Tiskane izdaje
Davčna razbremenitev
Nosilni predlog v tej skupini: racionalnejše upravljanje javnega sektorja oziroma krčenje javnofinančnih izdatkov na raven, ki ne ustvarja proračunskega primanjkljaja, kaže, da predlagateljem ni mar podatkov in da ne razumejo delovanja narodnega gospodarstva; javna poraba je le »nepotrebno zapravljanje« njihovega denarja. A storitve javnega sektorja so prav tako kot storitve zasebnega sestavina bruto domačega produkta, le plačujejo se posredno. Javni sektor je kar največje podjetje v vsaki državi; tudi otroci »z davki najbolj prizadetih« davkoplačevalcev hodijo v javne vrtce in šole, sami v bolnišnice, premoženje jim varuje policija, sodišča jim rešujejo spore, če so brezposelni, bolni ali stari, jim država zagotavlja preživetje, vozijo se po javnih cestah, kupujejo storitve in izdelke, ki jih jim prodaja javni sektor. Vsaj teoretično bi stvari mogli urediti drugače; veliko storitev javnega sektorja bi lahko privatizirali; vprašanje je le, v kakšni družbi želimo živeti. Na eni strani so družbe, ki zagovarjajo tržno zadovoljevanje čim več potreb, na drugi družbe, ki zagotavljajo javno ponudbo številnih dobrin; slednje so praviloma bolj razvite.
To ne pomeni, da menim, da je upravljanje javnega sektorja racionalno, a delež javnega sektorja v BDP Slovenije je povsem normalen, če je normalno, kar je evropsko povprečje. Tudi krizna javnofinančna gibanja so takšna. Delež javnofinančnih odhodkov v BDP se je v Sloveniji s 44,75 pred krizo v kriznih letih povečal na 49,87 odstotka, v EU 27 pa s 46,60 na 50,05 odstotka. Lani so največ, kar 59,6 odstotka, BDP »zapravili« Danci, ki so jim s 56,6 odstotka sledili Francozi in s 56 odstotki Finci. Več kot pol BDP so v javnem sektorju »zapravile« še Belgija, Grčija, Italija, Nizozemska, Avstrija in Švedska, manj kot 40 odstotkov pa Bolgarija, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška. Tudi slovenski krizni primanjkljaj je povsem evropski; z 1,7-odstotnega v obdobju 2000–2007 se je med krizo povečal na 5,6-odstotnega; v EU 27 pa se je s predkriznega 2,2-odstotnega povečal na 5,5-odstotnega.
Predlagatelji so očitno spregledali, da krčenje javnega sektorja povzroči še večje krčenje zasebnega in da odpuščanju v javnem sektorju sledi še večje odpuščanje v zasebnem. Ideja o izravnanem proračunu pa je vsaj že osemdeset let sprta z osnovami ekonomske vede; celo evropska komisija govori o strukturnih primanjkljajih, ki jih določa gospodarska aktivnost. Predlog o najvišji efektivni davčni in trošarinski stopnji obremenitve razkriva površno znanje ekonomije; kolikšna je efektivna obremenitev, je odvisno od gospodarske strukture, povezav in stanja v gospodarstvu in je ni mogoče kar določiti.
Zagon gospodarstva in konkurenčnosti
V tej skupini predlogov je problemov še več. Najbrž ni sporno, da kaže odpraviti birokratske ovire za investicije, da je nekajletno čakanje na razna dovoljenja, zlasti če gre za državne investicije, povsem nerazumljivo. A kako dodatno podpreti izvoz in turizem? Lahko bi jih s tečajno politiko, če ne bi imeli evra. S subvencijami? Zanje je treba zbrati denar, a kje ga dobiti, če ne z davki? Tudi dovoljene niso; ogrožale naj bi enotni evropski trg. Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države? Pa še. Tudi za strateške investicije je treba zbrati denar. Z davki? S predlagano subvencionirano obrestno mero, ki pa jo je z višjo treba nadomestiti drugje?
Kako bo pomagal akcijski program za privabljanje tujih investicij? Ne kaže prezreti, da so s krizo kar same usahnile, ne le pri nas, tudi drugod in še posebej v nekdanjih socialističnih državah, ki so sicer bolj ali manj že prej prodale, kar so imele. V kriznih letih se je pritok novih naložb vanje skrčil na tretjino predkriznih in na tretjino odlivov dobičkov, ki so jih ustvarila prodana podjetja, predvsem banke z donosnostjo, ki je bila pred krizo kar trikrat večja kot v bankah v deželah, iz katerih so bile. Že pred krizo je primanjkljaj na računu dohodkov »novih« članic EU presegel celotni plačilnobilančni primanjkljaj, v kriznih letih je postal odliv kapitala (dobičkov) dva- do trikrat večji od njegovega priliva (tujih neposrednih naložb). S tem ni nič narobe; brez pričakovanih dobičkov tujih neposrednih naložb sploh ne bi bilo, v krizi, ko dobički doma izginejo, pa se jih pobere, kjer je mogoče, zato odtekajo k lastnikom: gre za »nacionalni interes« – Nemci ščitijo nemškega, Francozi francoskega itd.
Slovenija je bila pri prodajah proizvodnega premoženja zadržana bolj kot druge nekdanje socialistične države. Razlogov za to je več, a nimajo veliko opraviti z »nacionalnim interesom«, ki mu zdaj pripisujejo celo krivdo za nebrzdano rast kreditov v obdobju hazardiranja. Šlo pa je za čisto navaden »nenacionalni« pohlep, ki ga tisti, ki bi ga mogli ali morali, niso niti poskusili omejevati. Sicer pa je z »nacionalnim interesom« opravilo finančno »poglabljanje« od leta 2005 do 2008; zaradi hazardiranja »delodajalcev« in bank smo na primer prodali Drogo, Fructal in posredno tudi Ljubljanske mlekarne. Zdaj je slišati, da kmetje s tem ne bodo prizadeti; odkupe mleka naj bi jim zagotavljala letošnja suša v Evropi. A kaj bo, ko ne bo suše, ko bodo sprostili mlečne kvote in bodo naše krave postale nekonkurenčne? Sicer nam bodo, ko bomo vse prodali, ostale domoljubne pesmi; na »desni« bo najbolj peta »Slovenec sem, Slovenec sem, tako so mati djali«, na »levi« pa »Hej brigade, hitite … na Slovenskem smo mi gospodar.«
Kaj naj bi počeli z akcijskim programom za nov razvojni program malega gospodarstva, mikro in malih podjetij ter podjetnike? Mnogi podjetniki so to postali, ker jim, ko so izgubili službe, ni preostalo nič drugega. Veliko čistilk, natakarjev ali frizerjev je podjetnikov, katerih delovne priprave so metla, pladenj ali frizerski stol; njihov ali najet. Tudi malemu gospodarstvu naj bi pomagala država s subvencijami, garancijami, olajšavami in cenejšo infrastrukturo, a vse to gre le z denarjem. Od kod? Iz davkov? Nič drugače ni s sprostitvijo strateških investicij; tudi zanje je potreben denar. Od kod? Iz davkov? Neto priliv iz EU pa je kar soliden; lani smo v proračun EU plačali 390 milijonov evrov, iz njega dobili 842 milijonov, neto torej 452 milijonov evrov ali 1,4 odstotka BDP. Veliko več se ne da dobiti. Določitev donosnosti državnega kapitala/premoženja sodi v druge čase, v obdobje administrativno tržnega socializma, ko smo poznali nekakšno rento za uporabo družbenega kapitala. Ali ob prizadevanjih za krčenje javnega sektorja res rabimo še gospodarskega ombudsmana in nove medresorske komisije?
Strukturne reforme
Prvi predlog v strukturnem delu se zelo podrobno loteva optimizacije delovanja zdravstvenega sistema in iskanja rezerv v njem. Najbrž jih je veliko, a jih kaže prepustiti ljudem, ki poznajo področje. Bolnice z dobički in izgubami so se mi zmeraj zdele precej nenavadne institucije, saj zdravljenje sodi med storitve, ki bolijo in si jih zato želimo manj in ne več. Na prvi pogled se zdi, da je potrebna le trdna razmejitev med javnimi in zasebnimi storitvami v zdravstvu, odprava »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja s »kapico« in njegov prenos v obvezno zavarovanje z enotno prispevno stopnjo ter zagotovilo, da zdravstvo ostaja dejavnost, katere temelj je solidarnost in ne trg.
Osrednji predlog v tej skupini je povečanje prožnosti trga dela. Predlagatelji verjamejo – ali pa se vsaj delajo, da verjamejo –, da bi »delodajalci«, če bi znižali plače, prispevke in davke ter prenehali plačevati čas za malice in stroške prevozov, vsak s tem privarčevani evro porabili za tehnološki razvoj podjetja, povečanje konkurenčnosti in ustvarjanje novih delovnih mest. Njihovo ravnanje v bližnji preteklosti tega gotovo ne potrjuje. Prav narobe. Na kakšno raven naj bi se pocenilo delo, vzhodnoevropsko? Tja se počasi spuščamo. Pred krizo je bila neto mesečna plača v Sloveniji za 97 odstotkov višja kot v novih članicah EU, lani je bila le še za 82 odstotkov nad povprečjem. Naj bi jo znižali na azijsko raven? Je z opustitvijo plačanega časa za malice res mogoče postati konkurenčen azijskim delavcem, recimo 1200 šiviljam, ki so umrle pod ruševinami »tovarne« v Daki; časa za malice jim najbrž niso plačevali, jih niso imele. Bile so le ene od žrtev globalnega zniževanja stroškov dela in povečevanja konkurenčnosti. Izgube zaradi njih ne bo; »delovno silo«, ki je bila le reprodukcijski material, bodo zaradi preobilja tega materiala lahko takoj nadomestili z novim enako cenenim. Seljenje proizvodnje v dežele s poceni »delovno silo« je zagotovila globalizacija, z lizbonskima strategijama in ustvarjanjem »družbe znanja« pa jo je pospešila prav evropska komisija, ki od evropskih multinacionalk nikoli ni zahtevala, da tudi v Vietnamu, Burmi ali Bangladešu spoštujejo vsaj minimalne socialne norme. Zakaj bi; z omejevanjem multinacionalk bi posegla na svobodne trge izdelkov in dela, to bi zmanjševalo konkurenčnost in »presežno vrednost« v evropskem gospodarstvu, ki jo poceni »delovna sila« povečuje na vsaj dva načina. Povečuje jo, ker je razlika med rastjo produktivnosti in rastjo plač v deželah, kamor selijo proizvodnjo, velika in ker njihova konkurenca zmanjšuje evropske realne plače. Ker to ne gre dovolj hitro, sočasno »deindustrializira« Evropo – evropsko industrijo je z lizbonskima strategijama uspelo uničiti v dobrem desetletju, s tem pa je povzročila zdajšnjo brezposelnost. Zdaj bo krenila v drugo smer; s strategijami bo reševala brezposelnost mladih in EU reindustrializirala.
Podatki ne kažejo, da bi delodajalci z zniževanjem plač prihranjene evre porabili za tehnološki razvoj in zaposlovanje. Prav narobe. Slovenija po deležu dela v BDP z 51,6 odstotka v obdobju 2005–2012 res še sodi med razvitejša evropska gospodarstva; povprečje v EU je 49,1 odstotka, največji, 55-odstoten, je delež dela na Danskem, najmanjši s 35,3 odstotka v Grčiji, 36 odstotkov v Bolgariji, 37,1 na Slovaškem in 38 v Romuniji. Za raziskave in razvoj je Slovenija v obdobju 2004–2011 namenjala 1,74 odstotka, EU 1,91 odstotka BDP. Na vrhu sta Finska in Švedska s 3,65 in 3,54 odstotka, na dnu Romunija z 0,47, Bolgarija z 0,50 in Grčija z 0,59 odstotka. V enakem obdobju so bile povprečne stopnje brezposelnosti v EU 8,8-odstotne, v Sloveniji 6,5, najnižja, 4,5-odstotna, je bila v Avstriji. Lani se je evropska stopnja dvignila na 10,5-odstotno, »zdravljenje« jo je v Grčiji potisnilo na 24,3, v Španiji na 25, v Sloveniji na 8,9, v Avstriji, ki se je »zdravljenju« izognila, je padla na 4,3 odstotka. Ne zaradi prožnosti, ampak zaradi urejenosti oziroma »rigidnosti« avstrijskega trga dela.
Kljub številkam je za predlagatelje »samoumevno«, da imamo s prispevki in davki najbolj obremenjeno »delovno silo«. A razmerje med bruto in neto plačo posameznika (brez družine) v EU je 1,54, v Sloveniji 1,51, v Avstriji 1,63, v novih članicah EU pa 1,58. Poleg tega so stroški dela v Sloveniji po začetku krize tako v gospodarstvu kot v vseh delih države rastli počasneje kot v evroobmočju; v gospodarstvu so zaostali za 8, v šolstvu za 14, v zdravstvu za 5 in v ožji državi za 10 odstotnih točk.
Med strukturne predloge sodi tudi nadaljevanje pokojninske reforme. Zdajšnji pokojninski sistem je nekakšna kombinacija Bismarckovega in Beveridgeovega; po prvem pravico do pokojnine pridobimo z vplačili v pokojninski sistem, po drugem jo daje kar starost. V nobenem ne gre za izplačila iz prej vplačanih finančnih sredstev; kar vplačujemo, se sproti porabi. Sistem medgeneracijske solidarnosti je tudi edini pokojninski sistem, ki sploh lahko deluje. Ima sicer vgrajeno »napako«; gre za počasno piramidno igro, ki jo poganja razmerje med številom tistih, ki prejemajo pokojnino, in številom tistih, ki vplačujejo v pokojninski sklad. Zaradi staranja prebivalstva se razmerje povečuje; preživljanje »staršev« postaja vse dražje. Delovanja piramidne igre ni mogoče odpraviti, le upočasnimo ga lahko. To je mogoče narediti z zmanjševanjem razmerja med pokojnino in plačo, s povišanjem prispevne stopnje ali s podaljšanjem delovne dobe. S prvo rešitvijo, ki smo jo uporabili v reformi 2000, smo prišli do roba, prek katerega ne gre, druga poveča stroške dela, tretjo smo zaradi kratkovidnosti sindikatov in politične brezobzirnosti pred leti zavrgli, lani pa malo slabšo le sprejeli. Na kratek rok z njo razen vtisa, ki naj bi ga naredili na EU, nismo veliko spremenili, dolgoročno pa smo piramidno igro le malo bolj približali demografskim gibanjem. Kakorkoli, pokojnine so bolj delitveno in moralno kot ekonomsko vprašanje, računanje, kaj bo z njimi čez 50 let oziroma kakšen je tako imenovani implicitni javni dolg, je nesmiselno. Gotovo je le, da pokojnina čez petdeset let nima veliko opraviti z zdajšnjimi vplačili v pokojninski sklad, odvisna bo od takrat uveljavljenih vrednostnih sodb.
Reformo sodstva prepustimo tistim, ki se na to spoznajo. Rezultati zadnjega leta kažejo, da se je v njem zgodilo veliko. A zdi se, da je kriza in ljudska jeza le povsem spremenila merila; prekupčevanje z delnicami ali računi na Deviških otokih so bili vsem na očeh, le da so pred leti kazali na uspešnost poslovnežev, zdaj so kriminalna dejanja. Plačilna nedisciplina pa je mnogo bolj kot nedisciplina kar nesposobnost poravnavanja računov, ki se bo povečevala, dokler se ne bo povečalo agregatno povpraševanje, to pa se ne bo povečalo, dokler bomo »varčevali«.
Da je z javnimi naročili marsikaj narobe, je znano. A morda bi namesto še večjega birokratiziranja z javnimi razpisi in ponudbami, ki izhaja iz implicitne ocene, da smo vsi v javnem sektorju podkupljivi, morali kreniti v drugo smer – opustiti birokratske razpise in zagotoviti večjo samostojnost pa tudi odgovornost posameznikov na strani povpraševanja.
Sanacija bančnega sistema
Hitrejši prenos slabih bančnih terjatev zdaj ovira evropska komisija, ki je prej zahtevala hitenje, zdaj pa ga ustavlja, da bi presodila, ali ne gre za »neupravičeno« državno pomoč, ki naj bi ogrožala evropske tržne vrednote. A slovenski bančni sistem je le dve in pol tisočinki evrskega, prenos ali dokapitalizacija v državnih bankah pa sta kar državna pomoč državi. Sicer pa vtikanje evropske komisije kaže le, kako zakotna provinca smo postali, odkar smo člani. Zdi se celo, da se birokrati v EK, da bi zmanjšali svojo krivdo za krizo, zdaj znašajo nad majhnimi, boječimi in politično labilnimi članicami.
S sanacijo bančnega sistema res velja pohiteti; dokapitalizacijo bi morali narediti že v letu 2008; drugod so takrat zasebne banke z državnim denarjem »podržavili«, pri nas pa smo se, čeprav so bile že državne, prepirali o tem, koliko bo to stalo davkoplačevalce. Mnogo manj, kot jih bo zdaj. Prodati pa se vsaj NLB najbrž sploh ne da; ne le zaradi slabih kreditov, ampak tudi zaradi kratkovidne »razlastitve« nekdanjih varčevalcev iz drugih republik.
Gospodarstveniki bi tudi razdolževanje podjetij prenesli na državo. Toda ali hitro, učinkovito in transparentno prestrukturiranje ni delo »delodajalcev«, odgovornost lastnikov za podjetje pa kar samoumevnost kapitalistične družbe. Razmišljanja v tej smeri bi nas pripeljala v devetdeseta leta in privatizacijske modele, s katerimi smo ustvarili dva milijona kapitalistov in pide – lastnike premoženja, ne pa lastnikov podjetij. Iz podjetij je zato privatizacija črpala kapital, namesto da bi ga prinašala.
Zadnji predlog govori o selektivni državni pomoči podjetjem; tudi za to je potreben denar. Kje ga dobiti? Z davki? Najbrž je za presojo, katerim podjetjem pomagati, treba upoštevati en sam kriterij, primerjati stroške pomoči s socialnimi stroški nepomoči. Morda pa bi veljalo narediti nekaj povsem drugega; vladi, strankam in politikom z zakonom ali celo z ustavo odvzeti pravico imenovanja uprav in nadzornih svetov ter jo prenesti na šest združenj.
Samoumevne resnice
Mnenje šestih združenj, da bodo njihovi predlogi pomembno vplivali na izboljšanje slovenske konkurenčnosti, rast BDP, ustvarjanje novih delovnih mest, zmanjšanje brezposelnosti, večje prilive in manjše odlive iz proračuna, je le predvidljiva utvara. Ne ker jih vlada ne bi hotela upoštevati, ampak ker si z njimi ne more pomagati. Večinoma so neuporabni; v njih je preveč »samoumevnih resnic« sprtih s podatki, nekaterih predlogov pa bi se prej in bolj kot država morali držati »delodajalci«.
Članek je bil objavljen v publikaciji EIPF Gospodarska gibanja, 459.
