Tiskane izdaje
Na Univerzi na Primorskem (UP) bodo predvidoma sredi novembra razglasili tretjega rektorja v svoji zgodovini - prof. dr. Rada Bohinca bo nasledil bodisi prof. dr. Darko Darovec, direktor znanstvenoraziskovalnega središča, bodisi prof. dr. Dragan Marušič, dekan fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Kandidata za rektorja UP smo želeli predstaviti v skupnem pogovoru. Toda ker dr. Marušič v to ni privolil, smo se pogovorili z vsakim posebej. Rektorski mandat traja štiri leta, pravico glasovanja ima 505 zaposlenih in približno sto študentskih elektorjev. Za izvolitev v prvem krogu volitev, ki bodo 3. novembra, je potrebna absolutna večina glasov vseh volivcev. Če je ne bo, bodo 14. novembra znova volili in takrat bo zadoščala navadna večina.
Kaj vas je najbolj spodbudilo h kandidaturi za rektorja UP?
H kandidaturi so me kolegi vztrajno nagovarjali že za prejšnji rektorski mandat. Toda v tistem času je bila na poti moja prvorojenka, zato nisem niti pomislil, da bi to sprejel. Tudi tokrat so me začeli dokaj zgodaj nagovarjati; odločil sem se po temeljitem premisleku in zaradi določenih okoliščin. Tudi zato, ker vodim UP ZRS že 11 let in bom letos star 50 let. Torej je verjetno že čas za novo prelomnico, za nov izziv. Prepričan sem, da sem to sposoben izpeljati.
Ste s kandidaturo namerno čakali na zadnji trenutek?
Ne, nisem namerno čakal. Ker se mi zdi sodelovanje najpomembnejše za nadaljnji razvoj univerze, sem najprej protikandidatu predlagal, da skupaj postaviva prioritete programa vodenja univerze. Mislim sem, da sva se o tem tudi dogovorila, a nato se nisva uskladila glede razvoja investicij. Ker nisva našla skupnega jezika, sem se zadnji trenutek odločil, da bom tudi sam kandidiral.
Ali torej ne bi kandidirali, če bi se z dr. Marušičem strinjali glede investicij?
V tem primeru ne bi kandidiral. Bi pa bedel nad tem, da bi se postavljene prioritete tudi izvedle.
Kaj pravite h govoricam, da ste vaš program, ki ste ga predložili naknadno, večinoma prepisali od protikandidata?
Ne vem, kje ste slišali kaj takšnega. Lahko bi bilo kvečjemu obratno. Sam sem svoj program, ki je bil skoraj devetdesetodstotno tak, kot sem ga oddal kasneje, ko sem že prijavil svojo kandidaturo, dr. Marušiču pokazal najmanj mesec dni prej, kot sem jaz videl njegovega oziroma ko ga je on oddal. Imam tudi vse dokaze, da je bilo tako. Sicer pa sem si že s ponudbo odstopa od kandidature želel, da bi moj protikandidat v svoj program uvrstil čim več usmeritev iz mojega programa.
Kako dobra in konkurenčna je primorska univerza v primerjavi z drugimi našimi univerzami?
Naša univerza je stara komaj osem let, a v tem času smo ogromno naredili, razvili številne študijske programe in raziskovalna področja. Treba pa bo še veliko narediti glede konsolidacije univerze in dviga kvalitete. Nekatere članice, prejšnje visoke strokovne šole - visoka šola za zdravstvo pa se ravnokar preoblikuje v fakulteto -, morajo še povečati obseg znanstvenega dela, za to pa so potrebne ustrezne materialne razmere, a jih vse članice še nimajo.
Ali je UP že prebolela običajne otroške bolezni mladih univerz?
Ne. Mislim, da bo zanjo odločilno prihajajoče obdobje adolescence, zato bo obdobje tretjega rektorja zelo pomembno. V tem času bo treba nadaljevati dosedanje delo in ga, seveda, še izboljšati.
Koliko ste doslej podpirali in še podpirate bolonjsko reformo? Kaj uvrščate med njene odlike in kaj med slabosti?
Bolonje v celoti ne sprejemam kot nekaj negativnega, a seveda vidim njene slabosti. Bolonjska reforma je odraz neoliberalistične miselnosti obdobja, v katerem je nastala. V zgodovini univerz še nikoli ni bilo takega političnega pritiska za reforme kot z bolonjsko reformo. V slovenskem prostoru se je marsikdaj k bolonjskim reformam pristopilo na pamet, ne da bi razmislili o smislu sprememb. Naša univerza se je, mislim, tega vendar lotila nekoliko drugače, a to nas vendar ne obvaruje pred slabostmi. Bolonja tistim, ki želijo doseči izobrazbo, enakovredno prejšnji univerzitetni izobrazbi, podaljšuje čas študija, ob tem pa nam zdaj manjka kvaliteten doktorski študij. Mobilnost, ki je temeljni cilj te reforme, je vsekakor v dobro študiju, mladi si tako nabirajo izkušnje v tujini, kar je zelo pomembno. A nanjo lahko gledamo tudi z ekonomskega vidika - če se študentje selijo, tudi več potrošijo. Največja hiba naše bolonjske reforme pa je bilo njeno financiranje.
Koliko prave podpore ima vaša univerza v svojem okolju in slovenskem prostoru?
V tem okolju podporo vsekakor ima, lokalne skupnosti so za UP stale že od začetka. Naj omenim le, da nam je izolska občina kmalu po ustanovitvi podarila zemljišče, ki obsega 32.000 kvadratnih metov, pred nekaj leti nam je tudi koprska občina podarila zemljišče v neposredni bližini mestnega jedra. V slovenskem prostoru seveda ne veljamo toliko kot naša prva in druga univerza, a marsikdo nam že priznava prednosti na določenih področjih. Marsikje smo na vrhu, tako v državi kot v mednarodnem prostoru.
Kaj je ključno v vaši viziji razvoja te univerze?
Že z naslovom svojega programa Povezani v različnosti sem poskušal poudariti povezanost in sodelovanje med vsemi akterji. Različnost pomeni priznavanje avtonomije vsakega posameznega profesorja, študenta in administrativnega sodelavca, disciplin in članic, vendar mora biti to odgovorna avtonomija, ki ne bo škodila celoti. To mora seveda pripeljati tudi do notranje konsolidacije, do utrditve obstoječe dejavnosti, do zelo pretehtanega strateškega načrtovanja novih programov, predvsem v tehniki in tehnologiji. V ta okvir sodi tudi fakulteta za grajeno okolje, ki je zdaj v postopku potrditve v DZ in na kateri naj bi izvajali študije s področij gradbeništva, urbanizma, trajnostnega razvoja, okoljskih tehnologij in inženirstva. Omenjenemu dodajam še zagotavljanje materialnih razmer, brez katerih ni mogoče zagotoviti večje kvalitete, ki pa je moja programska prioriteta.
Pri nas je dolgo veljalo, da je prava univerza le popolna univerza, zadnje čase pa je slišati tudi o prednostih manjših specializiranih univerz. Ali bi bilo za razvoj UP bolje, če bi se specializirala za določeno skupino študijev?
Na UP nismo nikoli poudarjali, da bi radi bili popolna univerza, seveda pa si želimo, da bi z našimi specialistično usmerjenimi študiji in raziskavami pokrili večino področij.
Letos je bil sprejet dolgoročni nacionalni program razvoja visokega šolstva, ki naj bi mu sledil še zakonski paket. Kakšno oceno bi dali že sprejeti strategiji?
Dal bi ji prej pozitivno kot negativno oceno. Resolucijo podpiram, ker vnaša večjo stabilnost tako v visokošolski kot v raziskovalni prostor in daje usmeritve, ki bi jih bilo treba pretopiti v zakonodajo in jih tudi dejansko izvajati.
Kaj menite o delu obeh dosedanjih rektorjev, o njunih zaslugah in napakah?
Menim, da sta tako prva rektorica dr. Čokova kot potem dr. Bohinc ogromno naredila za to univerzo. To kažejo rezultati, programi, že skoraj 7000 študentov, to kaže, seveda, tudi univerzitetna infrastruktura. Seveda pa jima v vsem ni uspelo. Predvsem manjka vzpostavitev dobrega sodelovanja med vsemi članicami UP. Problematičen je tudi naš informacijski sistem, ki ni dovolj razvit in je morda tudi napačno izbran.
Vsaka univerza je tako dobra, kot so dobri njeni učitelji in študenti. Kako dobri so eni in drugi?
Večina je zelo dobrih. Seveda pa nismo in niso (študentje) vse idealni. Eni smo (so) bolj, drugi manj motivirani in angažirani. A to ne pokvari splošne dobre slike. Naj navedem dokaz: kar 85 odstotkov naših diplomantov je zaposlenih. Študentje pa profesorjem v povprečju dajejo zelo visoke ocene, na fakulteti za humanistične študije, kjer sam sodelujem, je povprečje ocen nad štiri. To pomeni, da smo dobri in da imamo nekoliko drugačen pristop do študentov. Bolj oseben, bolj se jim posvečamo, tako vsaj pravijo tudi tisti, ki so k nam prišli z drugih univerz.
Bi si na UP želeli več raziskovalnega dela?
Seveda bi bilo to njuno potrebno. Idealnega univerzitetnega učitelja vidim v nekom, ki bi imel tretjino pedagoških obveznosti, tretjino delovnega časa bi posvetil temeljnim raziskavam in tretjino uporabnim na podlagi mednarodnih projektov in v sodelovanju s trgom. To v našem raziskovalnem središču v povprečju tudi dosegamo.
Če boste izvoljeni, boste očitno soočeni s finančno nič kaj ugodnim obdobjem. Imate načrte, kako čim bolj racionalno uporabiti denar?
Predvsem nas čaka boj za stabilno financiranje, ki bi nam zagotovilo vsaj preživetje, na drugi strani pa se bomo morali usposobiti za boljše pridobivanje mednarodnih finančnih sredstev. To bi nam zagotovilo tudi nujno potreben nadaljnji razvoj. Ob sprejemu nove uredbe o financiranju nam je bilo rečeno, da se bodo preostala neskladja med starimi programi z večjo doto in novejšimi, ki te dote nimajo, odpravila v okviru rebalansa proračuna, ki naj bi visokemu šolstvu namenil še 20 milijonov. Zdaj je že jasno, da tega denarja ne bo.
Nima smisla zanikati, da ima UP v sicer kratki zgodovini tudi že črne pike. Kakšno je vaše mnenje o dveh iz novejšega časa, o tako imenovani čistki na fakulteti za humanistične vede in očitanih študijskih bližnjicah na fakulteti za menedžment?
Fakulteta za humanistične študije se je zaradi krize ubadala s pomanjkanjem študentov in posledično z manjšimi sredstvi. Zato je bilo treba uvesti nekatere ukrepe, zaradi katerih je, žal, nekaj profesorjev ostalo brez zaposlitve. Glede fakultete za menedžment pa menim, da so ravnali v dobri veri, da bodo tako pritegnili čim več študentov. Težko jim je očitati naklepnost, so pa, žal, napačno interpretirali zakonodajo.
Bi morale univerze bolj sodelovati med seboj? Bi k temu pripomoglo sprejetje zakona o univerzi, ki ga je večinoma pripravil sedanji rektor UP Rado Bohinc?
Da, mislim, da bi morali dobiti zakon o univerzi ali vsaj takšen zakon o visokem šolstvu, ki bo upošteval univerzitetne specifičnosti.
Kaj menite o protikandidatu?
Profesorja Marušiča zelo cenim, vem, da je uveljavljen raziskovalec. Pri ustanavljanju njegove fakultete (FAMNIT) sva dobro sodelovala.
Ste aktivni član katere politične stranke?
Nisem.
Ali je razvoj UP odvisen od tega, kdo bo v naslednji vladi?
Ne. Mislim, da se vse politične stranke zavedajo pomena tretje slovenske univerze, ki je na geostrateško zelo pomembnem območju, in jo bodo že zaradi tega podpirale.
Bi se kot rektor odpovedali vašemu profesorskemu in raziskovalnemu delu?
Ne, bi pa preostalo delo omejil.
Ali se strinjate, da mora biti študij na prvi in drugi stopnji še naprej brezplačen?
Popolnoma. Predvsem zato, ker je druga stopnja izenačena s prejšnjim univerzitetnim študijem, ki je bil brezplačen.
V novejši zgodovini nobena slovenska univerza ni imela rektorja iz vrst zgodovinarjev. Katero zgodovinsko znanje bi vam pri upravljanju univerze prišlo najbolj prav?
Verjetno je dovolj, če povem, da sem doktoriral iz gospodarske zgodovine.
Za vas tudi pravijo, da bi bili rektor kontinuitete. Drži?
Drži, in na to sem ponosen. Predvsem pa kontinuiteto zagovarjam pri investicijah, kjer navadno mine veliko časa od odločitve do realizacije.
Kako bi zagotovili denar za predvidene gradnje?
Kolikor vem, je denar večinoma zagotovljen. Denar za investicijske načrte je že v integralnem proračunu za to leto in je že na univerzi. Po zakonu o poroštvih imamo še 5,2 milijona, ki jih še nismo uresničili, prav tako še dobršen del evropskih sredstev v višini približno 17 milijonov, ki pa jih lahko dobimo le, če bomo prihodnje leto začeli graditi. Sicer bo denar za nas izgubljen.
