Nemčija: O resnično pomembnih temah pa šele po volitvah

Peer Steinbrück je v predvolilni kampanji že točil solze pred televizijskimi kamerami, v nakupovalno središče v berlinskem Moabitu pa je prišel dobre volje in poln energije. Bil je ponedeljek po televizijskem soočenju s krščanskodemokratsko kanclerko, med katerim je socialdemokratski kanclerski kandidat, potem ko se je večji del leta spotikal na svojih napakah in veliki priljubljenosti nasprotnice, na sedemnajst milijonov gledalcev naredil dober vtis. Angela Merkel, pa čeprav njena unija CDU/CSU še naprej vodi z dvoštevilčno razliko pred SPD, je postala malo bolj ranljiva.

Kamere so brnele in fotografski aparati klikali, ko se je levosredinski kanclerski kandidat pomikal med stojnicami in klepetal s prodajalci. Lokalna socialdemokratska voditeljica Eva Högl je žarela. »Tu smo spremljali televizijski dvoboj in navijali zate!« je povedala okrog dvesto tovarišem in radovednežem v enem od najstarejših berlinskih nakupovalnih središč. Kulisa za zmagoslavni sprehod po uspešnem televizijskem nastopu ne bi mogla biti primernejša: prodajna dvorana v eni najbolj delavskih četrti nemške prestolnice je bila zgrajena daljnega leta 1891 in široki prehodi, po katerih se je premikal Peer Steinbrück s spremstvom, so bili prvotno namenjeni vozovom s konjsko vprego, ki so trgovcem prinašali prodajne dobrine. Tudi železna konstrukcija spominja na čase, ko je bila poslovnost nujna za preživetje in blaginjo, Arminiusmarkthalle pa leži tudi v Moabitu, enem najbolj delavskih okrožij nemške prestolnice, in ob stojnicah in v kavarnicah je bilo videti veliko ljudi, ki bi že po videzu sodili med socialdemokratske volivce.

Sedeminštiridesetletni Detlev, ki v Arminiusmarkthalle prodaja domače marmelade in sokove in s katerim je med potjo na oder poklepetal socialdemokratski prvak, je naklonjen SPD. »Sem za socialno pravičnost!« je povedal in dodal, da vroče zagovarja tudi boj za čistejše okolje in za prehod na obnovljive energetske vire, pa še več Evrope. S tem zadnjim je soglašala tudi druga Steinbrückova sogovornica Elena z nasproti stoječe stojnice z oljčnim oljem, kozjim sirom in drugimi grškimi pridelki. »Ne le Grčija, tudi vsi drugi morajo več narediti za reševanje evra!« je povedala v dovolj dobri nemščini. Drugi prodajalec se je opravičil, nemščina mu še ni šla najbolje.

Uslužbenec Wolfram, ki je socialdemokratski predvolilni hrup opazoval z malo oddaljenega barskega stolčka, pa bo krščanskodemokratsko stranko kanclerke Merklove volil prav zaradi njenih dosežkov doma in v tujini. »Dobre statistike govorijo same zase; sem za sedanjo koalicijo ali pa za veliko koalicijo med CDU in SPD,« je dejal. Tudi tik pred volitvami se Nemčija kljub evrski krizi še ponaša z nizko brezposelnostjo in dovolj visoko gospodarsko rastjo. Peer Steinbrück na predvolilnih plakatih Nemce prepričuje, naj ga izvolijo, »da bomo MI odločali«, toda videti je, da se Nemci čisto dobro počutijo, in za krščanskodemokratsko kanclerko Angelo Merkel je prav sedanja blaginja najpomembnejši adut. »Nemčija je močna in naj takšna tudi ostane!« se v enem od svojih raznobarvnih jopičev in z značilno ogrlico okrog vratu prijazno nasmiha s predvolilnih plakatov. »Kanclerka za Nemčijo!«

Za televizijski dvoboj s Steinbrückom si je 59-letna hči vzhodnonemškega pastorja in učiteljice angleščine nadela ogrlico v barvah nemške zastave in za mnoge je bila prav patriotska ogrlica prava zmagovalka spopada, pa čeprav so bili, kot so ugotovili zlobneži, dragi kamni postavljeni v zaporedju belgijske in ne nemške zastave. Res tudi Nemce skrbijo slabo plačane službe, cene energije in najemnin, pa evro in morebitna inflacija, ki bo morda prišla po njegovem reševanju. Raziskava agencije Allensbach pa je avgusta vendarle pokazala, da volivcev težke politične teme pravzaprav ne zanimajo preveč. Opozicija je v bundestagu, ponekod celo v posebnih preiskovalnih komisijah, celo poletje rohnela proti slabo premišljenim oboroževalnim poslom ali vladni mlačnosti zaradi ameriškega prisluškovanja, a kaj ko so ob tem ostali mlačni tudi običajni Nemci. Le petina Nemcev je sploh kdaj pomislila na vojaške trote, ki kljub visoki ceni ne znajo niti pošteno vohuniti, samo 39 odstotkov se jih je dva meseca pred parlamentarnimi volitvami sploh pogovarjalo o politiki, le 29 odstotkov o volitvah.

Tako majhnega zanimanja za politiko v Nemčiji pred volitvami še niso izmerili in tudi želje in skrbi običajnih Nemcev kažejo, da živijo v blaginji in se tega zavedajo. Po Allensbachovi anketi si generacija med tridesetimi in devetinpetdesetimi leti najbolj želi zdravja, trajnega partnerstva, dobrih prijateljev in finančne varnosti – vse, kar bi njihovo življenje ohranilo enako ali še bolj stabilno, kot že je. Celo uživanje življenja je bolj proti koncu lestvice. Nemci srednjih let si najbolj želijo, da bi ostali v sedanji službi, in tudi verjamejo, da se bo to zgodilo; več kot polovica jih pričakuje stabilne gospodarske razmere.

Blaginja krepi kanclerko

Priseganje na stabilnost v državi, ki je že stabilna, ni ravno dobra stvar za parlamentarno opozicijo. Še posebej ne, če je reforme, ki jim mnogi pripisujejo zasluge za sedanji ugodni gospodarski položaj, izvedel njihov kancler Gerhard Schröder, a imajo sami ideološke pomisleke, vladajoči konservativci pa se nanje sklicujejo brez sramu. In ko socialdemokratski in zeleni politiki opozarjajo na velik del zaposlenih brez kolektivne pogodbe in enako zaskrbljujoč sektor slabo plačanih del, kanclerka odgovarja s statistikami, ki kažejo, da v Nemčiji še posebej narašča število zaposlitev s polnim delovnim časom.

Kanclerka Angela Merkel je v petek o svojih zaslugah za trdno Nemčijo in trdno Evropo prepričevala v slikovitem obmorskem mestecu Barth. »Kje stanujete?« je tudi ona takoj nagovorila prvega prodajalca zelenjave in bila zadovoljna, ko je slišala, da še sodi v njeno volilno okrožje. »Imate zelo lepe paradižnike!« je še pohvalila, preden je ugodila navdušeni družini, da se slika skupaj z njihovo vnukinjo.

Nekateri pa ji ne verjamejo niti na njenih predvolilnih zborovanjih. »Kdo mi bo dal večjo pokojnino, da se bom lahko preselila iz petega nadstropja brez dvigala?« je med naslanjanjem na bergle vprašala upokojena medicinska sestra Inge Schuld. »Mislim, da bom iz protesta volila kar NPD.« Čeprav je Mecklenburg kanclerkina domača dežela, je na ulicah številnih mest videti, kot da bi med seboj tekmovali le neonacistični skrajni desničarji in prepričani levičarji iz stranke Levice. Upokojena zobna tehničarka Ingeborg ne soglaša: »Z našo kanclerko nam je dobro!« Mnogi so kimali.

»Še vedno delamo stvari,« je skrivnost sedanjega nemškega gospodarskega uspeha nekoč tujcem razložila Angela Merkel. In stvari delajo odlično. V skoraj polovici vseh industrijskih vej so nemška podjetja na samem vrhu, med njimi še posebej majhna in srednje velika podjetja, ki tudi največ zaposlujejo. Odkar je »tovariš šefov« vrnil krila svoji državi, ki so jo v devetdesetih letih že imenovali evropski bolnik, si zna nemško gospodarstvo prislužiti povpraševanje vseh, ki imajo denar, in se tako izogiba eni krizi za drugo. Kljub odličnemu dualnemu šolskemu sistemu, ki mlade pripravlja na delo, je za mnoga podjetja največji izziv najti dovolj usposobljene delavce.

Nikjer ni zapisano, da bo nemška gospodarska živahnost večno trajala. Nasprotno, že zdaj ji grozijo visoke cene električne energije in nova vlada se bo morala takoj spopasti z manj uspešno socialdemokratsko-zeleno dediščino prehoda k obnovljivim energetskim virom, ki ga je krščanskodemokratska kanclerka še zaostrila z odločitvijo za postopno slovo od jedrske energije po nesreči v Fukušimi. Nemška električna energija je zaradi subvencioniranih obnovljivih virov tretja najvišja v Evropi in gospodarstveniki v strahu, da se bodo podjetja začela izseljevati k cenejši energiji na drugo stran Atlantskega oceana in drugam, že bijejo plat zvona.

Še vedno je veliko neodločenih

Rekordno nizko zanimanje za politične teme tik pred parlamentarnimi volitvami pa nekaj upanja ohranja tudi opoziciji. Samo dva tedna pred volitvami se 26 odstotkov volivcev še ni odločilo, je v sredo pokazala raziskava agencije Forsa. Odkar je njen prvak spet odkril svojo staro bojevitost, se je SPD celo povzpela na 25 odstotkov, ker pa unija CDU/CSU ostaja pri 39 odstotkih in so liberalci šli čez petodstotni parlamentarni prag, mora socialdemokrate zelo skrbeti njihov idealni koalicijski partner, ki izgublja tla pod nogami. Po Forsi so Zeleni padli pod kritično mejo desetih odstotkov in bodo v dneh pred volitvami morda še padali.

Ena od nenapisanih značilnosti nemškega političnega prostora je, da lahko na okrepitve upajo predvsem tiste stranke, ki si odrežejo kos politične sredine, zelena prvaka Jürgen Trittin in Katrin Göring-Eckardt pa sta predvolilno strategijo pomaknila bolj proti levi. Njihove zveste volivce, še posebej dobro stoječe meščane s srcem na levi strani, so vznejevoljili z zahtevo po vsakotedenskem obveznem brezmesnem dnevu in razjezili z zagovarjanjem višjih davkov za bogate. Zelenim doslej naklonjene družine, ki jih sociologi radi opisujejo z oznako »en otrok, dva prenosna računalnika«, so se lotile računanja in se očitno ustrašile, da govorjenje o obdavčenju bogatašev prikriva višje obdavčenje vsega srednjega razreda. Nemškim Zelenim očitajo tudi dvojno moralo. Vedno so od drugih zahtevali popolno odkritost, zdaj pa sami zelo počasi preiskujejo obtožbe, da so se nekateri vidni člani v mladih letih igrali preveč seksualne igrice z otroki.

Stranki, ki je z Joschko Fischerjem Nemčiji nekoč dajala zunanjega ministra, celo grozi, da se ne bodo mogli ustoličiti kot tretja največja stranka v državi. Po levi jih namreč prehiteva Levica, ki ji pri Forsi pripisujejo že deset odstotkov volilnega telesa. Naslednice vzhodnonemških komunistov se sicer še vedno drži slab sloves, zato je vladno sodelovanje z njo spet javno zavrnil tudi socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück, a mu na desni strani političnega telesa ne verjamejo povsem. »Lahko doživimo še grdo presenečenje in se zbudimo z rdeče-rdeče-zeleno vlado,« je te dni opozarjala kanclerka Angela Merkel. Če vse seštejemo, bi imela leva koalicija zdaj le kakšen odstotek manj glasov od konservativno-liberalne. Ni še tudi čisto jasno, koliko glasov bo konservativnemu taboru odvzela nova protievrska stranka Alternativa za Nemčijo, medtem ko je videti, da Pirati, ki so jih doslej odvzemali levemu taboru, izgubljajo veter.

Ker že tradicionalno zasedajo politični prostor, na katerega zdaj poskušajo prodirati drugi, so pri Levici samozavestni. »Čas je zrel, da končno prerazdelimo od zgoraj navzdol!« na predvolilnih plakatih opozarja njihov prvak Gregor Gysi. »Kdor hoče demokracijo, mora odvzeti oblast finančni mafiji!« opozarja Sahra Wagenknecht, življenjska partnerica nekdanjega velikega ideologa gibanja in stranke Oskarja Lafontaina. »Revolucija? Ne, samo času primerno: takoj deset evrov najnižje zajamčene plače na uro, 1050 evrov najnižje pokojnine, davek na milijonarje, dostopna energija in najemnine za vse, prepoved izvoza orožja …« Dovolj je bilo čvekanja, pozivajo.

Pri časopisu Bild so levici sicer dokazali, da v partijskem hotelu v turinškem Elgersburgu zaposlenim tudi sami ne plačujejo deset evrov na uro, a se stranka ne pusti motiti pri svojih idealih. V sredo se je tako na sedežu stranke, v Hiši Karla Liebknechta (dvorana Rose Luxemburg), spomnila enajstega septembra – 1973. Na ta dan je umrl čilski predsednik Salvador Allende, ki je po zmagi leta 1969 »dobičke bakrovih rudnikov spremenil v ljudsko lastništvo, zaradi katerega je mleko steklo k vsem otrokom, za ZDA pa je bilo to nevarno znamenje za vso Južno Ameriko«, kot so pri Levici zapisali v povabilu na dogodek v opomin na »prvi nacionalni eksperiment neoliberalizma, ki ni bil niti nov niti liberalen, ampak subtilen in manipulativen proti izkoriščanim«. Obsojajo ameriško obveščevalno službo Cia, »ki je vlekla vse niti«.

Gneča in praznina

Cia je mnogim sumljiva še danes, v času elektronskih komunikacij pa morda še bolj njena mogočnejša sestra NSA, in res so se tudi Nemci, sicer stoični ob večini političnih vprašanj, vznemirili zaradi prisluškovanja ameriških in drugih tujih obveščevalnih služb, ki ga je razkril žvižgač Edward Snowden. Po Allensbachu je poleti o tem razpravljala skoraj polovica nemških državljanov, od tistih, ki se zanimajo za politiko, 56 odstotkov. V Nemčiji je po nacistični strahovladi nasprotovanje velikemu bratu globoko zakoreninjeno, a z zanko: ker se je največ govorilo o nezakonitem delovanju ameriških obveščevalnih služb, so prisluškovanjem veliko bolj nasprotovali potencialni volivci opozicije kot vladnih strank. Ti so bili bolj razumevajoči do izmikanja Angele Merkel, ki je o delovanju ameriške NSA ponavljala le, da je treba na nemških tleh spoštovati nemške zakone. Kanclerka in njeni volivci očitno dobro vedo, da so ameriški obveščevalci pomagali pravočasno razkriti tudi nekaj terorističnih napadov na nemških tleh.

Od vladnih politikov pa se je z zahtevo, da je treba spoštovati zasebnost ljudi in zakonodajo, javila liberalna pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger in morda s tem pridobila nekaj neodločenih volivcev, saj je bilo poleti videti, da si je stranka zunanjega ministra Guida Westerwelleja, gospodarskega ministra Philippa Rösslerja in kanclerskega kandidata Rainerja Brüderla že zagotovila dobrih pet odstotkov za obstanek v parlamentu. A se bodo morali pri FDP tresti do zadnjega. »Liberalci so lobisti podjetij, ki posredujejo najemniško delo!« jih je ostro obsodila znanka, ki je nedavno ostala brez dela, in tudi mnogi drugi nemški liberalni stranki očitajo, da se priklanja kapitalu.

Pri tem pa liberalni prvak dolgo sploh ni mogel prepričevati volivcev, da FDP predvsem zagovarja znameniti nemški Mittelstand in tista gospodarska načela, ki so tej državi po drugi svetovni vojni že dvakrat zagotovila gospodarsko prevlado v Evropi. 68-letni Rainer Brüderle se je moral na začetku kampanje sam zagovarjati zaradi domnevnega nedostojnega približevanja Sternovi novinarki, potem pa si je med padcem po obisku gledališča še polomil roko in nogo. Ko se je vrnil v predvolilni boj, pa so njegov odgovor na vprašanje televizijske voditeljice Mariette Slomka, kako bi opisal predvolilne obljube, nekateri označili za najbolj smešen trenutek predvolilne kampanje. »Ko veliko govorimo in dvigamo pričakovanja, a se ne uresniči nič?« je ugibal liberalni prvak. »FDP!« je soglašala v studiu zbrana publika.

Res so liberalci pred volitvami leta 2009 obljubljali velika nižanja davkov, a o tem krščanskodemokratskih koalicijskih partnerjev sredi evrske krize niso mogli prepričati. V zameno so jim vrnili nekaj udarcev v hrbet, še posebej kandidaturo Joachima Gaucka za predsednika države po padcu Christiana Wulffa, pa čeprav so v CDU teologu in borcu proti komunističnim zločinom enkrat že dali košarico. Tudi predvolilna kampanja je pokazala, da med »idealnima partnerjema« na desnosredinskem kotu nemškega političnega odra ni pretirane ljubezni. Nemški časopis Die Welt je objavil analizo strokovnjaka za obrazno mimiko med kanclerkinim govorjenjem o popolnem zaupanju v svojo koalicijsko partnerico. Dirk W. Eilert opozarja, da je Merklova med tem, ne da bi se zavedala, zmajevala z glavo.

Liberalcem se zdaj obeta še nekaj zoprnih razprav, še posebej na Bavarskem, kjer so deželne volitve že to nedeljo. Bild je namreč pravkar razkril, da se eden tamkajšnjih kandidatov FDP za v deželni parlament – in to celo iz zelo konservativnega okoliša Kitzingen – v prostem času na spletnem sadomazohističnem portalu razglaša za dominantnega in sadističnega. Res se tam kot njegova popolna lastnina pojavlja tudi žena Sandra ali »Lady Servasandy«, a si 55-letni Hans Müller išče tudi druge »sužnje«, ki bi jih veselili bičanje, ovratnice in skupinski seks. Na Bavarskem krščanskosocialna unija premiera Horsta Seehofera sicer upa na absolutno večino, pri tako spotikajoči se FDP pa je tudi kanclerka Angela Merkel v televizijskem dvoboju s socialdemokratom Peerom Steinbrückom skrbno pazila, da ni preveč ostro napadala svojega najpomembnejšega izzivalca in njegove stranke.

Tudi mnogi nemški volilni strokovnjaki verjamejo, da bi bila volivcem še najljubša velika koalicija unije CDU/CSU in socialdemokratov, kakršno je Merklova vodila že v svojem prvem mandatu. Obe največji nemški stranki sta državo popeljali skozi najhujše pretrese ameriške nepremičninske in evrske dolžniške krize; mnogi tudi verjamejo, da se bo našla rešitev za dosedanje zatrjevanje Peera Steinbrücka, da v takšni vladi ne bo sodeloval. Nekateri pa se bojijo, da so takšne vlade dobre za težke čase, v običajnih pa je bolje imeti jasna politična pola že zato, da drug drugega nadzorujeta in tudi preprečujeta okrepitev skrajne desnice in levice.

Nemčija bi se morala reformirati

V Bietigheim-Bissingenu in drugih resničnih prestolnicah današnje Nemčije pa že komaj čakajo, da bo predvolilnega taktiziranja konec in bodo v Berlinu končno začeli vladati. Dvajset kilometrov severno od Stuttgarta leži sedež več kot stoletje starega družinskega podjetja Dürr, ki je s svojimi 7900 zaposlenimi eno vodilnih v avtomobilski industriji, in takšnih prestolnic nemške blaginje je še veliko. Nemški Mittelstand, ki je tudi v kriznih letih pokazal izjemno trdoživost in inovativnost, pa se tudi boji. Če bo zmagala levosredinska opcija, jih čakajo višji davki, tako rdeče-zelena kot črno-rumena vlada in še velika rdeče-črna koalicija, vmes pa niso rešili gordijskega vozla obnovljivih energij, ki so jih ukazali ljudstvu in gospodarstvu: zaradi subvencij so te toliko dražje, kolikor uspešnejše so. Gospodarstvo skrbijo tudi politične zahteve po najnižjih zajamčenih plačah v vseh sektorjih, potem ko so Schröderjeve reforme v prepričanju, da je za manj izučene vsaka zaposlitev boljša kot nobena, prejemanje socialne pomoči povezale s pripravljenostjo za delo.

»Predvolilni boj je jasno pokazal, da za gospodarstvo žgoče teme niso v ospredju pozornosti, in gospodarstvenike to zelo skrbi. Kaj so nemške prednosti, zakaj povprašujejo po naših izdelkih, zakaj nam gre v primerjavi z drugimi razmeroma dobro, o vsem tem se skoraj ni govorilo,« se je v nedavnem intervjuju za Delo pritožil Ilja Nothnagel iz nemškega združenja gospodarskih zbornic DIHT, ki bi rad videl hitro ukrepanje pri vprašanjih energije, infrastrukture in poenostavljanja davčnega sistema. Politični položaj ni idealen; mnogi gospodarstveniki so za nadaljevanje sedanje koalicije med liberalci in unijo CDU/CSU le zato, ker se jim zdi manjše zlo.

V predvolilni tekmi so bolj v ozadju ostala tudi druga bistvena vprašanja za nemško družbo, na primer pravi koncept za družino in otroško varstvo. Nemke odločno premalo rojevajo in hitro starajoča se nemška družba bo za vzdrževanje sedanje blaginje kmalu potrebovala množično priseljevanje – in to takšno, ki ne bo povzročalo hudih družbenih težav, kot jih je »gastarbajtersko« iz šestdesetih let preteklega stoletja. Če je to kakšna tolažba za evrske države, ki jim iz Berlina, Bruslja in drugod ta čas dopovedujejo o nujnosti reform, tudi najpomembnejša gospodarska sila območja ne bo mogla capljati na mestu, če noče nazadovati.