Norman Allen: Še je prostor za mite in domišljijo

Živimo v časih retrospektive in muzealizacije. Umetnosti, politike, ekonomije, filozofije, velikih idej in velikih osebnosti; naj so aktualni dogodki še tako spektakularni, jih informativno in medijsko kolesje, ki se je iz dominantnega že prelevilo v absolutno, instantno degradira na raven vsakdanjega in banalnega. Plesalec Vaclav Nižinski se zdi idealen lik za tovrstno retrospekcijo. To je verjetno edini umetnik, ki doživlja slavo brez omembe vrednih materialnih dokazov o svojih izjemnih sposobnostih – razen nekaj porumenelih fotografij, pričevanj sodobnikov in bombastičnih časopisnih naslovnic, ki so iz njega naredile nekakšnega baletnega Houdinija, ni mogoče konkretno rekonstruirati niti enega njegovega plesnega koraka ali koreografije.

To je po svoje hendikep, vendar tudi prednost; vsaka interpretacija je obenem točna in napačna, mit se lahko napaja iz različnih okruškov in razrašča v neštete modele in simulacije. Nič podobnega, denimo, ni mogoče narediti z Nurejevom (ki verjetno ni bil nič slabši plesalec kot Nižinski); pa ne zato, ker bi o njem vedeli premalo, temveč ker o njem vemo preveč. Poleg tega ima Nižinski še vrsto karakteristik, ki ga kvalificirajo za mitsko osebnost. Tu so njegov eksotični vzhodnjaški pedigre in videz (na sanktpeterburški plesni akademiji se ga je zato prijel vzdevek Japonček), izrazita senzualnost, ki mu je prinesla sloves seksualne ikone, kratka, vendar izjemna kariera in sodelovanje z Ruskim baletom pod vodstvom karizmatičnega impresarija Sergeja Pavloviča Djagileva, latentna ali stvarna homoseksualnost, ki sama po sebi danes seveda ne predstavlja kakšnega ekscesa, vendar je temeljno zaznamovala njegov intimni svet.

In ne nazadnje je tukaj še izkušnja duševne bolezni, na podlagi katere je mogoče potegniti priljubljeno klišejsko vzporednico med genialnim umetnikom in shizofrenim blaznežem, ki ima v javnosti ob tragičnem tudi svoj privlačni in mistični naboj. Tema kot nalašč za literarne, filmske in dramske izpeljave. Predvsem v ZDA, ki so nedvomno država, kjer zaradi pomanjkanja lastne mitologije v svoj kolektivni spomin pač inkorporirajo tudi osebnosti, ki imajo z njo le ohlapne naveze ali pa jih sploh nimajo. Amerika ljubi in neguje mite, v marmor vklesani liki in njihovi citati z dramatičnim patosom nas nagovarjajo na vsakem koraku in v nas vzbujajo obenem skepso in občudovanje; evropska blaziranost in cinizem nam sicer preprečujeta identifikacijo, pa vendar človek ob čudenju nad naivnostjo začuti tudi kanček zavisti ob izjemni energiji in vitalnosti, ki jo – kot bi rekel Cioran – utrujena Evropa, skopljena vseh svojih ideoloških in religioznih norosti, več ne premore.

Predsedniki in pionirji na isti steni

Vendar tudi pogled Amerike seveda ni obrnjen samo naprej, še zlasti v Washingtonu, paradnem mestu vzpostavljanja ameriške mitologije, s katero skušajo osmisliti skupno identiteto etnično najbolj raznorodne države na svetu. Če se sprehodiš po National Portrait Gallery, te presenetita prostodušnost in nekonsistentnost pri izbiri tam predstavljenih oseb. Drugače od Evrope, kjer je hierarhija stroga in jasna, se tukaj na isti steni znajdejo nekdanji predsednik, romanopisec, slikar, pionir osvajanja Zahoda, izumitelj, zvezda bejzbola, džeza, popa in Hollywooda, poleg tega je tudi likovna kvaliteta teh portretov povsem neizenačena. Nivelizacija različnih družbenih ravni, ki jo drugod po svetu interpretiramo kot neznosno ameriško površnost in lahkotnost, se zdi popolna.

»Vem, da v Evropi mislite, da nismo dovolj ekskluzivni, da se pri nas na kulturnem področju križajo za vas povsem nekompatibilne prvine, da dominira pop kultura in da Američani nikoli ne bomo dosegli vaših kulturnih standardov – vse to morda drži, vendar se s tem ne obremenjujem. Pravzaprav je tovrstna odsotnost klasičnih družbenih vzorcev lahko poseben ustvarjalni stimulans,« pravi Norman Allen. Dramatik, ki živi v Washingtonu, je avtor besedila Zadnji ples Nižinskega, s katerim se je nedavno v ameriški prestolnici z velikim uspehom predstavilo Slovensko mladinsko gledališče. Kot poudarja Allen, so zdaj res morda časi retroprincipov. Pravkar namreč zaključuje dramo o drugi veliki ikoni plesa Isadori Duncan. Vendar se zdi, da skuša umetnost s tem kompenzirati manijo s hiperaktualnim v smislu izjemne obsesije nad vedno novimi igračami sodobne tehnologije, še zlasti komunikacijskih sredstev.

»Ko človek doseže petdeset let, se pač začne ozirati nazaj. V preteklosti je mogoče najti osebnosti, ki te fascinirajo, ker zaradi pomanjkanja informacij lahko uporabimo domišljijo, da si ustvarimo lastno podobo,« meni Allen. Nižinski tukaj ponuja vse, kar si avtor lahko želi. Na srečo sta njegova žena Romola in Djagilev preprečila vsak filmski zapis njegovega plesa, kar je osnovni nastavek za rojstvo legende; vsak, še tako bežen filmski dokument s svojo odprto deklarativno formo bi pokvaril čar. Ljudje pa še vedno potrebujemo skrivnost, zaplet, dramo – morda še bolj kot v preteklosti, ko je bila potrebna imaginacija za vizualizacijo vseh pojavov, od umetniških do političnih in geografskih; informacij je bilo ravno toliko, da so sprožile miselne procese, vendar je bilo treba vse bele lise zapolniti zgolj z lastno domišljijo.

Besedilo kot glina

Slovenska uprizoritev njegove drame o Nižinskem je bila zanj izjemna izkušnja. In tudi nevsakdanja. V ZDA ima avtor drame popoln nadzor nad uprizoritvijo. Brez njegove privolitve se ne sme spremeniti ali izpustiti niti stavka; že od prvega dne sodeluje na vajah gledališkega ansambla in le z njegovim soglasjem je režiser upravičen do manjših modifikacij. V Evropi je besedilo očitno zgolj voljna glina, ki jo lahko ustvarjalci predstave oblikujejo povsem svobodno in v skladu s svojimi subjektivnimi vizijami. »Nihče iz Slovenskega mladinskega gledališča me ni vprašal za mnenje, ali lahko kaj spremeni, zato je bila premiera, ki sem se je udeležil pred tremi leti v Ljubljani, zame popolno presenečenje. A četudi sem imel takrat nekaj zamer glede nespoštovanja avtorskega dela, lahko zdaj rečem, da je rezultat odličen, to pa na koncu tudi edino šteje,« je dejal Allen.

Priznava, da je v ameriškem gledališču zelo močan element didaktična linearnost; gledalca je treba tako rekoč za roko voditi skozi predstavo, občinstvo to pričakuje in zahteva, dezintegracija klasične forme in ločitev od dramske paradigme literarnega je nezaželena. S tem se vzpostavi začaran krog pokroviteljskega in tudi podcenjujočega odnosa do gledalca, zato se mu je zdelo še toliko bolj pomembno, da v okvir spremljevalnega programa velike razstave Djagilev in Ruski balet v Nacionalni galeriji povabi slovensko uprizoritev njegove drame. »Vsi elementi so se zložili v skoraj popoln mozaik: adaptacija besedila, odlična režija in koreografija, sijajna igralska interpretacija Primoža Bezjaka, zvok in ritem slovenščine in ruskih vložkov, vse to je ameriškemu občinstvu predstavilo veliko bolj avtentičen lik Nižinskega, kot bi ga lahko ameriške uprizoritve,« je dejal Allen.

Še bolj kot avtoriteta dramskega pisca se zdi v ZDA nedotakljiva avtoriteta gledališkega kritika. Predstava Zadnji ples Nižinskega ni bila izjema. Na premieri v Mead Theater Lab je bila sicer dvorana polna, vendar je šele po objavi obsežne afirmativne kritike v Washington Postu zanimanje daleč preseglo število razpoložljivih vstopnic. Američani so pač zelo sugestibilni, kredibilnost medijev je v nasprotju z Evropo še vedno zelo velika, gledališki kritik pa je najpomembnejši arbiter, ali se bo predstava obdržala ali pa bo že po nekaj ponovitvah izginila z repertoarja. »Biti tukaj dramatik je zelo naporno. Edina res pomembna pozitivna sprememba v zadnjih dveh desetletjih je v tem, da je svojo dominantno pozicijo izgubil newyorški Broadway, in to tako komercialna gledališča kot tudi tako imenovane off Broadway produkcije.« New York je še vedno center ameriškega gledališča, vendar si po Allenovih besedah zdaj lahko uspešen, četudi tvoje ime ni bilo še nikoli izpisano v neonu na tamkajšnjih avenijah, kar je bilo še nedavno povsem nemogoče.

A tudi drugod pot ni veliko lažja. Z izjemo nekaj najbolj slavnih imen ne pomeni veliko, če imaš za seboj že nekaj produkcij, vsaka nova drama pomeni začeti od začetka. »Zelo težko je spraviti svoje besedilo na oder. Četudi imaš za seboj že uvodna branja besedila v gledališču, lahko celoten proces traja nekaj let, neredko pa se sploh ne realizira, zato po premieri res vsi zvečer čakamo na večerno izdajo Washington Posta ali New York Timesa in na mnenje kritika.« Glede na število gledališč v mestu – v Washingtonu jih je kar devetdeset – se zdi priložnosti za uprizoritev več kot dovolj, vendar Allen opozarja, da je veliko gledališč komercialnih in uprizarjajo zgolj broadwayske uspešnice. Drugi, kot denimo Shakespearjevo gledališče, se držijo klasičnih tekstov. Ker je tukaj center politične moči, je na sporedu veliko aktualnih političnih komedij in satir. Tukaj so še gledališke hiše, namenjen zgolj otrokom in mladostnikom, tako da je dramatiku z drugačnimi aspiracijami na voljo le še nekaj manjših institucij, kjer pa je konkurenca dramatikov zelo velika. In tudi tukaj ni zaželena hermetičnost, izbris tradicionalne naracije v obliki zgodbe ali preveč globoko kopanje po psihi drugih ali sebe. »Ko ljudje zapuščajo dvorano, si ne želim, da bi bili depresivni in zamorjeni. Ni mi nerodno priznati, da jih želim tudi zabavati, seveda ne v smislu pop kulture. Lahko so nekoliko zbegani, vendar ne preveč; najbolj sem zadovoljen, ko jih slišim glasno razpravljati,« pravi Allen.

No, uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča ni posebej zabavna, v Evropi imamo pač drugače od Američanov navado in potrebo razstaviti mehanizem in pogledati v njegovo drobovje, pa četudi na videz funkcionira brezhibno. Fenomen Djagileva bi lahko zgolj na podlagi razstave Ruski balet: Ko je umetnost plesala z glasbo v Nacionalni galeriji označili kot takšen brezhiben mehanizem, ki ga je treba podrobneje preučiti, zlasti ker se začne z nenavadno iskrenim priznanjem kontroverznega impresarija: Sem predvsem šarlatan, vendar poln energije, drzen veliki šarmer, zelo racionalen in neskrupulozen mož, povsem brez umetniškega talenta. In vendar se mi zdi, da sem našel svoje poslanstvo – to je biti pokrovitelj umetnosti. Imam vse, kar je potrebno, razen denarja, a tudi ta se bo našel.

Denar se je res našel: med letoma 1909 in 1929 je bil Ruski balet vrhunski umetniški kolektiv in spektakularna atrakcija, ki je polnila gledališke hiše Pariza, Monte Carla, Londona, New Yorka in Buenos Airesa. Za kulisami megalomanskih produkcij pa se je izrisal niz ne tako bleščečih usod, med katerimi je nedvomno najbolj tragična tista Vaclava Nižinskega. Od leta 1919, ko so mu diagnosticirali shizofrenijo, je tri desetletja bolj ali manj preživel po sanatorijih. Povsem nemočen se je zavil v molk; edini stavek, ki ga je izgovoril v mesecih popolne apatije in katatonične anemičnosti, je bil: »Ne me touchez pas.« Zaplesal je le še dvakrat – prvič v švicarskem sanatoriju peščici povabljencev, ki niso bili posebej impresionirani nad nekdanjo plesno legendo, drugič se je v predmestju Dunaja tik po koncu druge svetovne vojne pridružil skupini ruskih vojakov ob prepevanju narodnih pesmi in na njihovo začudenje uprizoril »najbolj nori ples, kar so ga do tedaj videli«.

Trideset let teme

Veliko bolj ilustrativni so njegovi dnevniki, preplet dejstev, prividov, blodenj in povsem neartikuliranih misli, zapisanih v maničnem, repetitivnem slogu, na podlagi katerih so nastala brezštevilna literarna dela, filmi, drame in predvsem plesni projekti. In seveda Zadnji ples Nižinskega Normana Allena. Kot je zapisal Richard Buckle, imamo življenje Nižinskega na dlani – deset let odraščanja, deset let baletnega treninga, deset let plesa in trideset let teme. Je sploh nujna demontaža mita, je treba brskati po teh tridesetih letih teme? Ne bi bilo v današnjem času, ki se je brezkompromisno lotil dekonstrukcije vseh iluzij, pa najsi gre za umetnost, politiko, religijo, filozofijo ali ideologijo, smiselno pustiti nekatere stvari nedotaknjene? Je treba v vsesplošni trend voajerizma in ekshibicionizma, ki smo mu priča v množičnih medijih in na družabnih omrežjih, dodati še Nižinskega?

Allen meni, da njegova veličina ni prav nič zmanjšana, če prikažemo tudi njegovo človeško plat, a to velja zlasti za Ameriko, kjer življenjski vitalizem (najsi bo ta umeten ali pristen), dinamika, predvsem pa bolj sproščen in neobvezen odnos do kulture, kjer vsak projekt nima usodnih in svetobolnih razsežnosti, pušča prostor tudi za mite. Ki na ulicah Washingtona nastajajo vsak dan znova. V času gostovanja Slovenskega mladinskega gledališča se je v mestu zbralo četrt milijona ljudi, ki so obeležili petdeseto obletnico slavnega pohoda na Washington pod vodstvom Martina Luthra Kinga, v četrti Anacostia, najbolj nevarnem in razvpitem delu Washingtona, sta se v tem času zgodila dva umora, kar sicer ni nič posebnega in je povsem v skladu s statistiko, v Beli hiši je predsednik Obama razmišljal o posredovanju v Siriji, v gledališču Ford, znanem po atentatu na Abrahama Lincolna, so pred premiero predstave Projekt Laramie, ki predstavlja zgodbo leta 1998 umorjenega Matthewa Sheparda, ki so ga ubili zaradi njegove homoseksualnosti, bes meščanov mesta Laramie pa velja za enega najbolj slavnih primerov ljudskega revolta proti nestrpnosti in nasilju. V tem kontekstu hiperprodukcije dogodkov lik Nižinskega v interpretaciji Slovenskega mladinskega gledališča postane povsem obroben in nadvse pomemben.