili enaki kot danes: ZDA ne bodo prepustile imenika mednarodni skupnosti, saj je ICANN veliko boljši varuh interneta kot politično in birokratsko obremenjena OZN. Med vrsticami pa je bilo zelo jasno nakazano tudi prepričanje, da sta od ameriškega nadzora nad internetom odvisni njegova prihodnja demokratičnost ter pravica do svobodnega pretoka ustvarjalnega dela in političnih stališč.

Ostanki hladne vojne

Zagotovilo, da bodo ZDA naredile vse za ohranitev »svobodnega interneta«, je pred dvema letoma v odmevnem govoru ponovila ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. Vendar je avtor knjige The Net Delusion in kolumnist revije Foreign Affairs Evgenij Morozov prepričan, da je bila njena poteza nepremišljena, saj je idejo svobodnega interneta preveč neposredno navezala na zunanjepolitične cilje ZDA.

Ameriška podpora svobodnemu internetu za Clintonovo pomeni tudi ustanavljanje opozicijskih spletnih medijev, urjenje spletnih političnih aktivistov v državah z nedemokratičnimi vladami – po merilih ZDA –, financiranje tehnologij za varno organizacijo dogodkov in izogibanje državnemu elektronskemu nadzoru. Morozov je v njenem nastopu prepoznal nekdanjo ameriško hladnovojno politiko, ki je poskušala prebadati železno zaveso z medijsko propagando (radijskima postajama Voice of America in Radio Free Europe), financiranjem opozicijskih političnih skupin in urjenjem oporečnikov. Zato je napovedal, da bodo začeli avtoritarni voditelji obravnavati internet kot nevarno politično orožje, s katerim hočejo ZDA spodkopavati njihov politični režim, se vmešavati v notranje zadeve njihove države in spodkopavati nacionalno suverenost. Njihove zahteve po nadzoru in omejevanju »ameriškega« interneta pa bodo za domačo javnost precej bolj sprejemljive, če bodo znali pravilno nagovoriti protiameriška čustva, ki se v zadnjem desetletju niso razvila samo v arabskem svetu.

Dvome o dobronamernosti ameriškega razsvetljenega internetnega absolutizma je okrepila stroga protiteroristična zakonodaja, ki jo je po enajstem septembru po hitrem postopku sprejel ameriški kongres in je poleg ameriških državljanov prizadela tudi vse uporabnike ameriških spletnih storitev po vsem svetu – z nenadzorovanimi posegi v zasebnost in zbiranjem uporabniških podatkov. Finančna blokada spletne skupnosti wikileaks je pokazala, za lahko ZDA zelo učinkovito kaznujejo svobodo izražanja na svetovnem spletu, če taka svoboda razkrije dejansko naravo njihove zunanje politike in neuspehe vojaških operacij. Zahteve ameriških založnikov, da bi morale ZDA blokirati tuje spletne strani s piratsko vsebino in jih izbrisati z interneta, bi Ameriko spremenile v globalnega spletnega cenzorja (take določbe je predvideval protipiratski zakon SOPA, ki ga kongres pozimi ni potrdil). Veliko pozornosti pa je vzbudil tudi zimski napad ameriško-izraelskega računalniškega črva stuxnet na iransko jedrsko centralo v Bušerju, ki je za več mesecev ohromil iranski jedrski program in še okrepil strahove pred ameriškimi kibernetskimi orožji.

Protiameriško stran bo zato v Dubaju sestavljala zelo raznolika koalicija držav in mednarodne skupnosti, ki se iz različnih razlogov ne strinjajo z ameriško internetno prevlado. Njihove zahteve bodo ZDA verjetno tudi tokrat uspešno zavrnile in ohranile nadzor nad internetnim imenikom. Vendar je vprašanje, kako dolgo bo internet še lahko ohranil dosedanjo odprtost, saj se gospodarski in politični razlogi za njegovo zapiranje krepijo tudi v deželi, kjer je nastal.

Koliko internetov?

Ideja odprtega in svobodnega interneta ima vse manj vplivnih in iskrenih zagovornikov. Pravica do zasebnosti in udobje internetne anonimnosti v praksi popuščata zahtevam po večji varnosti. Varnejši internetni protokoli in obvezno šifriranje elektronskih komunikacij bi izboljšali varovanje zasebnosti in olajšali delovanje političnih aktivistov, a bi zavarovali tudi kriminalce, otežili delo policije in upočasnili rast spletnih podjetij, ki služijo z zbiranjem in preprodajo nezaščitenih uporabniških podatkov. Telekomunikacijski operaterji po vsem svetu iščejo načine, kako se izogniti zahtevam po nevtralnosti interneta – enakovredni obravnavi vseh podatkov in naprav –, saj se hočejo ubraniti pred internetnimi tekmeci, ki jim s konkurenčnimi storitvami znižujejo prihodke. Strožje varovanje intelektualne lastnine in avtorskih pravic ni mogoče brez nadzora spletnega prometa. Poleg tega gospodarska kriza krepi protekcionistične zahteve in povečuje kulturne razlike med nacionalnimi državami, kar še bolj zavira oblikovanje enotnih internetnih pravil in iskanje krhkega ravnovesja med svobodo in nadzorom.

Novinar revije Vanity Fair Michael Joseph Gross je zato v pomladanskem prispevku o prihodnjih internetnih vojnah World War 3.0 napovedal, da se bo poleg »starega interneta« postopoma razvilo več zasebnih internetov, ki jih bodo po svojih pravilih upravljale države, korporacije ali uporabniške skupnosti. Na prvem bodo še naprej veljala pravila živahne javne tržnice, kamor bo lahko vstopil vsak: državljani in umetniki, a tudi žeparji in prostitutke. Na drugih bodo vladala pravila, ki se jih bodo morali uporabniki držati, sicer bodo izključeni – če bodo sploh izpolnjevali članske pogoje: pravo državljanstvo, ustrezen družbeni status ali pripadnost pravi družbeni skupini. Decembrska konferenca bo morda pokazala, da so bile Grossove napovedi preveč optimistične. Objavljeni dokumenti kažejo, da so številne vplivne države bolj naklonjene zasebnim internetom kot javnim internetnim prostorom, zato morda že čez nekaj let ne bo več mogoče zlahka uveljaviti pravice do brezplačne in nenadzorovane uporabe internetne tržnice – niti na zahodu.

Kako si udeleženke vrha ITU zares predstavljajo prihodnje zasebne internete, pa bo pokazalo šele pozorno branje dokumentov, ki jih bodo pozimi predstavili njihovi predstavniki. Tudi slovenski.