Nevidna, donosna, oligopolno organizirana gospodarska panoga

Kratkoročna študentska dela so pri nas talec politike študentske organizacije, ta pa še naprej prešteva zaslužek!

Objavljeno
25. april 2014 16.56
Darko Kutoš
Darko Kutoš
Urejenost kratkoročnih del oziroma študentskega dela pri nas je skozi celotno zgodovino močno nenavadna. Vedno je bila predmet močnih interesov (finančnih in političnih) ter stalne neurejenosti. V začetku je bila dejavnost posredovanja študentskega dela skrajno liberalna. Vsak posrednik (študentski servis, nadalje ŠS) je lahko skoraj nekontrolirano posredoval to obliko dela. Od posla (dela študenta, dijaka) si je zaračunal pribitek v višini okoli 10 odstotkov in veselo služil.

Država je uvidela neurejenost ter ministrstvu za delo (nadalje MDDSZ) naložila, naj področje ustrezno uredi. Na MDDSZ so predpisali vhodne pogoje za posrednike (ŠS) v obliki koncesijske pogodbe za dejavnosti posredovanja občasnih in začasnih del študentom in dijakom. Predpisali so način dela, določili obliko financiranja dejavnosti ter izbrali prejemnika deleža od koncesijske dajatve (študentsko organizacijo). Financiranje dejavnosti – delovanja ŠS – je potekalo v obliki lestvice priznanih stroškov. Od 10 odstotkov zaračunanega pribitka ŠS so med posrednike z različno količino realiziranega obsega poslovanja (zaradi različnega števila potencialnih delavcev v različnih regijah) razdelili različne količine denarja za pokrivanje stroškov poslovanja.

Veliki ŠS (v univerzitetnih središčih) so zaradi večje količine opravljenega dela in ekonomije obsega dobili proporcionalno manjši delež (npr. 5 odstotkov) od na primer ŠS v odročni Murski Soboti (okoli 8 odstotkov). Zato so zaradi večje dobičkonosnosti svoj celotni realizirani posel razporedili po več ­podružnicah.

Ulični boji med konkurenti

MDDSZ je takrat podlegel interesu večjih ŠS (v univerzitetnih centrih), ki so pridno kopičili denar iz dejavnosti zagotavljanja »javne dobrine« oziroma koncesijske dejavnosti. Kljub dobri pokritosti države s posredniki študentskega dela so uradniki dovolili metastatično rast podružnic ŠS (predvsem ŠS Maribor). Stanje na trgu študentskega dela je zaradi nizkih vstopnih ovir postalo izredno dobičkonosno, skrajno konkurenčno, med konkurenti so se odvijali pravi »ulični boji«. Seveda so z večjim številom posrednikov in podružnic narasli tudi stroški poslovanja. Vedno večjemu številu zaposlenih v panogi je bilo treba zagotoviti plačo, plačati poslovni prostor ...

Zaradi nenadzorovane močne rasti dejavnosti se je začela velika akumulacija kapitala največjih ŠS z veliko odprtimi podružnicami. Prednjačil je ŠS MB, ki je dejansko odprl podružnice v malodane vsaki večji vasi v vseh slovenskih regijah in ponekod celo multipliciral svojo prisotnost ter seveda odlično služil z dejavnostjo – »lačnim in bosim študentom« zagotoviti sredstva za dostojen študij in preživetje. Čudno, da se takšne »prave poslovne ideje« niso domislile na primer babice, vzgojiteljice ali oskrbniki starejših. Na MDDSZ so najprej zamižali na eno oko, nato na obe. Z aktivno neaktivnostjo niso le omogočali, temveč so tudi spodbujali nadaljnjo zlorabo osnovnega namena dejavnosti in zaslužke peščice zasebnih lastnikov največjih ŠS. Takrat največji ŠS MB je uvidel, da lahko s takšno dinamiko dejavnost raste v nedogled. Viške nagrabljenega kapitala je sproti prelival v diverzifikacijo dejavnosti in nove, v javnosti skrajno odmevne kapitalske investicije (gospodarski obrati, hotel, gradnja študentskih domov, turistična agencija, »fancy« vozni park, ladijska rečna flota itn., da o dokumentiranih izplačanih kapitalskih dobičkih ne izgubljam besed).

Nekoč vodilni tržni delež je tako ŠS MB po uspešnem »finančnem inženiringu« prepustil vzhajajoči zvezdi horizontalnih prevzemov podjetij v panogi, nekoč garažnemu podjetju, študentskemu servisu iz Domžal oziroma e-študentskemu servisu. V eni od akcij finančnega inženiringa so tako brez javnega razpisa in pod bojda sumljivimi okoliščinami prevzeli – kupili tudi študentski servis študentske organizacije. In ta, zdaj novi največji posrednik dejavnosti pod koncesijo, je gospodarsko zrasel kot »gazela 2005« na več kot 52-odstotni tržni delež. Regulator trga (AVK) kljub prijavi (1) prevladujočega tržnega deleža ter (2) zlorabi le-tega v obliki obsežno dokumentiranih ekskluzivnih dogovorov o sodelovanju že več kot štiri leta niti ne pisne o evidentni kršitvi zakonov in tržnih zakonitosti.

S povečanjem kapitala posameznih največjih ŠS se je povečal tudi njihov družbeni vpliv. Bogati si lahko privoščijo najboljše odvetniške službe, vplivne lobiste ter odločujoče posegajo v družbeni prostor. Lahko tudi vplivajo na sprejem njim ugodne zakonodaje, kar se v praksi zelo očitno dogaja. Evidentno je namreč, komu koristi smer spreminjanja zakonodaje v tej panogi. Pogledati je treba le dinamiko zaslužkov posameznih posrednikov. Izkaz uspeha je redni in obvezni dokument, ki ga mora posamezni koncesionar (ŠS) predložiti v letnem poročilu na MDDSZ. Tudi vrsta podrobnih podatkov, ki jih mora posamezni koncesionar letno posredovati, kaže na trdno dejstvo, da MDDSZ razpolaga z natančnimi podatki o dogajanju v panogi. Torej lahko izločimo predpostavko, da je MDDSZ pri obstoječi obliki ureditve študentskega dela kadarkoli delal na pamet. Nekam čudno je torej, da z rezultati ureditve nihče ni zadovoljen. Dejstvo o skrajno napačnih preteklih (žal sedanjih in tudi prihodnjih) rešitvah v panogi študentskega dela je na dlani in kaže na jasno izraženo ­intencionalnost.

Javnost je na nerazumno in bahaško izkazovanje pridobljene kapitalske moči velikih ŠS (predvsem opisani odmevni nakupi ŠS MB) zahtevala odločno akcijo. Nastal je stereotip o umazanih, grdih in zlih ŠS (čeprav so manjši, lokalni ŠS delali pošteno in odgovorno ter niso tekmovali v finančnem inženiringu). Politika (MDDSZ) je hitro ukrepala in z večkratnimi popravki zakonodaje v javnosti ustvarjala občutek odločnega kaznovanja takšnih praks in bogatenja zasebnih lastnikov ŠS. V resnici je MDDSZ kot predlagatelj sproti sprejete zakonodaje ureditve študentskega dela iz mandata v mandat, iz ene do druge med sabo tudi nekompatibilne politične opcije, kot navidezni slepec s palico ciljano klestil po panogi na način, ki ga najbolje upodobi antijunak Superhik iz legendarnega stripa Alan Ford: »Vzemi siromašnim in daj bogatim – in to čim prej in čim več!« Zaradi kapitalskih aspiracij so bili namreč veliki ŠS, namesto kaznovani, vseskozi nagrajeni, strokovne službe MDDSZ pa so izvajale svojo obliko finančnega ­inženiringa.

MDDSZ je namreč spremenil način priznanih stroškov posrednikom študentskega dela. Namesto lestvice priznanih stroškov za različno količino realiziranega prometa so uvedli enoten način in višino priznanih stroškov posrednikom. Nato so postopoma zmanjševali odstotke, priznane za delovanje posrednikov. Manjši, lokalni ŠS, zaradi znižanja priznanih stroškov ne morejo več dosegati praga rentabilnosti poslovanja ter zapirajo vrata, veliki pa zmagovito prevzemajo njihove tržne deleže (leta 2013 je prenehala delovati četrtina manjših ŠS). Veliki ŠS se torej s pomočjo MDDSZ rešijo konkurence manjših, lokalnih ŠS in povečujejo prihodek. Iz mandata v mandat (ne glede na politično barvo) politika zaradi stalnega in močno izraženega javnega nezadovoljstva s stanjem v panogi študentskega dela še nadalje zmanjšuje delež priznanih stroškov posrednikom. Javnosti daje občutek – »bogati ŠS bodo morali plačati več denarja, prav jim je!«

Dejansko je učinek zastavljenega načina urejanja nasproten in za velike ŠS nadvse ugoden. Javnost tudi ne loči med bogatimi velikimi in obubožanimi manjšimi, lokalnimi ŠS. MDDSZ lahko tako kot s čarobno paličico – z učinki nižanja (privijanja) priznanih stroškov posrednikom – ustvari pogoje za delovanje poljubnega in želenega števila posrednikov, enega, dveh, treh. Če namreč pretirano poveča delež, ki ga mora plačati koncesionar, nihče od koncesionarjev ne preživi. Če pa najde izbrano višino te dajatve, preživijo le izbrani. Trenutno stanje na trgu je skrajno asimetrično – trije največji ponudniki zasedajo blizu 90 odstotkov trga, preostalih 30 je v fazi predsmrtnega krča.

Dejstva

Trg posredovanja študentskega dela je zaradi navedenih aktivnosti zakonodajalca − MDDSZ – že davno prerasel okvire zakonitosti in poštenega delovanja konkurence in je evidentno oligopolen.

MDDSZ z načinom »urejanja« panoge direktno generira nelegalno stanje na trgu. V dejavnosti, ki je pod koncesijo, je z aktivno neaktivnostjo omogočil hudo oškodovanje javnih sredstev in bogatenje nekaj zasebnih oseb − lastnikov velikih ŠS. Predloge zakonov zmeraj oblikujejo brez vnaprej objavljenih ciljev, analiz, posledičnih pričakovanih učinkov na vpletene (posredniki, prejemniki denarja, proračun, implikacije na gospodarstvo in sam trg dela). Tako lahko pravzaprav napravijo karkoli, saj nihče ne more oceniti uspešnosti posledic.

Pristojnosti in odgovornosti vseh državnih uradnikov so jasne in jih je nujno takoj skrbno preveriti. Zaradi suma korupcije – omogočanja materialne koristi privatnim osebam, lastnikom velikih ŠS – jih je nujno tudi kazensko preganjati. Če na primer na hitro seštejemo le naštete in javnosti dobro poznane odmevne investicije velikega ŠS ter temu prištejemo nekaj javno dostopnih podatkov o letnih izplačilih dobičkov iz poslovanja v dejavnosti, ki je pod koncesijo, dobimo najmanjši, približen in na oko ocenjen znesek oškodovanja javnih sredstev. Zakoni se niso spisali sami od sebe, napisali so jih konkretni ljudje z imenom in priimkom. MDDSZ v pretekli zgodovini tudi nikoli ni objavil zneskov denarja, ki je bil ustvarjen iz študentskih žuljev. Do teh podatkov se doslej ni prebil še noben novinar. Prav tako ni nikjer javno objavljenih podatkov o sredstvih, ki so jih v tem času prejele študentske organizacije.

Podatke nam je uspelo pridobiti s pomočjo javne agencije za kadre (http://damijan.org/2013/05/22/revolver-konkurenca-na-trgu-studentskega-dela/). Vizjakov Zujf in nov predlog zakona o študentskem delu sta pisana le zato, da direktno izbrišeta vse posrednike študentskega dela razen velike trojice (manjši posredniki bomo morali zapreti vrata zaradi Vizjakovega zakona, ki aktivno kaže rušilne učinke za manjše ŠS v obliki le 3,8 evra (!) priznanih stroškov za 100 evrov izplačila študentu). Ministrica dr. Anja Kopač Mrak na moje pismo s predlogi in vprašanji ni odgovorila že več kot tri mesece. Zaradi njene neodzivnosti sem pismo posredoval v javno objavo (http://damijan.org/2014/01/21/odprto-pismo-ministrici-za-delo-druzino-socialne-zadeve-in-enake-moznosti/). Strokovne službe MDDSZ niso nikoli objavile resne analize dejanskih učinkov spleta kratkoročnih zaposlitev na trg dela ter proučile pozitivnih vplivov te oblike dela na kasnejšo zaposljivost, gospodarski razvoj ter socialno strukturo tistih, ki opravljajo kratkoročna dela.

Kratkoročne oblike zaposlitve (ne le študentsko delo!) morajo biti na voljo tudi ostalim skupinam državljanov, ki bi si s takšno obliko dela lahko izboljšali materialni standard, prek davkov pa dodatno prispevali k BDP. Onemogočanje takšne možnosti aktivno potiska poštene in dodatnega dela voljne (primorane) posameznike v področje sive in črne ekonomije. V časih, ko je in bo treba preživeti še z bistveno manj denarja kot nekoč, je gon po preživetju pač večji od strahu pred posledicami na primer dela na črno. MDDSZ očitno ne razume enostavnega dejstva, da je treba omogočiti kratkoročne oblike zaposlitve, ki jih lahko izvajajo vsi in ne le šolajoči mladinci.

V regijah z nizkim deležem doseganja povprečja slovenskega BDP je takšna oblika dela eden od bistvenih instrumentov za nov zagon gospodarske aktivnosti. Zaradi visoke stopnje brezposelnosti je to tudi možnost za armado brezposelnih, ki lahko tako končno dobijo priložnost za dokazovanje svoje vrednosti (seveda mora biti količina takšne oblike dela nadzorovana in ustrezno regulirana prek kvot, da ne ruši integritete trga dela). Stalne zaposlitve ne nastanejo kar takoj in same od sebe, temveč je to proces, ki ima več faz, ena od njih je tudi kratkoročno delo. Samo z dodatno izkazano močno voljo in še več trdega dela bomo namreč lahko izplavali iz te nam vsiljene krize. V celotni strukturi trga dela je treba imeti vse želene oblike dela, razmerje med njimi pa določa ugodne elemente poslovnega okolja, na katerih lahko temelji gospodarska rast. Z uvedbo neprofitnih posredovalnic kratkoročnega dela po regijskih centrih (kamenjan Svetlikov predlog »malega dela«) bi prihranili najmanj polovico stroškov – 6 milijonov evrov.

MDDSZ je po oceni poznavalcev odlagališče političnih in osebnih interesov iz preteklih in sedanjih časov – o strokovnosti osebja so mnenja skrajno negativna. Dejstvo je, da panoga kratkoročnih del nikoli v zgodovini (kljub stalnemu »urejanju«) ni bila ustrezno, še zdaleč pa ne optimalno urejena. Za panogo seveda ni bila odgovorna na primer Nogometna zveza Slovenije, temveč izključno in edino MDDSZ. Očitno je treba vsem uradnikom v teh udobnih državnih službicah povedati, da so za svoje delo tudi kazensko odgovorni, ker gre za denar ljudi, ki jih plačujemo. Ljudska participacija mora biti v resničnem interesu širše družbe, ljudi, delavcev, nezaposlenih, mater, očetov in otrok. Zato država kot interesna tvorba ljudi tudi obstaja.

Brez občutka za dober okus

Študentske organizacije kot prejemniki deleža od opravljenih študentskih del imajo seveda močan interes za čim večji obseg študentskega dela. Študenti so svojim neizvoljenim predstavnikom s trdim delom omogočali stalen dotok denarja. Vreča pridelanega »študentskega« denarja se je daleč od soja žarometov raztegovala brez občutka za dober okus. Študentske organizacije skupaj z velikimi ŠS kot socialni partner pri spremembah zakonodaje tudi aktivno uveljavljajo vlogo in zastopanost svojih sebičnih interesov. Obnašajo se kot nekakšen zvodnik in povsem neupravičeno pobirajo odstotke od opravljenih kratkoročnih del ter blokirajo kakršnokoli drugačno in normalnejšo ureditev področja.

Sama narava kratkoročnih del se je skozi čas spremenila. Absurd je zdaj viden tudi iz letala – vsi, ki trenutno želijo opravljati to obliko dela, se morajo na silo vpisati v neko šolo, s čimer dodatno obremenjujejo državni proračun. Absolventi, ki jim na primer ne uspe diplomirati, se lahko vpisujejo nazaj v srednje šole samo zaradi možnosti opravljanja študentskega dela. Študentska organizacija pa še naprej prešteva zaslužek! Kratkoročna dela so pri nas talec politike študentske organizacije in uzakonjenega »harača« od opravljenih kratkoročnih del.

Organi nadzora in regulatorji (AVK, KPK), ki bi morali nadzorovati pravila in zakonitost trga v primeru študentskega dela, (zaradi »neznanega« vzroka) ne storijo ničesar. Kljub večkratnim pozivom so že več let tiho. Tudi pravni sistem bi moral ob sumih nepravilnosti ter tako jasnem omogočanju ekonomske koristi iz javnih sredstev ter direktnem povzročanju gospodarske škode manjšim in lokalnim ŠS proaktivno in odločno ukrepati ter raziskati primere kršitev zakonodaje. Neupravičeno in nezakonito pridobljena sredstva je mogoče tudi zaseči in s tem uveljaviti zakonitost in konsistentnost pravnega sistema.

Torej, da povzamem – obstajajo veliki in majhni ŠS. Manjši, predvsem lokalni, posredniki koncesijske dejavnosti, ki se v razvoju nismo posvečali kopičenju kapitala na račun dela študentov in »finančnega inženiringa«, temveč smo poskušali predvsem pomagati svojim članom in poslovnim partnerjem, smo zdaj resnično v terminalni fazi. Nismo verjeli v brutalno realnost politične aritmetike sebičnih interesov, ki jo je MDDSZ spremenil v pravo lutkovno gledališče velikih ŠS. »Učinkovito korporativno upravljanje« je preraslo v brezsramen politični inženiring, ki se norčuje iz intelekta državljanov.

Kot tanker

Zakonodajni postopek sprejemanja predloga zakona o študentskem delu gre kot tanker naprej po začrtani poti. Vse, ki bodo sprejemali ustrezne odločitve, moram opozoriti, da sem jih tudi s tem in ostalimi prispevki opozoril na posledice. Lahko jih strnem v izjavi:

»Nova reforma študentskega dela je dejansko dobro organiziran tajkunski prevzem panoge študentskega dela s strani treh največjih študentskih servisov, ob asistenci državnih organov, brez javnega razpisa – sklepno dejanje nelegalne ureditve trga posredovanja študentskega dela, ki ga generira ministrstvo za delo z načinom urejanja panoge več kot 20 let. Država torej ne podeljuje panoge študentskega dela v zunanje izvajanje (outsourcing), temveč se dogaja ravno obratno! Finale te zgodbe sledi s sprejetjem predlagane reforme študentskega dela, ki bo trem velikim ŠS dokončno podelila oligopolno ureditev panoge posredovanja študentskega dela, čeprav je takšna ureditev s stališča normalnega delovanja trga nezakonita in bi tako varuh konkurence (AVK, ki že štiri leta neuspešno odkriva dokaze o zlorabah prevladujočega tržnega deleža v panogi posredovanja študentskega dela, čeprav o tem že »vrabci čivkajo« in tudi večina študentov, ki opravljajo študentska dela, iz dneva v dan na svoji koži občuti takšno prakso) kot drugi varuhi zakonitosti morali ukrepati po uradni dolžnosti!«

Torej, če in ko bo predlog zakona o študentskem delu sprejet, bodo negativne posledice in učinki popolnoma pričakovani in napovedani. Žal ne s strani predlagatelja – MDDSZ, kot bi se spodobilo. Jasna bo tudi odgovornost tistih, ki bodo tak zakon skupaj s posledicami potrdili. Vsi ti ljudski izbranci imajo imena in priimke. ●



Medtem ko končujem ta zapis, mi kolega iz podobnega manjšega ŠS javlja o stečaju, ker mu študentski organizaciji in Dursu ni uspelo poravnati koncesijskih dajatev od, žal, neplačane in neizterljive terjatve podjetja v stečaju. Študenti denarja zaradi stečaja niso dobili, Šos in Durs pa ga, čeprav storitev s strani naročnika ni bila plačana, terjata z blokado računa. Ali je to prav, ocenite sami! Kri torej že teče »v živo«, in to žal napačnim!



Darko Kutoš je solastnik regionalnega pomurskega študentskega servisa.