Tiskane izdaje
Misliti je lahko dolgočasno, pisanje pa mora biti zanimivo. Tudi zato raje pišem kot mislim.
Pred skoraj tridesetimi leti, ko sem začel pisati in objavljati, sem se moral truditi, da nisem bil dolgočasen. Danes mi gre zlahka. Je pa res, da sem rabil prav toliko časa, da sem zgrda, kot kakšen samouk ali vsaj na dolgotrajen način doumel, da v novinarstvu nima smisla objavljati, če ne znaš napisati zanimivega teksta – kar je zame glavni antonim dolgočasnemu.
Jeff Bezos, ustanovitelj in direktor Amazon.com in novi lastnik Washington Posta, je to sredo prvič po nakupu 5. avgusta (za 250 milijonov dolarjev v gotovini) prišel v prostore časopisa ter urednikom in novinarjem povedal naslednjo modrost: »Pravilo številka ena se glasi: Ne bodite dolgočasni.«
No, če preberem recimo samo njihov nekrolog za »šefom varnosti« (vunbaciteljem) priljubljenega washingtonskega lokala, potem pravzaprav ne vem, zakaj Bezos tem ljudem to sploh razlaga.
Poskušam pa si predstavljati, kako bi bilo, če bi lastnik nekega slovenskega časopisa direktno, v obraz rekel urednikom in novinarjem, naj ne bodo dolgočasni.
Bezosu tudi v ZDA niso vsi privrženi, toda v Sloveniji so se ob novici o nakupu Washington Posta enostransko vsuli nadenj prezirljivi pomisleki v tem stilu, češ, bogataš si je kupil igračko, terminator knjigotrštva bo časopis izkoriščal za promocijo svojega glavnega biznisa itd.
In ko potem pride v uredništvo, novinarje od vseh stvari na svetu posvari prav pred dolgočasnostjo!
Dolgočasnost medijev in v medijih ni ravno prva pomanjkljivost, nad katero bi kdorkoli javno, direktno, argumentirano in odkritosrčno tožil. Vsaj ne v Sloveniji. Niti lastniki – ali še najmanj prav oni.
A dolgočasnost je za medije lahko usodna.
Če bi torej nekdo z avtoriteto in ingerencami nad časopisom rekel slovenskim urednikom in novinarjem, naj ne bodo dolgočasni, bi prvi možni cehovski ugovor na to hipotetično pripombo temeljil na zmotni predpostavki, da sta nasprotje medijske dolgočasnosti neresnost ali celo tabloidnost.
Človeka, ki bi uredništvu priporočal vsebino, ki bi bila bolj zabavna, duhovita, hudomušna, sproščena, dostojanstvena in pametna – kar so še druge primerne alternative za dolgočasno –, bi skratka obtožili, da jih peha v načrtno in sistematično razgradnjo (sic!) dolgo akumulirane in mukoma izoblikovane kompetentnosti časnika, ki za njegove pojme ne prinaša dovolj dobička.
Vprašanje dolgočasnosti in zanimivosti je v medijih tako rekoč ekonomsko vprašanje.
Zateženost ni garancija za resnost, kompetentnost, kredibilnost, modrost, resnicoljubnost. Poznam celo vrsto resnih, kompetentnih, kredibilnih, modrih in resnicoljubnih ljudi, ki pa so dolgočasni kot opazovanje prenašanja podatkov na počasni internetni povezavi.
Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki znajo sukati jezik, pa vendar ne povejo nič. Toda to ni argument za sprejemljivost dolgočasnosti.
Biti duhovit ne pomeni biti neresen. Zamenjevanje teh pridevnikov je samo posledica funkcionalne nepismenosti, ki je vsesplošna slovenska hiba. Mnogi, premnogi slovenski novinarji so podobno funkcionalno nepismeni kot delavci v drugih panogah, kjer to ni tako zelo usodno.
Večina novinarjev, ki ima kaj resnega povedati – pa naj gre za news ali zgodbo, komentar ali kolumno –, pove to zavestno, hoté, tako rekoč konceptualno na dolgočasen način. V slovenskih tiskanih in internetnih medijih – izjema so kvečjemu televizije in radijske postaje – prevladuje mišljenje, da je dolgočasne stvari treba opisovati dolgočasno ali če hočete resne resno, trivialne pa trivialno.
Privzeta, četudi ne premišljena slovenska filozofija jezika – oplemenitena z resentimentom do humorja – nas uči, da v javni rabi bog ne daj ne duhovičimo, če si nam ni treba beliti glave zaradi tega, ali nas bodo ljudje pripravljeni brati, gledati, poslušati.
Ni pa dovolj, da si priznamo, da smo dolgočasni in da se zato slabo prodajamo. Treba je tudi redefinirati duhovitost.
Biti duhovit ne pomeni nujno biti zabaven ali celo smešen. Duhovitost je miselna suverenost, ki ji ni treba biti povezana s humorjem. Duhovitost je perfekcionizem jezika, ki odraža naše misli in jih še lepša s svojo virtuoznostjo. Duhoviti smo prepričljivejši. Duhoviti izpademo pametnejši.
Toda pri vsej svoji dolgočasnosti so tiskani mediji po svoje tudi malo smešni. Pa seveda ne samo slovenski.
Na internetu lahko teoretično vse izvemo ne samo v delčku sekunde, temveč nam tudi ni treba večkrat brati, da bi iz disfunkcionalnih tekstov najprej dešifrirali, kaj se je pravzaprav zgodilo, in šele potem imeli čast izvedeti, kaj si nekdo o tem sploh misli.
Medtem pa časopis mukotrpno nastaja tako rekoč ves dan, ne več ne manj kot dvanajst ur, in potem jih mora miniti še najmanj dvakrat ali štirikrat toliko, da ugotovimo, ali se je vse skupaj nekomu samo zdelo.
Ampak to je samo teorija. Funkcionalno nepismeni so funkcionalno nepismeni tako na strežnikih kot na rotacijskem stroju. Le kako bi lahko bilo drugače? Beseda je beseda – in popolnoma vseeno je, ali jo lahko popravimo v eni minuti ali pa šele čez štiriindvajset ur objavimo popravek. (Če napako sploh opazimo.)
Bezos je v uredništvu Washington Posta navrgel še nekaj pametnih pripomb. Kar zadeva prodajo in branje, časopise na internetu tare predvsem problem razvezave (česar se ponavadi sicer ne zavedajo).
Tiskan časopis je bil nekoč ne le prodan in bran kot enoten snopič, paket, povezan v smiselno celoto, temveč temu primerno tudi bran – danes pa bralci pridejo in pobrskajo po digitalni izdaji in si izberejo članek, ki jih slučajno zanima, potem pa že grejo drugam.
To pa seveda vpliva tudi na vsebino. Časopisi še nikoli doslej niso objavljali toliko različnih, celo že diskrepantnih, nezdružljivih vsebin, s katerimi poskušajo zadovoljiti čim širši krog naključnih bralcev ali uporabnikov.
Imeti visoko naklado je nekaj povsem drugega kot imeti veliko uporabnikov. Naročniki so tisti, ki verjamejo nam in našemu izdelku. Uporabniki, ki so se morda sicer registrirali ali celo nekaj malega plačali, pa so nekakšne infokurbe, ki paberkujejo od tu in tam in protestirajo, ker je najmanjši skupni imenovalec naše vsebine zanje še vedno prevelik.
In ne moremo si kaj, da tega skupnega imenovalca njim na ljubo ne bi še dodatno zmanjšali.
Neumnosti, ki jim jih prodajamo in za katere nam včasih vržejo v klobuk za pest drobiža, se bodo takim ljudem zdele vedno predrage.
Preveč medijev. Preveč funkcionalno nepismenih (tako na strani producentov kot konzumentov). Preveč dolgočasnih informacij za tako majhen trg duhovitosti.
