Nič ni tako skrito, da ne bi bilo nekoč (tudi) odkrito

Potem ko je ameriškim oblastem prišlo v roke 400 strani dolgo besedilo izgubljenega dnevnika rasističnega ideologa in nacističnega rasnega teoretika Alfreda Rosenberga,­ se je usul plaz vprašanj, kaj neki bo odkritje prineslo novega za svetovno zgodovinopisje. Zlasti še, ker je Rosenberg veljal za izjemno tesnega in zaupnega Hitlerjevega sodelavca in odigral ključno vlogo pri iztrebljanju in uničenju milijonov Judov med drugo svetovno vojno. Strokovnjaki so že po prvem, zgolj bežnem pregledu besedila ocenili, da gre za informacije, ki bodo še kako pritegnile zgodovinarje in morda celo zahtevale določene korekture nekaterih poglavij nacistične zgodovine.

Dnevnik Alfreda Rosenberga bo zgodovinarjem in antropologom ponudil mnoge koristne informacije in nove vpoglede v sestanke med Rosenbergom in Hitlerjem ter drugimi visokimi nacističnimi funkcionarji, na primer Hermannom Göringom, Heinrichom Himmlerjem, Josephom Goeb­belsom in drugimi. V najdenem dnevniku naj bi bili nove podrobnosti iz zakulisja nemške okupacije Sovjetske zveze leta 1941 in podrobni načrti za eksterminacijo milijonov Judov in vzhodnih Evropejcev.

Že zdaj nekateri opozarjajo, da bo po temeljitem pregledu in študijah zgodovina na nekaterih mestih »celo popravljena«, saj bo dnevnik ali dopolnil ali v nekaterih primerih celo izpodbijal doslej znane podatke. Gre za izjemno dokumentacijo, ki bo velikega pomena za študij nacističnega režima, vključno z zgodovino in posledicami holokavsta.

Alfred Rosenberg ni bil od muh

Seveda za zdaj lahko le ugibamo, v čem naj bi Rosenbergov dnevnik izpodbijal ali dopolnjeval zdajšnjo različico zgodovine nacizma, rasnega preganjanja, holokavsta in drugih poglavij iz obdobja druge svetovne vojne 1939–1945. Treba bo temeljito proučiti in analizirati vse podrobnosti, ki jih ponuja besedilo. Te naj ne bi bile razkrite javnosti, dokler jih ne bodo do potankosti preučili strokovnjaki ameriškega Muzeja spomina na holokavst.

Čaka jih veliko strokovno zahtevnega in napornega dela, saj Alfred Rosenberg ni bil od muh. Kot pomemben nacistični funkcionar in Hitlerjev ožji sodelavec je v zasebnih zapiskih zagotovo dokumentiral številne napetosti in trenja znotraj nacističnega vrha v Nemčiji od prihoda nacistov na oblast leta 1933. Poznal je mnoge podrobnosti o izrednem stanju, ki ga je leta 1941 povzročil pobeg Rudolfa Hessa v Veliko Britanijo, dobro je poznal nacistične policijske metode in sredstva, popisal je na primer tudi kraje in plenjenje umetnin, ki so ga nacisti načrtno in temeljito izvajali po vsej okupirani vzhodni Evropi. Dovolj razlogov torej, da se znanstveniki lotijo analize njegovega dnevnika celovito, poglobljeno, strokovno in predvsem objektivno.

Najdeni dnevnik Alfreda Rosenberga ne ponuja vpogledov in ocen za celotno obdobje nacistične vladavine v Nemčiji. Zajema čas med letoma 1936 in 1944. Lahko bi zapisali, da gre za bolj ohlapne spomine enega najbolj znanih rasnih ideologov nacizma, ki je bil po zlomu nacizma in nemški kapitulaciji maja 1945 na nürnberškem procesu obsojen na smrt z obešanjem. Obsodili so ga zločinov proti človeštvu in ga oktobra 1946 usmrtili med ducatom nacističnih funkcionarjev.

»Filozof nacizma«

Alfred Rosenberg se je rodil leta 1893 v Estoniji kot sin baltiških Nemcev. Bil je velik antisemit in antiboljševik in se je zelo zgodaj pridružil nacističnemu gibanju. Ko je bila leta 1928 ustanovljena Bojna zveza za nemško kulturo (Kampfbund für deutsche Kultur), je postal njen predsednik, kljub temu da organizacija na začetku ni bila del nacistične stranke NSDAP. Članstvo v tej organizaciji sprva ni bilo množično in je zajemalo zlasti dele družbene elite. Že v prvih mesecih leta 1933, ko so nacisti prišli na oblast, se je članstvo naglo večalo in povezava med to kulturno organizacijo in nacistično stranko NSDAP je postala očitna.

Rosenberg je to navezo še poglabljal in kot velik antisemit izpostavljal nemški kulturi glavne sovražnike – Jude. Poleg njih pa še komuniste, moderniste, feministke in zastopnike »črnuharskega jazza«. Hitler Rosenbergu ni povsem zaupal, bolj je namreč verjel in se opiral na preizkušene metode razvpitega vodje strankarske propagande Josepha Goebbelsa. Ta pred Hitlerjem ni skrival želje, da bi ob prevzemu oblasti dobil v upravljanje umetnost, kulturo in propagando. Propaganda je bila srž nacionalsocializma, Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, pa je znal izmučiti živce sovražnikov, igral je register propagandnih orgel, tako da so skoraj pomislili, da slišijo krike trobelj ­sodnega dne.

Alfred Rosenberg se je bolj kot kulturi in propagandi posvetil rasni nacistični ideologiji. Imenovali so ga tudi »filozof nacizma«, ki je Jude in črnce razvrstil na dno »rasne lestvice« človeštva. Zanj je bila »rasa« duhovni in ne biološki koncept. Na vrhu lestvice človeštva je bila seveda bela, arijska rasa.

Veliko je pisal tudi o nevarnostih judovske zarote in veljal za osrednjega nacističnega »rasnega teoretika in ideologa«. To vlogo je dodobra izkoristil tudi kot nacistični minister za okupirana vzhodnoevropska ozemlja. Na njih se je že leta 1941 začela politika iztrebljanja judovskega prebivalstva. Izvajali so sistematično pobijanje Judov, masovno streljanje nad rovi pa se je pogosto odvijalo pred očmi domačega prebivalstva. V baltskih državah in Ukrajini je lokalno prebivalstvo sodelovalo z nacisti pri pregonih Judov, zaplembe imetja, prisilno delo, nasilje in množično pobijanje Judov so bili vsakodnevni pojavi. Rosenbergovi napotki so bili kristalno čisti in jasni – uničiti in iztrebiti za vsako ceno.

Dokončna rešitev judovskega vprašanja

Dokazov za njegovo zločinsko početje je bilo na nürnberškem procesu več kot dovolj. Najbrž bodo marsikaj podkrepili še zapisi iz njegovega dnevnika, ki je po začetni analizi lahko tudi nov pogled na tretji rajh in njegovo genocidno protijudovsko politiko. Morda se bo našlo kaj tudi v zvezi s številnimi poskusi zanikanja holokavsta, ki smo jim priča v novejšem času. In to kljub temu, da je holokavst neizpodbitno zgodovinsko dejstvo in eden najbolje argumentiranih in dokumentiranih dogodkov v človeški zgodovini.

Čeprav je izraz dokončna rešitev judovskega vprašanja (die Endlösung der Judenfrage) skoval Adolf Eichmann in ga je uradno sprejela skupina nacističnih veljakov pod vodstvom Reinharda Heydricha v berlinskem predmestju Wannsee 20. januarja 1942, je z realizacijo še kako povezan tudi Alfred Rosenberg. Gre namreč za oznako za pregon in poboj Judov, živečih v Nemčiji in na vseh območjih Evrope, ki jih je zasedla nemška vojska in so bila pod nadzorom nemškega rajha.

Filozof nacizma je še kako razumel izraz ali, bolje rečeno, zahtevo, ki je slonela na genocidu in rasnem preganjanju. Die Endlösung der Judenfrage se sicer prvič pojavi že 12. marca 1941 pri Adolfu Eichmannu, vodji preselitvenega in judovskega oddelka, najbolj znanega po kratici Oddelek IV B 4 RSHA, in 29. maja 1941 v ukazu rajhovske varnostne službe gestapovskim organom kot napotek za »prihajajočo dokončno rešitev judovskega vprašanja«.

To rasistično ideologijo so na svoji koži dodobra občutili tudi slovenski, predvsem prekmurski Judje. Uvrščeni smo namreč med države, ki se lahko »pohvalijo« z »neverjetnim uspehom«, saj je bilo med okupacijo uničenih 86,6 odstotka Judov. To je bil začetek konca predvojne judovske skupnosti na Slovenskem, od katere so ostali le še ostanki ostankov ...

Dr. Marjan Toš, Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor