Tiskane izdaje
Socialna demokracija je ideološko in politično gibanje v Evropi, staro že dobrih 150 let. Nastalo je na temeljih Marxove politične teorije. Pomemben korektiv je doživelo že ob koncu 19. stoletja z delom Edvarda Bernsteina, ki je zavrnil Marxovo filozofijo dialektičnega materializma, njegovo voluntaristično antropologijo ter domišljavo prepričanje o odkritju toka svetovnega duha in svetovne zgodovine in še teorijo o revoluciji in diktaturi proletariata.
Bernsteinov revizionizem so ostro napadli socialdemokratski levičarji, iz katerih so se razvili komunisti, pa tudi socialdemokratski reformisti so ga sprejemali le postopoma po posameznih elementih. Najprej so po prvi svetovni vojni zavrnili revolucionarni voluntarizem in vztrajali pri demokratičnem principu v politiki. Tako so bili oster nasprotnik vseh nedemokratičnih političnih struj, posebno vseh totalitarizmov. Zato je znanstveno in politično popolnoma napačno in nesprejemljivo, da ideolog slovenskih socialnih demokratov Igor Lukšič še pred nedavnim socialnim demokratom očita »koketiranje s fašizmom in nacizmom v tridesetih letih, zaradi česar po letu 1945 niso prišli do te mere v ospredje kot komunisti«.
To je čisto Stalinova ocena!
Stare in nove napake
Socialna demokracija je bila po drugi svetovni vojni v Evropi močna politična sila, ki je v zahodni Evropi sooblikovala rekonstrukcijo demokracije, v vzhodni Evropi pa ji je to preprečila vojaška okupacija sovjetske vojske.
Socialna demokracija je v novi, hitro se modernizirajoči družbi leta 1959 sprejela nov (godersberški) program popolnoma na Bernsteinovem temelju. Poudaril je demokracijo kot osnovni cilj, ki ohranja mir, sodelovanje med narodi, idejni pluralizem v političnem življenju in v članstvu socialne demokracije, ki hoče družiti vse sloje, ki živijo od dela, posebno kvalificiranega ustvarjalnega.
Kakšna pa je bila usoda socialne demokracije na Slovenskem? Živa že od konca osemdesetih let devetnajstega stoletja kot del avstrijske se je leta 1896 osamosvojila pod imenom Jugoslovanska socialdemokratska stranka. Njene značilnosti so bile pod vplivom marksizma velik ideološki dogmatizem, nezanimanje za kmeta in dolgo časa vse do Cankarja nejasno stališče do slovenskega narodnega vprašanja. Oboje pa je zapiralo stranki pot do večjega vpliva v slovenskem narodu.
Med obema vojnama je socialna demokracija z razvojem industrializacije v Sloveniji pridobivala moč, prevladala je v sindikalnem gibanju, dobila na volitvah v jugoslovansko konstituanto, novembra 1920 šest poslancev, na poznejših volitvah pa samo še enkrat leta 1927 enega samega. Bila je močna v nekaterih industrijskih občinah in mestih, v Mariboru in Celju. Ponavljala pa je nekatere stare in delala nove napake. Vpletala se je v kulturni boj zoper katoličane in si zapirala pot med katoliško delavstvo. V narodnem vprašanju pa je bolj ali manj soglašala z jugoslovanskim narodnim unitarizmom. Med okupacijo se je njeno vodstvo zvečine upiralo hegemoniji KPS. Petinštirideset let po vojni je v slovenskem političnem življenju ni bilo.
Litostrojska stavka
Prva resna politična zahteva po njeni ponovni ustanovitvi se je med delavstvom pojavila decembra 1987 v veliki litostrojski stavki. Enopartijskemu režimu je uspelo za nekaj časa preprečiti njeno ustanovitev. Toda v politični pomladi 1989 je bila socialna demokracija ustanovljena februarja, takoj za Slovensko demokratično zvezo.
Zvezo, ki je hotela slediti programu in politiki evropske socialne demokracije, je sprva vodil ing. France Tomšič, njen pobudnik že v litostrojski stavki, novembra 1989 pa ga je zamenjal dr. Jože Pučnik. Pučnik, dr. sociologije. Dolgoletni politični disident v Nemčiji je bil eden redkih vidnejših slovenskih intelektualcev, ki se je v tistih tranzicijskih časih opredeljeval za socialnega demokrata. Socialni demokraciji ni uspelo pritegniti večjega števila volivcev in je bila najmanjša med Demosovimi strankami. Kljub temu pa ji je uspelo odigrati pomembno vlogo. Pučnik je bil 27. novembra izvoljen za predsednika Demosa in tako odločilno vplival na politično demokratizacijo in državno osamosvojitev Slovenije. Njegove glavne značilnosti so bile politična načelnost, demokratičnost in dialoška drža. Te lastnosti je uporabljal pri vodenju Demosa, ki tako ni postal avtoritarna zveza.
Pučnikove neuresničene ambicije
Po samorazpustitvi Demosa se je Pučnik posvetil utrjevanju in modernizaciji socialne demokracije. V stranko je sprejel Janeza Janšo, tedaj popularnega osamosvojitelja, ker je računal, da bo z njim pritegnil nove člane, kar pa se ni zgodilo. Stranka je na drugem kongresu v Mariboru aprila 1992 sprejela nov moderni politični program, ki je stavil na kvalificirano ustvarjalno delo, na socialno solidarnost in demokracijo, kompatibilno z evropsko socialno demokracijo. Vsi analitiki so ga ocenjevali za levega. Pučnik je poskušal zanj pridobiti ZKS-Stranko demokratične prenove, ki se je tudi izdajala za socialdemokratsko. Pri tem ni bil uspešen. V ZKS so kljub mlademu vodstvu prevladovali stari komunisti, ki se niso bili pripravljeni niti simbolično odreči svoji nedemokratični voluntaristični, revolucionarni politični dediščini in materialnim privilegijem. Le njim je v vsej vzhodni Evropi uspelo preprečiti v ZKS idejno diferenciacijo na socialdemokrate in komuniste s prevlado slednjih. To je bil udarec za pravo evropsko socialno demokracijo, ki so jo predstavljali Pučnik in peščica v njegovi stranki. Po neuspehu na volitvah, decembra 1992, se je Pučnik umaknil iz vodstva stranke. Ta je dobila novega predsednika Janeza Janšo. Janša pa je po odstranitvi iz vlade aprila 1994 opustil socialdemokratsko usmeritev, ki ji intimno nikoli ni bil zavezan, izstopil iz socialdemokratske internacionale in stranko usmeril proti desni.
Socialdemokratsko zastavo so tako začeli vihteti prenovljeni komunisti, preimenovani v Združeno listo socialnih demokratov. Uspelo jim vključiti se v socialistično internacionalo. Leta 1997 so dobili novega, mladega ideološko neobremenjenega predsednika Boruta Pahorja.
V začetku leta 1998 je kazalo, da Združena lista stopa na novo pot resnične evropske socialne demokracije. Pahor je podpisal deklaracijo o obsodbi nelegitimnega, nedemokratičnega bivšega režima in deklaracijo o narodni spravi, ki ju je pripravil predsednik parlamenta dr. Janez Podobnik, in mu je po dolgem prigovarjanju uspelo zanju pridobiti skoraj vse predsednike parlamentarnih strank, razen SNS in Desusa. Toda v Združeni listi so se Pahorju uprli in preprečili sejo državnega zbora o teh deklaracijah. Slovenija je ostala pod pragom ideološke tranzicije in Borut Pahor se je moral sprijazniti s tem, da bo v stranki vedno precej odpora zoper njegove smele sodobne, ideološko neobremenjene poglede. V Združeni listi je nastal nekakšen dualizem med mladim vodstvom s Pahorjem in večino članstva, ki je vztrajalo pri starih ideoloških pogledih. Toda eni in drugi so bili interesno povezani, ker eni brez drugih niso mogli.
Večjo samostojnost pogledov je Pahor uveljavil kot predsednik državnega zbora v letih 2000–2004, podpiral pa ga je pragmatično modri predsednik vlade in nato države dr. Janez Drnovšek. V Združeni listi so bila velika negodovanja, češ da se Pahor kot predsednik DZ premalo ozira na svojo stranko. Morda je zaradi tega v stranki (oziroma njenem zakulisju) padla odločitev, da se Pahorja znebijo tako, da ga pošljejo za evroposlanca v Bruselj. Pahor se je temu upiral, toda strankina intriga se je posrečila, čeprav le na pol. Pahorja so izvolili za evroposlanca, toda ostal je predsednik stranke in njegova priljubljenost v slovenskem javnem življenju je rasla tako močno, da bi bil zelo verjetno izvoljen za predsednika republike, če bi kandidiral na volitvah jeseni 2007. Spet je stranka pritisnila nanj, naj ne kandidira in naj raje prihodnje leto vodi stranko na parlamentarnih volitvah, ker stranka zanje ni imela drugega primernega liderja. Pahor si je intimno želel kandidirati za predsednika republike, pa se je uklonil strankinim željam in pritisku ter stranko jeseni 2008 popeljal do zmage na parlamentarnih volitvah. Da je bila ta zmaga dosežena zlasti po zaslugi njegove koncilijantne politike in všečnega nastopa, danes mnogi njegovi oponenti pozabljajo, čeprav brez njega nikoli ne bi sedeli v vladi.
Problemi mandatarja Pahorja
S sprejemom mandatarstva in z izvolitvijo za premiera pa so se začeli za Pahorja velikanski problemi. Vlada je bila precej nekompatibilna. Poleg vodilne Socialne demokracije so jo sestavljali še šibki liberalni demokrati in nekakšni levi liberalci Zares, ki so se malo prej odcepili od Liberalne demokracije in s svojim predsednikom Gregorjem Golobičem kazali velike ambicije. Golobič je hotel biti kar nekakšen drugi predsednik vlade. Tako sestavljena vlada se je težko sporazumevala za nujne ekonomske in politične ukrepe, ki jih je zahtevala ekonomska kriza, ki je udarila Slovenijo po nastopu Pahorjeve vlade. Predsednik Pahor je poskušal z demokratičnim prepričevanjem koalicijskih zaveznikov in pri tem izgubljal veliko energije. Vladno politiko je v javnosti predstavljal sam na pogostih tiskovnih konferencah in nasprotniki so mu zaradi tega očitali narcisoidnost.
Drug velik Pahorjev problem je bila ostra odklanjajoča brezkompromisna politika opozicije pod vodstvom Janeza Janše, čeprav se je Pahor na vse načine trudil za sodelovanje in ji poskušal v marsičem ustreči. Opozicija je blokirala z dvoreznim orožjem referendumom za vse vladne zakonske predloge. Vladi je uspelo z minimalno večino dobiti le referendum za arbitražni sporazum s Hrvaško. Nato pa so bili na referendumu zavrnjeni vsi vladni predlogi, ki so poskušali urejati gospodarsko in socialno krizo: zakon o preprečevanju dela na črno, zakon o malem delu in zakon o pokojninskem zavarovanju, ki je poskušal slednje napraviti bolj podobno pokojninski zakonodaji v EU. Proti vsem tem zakonom je sindikalna birokracija, mnogo manj zrela kot v EU, brez odgovornosti mobilizirala svojo bazo, kar je ob opozicijskih glasovih zadoščalo za padec referendumov.
V koaliciji so se nesoglasja zlasti z agresivnim Zaresom stopnjevala in predsednik Pahor ni tvegal nagnati Zaresa iz vlade, ker bi tvegal njen padec. Socialdemokratska stranke je hotela ostati čim dlje na vladi in Pahor je postal ujetnik te želje.
Manever levega zakulisja
Toda v levem zakulisju se je pripravljala Pahorjeva zamenjava in te vesti so se v zadnjem, tretjem letu vlade namerno širile v javnosti. Ker zakulisje ni našlo primerne zamenjave, je Pahor preživel še leto dni. Nato pa je vlado čisto programirano potopil Zares s svojim izstopom. Pred novimi predčasnimi volitvami je bil rejting socialdemokratov in njihovega predsednika zelo nizek, na drugi strani pa je vzpon Janševe Slovenske demokratske stranke kazal na njeno prepričljivo zmago. Spet se je zganilo zakulisje in prepričalo ljubljanskega župana za nastop na parlamentarnih volitvah s svojo listo. Zanjo so se v strahu pred Janšo in njegovo avtoritarno držo začeli zavzemati številni ugledni Slovenci. Odpisali so Pahorja kot voditelja slovenske levice in ta atribut pripisali gospodarstveniku avtoritarne drže Zoranu Jankoviću. Poleg Jankovićeve liste je na volitvah nastopila še vrsta list iz civilne družbe. Uspešna je bila le ena neoliberalna lista Gregorja Viranta.
Pahor se je v predvolilnem soočanju odlično držal, v svoji najboljši demokratični in argumentirani maniri in s stranko, iz katere so mu odtegnili nekaj dobrih kandidatk, dosegel začuda dober rezultat, tretje mesto. Na volitvah je relativni zmagovalec presenetljivo postal Zoran Janković z enim odstotkom prednosti pred Janšo. Toda ni mu uspelo sestaviti vladne koalicije. To je uspelo Janši.
Po volitvah prihaja v vseh slovenskih strankah do razprave, analiz preteklega ter do volilnih in programskih kongresov. Tudi socialni demokrati se pripravljajo na takšno dejanje. Po nekaj mesecih premisleka se je za ponovno kandidaturo za vodenje stranke odločil dosedanji predsednik Pahor, ki ponuja znano evropsko socialdemokratsko programsko orientacijo ter demokratično dialoško in kooperativno držo do vlade pri reševanju perečih (eksistenčnih) problemov gospodarske in socialne krize.
Po mnenju nekaterih socialnih demokratov bi se moral umakniti iz vodstva stranke, ker je izgubil volitve, čeprav poraz ni bil pretežno njegova krivda. Za nekatere presenetljivo, za malo boljše poznavalce slovenskega političnega življenja pa pričakovano so se za njegovo nasledstvo že javili trije kandidati, ki poudarjajo, da bodo stranko usmerili bolj na levo in iskali sodelovanje z drugimi levimi silami. O Zlatku Jenku, veterinarju, vemo le to, da je bil član državnega sveta. Patrick Vlačič, dosedanji podpredsednik stranke in predestinirani Pahorjev naslednik, se je najbrž že videl na čelu stranke in ga je Pahorjeva odločitev malo presenetila in razočarala. Toda v predkongresnih nastopih je umirjen, dostojen in objektivno ocenjuje Pahorja. Kaže zrelo, ideološko neobremenjeno politično obnašanje in vodstvene kompetence.
Tretji kandidat je ideolog stranke, profesor politologije dr. Igor Lukšič, v Pahorjevi vladi minister za šolstvo. Lukšič je ambiciozen človek v znanosti in politiki. To je po evropskih merilih nenavadno, kajti družbena znanost in poučevanje morata biti objektivna in vrednostno nevtralna, politična funkcija, zlasti funkcija ideologa, pa je izrazito ideološka, zavezana eni ideologiji. Lukšič je univerzitetni profesor, in to je lep poklic, ki večino takšnih ljudi zadovoljuje; Lukšič pa hoče biti vedno tudi politik, in to na visokih funkcijah. Mislim, da mu je to ostalo iz mladosti iz socialističnega mladinstva, ko je bilo to dvoje skladno. Lukšič je idejno zavezan socialističnemu mladinstvu z vsemi njegovimi značilnostmi, to je sinkretizmu marksizma, slovenskega komunizma, anarhističnega ultralevičarstva in določenih elementov liberalizma.
To svojo ideološko držo je večkrat izpričal v javnih političnih nastopih in publicističnih objavah. Na začetku članka sem omenil njegovo čisto ideološko napačno oceno evropske socialne demokracije. Leta 2005 je slovensko javnost in zgodovinsko stroko vznemiril in vznevoljil z izjavo, da je bila organizacija Tigr teroristična in »ni imela revolucionarnega potenciala« kot OF in bi je zato ne smeli slaviti. V tistem intervjuju je profesor Lukšič glede Osvobodilne fronte natrosil nekaj zelo staromodnih komunističnih ocen, ki so daleč od resničnih dejstev. O objektivni oceni OF bi se lahko v tem času že prepričal iz vrste znanstvenih del slovenskih zgodovinarjev, na primer iz kompendija Slovenska novejša zgodovina ali iz zbornika interdisciplinarnega znanstvenega posveta najbolj kompetentnih slovenskih zgodovinarjev, filozofov in pravnikov z naslovom Žrtve vojne in revolucije. Ne vem, ali Lukšič ignorira vsa ta dela iz nevednosti ali iz ideološke vkopanosti. Bolj na to drugo je po objavi njegovega intervjuja opozorila filozofinja Spomenka Hribar in mu pripisala kar zavezanost »nekakšnemu novemu komunizmu« (Delo, 16. julij 2005).
Lukšič je že toliko pameten, da svoje ideologije nikoli tako ne imenuje, ampak na splošno leva usmeritev, ki pa je nič konkretno ne definira. Iz njegovih člankov in dejanj pa se vidi, da je zavezana socialističnemu mladinstvu, ki pa je daleč od evropske socialne demokracije. Če bi želeli biti šaljivi in metaforični, bi lahko rekli, da je zavezan trem Tonijem: Blairu, Negriju in Gašperšiču. Tako se bo po njegovem prevzemu vodstva slovenske socialne demokracije, če se bo to zgodilo, ta spet oddaljila od evropskega socialnodemokratskega idejnega temelja.
*****
Dr. Janko Prunk je redni profesor na FDV.
