Ne norčujte se, prosim!

Pred kakima dvema letoma smo zapisali, da Slovenija že je v grškem scenariju, pa so pristojni zatrjevali, da je še daleč od tega. Tudi danes naj številke ne bi govorile o podobnih nevarnostih, niti o tem, da bo država morala EU zaprositi za pomoč. Lahko je res, da je Slovenija še matematično likvidna, in lahko je res, da ni še v podobni koži kakor Grčija, Španija ali Italija. Vsekakor pa je tudi res, da je že vsaj toliko politično nerazsodna, kot so bile omenjene države, preden so se pogreznile pod likvidnostno gladino.

Nekatere stranke opozicije so za jeseni najavile serijo interpelacij proti ministrom Janševe vlade. Razlogi za to so očitni, nekateri celo razumljivi. Tudi Janšev politični bioritem je povrh predvidljiv, na moč podoben sinusni krivulji. Pozitivna obdobja, ko deluje nad absciso, so predvsem priprava na negativno delovanje pod njo in vse skupaj je racionalizirani diagram energije, ki ni namenjena reševanju države, temveč iracionalnemu uničevanju nasprotnika. Po toliko letih izkušenj je vsakomur lahko jasno, da ne gre za nesporazum in da se shema Janševega delovanja nikoli ne bo spremila.

Ne glede na to pa iz razmisleka ni mogoče izpustiti dejstva, da je Janša zakoniti predsednik vlade in da je vlada logična preslikava zakonite politične večine v državnem zboru. To je suha postavka demokracije, ki je Janševi poslanci niso bili zmožni sprejeti, ko je bil predsednik vlade Borut Pahor. Ne glede na ocene o Pahorjevih sposobnostih in o učinkovitosti njegove vlade: tedanja opozicija je, ne da bi upoštevala argumente dejanskega stanja in ne da bi se ozirala na najboljši interes države, storila popolnoma vse, da je vlado (z)rušila, in to je počela brez sramu, tudi v najnižjih moralnih legah. Danes je tudi že jasno, kakšna škoda je bila povzročena, ko se politična elita (bilo je še dovolj zgodaj) ni poenotila niti glede strukturnih reform niti glede zmanjševanja javnega primanjkljaja.

Tedanja oblast danes bolj ali manj predstavlja opozicijo. Bržkone v to shemo sodi tudi Zoran Janković. Med njim in Janšo je rivalstvo vse od primera Mercator najbolj simptomatično, povrh gre za dva politika, s katerima se pravosodje ukvarja celo v domnevno kriminalnih zadevah. Najavljeni jesenski napad na dobršen del Janševe vlade po videzu spominja na tedanje Janševe napade na Pahorja. Če se je opozicija v toliko letih politične sivine naučila, da je v metodi treba posnemati Janšo, potem ima Slovenija na poti v grški scenosled razloge za veliko zaskrbljenost. Še več. Potem ko je levica (prav zaradi NLB in TEŠ 6) obračunala z Zaresom, se kaže, da največja nevarnost ni nujno Janša, temveč bi lahko bil tisti, ki ga je s svojo politično mentaliteto omogočil, nato neuspešno onemogočil in mu končno ustvaril najnovejše razmere za razcvet tega predmodernega tipa vladanja.

Seveda se je najbolj modro odreči teoriji zarote v vseh pogledih in v vse smeri. Tudi če bi ta obstajala, kar bi dokazovala NLB in TEŠ 6, za »strice iz ozadja« ni več na voljo denarja, ki ne bi bil opažen. Koliko zarota pravzaprav še obstaja, je danes vidno na daleč in je razsvetljena kot prvomajski kres. Vsekakor njene sile niso razporejene na levo in desno, temveč se lepo mešajo in se združno, vendar vse manj uspešno, skušajo greti ob ognju javnega denarja.

Biti državniški in racionalen je v danih razmerah (za opozicijo) velika naloga. Zdi se namreč, da se vladajoča stranka zaradi avtoritarnosti voditelja pod nobenim pogojem ni pripravljena odreči nedržavniškim, plenilskim in dejanjem, ki kar očitno kršijo koncept temeljnih človekovih pravic. Naslednji morebitni moment neracionalnosti je pri vodji Pozitivne Slovenije, ki je, kot se zdi, glede sodnih preiskav v podobni koži kakor predsednik SDS. Taktika serije interpelacij bi lahko bila motivirana z napačnimi razlogi in ne kaže se odreči sumu, da bi država lahko bila talec v merjenju moči dveh strankarskih prvakov na račun pravne države.

Zato je v imenu javnosti in pod veliko nevarnostjo grškega scenarija mogoče nasloviti apel na politično elito: ne norčujte se iz države, prosim! Nižanja bonitetnih ocen ne bodo občutili politični prvaki, ki že imajo velike zaloge tako ali drugače pridobljenega premoženja. Občutili ga bodo davkoplačevalci. In končno: če bo Janša nadaljeval s politiko razpihovanja ideoloških strasti (in o tem ne kaže dvomiti), potem se čas njegove politične moči izteka hitreje, kot si predstavlja. S tako formulo ne more rešiti države in poglavje o osamosvajanju bo zaključil s poglavjem o njenem uničenju. Katerakoli alternativna politika ne bi smela pluti na takem splavu Meduze.