Na volitve z novimi obrazi in starimi recepti

Pred volitvami četrtega decembra začenjamo v Sobotni prilogi soočanja prvakov političnih strank.

Objavljeno
29. oktober 2011 11.02
Posodobljeno
29. oktober 2011 12.00
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika

Tokrat sta prišla na vrsto liderja dveh zunajparlamentarnih strank. Prva je nekdaj vladna stranka NSi, ki jo vodi Ljudmila Novak in zagovarja tradicionalne krščanske vrednote. Druga je stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS), ki jo bo na volitve popeljal Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic.

Živimo v negotovih časih, ko se ne ubadamo zgolj z ekonomsko krizo, ampak tudi, tako je mogoče zaslediti v javnih razpravah, s krizo vrednot. Po kakšnih vrednotah bi morali živeti?

Novak
: V Novi Sloveniji (NSi) smo preteklo leto posvetili razpravam o vrednotah, organizirali smo vrsto srečanj z eminentnimi predavatelji. Ugotavljamo, da je kriza vrednost, poleg vseh kriz, ena največjih. Ni več spoštovanja pogodb, dogovorov, ljudje ne dobijo zadoščenja na sodiščih dovolj hitro; vse to se je globoko zagrizlo v slovensko družbo. Zavzemamo se za spoštovanje temeljnih etičnih vrednot, kot stranka NSi pa v ospredje postavljamo tudi vrednote krščanske demokracije.

Hanžek: Slovenska družba in politiki so prepozno zaznali problem vrednot. Kot sociolog sem o tem študiral že pred 15 leti. Delova Sobotna priloga je bila skoraj edini medij, ki je objavljal moje članke, v katerih sem opozarjal na neupoštevanje vrednotnega sistema, ki bo prej ali slej pripeljal do sesutja ekonomije. Jasno je namreč, da če razpade en družbeni podsistem, se to pozna tudi pri drugih. Takrat se mi je večina posmehovala, danes pa vsa politika naenkrat ugotavlja, da je to problem. Pred več kot desetletjem pa so bili politiki nosilci sovražnega govora in prelomljenih obljub od volitev do volitev. Veliko strank je pripomoglo k razpadu vrednot, zdaj pa bi ti isti ljudje želeli popravljati vrednote.

Novak: Tudi mi smo ves čas opozarjali na ta problem, eden od naših sloganov je bil tudi Beseda velja, kako je pomembno, da ne obljubljamo tega, česar ne moremo uresničiti, zaradi česar smo leta 2008 na volitvah tudi plačali visoko ceno, ko smo izpadli iz parlamenta. Pokojni Andrej Bajuk je govoril, da ne moremo obljubljati tisoč evrov pokojnine, ker smo vedeli, da to ni mogoče, a ljudje so nam to zamerili in so verjeli tistim, ki so to obljubljali. Ves čas smo govorili, da so vrednote pomembne, a so nam očitali, da moraliziramo in da to ne sodi v politiko. Ko smo predlani prvič pričeli organizirati zbore za vrednote, se je le na začetku nekdo posmehljivo odzval, kasneje pa smo opazili, da se je razprava o tem le še pospešila.

Lep primer vrednot in razprav o tem je družinski zakonik. Zakaj se pri tej temi kreše toliko polemik, ko pa zakonik – in pri tem je stroka res enotna – prinaša veliko več dobrih rešitev kot slabih?

Novak
: Za NSi je družina ena največjih in temeljnih vrednot. Menimo, da je najboljše okolje za razvoj otroka popolna družina. Pri tem se zavedamo, da vse družine niso takšne. Je pa treba podpirati in ustvarjati takšno okolje, ki bo zagotavljalo vse možnosti za optimalne razmere za razvoj družine. Seveda pri tem spoštujemo odločitev vsakega posameznika za kakršenkoli tip življenja, ki mu ustreza, ne glede na spolno usmeritev. Najbolj oporekamo temu, da bi temeljni družini odvzeli pomembnost, nasprotujemo tudi izenačenju vseh tipov družin. Prav tako se ne strinjamo pri posvojitvah istospolnih partnerjev, ker menimo, da to ni najboljše za otrokov razvoj. Pravica otroka je nad pravico istospolnih skupnosti.

Hanžek: Glede tega imam drugačno mnenje. Če dobi neka skupina ljudi pravico, to ne pomeni, da ima druga skupina toliko manj pravic, kvečjemu več. Prav tako ne vidim, da bi bilo otroku kaj bolje, če ima le enega starša kot pa dva istospolna starša, a tega ne moreta formalizirati. Otroci potrebujejo odrasle vzornike, ne glede na to, kakšnega spola so. Poznam vrsto istospolnih družinskih skupnosti, kjer so otroci izjemno dobro počutijo in živijo v veliko večji slogi kot pa množica družin, kjer so prisotni nasilje, tepež in zlorabe, navzven pa je videti urejena, lepa in heteroseksualna družina.

Novak: Seveda obstajajo takšne in drugačne družine, a vendar se ne morem strinjati s tem, da je vseeno, v kakšni skupnosti živi otrok. Sem mati treh otrok, zato vem, da otrok potrebuje očeta in mater, predvsem pa moramo težiti, da bi bilo čim več takšnih družin, da dobivajo moralno in materialno vzpodbudo. Več ko bo zdravih družin, bolj bo zdrav narod, a tu nikogar ne obsojam, ki živi drugače. Ne pozabimo, da večina pedagogov ugotavlja, kako je takšno okolje najboljše za otroka.

Hanžek: Dejali ste, da obe obliki družine enako spoštujete, a ste takoj dodali, da je ena družina zdrava. To pomeni, da je druga nezdrava, kar je že stigmatizacija. Bistvo problema otrokov v istospolnih družinah je ravno ta stigmatizacija otrok, ker jih drugi ne sprejemajo. Da je družina, kjer je le oče ali mati ali kjer sta oče in mati, a s težavami, bolj zdrava kot družina dveh istospolnih staršev, kjer je vse urejeno, se s tem ne morem strinjati.

Novak: Gospod Hanžek, ne morete reči, da so vse istospolne družine dobre, urejene in da je tam vse v redu. Statistike kažejo ravno obratno sliko, čeprav ne trdim, da je pri tradicionalnih družinah vse dobro, ampak želim poudariti, kakšen tip družine naj kot družba podpiramo, da bo čim več otrok živelo v takšni skupnosti. Ne stigmatiziramo otrok, ki živijo v takšni skupnosti, v NSi trdimo, da je pravica vsakega otroka, da ima očeta in mater, ker menimo, da otrok potrebuje zgled obeh spolov. Pravica otroka je višja od želje ali pravice dveh istospolnih partnerjev.

Hanžek: To, da se istospolnim družinam nekaj prizna, ne zmanjšuje pomembnosti heteroseksualne družine. Če nekomu damo neko pravico, ne bo pravica drugega nič manjša. Ko govorite o zdravih družinah, govorite dejansko o stigmatizaciji, ne glede na to, kako vi to ocenjujete. Če rečete, da bomo podpirali takšno družino, ki naj bi bila optimalna, rečemo, da tista druga ni prava. Vi tega seveda ne izrečete, a se tako sliši.

Kako družinski zakonik omejuje ali pa premalo krepi tradicionalno družino?

Novak
: Hanžek je dejal, da oče in mati nista pomembna, ampak da je bolj pomembno, da otrok živi z odraslimi osebami. Zame imata oče in mati temeljni pomen. Nekaj časa sem delala v vzgojni ustanovi za vedenjsko motena dekleta, kjer je bilo največ problemov, ker bodisi niso poznale obeh staršev bodisi niso mogle z njimi živeti, zato mi je dobro znano, kaj pomeni poznati oba starša, imeti stike z njima in kolikor toliko normalne, ljubeče odnose in zgled očeta in matere. Definicija družine je za nas sporna, za nas je družina skupnost odraslih oseb z otrokom, pri tem pa ni vseeno, katerih odraslih oseb.

Hanžek: Ampak otroci že živijo v takšnih družinah in se jim zgolj ne priznava formalnega statusa. V tem je ključna težava.

Pri vprašanju družine sta si različna. Kaj pa menita o pohlepu, ki je zaznamoval tranzicijsko obdobje?

Hanžek
: Pohlep je eden izmed sedmih smrtnih grehov, kot pravi krščanska vera, dobro pa je opisan tudi v študiji Kam po krizi, pri kateri sem sodeloval. Pohlep spodbuja neoliberalna miselnost, da je materialno bogastvo vse. Od leta 1991 smo iskali nove elite, ki so se začele enačiti z lastnino materialnih sredstev, namesto s čim drugim, še zlasti zato, ker smo v preteklosti poznali tudi strokovne, umetniške, zdravniške in menedžerske elite. Po letu 1991 se je začela tranzicija in miselnost, da je bogastvo tisto, ki definira človeka, to pa vodi v pohlep, saj kapital potrebuje vedno več denarja, kar je mogoče doseči le z vedno večjo produkcijo in potrošnjo. To je proizvedlo vedno večjo neenakost in izključevanje ljudi.

Novak: Pohlep je povezan tudi z željo po lagodnem življenju in s tem, da delo ni več vrednota. Vsi želijo zaslužiti na lahek način, kar je postajalo vedno večja vrednota. Sreča ni odvisna le od materialnih dobrin, za to imamo mnogo dokazov.

Ima pohlep ideološki, politični ali strankarski predznak?

Novak
: Ima predvsem človeški predznak.

Hanžek: Pohlep se veže tudi na željo po moči in oblasti. Oblast, denar in pohlep so povezani.

Novak: In lagodno, uživaško življenje.

Hanžek: Ni nujno, da je rezultat pohlepa tudi uživaško življenje, ker morajo nekateri zelo garati, da nakradejo in skrivajo premoženje.

Komu prisluhniti pri iskanju odgovorov, kako iz krize: gospodarstvu ali delavstvu? V predvolilni kampanji je predvsem zaznati, da bo vse odgovore dalo gospodarstvo.

Novak
: V boljši kondiciji bo gospodarstvo, manj bo potreb po sociali. Bolje ko stoji podjetje, lažje izplačuje primerne dohodke, zato je prva naloga države spodbujati gospodarstvo in tiste, ki želijo delati. Gospodarstvo je treba spodbujati z zakoni, da bo imelo možnost za razvoj, za dvig konkurenčnosti in da bo s tem lažje tekmovalo s konkurenco v Evropi. Drugi problem je, da so naša podjetja preveč obdavčena: niso problem previsoke plače, ampak prispevki podjetij, ki so nadpovprečno visoki. Bolj ko bomo krepili gospodarstvo in ustvarjali razmere za podjetniški razvoj, manj bo potrebna sociala. To potrjujejo tudi moji obiski po podjetjih. Nerazumljivo je nerazumevanje oblasti, da je treba ustvarjati primerne razmere, da bodo lahko podjetja delala. Podoben problem so birokratske ovire, denimo pri občinskih prostorskih načrtih. Občine jih ne morejo sprejeti, zato mnoge investicije stojijo, čeprav obstaja interes. Ker država na tem področju ni vzpostavila reda, to zavira gospodarstvo, zato ni novih delovnih mest. Ko poslušam gospodarstvenike, imamo v Sloveniji ogromno rezerv.

Hanžek: Ne strinjam se, da je slovensko gospodarstvo nadpovprečno obremenjeno, ker to enostavno ni res, saj vsi podatki kažejo, da smo po obremenitvah v spodnji polovici evropskih držav. Če vzamemo za primer predkrizno leto (2007), je slovenska država porabila 42 odstotkov BDP, Francija 52 odstotkov.

Novak: Že, ampak midva ne govoriva o isti stvari. Jaz govorim o davkih in prispevkih podjetij za socialno in zdravstveno varstvo.

Hanžek: Seveda, in vse konča v državni malhi. Slovenska država je leta 1996 delodajalcem za polovico zmanjšala prispevek za pokojninsko blagajno, s 15 odstotkov, kolikor plačujejo zaposleni, na osem odstotkov. Prepolovitev se je zgodila, da bodo podjetja zaposlovala, odpirala nova delovna mesta, se modernizirala, a se to ni zgodilo. Ko je nastala luknja v pokojninski blagajni, je sedaj treba pokrivati razliko. V obdobju konjunkture so se dodatno znižali prispevki podjetij. Kje je končal ta denar? Za nakup novih podjetij, za nakup artiklov pohlepa in za izvoz denarja v davčne oaze. Ne morem razumeti, da podjetja, ki so dvajset let gradila avtoceste, ob tem, da niso plačevala prispevkov za delavce, nimajo v času krize privarčevanih dovolj sredstev za preživetje, vsaj za določeno obdobje. To pomeni, da vzorec, dajati denar nekim podjetjem, ni tisti, ki bi lahko pognal razvoj. Veliko več podjetij je obremenjenih s krediti in obrestmi, ki jih morajo odplačevati za prevzeme, kot pa s prispevki za državo.

Novak: Podjetja, ki se niso modernizirala, so večinoma v državni lasti in imajo menedžerje, ki jih je nastavila politika. Vsi ti so želeli privatizirati podjetja z najemom kreditov, zaradi česar so se znašla v veliki krizi; lep primer je Pivovarna Laško. To pomeni, da je država slab lastnik, menedžerje je nastavljala politično, to se je dogajalo v vseh vladah, izbruhnilo pa je v obdobju finančne krize. Jaz govorim o podjetjih in podjetnikih, ki so začeli iz malega in delajo kot dober lastnik. Da je država slab lastnik, odraža tudi podatek, da ima država za 8 milijard premoženja v podjetjih, ki so lani ustvarila komaj 60 milijonov dobička. Zato je nacionalni interes, da se vsa ta podjetja prodajo po pametni ceni, ko bodo prišli primerni kupci, kupnino pa vloži v nova delovna mesta, v infrastrukturo in podobno. Želim pomagati podjetnikom, ki poslujejo pošteno, a so obremenjeni z različnimi prispevki, kot so malica in prevoz na delovno mesto. Tega v tujini ne poznajo.

Hanžek godrnja.

Novak: Ne pravim, da slednje ni dobro za ljudi, a naši podjetniki tekmujejo v globalni konkurenci in zaradi tega se jim zmanjšuje konkurenčnost.

Hanžek: Nisem prepričan, da je država slab lastnik. Vsa gradbena podjetja, ki so propadla, so bila v privatni lasti, Mura prav tako, in brez intervencije države bi se zgodba končala tragično za mnoge delavce. Vzemimo primer Dela Revij, kjer je bil zasebni lastnik. Zato je bistveno vprašanje, ali se gospodari dobro in odgovorno. Privatne banke so spravile v težavo Irsko, Islandijo in Grčijo, zato trditi, da je država slab lastnik, ne velja v celoti, kakor tudi trditi, da so privatni lastniki dobri.

Naj država proda podjetja v državni lasti?

Hanžek
: Država mora ohraniti lastnino v podjetjih, ker potrebuje tudi lastno ekonomsko moč. Res je tudi, da so v državni lasti v glavnem ostala slaba podjetja, ker jih nihče ni želel kupiti, zato primerjave privatno-državno niso ustrezne. Mogoče bo treba v prihodnje katera državna podjetja prodati, ko bo možno doseči pametno ceno, ne pa prodajati zato, da se nekaj proda zaradi prodaje, podjetje pa na koncu uničijo.

Novak: Zagovarjam stališče, da je treba v državni lasti ohraniti tista podjetja, ki imajo strateški pomen za državo. Dober primer tega je Luka Koper, na drugi strani ne vidim razlogov, zakaj potrebujemo nacionalnega letalskega prevoznika. Pomembno je letališče kot infrastruktura, ne pa da je letalska družba v državni lasti. Preostala podjetja, ki nimajo strateškega pomena, skušajmo prodati, a ne za vsako ceno. Država naj vstopi v lastništvo tistih podjetij, kjer bi bila škoda večja, če bi propadlo.

Hanžek: Ampak to je v nasprotju s tem, kar ste govorili pred tem, da je država slab gospodar. Vaše razmišljanje se mi ne izide.

Novak: Ko je šel SCT v stečaj, je ostala neizkoriščena mehanizacija in veliko delavcev je končalo na cesti, tako da v državi nimamo primernega gradbenega podjetja za izvedbo večjih gradbenih projektov. V tem primeru je manjše zlo, če država vstopi za določeno obdobje, naredi red in nato podjetje prepusti trgu. Ne pa da ga za vsako ceno zaradi nacionalnega interesa obdrži v lasti. Naš nacionalni interes je, da imajo ljudje službe, da se Slovenija normalno razvija in da imamo primeren življenjski standard, pri tem pa ni pomembno, ali je lastnik slovenski državljan, kajti veliko slovenskih državljanov nas je razočaralo, ko so uničili podjetje, ga zadolžili ali dobičke pospravili na Ciper in v podobne države.

Kaj menita o javnem sektorju? Očitajo mu, da je preobsežen, da je predrag in da ga bo treba krčiti.

Novak
: Javni sektor se je v preteklih letih povečeval, česar naše gospodarstvo več ne more podpirati. Če prištejemo še dodatne obremenitve zaradi povečanega števila upokojencev in zmanjšanje števila zaposlenih, je javni sektor občutno prevelik. Ne želim govoriti o številkah, koliko je česa preveč, ker o zaposlenih v javnem sektorju ne moremo govoriti zgolj v kategorijah številk. Temu nasprotujem, ker menim, da se večina ljudi trudi in dela. Drugo vprašanje pa je, ali je njihovo delo smiselno in ali jih država potrebuje. Zato menim, da je potrebna racionalizacija, da bi postal državljanom prijazni servis. Tega se zaposleni v javni upravi premalo zavedajo, ker lahko vsak dan poslušamo zgodbe, kako se nečesa ne da narediti, to pa povzroča gospodarsko škodo. Treba je povečati odgovornost, racionalizirati postopke, odpraviti odvečne administrativne postopke in preusmeriti kadre na področja, kjer obstajajo potrebe.

Bi odpuščali?

Novak
: Zagotovo, a odpuščanj ne bi postavljala na prvo mesto. Naravna pot je bolj primerna, se pravi upokojevanje, brez nadomeščanja z novimi zaposlitvami in preusmerjanje na področja, kjer so potrebe večje. V NSi predlagamo zmanjšanje števila ministrstev na 12, s tem da bi ohranili ministra brez listnice za Slovence po svetu, ker ima simbolno vrednost. Nekatera ministrstva bi združili, denimo ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter promet in infrastrukturo.

Hanžek: Javna uprava funkcionira slabo, ker nimamo kriterijev, ki bi nam olajšali dilemo, ali imamo javnih uslužbencev preveč ali premalo. Če se primerjamo z državami, ki imajo podoben BDP, imamo v državni upravi še premalo zaposlenih. Problem je v politiki, ker nima koncepta, kaj naj bi ljudje sploh delali. Po drugi strani vsakokratna oblast zaposluje ljudi po strankarskem ključu, ne glede na to, ali so sposobni, pa kljub temu prevzamejo oblast nad strokovnjaki. V teh strukturah sem že 30 let in lahko povem, da javna uprava še ni bila tako nestrokovna, kot je danes. Ker država nima koncepta razvoja, uradniki ne vedo, kaj početi, kajti tudi ko kaj naredijo, naredijo narobe. Vzemimo primer sončnih celic na stavbi v Celju. Eno ministrstvo je subvencioniralo namestitev sončnih celic, drugo jih je podiralo. Kaj lahko v tem primeru naredi uradnik? Najbolje, da nič, ker če bo storil eno, bo kriv, če drugo, bo spet kriv. Zato ni problem v slabih delavcih. Zakaj se bojim obljub o zmanjševanju javnega sektorja? Ker se potem vedno varčuje na napačnem koncu. V zadnjem letu dni se je zmanjšalo število uradnikov v civilnem delu, na drugi strani se je povečalo število zaposlenih za 200 v občinah in Slovenski vojski. Rezultat povečanja števila zaposlenih po občinah je verjetno posledica nedavnih lokalnih volitev, ko so župani nameščali svoje ljudi.

Novak: Seveda vsaka vlada zaposli svoje ljudi na ključne položaje, da bi lahko izvajala svoj program. A se tudi zavzemam, da strokovnjaki, ne glede na njihovo politično pripadnost, morajo ostati na svojih položajih. Vsak vladar je nespameten, če ne izkoristi znanja strokovnjakov. A je tudi pomembno, da mora biti uradnik lojalen. Uradnik naj dela strokovno, a ne proti funkcionarju. Če je politični funkcionar pameten, bo predloge strokovnjakov upošteval.

Hanžek: S tem se le delno strinjam, ker mora biti strokovnjak lojalen stroki in profesionalnosti, ne pa politični oblasti. Če bi nam uspelo zmagati, bi prerezali niti med politiko in profesionalno upravo. Javni sektor je treba profesionalizirati, da bo lahko strokovno izvajal vse tisto, kar bo sprejela politika. Običajno pa je tako, da se uradniki nasvetov sploh ne upajo dajati, ker se bojijo za službe in skrbijo le za to, da bi sebi nadrejenim prikazovali lepšo sliko. Ljudje se bojijo in razmišljajo zgolj o tem, kako ugoditi šefu.

Novak: To je velika škoda za državo in gospodarstvo.

Hanžek: Seveda, a to je rezultat politike, tudi vlade, katere del je bila tudi vaša stranka. Leta 2005 sem pisal ministru za delo in družino Janezu Drobniču, takratnemu premieru Janez Janši, da podjetja ne plačujejo prispevkov za delavce, podal sem se v državni zbor, a nihče ni ukrepal. Zato NSi ne more danes dejati, da ni nič kriva, ker Drobnič ni nič naredil, takratna vlada in politična večina je le sprejela zakon, da je treba sistem spremljanja vplačila prispevkov urediti do leta 2010. Se pravi, da so leta 2005 podaljšali lumparijo za pet let, zato me danes nihče ne more prepričati, da niso vedeli, saj so takrat dali podjetjem bianco menico, da jim jih ni treba plačevati, ker jih ne bo nihče preganjal.

Novak: Tega ne poznam, sklepam pa, da so se očitno nekatera podjetja znašla v težavah in so zaprosila za odlog plačila prispevkov.

Hanžek: Odlog plačila prispevkov je druga stvar in je normalen ukrep v krizi. Problem je, ker je oblast preprečila ljudem možnost nadzora, ali jim delodajalec vplačuje prispevke.

Naj dokončamo energetsko naložbo TEŠ 6?

Hanžek
: Dilema ni težka. TEŠ 6 je finančna polomija, v ozadju je korupcija, veliko je nezakonitosti, povezava med politiko in lobiji je očitna. Če ti zakon napiše podjetje, poslanec pa ga neposredno vloži v zakonodajno proceduro, je to očitna korupcija. Če bomo privolili v izsiljevanje, potem to postane vzorec izsiljevanja, ki se mu ne moremo izogniti v prihodnje, kar nas lahko stane mnogo več kot milijardo evrov. Tudi jaz lahko začnem graditi hišo, pridem do petega nadstropja in rečem, ali jo lahko dokonča kdo drug, ker jo je škoda. Avstrijci so gradnjo jedrske elektrarne ustavili sredi gradnje, zato ne vidim, zakaj projekta TEŠ 6 ne bi zamrznili.

Novak: Projekt je bil slabo voden, a je že tako daleč zapeljan, da ga je v tem trenutku težko ustaviti. V NSi smo o TEŠ 6 veliko razpravljali, kaj je bolj pametno, na koncu smo ugotovili, da je nesmiselno ustaviti projekt, vendar ni nikoli prepozno za revizijo in racionalizacijo projekta.

Če bi imeli ponovno možnost odločanja, ali naj Slovenija ostane ali izstopi iz Nata, kako bi se odločili?

Novak
: Nato nam zagotavlja varnost. Slovenska vojska je potrebna, ker ima tudi simbolni pomen, neodgovorno bi bilo, da bi imeli državo brez vojske, a seveda racionalno. Njen sedanji obseg je ustrezen. Ker je svet čedalje bolj nemiren, vojna je čedalje bolj možna v prihodnosti, ko se povečujejo socialne težave in vse možne oblike kriminala, se zaradi Nata počutim bolj varno.

Hanžek: Od referenduma leta 2004 nisem spremenil menja: sem proti Natu. Še vedno sem istega mnenja kot v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, da je vojska bolj namenjena teroriziranju lastnih ljudi. Če ne želimo vojne, moramo odpravljati revščino. Prav tako ne vidim, katera sosednja država bi nas lahko napadla ali okupirala, saj so vse, razen Avstrije, članice Nata.

Kaj menite o novih obrazih, ki se pojavljajo pred letošnjimi volitvami?

Hanžek
: Novih obrazov ni veliko.

Kaj pa vaš?

Hanžek
: V strankarski politiki je, sicer pa je moj obraz že star, ker štejem že 63 let.

Kaj pa pričakovanja na volitvah?

Hanžek
: Da bomo v parlamentu dovolj močni, da bomo lahko opozarjali na napake zmagovalcev.

Kaj pa vi, gospa Novak?

Novak
: Želimo se čim bolj približati 10 odstotkom, čeprav se nobeni stranki doslej, ki je izpadla iz parlamenta, še ni uspelo vrniti. Upam, da bo NSi prva, ki ji bo uspela vrnitev, saj smo tri leta trdo delali in na evropskih in lokalnih volitvah dosegli dobre rezultate. V NSi smo tudi prepričani, da v Sloveniji potrebujemo stranko s krščansko-demokratsko opcijo. Ta opcija se je po Evropi izkazala z uspešnim reševanjem finančne krize, vzemimo za primer sestrsko CDU/CSU v Nemčiji.

Že, a Merklovi v Nemčiji slabo kaže, saj je izgubila vse dosedanje volitve v zveznih deželah.

Novak
: Morda, a imajo v Nemčiji najboljše rezultate, pa ljudje kljub temu niso zadovoljni, ker je splošno stanje pesimistično. Kar zadeva nove obraze, pa lahko rečem, da bomo v NSi ponudili mlade in perspektivne ljudi. Kar zadeva druge, menim, da se je zahteva po novih obrazih pojavila predvsem v levem političnem polu, ker so tam najbolj razočarani nad strankami. Za Slovenijo bi lahko bilo nevarno, da se pojavi ime človeka, nekakšnega odrešenika, ki takoj zapolni ves medijski prostor in se predstavlja kot nekdo, ki ima vse recepte za hitro odrešitev Slovenije. To bi lahko bila nevarna igra preizkušanja neznanih receptov v času hude krize, ko niti ne vemo, kdo stoji za temi ljudmi, kaj počnejo in kakšna je njihova ideologija. Izrazila se bom po gospodinjsko: kadar imam zahtevne goste, ne preizkušam novih receptov, ampak se držim tistih, ki sem jih preizkusila in mi vedno uspejo.

Verjetno mislite na Pozitivno Slovenijo, na stranko Zorana Jankovića. Ali ni paradoks, da se je nov obraz zgodil tudi desnici v podobi Gregorja Viranta?

Novak
: Kolikor razumem Viranta, se je postavil v politično sredino, na liberalne pozicije. NSi se zaradi tega ne počuti ogrožena, ker zagovarjamo vrednote krščanske demokracije.

Ste se morda vi, gospod Hanžek, prepoznali v razmisleku gospe Novakove o novih obrazih in mesiji?

Hanžek
: Ne, kje pa. Z njo se strinjam, čeprav sem ateist, da je največji greh predstavljati se za mesijo. Odrešenik je lahko samo bog ali njegov namestnik, ki ga pošlje na Zemljo. V TRS ne ponujamo neznanih receptov, imam 50 let in več stare recepte. Če bi jih politične stranke uporabljale doslej, ne bi nikoli šli ustanavljat nove stranke. Poročilo o človekovem razvoju, ki sem ga delal za Združene narode od leta 1998 do 2001, je bilo ocenjeno kot eno najboljših na svetu. Tedaj so Združeni narodi svetovali predsedniku vlade Janezu Drnovšku, da bi bilo dobro, če bi Slovenija uporabila predlagan razvojni koncept. Nismo nekaj novega, smo pa bili marginalizirani; v parlament pa si želimo, ker če te tam ni, je popolnoma vseeno, kaj počneš.

Iz Sobotne priloge