Tiskane izdaje
Morda lahko to pisanje o ženskem gibanju, glede na aktualno dogajanje v Sloveniji, začnemo z naslednjo zgodbo. Pisateljica Virginia Woolf v knjigi Lastna soba (1929) opisuje, kako je na isti dan prejela dve dobri novici. Prva je bila, da so v angleškem parlamentu sprejeli zakon, ki naj bi ženskam omogočal volilno pravico, druga pa, da ji je bogata teta, ki se je smrtno ponesrečila na jahanju, zapustila zajetno rento. Gospa Woolf je zelo iskreno priznala, da jo je druga novica, ki ji je obljubljala denar, ki bo samo njen in ji bo zagotavljal neodvisnost, veliko bolj razveselila kot tista o volilni pravici.
V tistem času za ženske ni bilo služb, ki bi jim zagotavljale materialno neodvisnost, bile so popolnoma odvisne od svojega moža ali očeta, brez spremstva moškega niso smele v javne knjižnice, le redke so obiskovale šole in univerze.
Če so ženske v Veliki Britaniji živele brez osnovnih pravic, kako so potem šele živele ženske v pretežno kmečkem slovenskem prostoru?
Podoba ženske svobode
Oglasne panoje v Ljubljani že nekaj mesecev krasi plakat, ki ga takoj opazimo in na katerem je mlada gizdalinska ženska, oblečena v findesièclovskem slogu, s knjigo pod pazduho in cigareto v ustih. Prava podoba ženske svobode z začetka prejšnjega stoletja. To je plakat, ki vabi na razstavo Slovenke v dobi moderne, ki je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprta še vse do marca. Ker očitno živimo v vedno bolj čistunskih časih, je v podhodu pri Delu nekdo na obeh plakatih, ki visita tam, gospodični odtrgal cigareto. Zaradi te nesrečne cigarete na fotografiji, ki je bila v tistem času predvsem simbol ženske svobodomiselnosti in poguma, so po besedah kustosinje razstave Mateje Tominšek Perovšek prejeli kar nekaj pritožb. Očitno je nedolžno »provokativni« plakat naletel na plodna tla.
Družina in otroci
Razstava, pri kateri so sodelovali številni muzeji iz vse Slovenije in mnogi strokovnjaki, ni obsežna, saj žensko vprašanje in boj za pravice »drugega spola« v Sloveniji ni bil ravno množičen, zato je to zgodba o posameznicah, ki so se, vsaka po svoje, borile za enakopravnost z moškimi in neodvisnost od njih. Mnoge od teh žensk, ki so delovale javno, niso bile nikoli vpisane v zgodovinski spomin, bile so pozabljene ali namenoma prezrte. Veliko jih je prvič predstavljenih v knjigi Pozabljena polovica (2007), v kateri je več soavtoric ustvarilo sto devetindvajset portretov pomembnih žensk. Prav ta knjiga je bila intonacija za razstavo.
Kako so se torej Slovenke v avstro-ogrski monarhiji pa vse do druge svetovne vojne borile za svoje pravice? Težko. Kot je predpisoval državljanski zakonik iz leta 1911, ki ga najdemo na razstavi, je bil moški glava družine, ženska mu je morala biti podrejena v vseh stvareh, njena glavna naloga je bila skrb za družino in vzgojo otrok. Ženske so bile izključene iz političnega življenja, niso imele volilne pravice in nedostopne so jim bile vse tri veje oblasti: zakonodajna, izvršilna in sodna.
V drugi polovici 19. stoletja so se začele aktivneje pojavljati v javnem življenju in se spraševati, ali je njihova vloga res zgolj v zakonskem in družinskem življenju. Pojavile so se prve ženske pisateljice Luiza Pesjak, Josipina Urbančič Turnograjska ter prva slovenska pesnica Fanny Hausmann, ki je bila lepotica, kvartopirka in vneta pripadnica katoliške vere, vedno oblečena v črno.
Narodne dame
Žensko vprašanje se je po vsej Evropi aktiviralo skupaj z osvobajanjem narodov, v habsburški monarhiji torej z letom 1848. Prve ženske, ki so se pojavile v javnem življenju, niso bile glasnice ženskega gibanja, temveč narodno zavedne Slovenke, pravili so jim narodne dame. To je bil dvorezni meč, saj so bile proti pridobitvi ženskih političnih pravic, pripoveduje Mateja Tominšek Perovšek. Ženske niso smele vstopati v politična društva, »njihova pozornost je veljala fizičnemu in moralnemu razvoju slovenskega naroda in svoje mesto so vseskozi videle poleg moža«. Te dame so se ukvarjale z dobrodelnim delom – nabirale so denar za sirote, bolne in revne. Revščina je bila takrat velika; presunljiv je podatek Frana Vilijema Lipiča v knjigi Osnovne značilnosti dipsobiostatike, da je bila v sredini 19. stoletja več kot tretjina otrok na Slovenskem nezakonskih. Dobrodelnost je sicer od teh žensk zahtevala veliko osebno moč, ni pa bila v navzkrižju z vizijo ženske šibkosti in zadržanosti, zato so jo moški podpirali in možje dovoljevali.
Ena od prvih žensk, ki se je ukvarjala s kulturno buditeljsko dejavnostjo in kasneje tudi z dobrodelništvom, je bila Marija Murnik Horak, ki je v naš prostor po češkem zgledu uvedla narodno nošo, ki je bila nekakšen atribut narodnosti. Druga je bila Franja Tavčar, žena pisatelja in politika Ivana Tavčarja. Bila je korpulentna in ambiciozna ženska, saj je bila predsednica in podpredsednica vseh ženskih in drugih društev v deželi, tako liberalnih kot krščanskih. Ivan Tavčar je bil sicer liberalni politik, a zaprisežen nasprotnik ženskih pravic in je, kot piše v katalogu razstave, leta 1905 v dunajskem državnemu zboru glasoval proti predlogu socialnih demokratov o uvedbi splošne volilne pravice za ženske. Sicer pa so vsi – tako katoliški kot socialnodemokratski in liberalni politični tabori – ženska gibanja dojemali kot spodkopavanje tradicionalnih vrednot in družinskih razmerij.
Ženske v akciji
Zanimivo je bilo, da so bile v boju za pravice žensk zelo aktivne tudi pripadnice katoliškega tabora, med njimi je najbolj znana Cilka Kreft, sestra politika Janeza Evangelista Kreka. Bila je moderna ženska in je veliko nastopala na radiu, kjer je poslušalcem razlagala o pravicah žensk, otrok, vseh nemočnih. Ženske se niso obremenjevale z ideološkimi problemi, in četudi pripadnice različnih taborov, so se povezovale, če je bilo treba.
Tako je recimo Franji Tavčar uspela množična politična akcija, kakršne do tedaj in kasneje nismo poznali. Ko so bile leta 1917 v dunajskem parlamentu zavrnjene zahteve slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev po ustanovitvi samostojne jugoslovanske države, je Tavčarjeva skupaj s svojimi narodnimi damami zbrala 200.000 podpisov v podporo majniške deklaracije.
Ženske so v boju za pravice podpirali tudi moški. Nekateri, konservativnejši so njihovo javno dobrodelno udejstvovanje sicer razumeli zgolj kot nadaljevanje »ženskega družinskega poslanstva in materinske kreposti«. Izobraženci, predvsem pisatelji in pesniki (Dragotin Kette, Oton Župančič, Fran Govekar, Josip Murn, Ivan Hribar), so jih podpirali glasneje, zlasti njihov boj za pravico do izobraževanja. Frančišek Lampe, teolog in urednik časopisa Dom in svet, je prvi napisal znanstveno delo Dušeslovje (1890), v katerem je moškega in žensko po psihološki liniji popolnoma izenačil, kar je bilo za tisti čas zelo napredno in revolucionarno razmišljanje.
Takšni moški so bili velika redkost. Anton Mahnič je leta 1893 v polemiki z Marico Nadlinšek Bartol, ki je bila urednica prvega ženskega časopisa Slovenka, zapisal: »Kar ženska ne zmore radi kratke pameti, nadomesti z – dolgim jezikom! Da, Marica: ostanite li pri svojih ženskih opravilih. Ako ste gospa, krpajte možu hlače, pa vmivajte in povijajte otroke, če jih imate. To je žensko, to je Vaše opravilo. Drugo prepuščajte nam, možkim; mi se bomo vže o vsem dogovorili.«
V časopisih
Ženske so, kot je na razstavi razložila njena kustosinja, morale same ugotoviti, kako se najbolje organizirati tako, da bodo javno opozarjale na probleme, ki so jih imele zaradi tega, ker niso bile v enakopravnem položaju z moškimi: niso imele služb, če so delale, je bilo njihovo delo slabše plačano, niso mogle razvijati vseh svojih potencialov, se izobraževati, če je prišlo do ločitve, so ostale brez vseh pravic, včasih celo brez otrok. Za to, da so krivice in zahteve žensk prišle v javnost, so bile urednice ženskih časopisov (Slovenka, Ženski svet, Slovenska ženska) in publicistke še posebej pomembne, saj so slovenske bralce opozarjale in jih razburjale s svojimi teksti. Med njimi so bile pisateljica Pavlina Pajk, prva poklicna novinarka Ivanka Anžič Klemenčič ter Marica Nadlišek Bartol, ki so se glasno zavzemale za žensko izobraževanje, zaposlovanje, socialno neodvisnost in pravice otrok. V javnosti so njihovi zapisi velikokrat naleteli na zgražanje in zmerjanje.
Ena izmed pomembnejših pisateljic in publicistik je bila Zofka Kveder, za katero je Rapa Šuklje v intervjuju za Sobotno prilogo dejala, da je bila »kot buldožer, ko je pri dvaindvajsetih napisala Misterij žene; to je bilo za tiste čase nekaj grozovitega«. Zaradi njene kratke frizure in samozavestnega nastopa so jo po časopisih grozovito napadali, moški so se obregali ob njeno zunanjost in doživela je veliko javnega zasmehovanja in šikaniranja. V Slovenki je Kvedrova leta 1900 napisala: »Želimo si, da nas možki smatrajo človekom in ne nižjim človekom. Želimo si prostosti. Ne zato, da se izpridimo in izgubimo, ampak da se okrepimo v boju z življenjem.«
Mecenke in učiteljice
Kar nekaj Slovenk je bilo odličnih in bogatih podjetnic. Prav od njih bi se lahko predsedniki uprav in novopečeni bogataši kaj naučili o mecenstvu in dobrodelnosti. Josipina Hočevar (1824–1911) je bila skupaj z možem pomembna gospodarstvenica in dobrotnica. Veliko je vlagala v lokalno infrastrukturo (v Krškem in Radovljici), gradila bolnišnice, hiralnice in sirotišnice. Financirala je zasebno dekliško šolo v Krškem, in to v času, ko so bile deklice še brez pravice do rednega šolanja. Finančno je pomagala fantom, da so lahko doštudirali. Druga znana podjetnica je bila Evgenija Šumi Hribar (1875–1936), ki je bila mati trinajstih otrok, a je sama vodila kar dve tovarni: Šumi, ki jo poznamo po bonbonih in likerjih, in »prvo kranjsko mehanično avtomatsko tvornico pletenja in tkanin«. Kot pišejo avtorji razstave, je v tovarni delalo sto delavk in delavcev in Evgenija je bila v službi od jutra do noči. Velik del svojega denarja je namenila dobrodelništvu.
Uspešna podjetnica je bila tudi Jula Molnar (1891–1967), ki je na Bledu zgradila hotel Toplice; ta je postal priljubljena počitniška destinacija najvišjih politikov, diplomatov, plemičev in drugih pomembnih ljudi. Molnarjeva je bila finančni genij in vizionarka. Pod njenim pokroviteljstvom je nastalo prvo igrišče za golf, uslužbenci pa so jo imeli radi, ker je bila skrbna in pravična. Ko je po vojni hotel postal last države, se je revna komaj preživljala z izdelavo in prodajo lutk v narodnih nošah.
Ženske so zelo pozno prišle do boljših delovnih mest, poroka s premožnim moškim je bila med meščanstvom najboljše zagotovilo za varno materialno življenje. V začetku 20. stoletja so ženske delale kot telegrafistke in poštne delavke, kar so bile boljše službe. Učiteljice pa so bile najbolj pomembne za emancipacijo žensk in najbolj izobražene ženske v tistem času, prav zato pa tudi tam v neenakopravnem položaju. Niso bile enako plačane kot učitelji in zavezane so morale biti celibatu. Če so se poročile, so takoj izgubile službo. To so bile ženske, ki so zelo dobro poznale življenje, saj so vzgojile mnoge generacije. Vedele so, koliko otrok živi v revščini, se zavzemale za nezakonske otroke in se ukvarjale z manj nadarjenimi. Med bolj znanimi učiteljicami in feministkami naj omenimo Pavlo Hočevar, Elviro Dolinar in izjemno Angelo Vode.
Univerzitetno in akademsko izobraženih žensk je bilo zelo malo, do leta 1919 le dvanajst, po odprtju univerze v Ljubljani pa se je njihovo število povečalo.
Umetnice, moda in vojna
Zadnja soba na razstavi je posvečena umetnicam, od igralke Marije Vere, pisateljice in odvetnice Ljube Prenner do pesnice Lili Novy in plesalke Pie Mlakar.
Ženska je pred drugo svetovno vojno postala atribut modernizacije, ne toliko emancipacije kot tržnega gospodarstva, zato je delček razstave namenjen modi. Med deli v tem delu razstave ne velja spregledati izjemnega modnega mesečnika Ilustracija, ki se z lahkoto kosa z današnjimi tovrstnimi revijami.
Čas druge svetovne vojne je bil huda zareza v življenju žensk, veliko jih je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, druge so se pridružile NOB ali protipartizanskemu gibanju. Pri partizanih so dobile pomembnejšo in v nekaterih primerih enakopravnejšo vlogo, v protipartizanskem boju je bila njihova usoda tradicionalnejša – gospodinjska in družinska.
Zadnje poglavje Slovenk v dobi moderne je seznam feminističnih zahtev žensk do druge svetovne vojne: zahteva po enaki izobrazbi za oba spola in možnosti opravljanja vseh poklicev, zahteva po političnih pravicah, zahteva po enakem pravnem položaju za oba spola, zahteva po možnosti razveze zakona, zahteva po izenačenju zakonskih in nezakonskih otrok ter problem abortusa in zahteva po odpravi dvojne morale.
In katera od teh zahtev žensk je bila v stotih letih, do konca druge svetovne vojne, izpolnjena? Žal nobena. Volilno pravico so sicer po nekaterih tezah dobile leta 1942, po drugih pa leta 1943, preostale pravice šele po vojni.
Zgodovina Slovenk, ki so se borile za ženske pravice, je predvsem zgodovina posameznic in mnoge od njih je požrla luknja zgodovinskega spomina. Zato so tovrstne razstave pomembne za ponovno obnavljanje njihovih mnogokrat prav filmskih zgodb, ki so lahko še kako aktualne. Še zlasti zdaj, ko se nekako vračajo mračni in konservativni časi, ki delijo družine na prave in neprave, otroke na tiste iz prave ali neprave družine. Ali, spomnimo se na televizijsko soočenje na zadnjih volitvah, na katerem so bile žene predsednikov strank prikazane kot okraski, ki so tu le zato, da podpirajo politično kariero svojega moža, kot da nimajo lastne kariere.
Razstava Slovenke v dobi moderne je zgodba o bojevitosti, o tem, da se je treba upreti krivicam, se boriti za pravice, pa tudi o tem, da so nekoč ženske sicer delovale v različnih taborih – liberalnih, socialnodemokratskih, krščanskih –, vendar jih to ni obremenjevalo, če je bilo treba stopiti skupaj in iti v akcijo. Konservativke so se tako kot liberalke borile za pravice svojega spola, otroke in sodobnost. Pozabljena polovica je vedno inspirativna.
