Nekje vmes

Ne bi me čudilo, če imajo v Turčiji evropskih zadržkov že polno kapo.

Objavljeno
13. januar 2012 16.02
Aleš Debeljak
Aleš Debeljak
Bil je razgreti avgust leta 1982.

Na širokem sedežu prikoličarja Scania sem sedel, na moji levi šofer, na moji desni punca. Z Mojco nama je štoparsko dvignjeni palec prinesel terno, na robu ceste, kakšnih petdeset kilometrov južno od Sofije, potem ko sva iz Ljubljane do bolgarske prestolnice potovala dva dni. Imela sva srečo. Prevoz nama je ponudil tovornjakar, ki je zelenjavne konzerve vozil direktno v Istanbul. Tudi midva sva hotela tja.

Med dolgo vožnjo nama prijaznega debeluha za volanom ni uspelo prepričati, da gre človek v Istanbul lahko tudi na dopust. Zmajeval je z glavo in mrmral nekaj o prismuknjenih slovanskih bratrancih pod Alpami, umolknil in zadnjo uro vozil v lagodni tišini. Veliko zverino je končno ustavil na Londra Kampu, velikanskem parkirišču tik nad evropskim delom mesta. S široko kretnjo in zaničevalnim nasmeškom nama je ponudil panoramo mesta: »Eto Istanbul, eto ciganarija!«

Predsodki umirajo najtežje. V Londra Kampu se je tisti trenutek gotovo zadrževalo več kot le prgišče ljudi, ki so delili prezir do vsega turškega, muslimanskega, azijskega, torej vsega, kar je menda tuje »nam, Evropejcem«. S tega vidika smo Slovenci zgodovinsko bili in ostajamo Evropejci. Londra Kamp je razsežen prostor na visoki planoti ob magistralni cesti, odlikuje pa se z luknjastimi površinami, po katerih so bile vsevprek parkirane velike cestne ladje z registrskimi tablicami številnih evropskih dežel. Pred kamioni ali ob njihovih dolgih platnenih bokih so na malih trinožnikih sedeli šoferji. Kadili so, čvekali in bržčas zasluženo lenarili.

Jaz pa sem drhtel, čeprav mi je bilo vroče: stal sem tam kot vkopan, zrl sem v mesto pod seboj, v kraljico mest, Bizanc, Konstantinopel, Istanbul, Carigrad, za srednjeveške prebivalce kar Mesto, prek palače Dolmabahče sem zrl proti Uskudarju, pristanišču na azijski obali Bosporja, in prek izpušnih plinov, zibajočih se visoko nad ovalnim trgom Taksim, strmel v bližnjo daljavo, kjer je šest minaretov, elegantnih kot svinčnik, kipelo v nebo ob Modri mošeji, da bi končno že razbral obrise Svete Sofije, najveličastnejše cerkve vzhodnega krščanstva, zrl sem dol v mesto na dveh celinah, med vzhodom in zahodom, nekje vmes.

Podobe iz književne domovine in prebranih pripovedi so mi vstale pred notranjimi očmi in se s slikami mesta pred menoj zlivale v čudno lepem palimpsestu. Vidim zadimljene taverne, v katerih se zbirajo mornarji in rokodelci, vojaki in drugi prostaki, vidim razkošne dvorske sobane, v katerih spletkarijo povzpetne plemkinje in gizdalinski oficirji, vidim hipodrom in divje dirke konjskih vpreg, vidim čvrste krotilce medvedov in zvijajoče se plesalke, ki v odmorih med dirkami zabavajo tulečo množico, vidim zloščene šleme stražarjev in bežne sence evnuhov, kako kopnijo za vogalom hodnika, vidim Bizanc, kakor ga je videl Iztok.

Iztok je mladi slovanski junak iz knjige Pod svobodnim soncem. To »povest davnih dedov« je Fran Saleški Finžgar v letih 1906 in 1907 objavljal kot podlistek v reviji Dom in svet, pet let kasneje pa je izšla v samostojni knjigi. In v številnih ponatisih. Postala je prva popularna zgodovinska knjiga med Slovenci. Pod svobodnim soncem je epsko delo, napisano jasno in razumljivo, čeprav v vznesenem stilu, ki ima izrecni nacionalistični namen: z zgodbo o junaških slovenskih prednikih okrepiti zavest o posebni skupinski identiteti, ki se je v času nastanka pripovedi res soočala z grozečimi ponemčevalnimi apetiti.

Iztok je sin voditelja Slovanov, neustrašen in spreten borec, ki v spoprijemih s četami bizantinskega cesarstva trezno spozna, da se mora naučiti sovražnikove vojaške umetnosti, če hoče zaščititi svojo skupnost. Zato odpotuje v Bizanc, da bi se v samem mestu naučil, česar so se bala številna barbarska ljudstva po Mali Aziji in Balkanu. V mestu se sijajno znajde ter hitro obvlada dvor in ulico. Na hipodromu zaslovi zaradi svoje lokostrelske veščine, v družabnih rubrikah pa zaradi košarice, ki jo je dal sami cesarici Teodori, utelešenju uspeha – od prostitutke do despojne!

V času »povesti davnih dedov« je bil Bizanc velika prestolnica. Helenistična kultura in pravoslavna vera sta bili podporna stebra vzhodnega rimskega cesarstva. Trajalo je tisoč let.

V grški ljudski govorici še danes poznajo torek kot slab dan. Prav v torek, 29. maja 1453, je namreč nastopil konec srednjeveške grške države. Po štiridesetih dneh nenehnega obstreljevanja so debela obzidja popustila. V mesto so pod poveljstvom sultana Mehmeda Drugega vdrle otomanske čete. To je bila prelomnica v vojaški zgodovini: smodnik lahko zruši tudi najbolj močne zidove. Doba vitezov v železnih oklepih, ki branijo kamnito trdnjavo, se je nepreklicno končala. Doba bizantinskega cesarstva pa tudi.

Enaindvajsetletni sultan, ne zastonj Osvajalec, je najbolj branjeno mesto v takratni Evropi napadel v nasprotju z nasveti svojih izkušenih generalov, vojakom pa za ropanje po premaganem mestu ni dovolil običajnih treh dni, ampak le enega. Preprečil je vandaliziranje in zrušitev cerkve Svete Sofije, čeprav jo je dal posvetiti v islam. Harmonična oblika kupole je kasneje postala vzpodbudni zgled za najslavnejšega otomanskega arhitekta Sinana, ki je načrtoval tipske mošeje za vse cesarstvo.

Otomansko cesarstvo je na vrhuncu moči segalo na tri celine. Celo v bližnji Budimpešti so sultanovi namestniki vladali dobrih sto petdeset let, čete »božje sence na zemlji« so dvakrat oblegale Dunaj, nato pa so Otomani na začetku 20. stoletja postali »bolnik Evrope«. Cesarstvo je preživelo do konca prve vojne. Iz njegovih ruševin se je oblikovala moderna Turčija.

Mladi oficir Mustafa Kemal, ki se je odlikoval že v bojih z grškimi okupacijskimi silami v Mali Aziji in septembra 1922 z vkorakanjem v Izmir končal vojno za turško neodvisnost, je bil voditelj nacionalističnega gibanja. Leto dni kasneje je Turčijo vzpostavil kot neodvisno in mednarodno priznano republiko in postal njen prvi predsednik. Vodil jo je v skladu z modernimi zahodnimi načeli: sekularna nacionalna država je potrebovala močno vojsko, avtoritarni red pa kult osebnosti.

Vojska, ki je opravila številne državne udare, je spoštovanje ustave zagotavljala z bojem proti komunistom in islamistom, pri tem pa obilno uporabljala dolgoletne zaporne kazni, mučenja in umore. Turčija je po drugi svetovni vojni še bolj željno pogledovala na zahod, v Evropo in Ameriko. V zunanji politiki ni zamudila priložnosti, da bi pokazala, kako zelo si želi vstopiti v zahodne klube. Tako je leta 1949 pomagala ustanoviti Svet Evrope, prvo transnacionalno evropsko organizacijo po drugi svetovni vojni, že leta 1952 se je včlanila v Nato, od leta 1987 pa je tudi kandidatka za članico v zvezi, ki se je takrat imenovala Evropska gospodarska skupnost, danes pa sliši na ime Evropska unija.

Med 75 milijoni sodobnih Turkov je kar 96 odstotkov muslimanov. Ustavno priznane manjšine so Judje, Grki in Armenci, medtem ko Kurdi, ki jih ima turški nacionalizem za »gorske Turke«, predstavljajo dobrih 15 odstotkov prebivalstva, od katerih se manjši del – zbran okrog kurdske delavske stranke – z oboroženo gverilo od leta 1984 naprej bojuje proti politični diskriminaciji.

Evropa kot cilj – to je bilo glavno vodilo turške zunanje politike, kakršno je zasnoval prvi predsednik. Tudi karizmatični premier Recep Tayyip Erdogan, ki je junija 2011 po tretji demokratični izvolitvi za štiriletni mandat zbral več moči, kot je je imel katerikoli politik po Atatürku, se je držal tega vodila. Da bi se približal članstvu v EU, je s svojo stranko »islamske demokracije« storil pomembne korake za svobodo gospodarstva, medijev in kulture, čeprav je kot vernik, ki moli vsak dan, tudi sprostil pravila za nošenje naglavne rute, hkrati pa na sodišča in v druge pomembne ustanove postavil svoje pobožne somišljenike. Pri glasovih vodilnih evropskih državnikov, zlasti iz Francije in Nemčije, je naletel na že slišano: dvom in strah, morda celo prezir.

»Turčija je preveč muslimanska in preveč velika, da bi bila članica Evropske unije«: tako bi bilo mogoče povzeti evropske zadržke. V njih odmeva predsodek mojega bolgarskega šoferja iz Londra Kampa.

Ne bi me čudilo, če jih imajo v Turčiji že polno kapo. Turčija navsezadnje uživa ugled med arabskimi množicami in v lastni valuti dosega nenehno gospodarsko rast. V času, zaznamovanem z arabsko pomladjo in mednarodno kreditno krizo, bo morda končno sprejela dejstvo, da predstavlja enkratnega posrednika ali most med zahodom in vzhodom. Največja dragocenost Turčije je prav v tem, da živi nekje vmes.