Nočemo se pridružiti Grkom pri igranju pasjanse s turisti

Pri nas ni še nič uspelo, zato tudi kriza nima možnosti, pravi legendarni srbski rek. Zaradi razočaranja, nezaupanja in strahu pred spremembami je tudi v Sloveniji vse več defetizma, intelektualnega cinizma in izgubljenega upanja v boljšo prihodnost. Vse bolj prevladuje mnenje, da se nič ne da spremeniti, da je zato vse brez zveze, tako ali tako vsi kradejo, nihče pa za nič ne odgovarja ipd. Ne le materialno in finančno, tudi duhovno stanje je slabo.

Gospodarstveniki smo v zadnjem času predstavili konkretne predloge, kako iz Slovenije pregnati malodušje in vrniti razvoj, optimizem in socialno stabilnost. Na vrhu gospodarstva konec oktobra smo posebej opozorili na posledice upadanja gospodarske rasti in slabšanje kazalcev konkurenčnosti, ki potrjujejo našo oceno, da smo v razvojnem prestrukturiranju gospodarstva zamudili veliko priložnosti. Večina razvojnih strategij je ostala le na papirju, celovitega razvojnega programa, podprtega z zakoni in ukrepi, pa nismo imeli. In tudi ne zaveze med socialnimi in političnimi partnerji, zaveze v obliki socialnega pakta ali posebnega sporazuma, kaj moramo spremeniti, katere reforme sprejeti, da bomo ostali gospodarsko učinkoviti in socialno vzdržni. Kritični smo bili do delovanja javnega sektorja, ki je v obdobju, ko se je gospodarstvo zmanjšalo za 65.000 delovnih mest, povečal število zaposlenih in začel povečevati državni dolg izključno za tekočo porabo, opustil pa skoraj vse razvojne projekte. Nezadovoljni smo z delovanjem pravne države, ki ne zagotavlja vladavine prava, transparentnega poslovanja države in spoštovanja zakonov in pogodb. In kritični smo tudi do stopnje družbene odgovornosti in etičnosti v poslovanju med menedžerji in podjetniki. Kar je povzročilo upadanje zaupanja, ugleda ključnih odločevalcev in s tem tudi zavračanje sistemskih sprememb.

Kaj v resnici predlagamo slovenski gospodarstveniki – prek zaveze za uspešno prihodnost združenja Manager in poziva gospodarstva slovenski politiki, ki ga je pripravila GZS? Predlagamo spremembe, pa tudi odpovedovanja, varčevanje, racionalno poslovanje, etičnost in poštenost v vseh pogodbenih odnosih – kot podlago za to, da dosežemo nov gospodarski razvoj. Le z njim lahko ustvarimo okolje, v katerem bo dovolj kvalitetnih delovnih mest, s tem pa tudi socialna stabilnost in optimizem.

Potrebujemo nov zagon gospodarstva. Nesmiselno je v Sloveniji razmišljati o podpovprečni gospodarski rasti ali celo o ničelni gospodarski rasti. Potrebujemo višjo stopnjo gospodarske rasti, kot jo bo imela EU. Zaradi razvitosti, kjer smo še daleč od najrazvitejših držav EU, potrebujemo pa tudi boljšo infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo, ljudje želijo imeti boljši standard. Poleg tega smo še tako zadolženi, da moramo dosegati gospodarsko rast tudi zato, da bomo lahko vračali vse dražje kredite. Trenutno zelo podpovprečno gospodarsko rast dosegamo z zadolževanjem v tujini. Tak razvojni model ni le finančno in dolgoročno socialno nevzdržen, v zaostrenih mednarodnih finančnih razmerah niti obstati ne more več.

Popolna sprememba klime

Za gospodarsko rast pa potrebujemo nov razvojni cikel. Vlaganja v podjetja z visoko dodano vrednostjo, inovativnostjo, mednarodno konkurenčnostjo. In za to potrebujemo tudi dodatna sredstva. Teh pa ni. Podjetja in gospodinjstva so neto odplačevala kredite, obseg dolga države pa je ostal skoraj nespremenjen. V devetih mesecih letos se je po informacijah Umarja obseg posojil domačih nebančnih sektorjev pri domačih bankah znižal za 265 milijonov evrov, medtem ko se je lani v enakem obdobju povišal za eno milijardo evrov. Tujih neposrednih vlaganj v projekte ni. Tudi zato potrebujemo dodatno zadolžitev države v višini najmanj milijarde evrov, kot je bilo nedavno predlagano na vrhu gospodarstva. Naj še enkrat pojasnim: te milijarde nikakor ne bi gratis delili politiki med »svoje« direktorske kadre, temveč bi z njo podprli razvojna podjetja – z nadpovprečno visoko dodano vrednostjo, izvozno usmerjena in inovativno razvita podjetja. In ne bi šlo za subvencije, temveč za vračljiva sredstva za najrazličnejše razvojne projekte. Takih primerov pozna sodobni svet zelo veliko in po tem, koliko in kako namenjajo za razvoj, se sodobne države tudi ločijo med seboj – v tem, kako in koliko podpira razvoj npr. Finska, je tudi njena ključna primerjalna prednost pred nekaterimi sredozemskimi državami.

Seveda samo z novo »državno« milijardo ne bomo dosegli gospodarske rasti. Potrebujemo številne reforme, da bomo lahko za vlaganja v Sloveniji motivirali tudi zasebni kapital. Vlaganja, ki bodo zagotovila obstoj in nastanek prepotrebnih novih delovnih mest.

Japonski menedžer je na moje vprašanje, zakaj imajo japonska podjetja na Slovaškem več kot dvesto neposrednih investicij, v Sloveniji pa nobene, odgovoril zelo jedrnato: ker ste prepočasni, preveč togi in predragi glede na to, kar ponujate. Potrebujemo popolnoma spremenjeno klimo: na tem koščku sveta smo odvisni od tega, kako bomo pomagali drug drugemu in si olajšali življenje in poslovanje. Poenostavitev poslovnega okolja ni to, da lahko kar najhitreje ustanoviš podjetje, temveč da je poslovanje v resnici čim bolj enostavno. Koliko časa potrebujemo za postavitev novega objekta, koliko dovoljenj, dolgotrajnih postopkov in tudi denarja je potrebno za začetek? Pred kratkim je ena izmed pristojnih vladnih služb zavrnila vlogo podjetja za razvojna sredstva, ker k dokumentaciji ni dodalo prevoda nekaj sto strani dolgega opisa tehničnih značilnosti načrtovane tehnološke opreme iz Južne Koreje! Res dvomim, da so državni uradniki, ko so dobili v slovenščino prevedeno tehnično dokumentacijo, potem razumeli, za kaj dejansko gre.

Pravne države ne bo zagotovilo sprejemanje vedno novih zakonov in obveznosti, ki pa se bodo vse manj uresničevali in spoštovali. V državi smo sprejeli t. i. evropska načela boljše zakonodaje, akt za mala podjetja, vendar pa tudi po oceni ministrstva za javno upravo nepotrebni predpisi povzročajo gospodarstvu neposredno za več kot 300 milijonov evrov nepotrebnih administrativnih bremen. Pravno državo nam bo zagotovilo predvsem spoštovanje zakonov, pogodb, dogovorov. Dolgotrajni postopki pred sodišči, favorizirana zaščita dolžnikov, prevelika odvisnost pravosodnih organov od različnih omrežij in predvsem neodločnost organov pri izvrševanju predpisov in pogodb (npr. pri neplačevanju prispevkov, javnih naročilih) so povzročili nespoštovanje pogodbenih obveznosti, finančno nedisciplino, izigravanje partnerskih dogovorov. Ne potrebujemo več novih zakonov, temveč manj – in te bolj operativne in transparentne.

Ne nazadnje, spoštovanje vladavine prava šele omogoča družbeno odgovorno upravljanje, etično poslovanje in zaupanje, ki ga potrebujemo za podporo spremembam. Ker posamezniki nekaznovano goljufajo svoje upnike, zaposlene, državo, je padla senca na vse menedžerje in podjetnike. Ne govori se več o posameznih koruptivnih primerih, temveč o slovenskem menedžmentu kot pokvarjenem in nesposobnem. Ali kot je pred kratkim oznanil eden izmed slovenskih piscev: saj vsi nekaj prikrivajo in kradejo, samo dobimo (medijsko razkrinkamo) le posamezne primere.

Kar je daleč od resnice! Po raziskavi, ki so jo lani opravili na združenju Manager, zaposleni v podjetjih najbolj zaupajo svojim vodstvom v konkretnih podjetjih, najmanj pa politikom in menedžmentu na splošno.

Plače? Kot na Slovaškem

Sklepamo lahko, da je k velikemu nezaupanju v menedžment na splošno pripomogla prav jalovost v preprečevanju klientelizma, ko so bili številni primeri netransparentnega in nezakonitega delovanja javno razkriti, vendar pa so krivci ostali nekaznovani zaradi prepočasnih in nestrokovnih preiskovalnih postopkov. Na nizek ugled menedžerskega stanu vpliva tudi splošna ocena, kako dobro so plačani. Mediji objavljajo lestvice najbolje plačanih – resnici na ljubo, njihovi prejemki so visoki –, vendar so to, razen redkih izjem, močno nadpovprečna podjetja, vsega skupaj pa je bilo manj kot petdeset menedžerjev, ki so dobili na letni ravni več kot 10.000 evrov neto prejemkov na mesec. Na podlagi izjemno ozke analize nemško-slovenske gospodarske zbornice (dobrih 40 podjetij), ki je anketirala le podjetja v nemški in avstrijski lasti (!), se ocenjuje povprečne plače menedžerjev v Sloveniji – ki da so nad srednjeevropskim povprečjem, skoraj na avstrijski ravni. Dejansko pa so menedžerske plače v Sloveniji približno enake menedžerskim plačam na Slovaškem in Hrvaškem – kjer pa so delavske plače precej nižje. Zato so tudi po evropskih raziskavah plačne razlike v Sloveniji med najnižjimi v EU. Vendar v splošni gonji proti menedžmentu velja, da če dejstva ne potrjujejo predsodkov oz. interesov, toliko slabše za dejstva.

Problem Slovenije ni nepravičnost v distribuciji plač in še manj v prenizki obdavčitvi visokih prejemkov. Naš problem je premajhna učinkovitost, tako podjetij kot države. Še zdaleč ni bilo vse slabo, na številne razvojne rezultate zadnjih dvajsetih let smo lahko ponosni. Zamudili pa smo tudi vrsto priložnosti – za tehnološki preboj, povezanost gospodarstva in znanosti, razvoj podjetništva, tudi pravega tržnega gospodarstva. Če se potrudimo, vzamemo vse to maksimalno zares, imamo še vse možnosti, da nam uspe iz Slovenije narediti eno najbolj razvitih gospodarstev do leta 2020. In seveda, če ne naredimo nič, pustimo, da gredo stvari počasi naprej tako kot doslej, razvojne ambicije pa nadomestimo s cinično vzvišenostjo ali posmehom slehernemu poskusu sprememb, potem smo na najboljši poti, da se pridružimo Grkom pri igranju pasjanse z evropskimi turisti.