Naprej v informacijsko družbo, v družbo znanja

Leta 1518 so 95 tez Martina Luthra v enem prvih primerov množičnega kopiranja razširili po Evropi. Ljudje so imeli dovolj pokvarjenosti vladajočih elit, ki so si kupovali odpustke za svoje svinjarije z denarjem. Leta 2011 so se v arabskih deželah dvignili proti kastam in neoliberalizmu. Upor v Wisconsinu v ZDA proti vladajoči eliti, ki je hotela zmanjšati pristojnosti sindikata za javni sektor, je v svetovne medije ponesel izjave v smislu »Bogati so šli predaleč« in »Delavci vseh dežel, združimo se proti izkoriščanju kast!«

Petega marca je v Sobotni prilogi Dela nekaj najbolj spoštovanih slovenskih mislecev objavilo svojih »95 tez«: največja slabost je vodenje slovenske države, pravo je zlorabljeno, regulatorji so ideološko usmerjeni, gospodarstvo nazaduje, nacionalni interes je polom, polena so »referendumi, sindikati, delodajalci, študentje in upokojenci«, neoliberalizem je edina rešitev.

Z marsikatero tezo se nas večina strinja. Slovensko državo vodijo ljudje, ki daleč odstopajo od povprečnega državljana po »poštenosti« ali »duševni normalnosti«. Kot v Luthrovih časih se pripadnikom kast nič ne zgodi, tudi če jih v javnosti ujamejo s prsti v marmeladi. Morda izgubijo nekaj ratinga, še vedno pa jih bodo volili zvesti privrženci, ki jim oprostijo vse. Marsikateri tožilci, pravniki, regulatorji in sodniki so prežeti z ideologijo, da je treba »naše« varovati in braniti, pa naj delajo karkoli.

Če se nas večina strinja, zakaj nič ne naredimo? Naj gremo piskat v piščalke kot sindikati? Naj naredimo revolucijo po arabskem vzoru? Ko so slovenski študentje lani metali kamenje na parlament, jih je vsa Slovenija obtoževala divjaštva. Zato ker so študentje podpirali elite študentskih servisov ali zato ker ostarela populacija nima več v sebi dovolj ognja? Napisal bom nekaj tez v upanju, da bo ta osnutek spodbudil bolj sposobne in pripravljene.

Teza 1
Rešitev vodenja države je preprosta: najdimo slovenskega Luthra! Naj se javijo kandidati in napišejo program, ki bo zasejal upanje v naša srca in možgane strokovnjakov. Mediji bi lahko v tem procesu odigrali ključno vlogo. Sobotna priloga daje lep zgled.

Teza 2
Zadnja leta smo lahko za predsednika vlade volili le dva predsednika dveh največjih strank in v prihodnje ne kaže nič drugače. To je slabša demokracija kot npr. v Ameriki, kjer se mora kandidat za predsednika stranke najprej dokazovati v vsedržavnih volitvah. Tako je Obama premagal favoritko Hillary Clinton, ker je bil spretnejši pri uporabi interneta in je bolj pritegnil ljudi, čeprav je imela Hillary Clinton večjo težo znotraj stranke. Spet je idejno rešitev preprosta: spremenimo sistem volitev. Npr. na volitvah ločeno volimo predsednika vlade izmed predsednikov parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank nad nekim pragom ter kandidatov, ki zberejo dovolj glasov. Ti naj imajo tudi enako možnost javnega nastopanja, morda v dveh krogih kot pri predsedniku države.

Teza 3
Veliko lahko k temu prispevamo tudi sami. Uprimo se vsakič, ko gre za kršenje zakonov, pokažimo s prstom na tatove, goljufe in pokvarjence, pa naj bodo na še tako visokem položaju. Javno se pritožimo, ko kdorkoli ideološko ali nekorektno ravna, pa naj bo to zadnji referent na občini. Vsi, ki postavljajo ideologijo ali lenobo pred stroko in korektnostjo, naj bodo vsaj degradirani.

Teza 4
Sedaj politika imenuje vrsto pomembnih gospodarstvenikov, sodnikov, prvega policista itd. S tem si zaščiti hrbet in hkrati sistemsko vnese ideologizacijo in politizacijo v celotno državo. Zato je nujno, da se politiki prepreči možnost imenovanja na katerokoli mesto, če posameznik ni sprejemljiv tudi strokovni in civilni sferi. Morda bi lahko imenovali strokovno telo, v kateri bi bili predstavniki civilne sfere, npr. SAZU, IAS itd. s pravico veta.

Teza 5
Politiki vedno lahko izglasujejo, da je ena plus ena tri, tj. mimo stroke, pravzaprav lahko izglasujejo tudi nekaj mimo prava, kar so že dokazali z nespoštovanjem odločitev ustavnega sodišča. Rešitev je v spremembi zakonodaje, ki bi preprečevala sprejemanje neustavnih zakonov, prav tako pa tudi v primeru eklatantnega nasprotja s stroko.

Teza 6
Politiki lahko zaščitijo svojega poslanca ali ministra ne glede na to, kaj je naredil, in praksa je, da to redno počno. Spomnimo se le bulmastifov ali števila obsojenih belih ovratnikov. Sami zase tega politiki ne bodo rešili, ker vrana vrani ne izkljuje oči. Zato je treba vpeljati mehanizme, ki uresničijo voljo ljudi, npr. predčasne volitve ali zamenjavo kateregakoli posameznika, npr. pokvarjenca, pa čeprav bi ga politiki branili na vse kriplje. To bi bil lahko referendum, kjer bi se tako izrekla več kot tretjina državljanov Slovenije.

Teza 7
V Švici po tekočem traku izvajajo referendume, in četudi izglasujejo prepoved minaretov, se ustavno sodišče ne postavi nad voljo ljudstva. Referendum je pravzaprav še edina oblika prave demokracije v Sloveniji. Ali smo res tako neumni, da bomo zapravili še tiste zadnje res demokratične mehanizme, ker nas elite prepričujejo, da moramo postati brezpravni občani brez glasu? Zakaj so referendumi tako dragi, približno štiri milijone eden? Saj jih znamo izvesti za nekaj 100.000 evrov, celo naša razvojna skupina je pisala predloge na ministrstva. Zakaj ne določimo recimo štirih možnih datumov za referendume? Po mnenju nekaterih so slovenske elite oplenile že vse lahko dosegljivo v Sloveniji in sedaj se lahko lotijo družinske srebrnine le, če utišajo kritične glasove nezadovoljnih množic, ki ob pisanju strokovnjakov začenjajo razumevati, da so nas elite peljale žejne čez vodo. Zato je v interesu oblastnikov, da omejijo moč referendumov, kaj šele, da bi povečali stopnjo demokracije v Sloveniji.

Teza 8
Marsikateri organ ali posameznik, izvoljen za kak mandat, izrazito po svoje tolmači svoje pristojnosti. Imeli smo npr. razne varuhe, ki so napadali praktično samo politične nasprotnike, pa tudi take, ki so hote ali nehote zavirali razvoj – prepoved Street View v Sloveniji je že en tak primer. Podobno so tudi ustavna sodišča občasno posegala v izrazito ideološke teme, pri čemer niso več strogo tolmačila ustave, ampak neko miselnost. Rešitev je omejitev pristojnosti, npr. pri referendumih bi veljalo omejiti ustavno sodišče z zahtevo po soglasnem sklepu, saj ne more preglasovanje za en glas preprečiti demokratično izražene volje ljudstva. Pri varuhih in drugih pomembnih posameznikih bi veljalo uvesti možnost zamenjave sredi mandata, če ne delujejo dobro ali če delujejo pristransko, kar bi ugotovilo kar pristojno sodišče.

Teza 9
Neumnosti pri vodenju slovenske države so prešle vse meje. Primer je npr. kaznovalna politika pri sosedski pomoči ali poskus ukinitve garancij z izgovorom, da to zahteva EU, ali dosojanje odškodnine kaznjencem, ki so jih pretepli drugi kaznjenci – seveda iz žepov davkoplačevalcev. Rešitev je v tem, da začnemo uporabljati zdravo pamet pri vsem, kar delamo. Hkrati pa od kogar koli, ki tega ne zmore, zahtevajmo ali odstop ali degradacijo.

Teza 10
Slovenska birokracija je prešla vse meje. Dandanašnji skoraj ne moreš več normalno delati, ne da bi se držal množice nesmiselnih in togih predpisov, ki prinašajo samo škodo državi. Včasih se vprašaš – ali niso to zlobne sile, ki vsako noč tuhtajo, s čim bi še lahko škodile? Vrsto let pišem, da v javnem sektorju še nisem nabavil računalnika ali mize, ki ne bi bila vsaj deset odstotkov dražja, kot jo lahko dobi privatnik. Tog in nesmiseln postopek je pač tako zakompliciral naročanje. In kaj so v vseh teh letih naredila ministrstva? Še bolj so zakomplicirala postopek! Vendar je to tako narobe svet, da bi tisti uradnik, ki bi ukrepal po zdravi pameti, dobil sankcije, medtem ko tisti, ki brez duše, srca in možganov strogo izvaja nesmiselna navodila, dobi pohvalo. Rešitev je možna le s carskim rezom: stranke naj dajo v volilni program, da se bodo sistematično lotile birokracije, da bodo pretresle vse zakone in da bodo sistematično sprostile iniciativnost in zdravo gospodarsko delovanje. Vse nepotrebne predpise bodo ukinile, vse slabe popravile. Korenito naj spremenijo tudi postopke preverjanja, saj so sedaj računska sodišča in podobni organi bolj potrjevalci neskončne birokracije kot vsebinski nadzorniki poštenega in uspešnega poslovanja.

Teza 11
Danes ne veljajo marsikateri osnovni principi tržne ekonomije. Tako imamo monopoliste, proti katerim smo posamezniki in združenja popolnoma brez obrambe. Kot posamezniki ne moremo zamenjati ne dimnikarja ne podjetja, ki odvaža smeti. Celo v primerih tajkunstva pred očmi celotne javnosti, npr. Merkurja, ni nihče ustavil dogajanja in do danes nihče od tajkunov še ni odgovarjal za svoja dejanja. Vsak mesec se zadolžimo za osupljive štiri milijone evrov. Za začetek je treba odpraviti vse monopole, povsod uvesti trg in konkurenco ter vzpostaviti učinkovit mehanizem ukrepanja tam, kjer je res potrebno.

Teza 12
V Sloveniji nismo vsi enaki pred zakonom in nimamo enakih volilnih pravic. Primerov je mnogo, od nedotakljivosti elit dalje. Zakaj lahko volijo tisti na smrtni postelji, ne smejo pa voliti 16-letniki kot v Avstriji? Zakaj se določenim skupinam pogleda skozi prste, ko pridejo v navzkriž z zakonom? Zakaj je v nekaterih večjih predelih Slovenije več kot pol stavb črnih gradenj? Zakaj imajo pripadniki nekaterih etničnih skupin nekajkrat več volilnih glasov kot drugi? Rešitev je jasna: vsak človek od 16. leta dalje naj ima pravico voliti in naj ima natanko en glas. Vsi ljudje naj bodo enaki pred zakonom, ne glede na raso, politično ali ideološko pripadnost itd. Treba je sistematično popraviti zakonodajo in jo začeti strogo izvajati.

Teza 13
Sindikati se upirajo praktično vsem ukrepom, ki niso pogodu članstvu, ne glede na to, ali so predlagani ukrepi v resnici koristni ali škodljivi za njih. S tem sindikati občasno delajo neposredno škodo svojemu članstvu in tudi vsej državi. Denimo s povečanjem minimalne plače so marsikateremu svojemu članu naredili levjo uslugo, ker je ostal brez dela. Najboljša rešitev bi bila, da se zamenja sedanja generacija populističnih sindikalnih voditeljev ali da si pridobijo strokovno pomoč. Ne slepimo pa se, da sindikati niso eden od dveh mehanizmov, ki lahko resetirajo Slovenijo. Oh, ko bi le prišli k pameti in se ogradili od populističnega ludizma.

Teza 14
Pokojninska reforma je nujna. Glede na razmerje med delavci, brezposelnimi in upokojenci je nujno povečati število zaposlenih in zmanjšati število upokojencev. Še tako optimalno vodena država ne more dobro delovati, če delež zaposlenih pade pod neki prag, in v Sloveniji smo ga presegli. Rešitev je v pokojninski reformi, po možnosti boljši kot sedanji. Z njo se podaljša delovna doba in s tem zmanjša delež upokojencev. Čeprav tega občasno ne razumejo niti izredno pametni, ker se pač nikoli niso učili razumevanja sistemskih odvisnosti, so strokovnjaki tu soglasni.

Teza 15
Število brezposelnih je treba zmanjšati. Ne gre samo za drage socialne transferje in skupaj s preštevilnimi upokojenci za dušenje z davki preobremenjenega gospodarstva, gre tudi za to, da brezposelni po nekem obdobju niso več delovno konkurenčni in potrebujejo dodaten čas za ponovno kvalitetno delo. Predvsem pa gre za osebne stiske in tegobe. Večina brezposelnih bi z veseljem poprijela za delo, vendar sedanji sistem tega ne omogoča. Rešitev je v spremembi sistema zaposlovanja. Npr. brezposelni dobijo polovico plače od države pod pogojem, da grejo normalno delat osem ur na dan v zasebni sektor. Tisti, ki ne najdejo dela in dobivajo državno pomoč, naj delajo nekaj ur na dan javna dela, npr. pobirajo smeti itd.

Teza 16
Slovenija je med najslabšimi državami po dodani vrednosti. Kljub relativno dobri akademski znanosti je prenos znanj v gospodarstvo med najslabšimi. Sedaj npr. za najboljšo inovacijo v Sloveniji ne dobiš nobene raziskovalno-razvojne točke, prav tako ne, če z neko strokovno objavo bistveno pomagaš državi. Dobiš pa ogromno točk, če te citirajo kolegi po svetu in čisto vseeno, za kaj. Sistem ocenjevanja je odtujil akademski svet od gospodarstva. Rešitev je preprosta: tako na univerzah kot inštitutih je treba uvesti drugačne kriterije, ki bi nagrajevali relevantnost za gospodarstvo in državo. V seštevku naj pomenijo vsaj polovico in ne desetino kot sedaj.

Teza 17
Podobno kot akademski svet je tudi slovensko gospodarstvo neučinkovito pri dodani vrednosti. Zadnja desetletja so se marsikateri direktorji največ ukvarjali s tem, kako prenesti družbena in državna sredstva v lastne žepe. Vlaganje v razvoj in konkurenčnost sta bili med najmanj pomembnimi. Rešitev je v nagrajevanju razvoja in modernizacije ter kaznovanju odsotnosti le-teh, predvsem pa v učinkovitem kaznovanju gospodarskega kriminala. Eden ali dva pravočasna eksemplarična primera večletnega zapora bi morda preprečila sedanjo gospodarsko agonijo Slovenije.

Teza 18
Bogati in neoliberalizem so šli predaleč! Strokovnjaki kot Manne ali Stiglitz trdijo, da neoliberalizem poveča BDP in razliko med bogatimi in revnimi ter prenese kapital v finančni sektor. To dolgoročno vodi v krize, kot je sedanja, in socialna vrenja kot v arabskem svetu, ko množicam zavre zaradi pohlepa in oholosti elit. Podatki so zgovorni: tudi v Evropi in Ameriki se razlika med bogatimi in revnimi povečuje, srednji razred izginja, elite pridobivajo moč in težo, medtem ko se večina zaposlenih spreminja v brezpravno rajo, primerno za izkoriščanje in izigravanje. Neoliberalizem je kot nacionalizem: ko ga zajahaš, zlepa ne moreš več z njega, in tega ne Evropa ne Slovenija ne zmore. Konec je vedno boleč. Zakaj je toliko ekonomskih strokovnjakov zagledanih v neoliberalizem? Seveda bi s pametno uporabo teh načel lahko rešili marsikaj v Sloveniji, začenši z nesmiselnimi monopoli. Naravna tendenca kapitala je, da se kopiči pri elitah in izgineva iz žepa povprečnega državljana, ustvarja bogatine in brezposelne. To korektno kaže večina ekonomskih modelov. Pa vendar kapital ni vse, obstaja še veliko pomembnejših stvari. Če namesto po kapitalu skušamo optimizirati po vseh komponentah življenja, neoliberalizem ni več dobra opcija. Za kapital je ugodno, da upokojenci dobijo mizerne pokojnine ali da so delavci moderni sužnji, za ljudi s človeškimi vrednotami pa je to nesprejemljivo. Prvi korak rešitve je v tem, da javnost dojame, da je neoliberalizem dober za elite in slab za vse druge.

Teza 19
Globalizem škodi ljudem v razvitih državah. Ekonomski modeli kažejo prednosti globalizma za rast kapitala, empirični podatki pa, da se proizvodnja prenese v države s poceni delovno silo, ki zaradi tega dosegajo neverjetno rast, razvite države pa stagnirajo in se utapljajo v nezaposlenosti. Nekatere nekoč nerazvite države v Aziji in Afriki imajo desetletja od 5- do 10-odstotno rast. V petdesetih letih 10-odstotna rast pripelje do 117-kratnega povečanja, tj. za 11.600 odstotkov. Zakaj torej ameriške in evropske elite podpirajo globalizacijo in hitrejšo rast manj razvitih delov sveta? Ti modeli jim pač ponujajo več kratkoročnih ugodnosti, torej bolje tešijo njihov pohlep, za katerega prodajajo interese svojih državljanov in držav. Tega trenda se ne bo dalo ustaviti z lepo besedo, kot tudi jahanja na tigru ne moreš končati s potegom uzde. Rešitev bi bila možna na svetovni in evropski ravni, če bi državljani Evrope imeli možnost demokratičnega odločanja in če bi razumeli, da neoliberalizem in globalizacija pomenita degradacijo povprečnega človeka v Evropi in bogatenje elit. Ker pa je resno vprašanje, ali bodo ljudske množice kdaj spregledale natege elit, je bolj verjetno, da se bodo razmere napele do vrelišča, ko bo vseevropski ljudski protest prinesel nujne spremembe.

Teza 20
Nacionalni interes je koristen za nacijo. Podobno kot vsak človek skrbi zase in za svoje bližnje, tudi skupina skrbi za svoje interese. V nacijo združeni imajo skupen nacionalni interes. Zakaj nas torej mediji bombardirajo, da je nacionalni interes škodljiv? Morda je razlog v tem, da se je v preteklosti izkoriščal kot izgovor za tajkunizacijo. To je podobno kot ljubezen – je nekaj lepega, vendar jo ženskarji pogosto izkoriščajo za svoje temačnejše namene. Drugi razlog je verjetno v tem, da želijo domače in tuje elite opleniti vse nacionalno premoženje, in to lahko naredijo le, če sistematično degradirajo vse nacionalno, pa naj bodo to slovenske banke, bolnišnice ali slovenski nacionalni ponos, ki ga takoj okarakterizirajo kot nacionalizem. Kot pri neoliberalizmu je tudi tu prva rešitev, da se javnost zaveda, da gre pri napadih na nacionalni interes, nacionalne simbole in pri sistematičnem raznarodovanju za sistematično propagando pohlepnih elit, ki se obnašajo kot odvisniki od kapitala, ki bi za povečanje tega prodali lastno mater, kaj šele celo državo ali narod.

Teza 21
Slovenski narod izumira. Napovedi kažejo, da bo Slovencev čez 50 let manj kot polovica vseh prebivalcev Slovenije, če se bo nadaljevala sedanja rodnost 1,5 otroka na žensko. Statistično je vsak dan 14,5 Slovenca manj. Marsikatere politične stranke še vedno poskušajo preprečiti vsako debato o demografskih problemih. Recimo, lani smo dobili za organizacijo edine demografske konference 200 evrov državne pomoči, udeležil pa se je ni nihče s pristojnega ministrstva. Hkrati se izvajajo marsikateri mehanizmi za zmanjševanje rodnosti, npr. nadaljnja sistematična degradacija slovenske družine tako v medijih kot v zakonih. Svoje čase je bilo rojenih po 30.000 otrok na leto, zadnja leta le okoli 20.000. Rešitev je dokaj preprosta: volimo le tiste stranke, ki bodo v svoje programe uvrstile demografsko problematiko. Zahtevajmo, da ministrstvo pripravi demografski program za povečanje rodnosti, kot so naredile nekatere evropske države. Vsak zakon naj bo odobren le pod pogojem, da ne bo poslabšal demografskih razmer.

Teza 22
Referendumi, sindikati, študentje, upokojenci in javni sektor niso »polena«, ampak sestavni in enakopravni deli naše družbe. Če ne bomo spoštovali naših ustavnih in drugih sodišč, stroke, vseh inštitucij in delov naše družbe, če se bomo delili na naše in druge, na več in manj vredne, bomo še manjši v že tako majhni majhnosti in izumiranju. Bodimo prijazni do soljudi, bodimo dobri, prijazni in pošteni ljudje, vredni spoštovanja. Ravno pozitiven odnos do soljudi nas lahko potegne iz brezna izumiranja.

Teza 23
Zakaj smo ljudje na svetu? Prepričan sem, da ne zato, da bomo v imenu pohlepa parazitirali in izigravali drug drugega, se klanjali oholim elitam in oblastnikom ter živeli minorna, v potrošništvo usmerjena življenja, dokler ne bo zmanjkalo surovin in bo civilizacija stagnirala in degradirala. Tu smo, da usmerimo naš planet v dolgoročno zdržni smeri, da gremo naprej v informacijsko družbo, družbo znanja, da se razširimo na druge planete tega in bližnjih osončij. Tu smo, da naredimo človeško raso veličastno!