Tiskane izdaje
Evropi grozi, da bo razpadla. Krizni menedžerji so v preteklih treh letih porabili že vse recepte – od pogubnega varčevanja za vsako ceno do reševalnih skladov, iz katerih nihče več ni pripravljen v nedogled metati denarja v potapljajoče se sode brez dna. Največ, kar so pri tem dognali, je, da evro brez tesnejše fiskalne unije ne more preživeti. Evropske elite nam zato po novem že vse glasneje dopovedujejo, da bo zdaj treba spremeniti tudi politično podobo Evrope, kajti za več fiskalne discipline menda nujno potrebujemo več politične unije.
Nemška kanclerka Angela Merkel, ki si je ves čas prizadevala varčevalni dogovor o fiskalni uniji zacementirati tudi tako, da bi ga nadgradila še s tesnejšo politično unijo, je zato iz klobuka že potegnila nov ukrep. Za izpolnitev pričakovanj, ki jih do najmočnejše in v krizi odlično stoječe Nemčije gojijo predvsem svežega denarja najbolj lačne članice evrske skupine, hoče nič manj kot novo evropsko pogodbo.
Šefi držav ali vlad, za katere kanclerki ni prav veliko mar, kaj si o njej mislijo, kot je zapisal celo eden izmed nemških dopisnikov iz Bruslja, naj bi o sklicu konventa, ki edini lahko spreminja evropske pogodbe, na zahtevo Berlina odločali že na decembrskem vrhu EU. Kanclerki se namreč mudi. Več kot stočlanski gremij, ki je v letih od 1999 do 2002 mukotrpno pripravljal najprej magno karto evropskih pravic, nato evropsko ustavo, na koncu pa se je zaradi težav s soglasjem iz vsega skupaj izcimila precej kilava lizbonska pogodba, naj bi se po pričakovanjih nemške zvezne vlade sešel še pred koncem leta.
Zadržani ostali
Ker je Angela Merkel sprva dala vedeti, da se ji zaradi ostrine krize sklic konventa, v katerem so predstavniki evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov in predstavniki vlad, ki edini lahko suvereno spreminjajo evropske pogodbe, niti ne zdi nujen, saj bi se o vsem lahko dogovorili tudi drugače, predvsem pa hitreje, so v številnih evropskih prestolnicah zastrigli z ušesi. Toliko bolj, ker so med predlaganimi spremembami tudi take, po katerih bi luksemburško evropsko sodišče lahko neposredno nadzorovalo nacionalne parlamente, ki so v EU še vedno edini nosilci suverenosti, in ker bi države članice lahko celo kaznovalo v primeru kršenja fiskalnih pravil.
Deset zunanjih ministrov EU, ki sestavljajo neformalno »skupino za prihodnost«, je razlage nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja o sklicu konventa in spremembi pogodbe sprejelo zelo zadržano. Države, kot je Irska, so opozorile na težave z referendumom, ki bi ga v primeru nove pogodbe morale sklicati, proti nemškemu predlogu pa se je izrekla celo »partnerska Poljska«, kot jo je poimenoval Spiegel. Ker se ji zdijo možnosti za kompromis med vsemi 27 članicami EU minimalne.
A pomislekov je še več. Čeprav je večina bruseljskih politikov, ki si razumljivo želijo bolj centralizirane in lažje obvladljive Unije, nad »več Evrope« menda navdušena – provokacijo nemškega evropskega komisarja Güntherja Oettingerja, da bi v tem primeru morala Van Rompuya ali Barrosa zelo hitro zamenjati Merklova ali nemški finančni minister Schäuble, so kar preslišali –, ideje o ukinjanju nacionalne suverenosti in centralizaciji odločanja »v imenu učinkovitejšega izhoda iz krize« seveda niso kar tako. Tega bi se morali veliko bolj zavedati tudi v Sloveniji, kjer o prepuščanju naših nacionalnih pristojnosti Uniji sploh ni slišati resne javne razprave, večinoma prevladuje nekakšna hlapčevska vdanost v usodo, češ, še dobro, da imamo vsaj Bruselj, sicer bi naši politiki počeli še večje neumnosti. Kakor da ne bi imeli prav Slovenci kot eni redkih v EU še zelo žive izkušnje z na moč podobno finančno, valutno (dinarsko) in dolžniško krizo, ki smo jo na koncu prav tako reševali s centralizacijo. Dokler se zveza od vseh za izhod iz krize nujnih fiskalnih in drugih poenotenj ni razletela.
Prva resna opozorila
Na to, da so krizni časi, ko se praviloma s pozicije moči uveljavijo »suvereni«, ki z dogovorjenim demokratičnim odločanjem v skupnosti največkrat nimajo veliko skupnega, zelo nevarni za postavljanje novih pravil igre, opozarja vse več evropskih analitikov. Tudi nemških. Rainer Hank, sicer neoliberalec in urednik gospodarske in finančne redakcije v Frankfurter Allgemeinen Sonntagszeitung, je pred kratkim (FAZ, 12. 8. 2012) na to temo napisal zelo zanimiv komentar. Evropa se je po njegovem znašla v nekakšnem izrednem stanju, ko pravila evropskih pogodb (Maastricht) ne veljajo več, ko se namesto »rule of law« vse bolj uveljavljajo pravila tistih, ki delujejo le še s pozicije moči, in ko vse procese vodijo samo še samozvani »rešitelji«. Znašli smo se torej v fazi nekakšne kvazirevolucije brez revolucionarnega subjekta, kajti suverena, ki bi ga za vse spremembe nujno potrebovali, Evropa preprosto nima. Ne v institucijah, ki bi tak preobrat vodile, ne v ljudeh (Evropejcih), ki bi tak puč zahtevali.
Hank sicer vse skupaj potem izpelje v tezo, da Evropa nacionalnih držav, ki so tako ali tako najprej same dolžne poiskati izhod iz krize, ni nič slabega, če države seveda lahko delujejo v pogojih trga, svobode, prostega pretoka ljudi in dobrin, konkurenčnosti in za vse enakih pravil. To navsezadnje niti ni v nasprotju z idejami ustanoviteljev Unije, kakršni so bili Monnet, Adenauer, Schuman, Delors in drugi. Toda še bolj od tega je zanimivo njegovo opozorilo, da bi bilo Evropo, če hočemo resnično priti iz krize, najprej nujno »rešiti vseh rešiteljev«, ki so se po vseh spodletelih receptih zdaj spomnili še ideje o centralizaciji.
Kdor namreč res verjame, da je s »poglabljanjem Unije« mogoče odpraviti razlike, ki jih države, kot so Belgija, Italija ali Španija, celo na regionalni ravni niso sposobne odpraviti, je iluzionist. Centralizem v tako pisani skupnosti je nevaren. Razlike prej zacementira, kot da bi jih odpravljal, procesi poenotenja pa vedno le še povečajo nevarnost nemirov in novih kriz. »Če kdaj, bi tisti, ki si resnično želijo združenih držav Evrope, prav zdaj morali preprečiti njihov nastanek,« meni Hank. »Kajti zdaj se lahko iz vsega skupaj rodi kvečjemu kakšna kretenska evropska ekonomistična tvorba.«
Bankir in vizionarji
Precej podobna opozorila, da evropski politiki pri precenjevanju učinka »več Unije« ne bi smeli zagrešiti iste iluzionostične napake, kot so jo pri uvedbi evra, je v boju z nemško bundesbanko ta teden izrekel tudi prvi evropski bankir Mario Draghi. Po njegovem je povsem logično, da se bodo morale članice z evrom, če hočejo dolgoročno stabilizirati valutno unijo, odreči določenim kompetencam. Več Evrope je nujnost. Tega se zavedamo vsi. Vendar to še ne pomeni, da bi se Evropa morala spremeniti v nekakšno zvezno državo. Tako kot so pretirane grožnje z vrnitvijo v preteklost in v čase nacionalnih držav, so nesmiselne tudi ideje o nekakšnem »kvantnem skoku« v Združene države Evrope. Kdor govori o prvem, ne razume, kaj je Evropa v prejšnjih desetletjih kljub vsemu že postala, kdor si želi drugega, pa »strelja daleč čez cilj«.
Odgovor na krizo »povsem zagotovo ni centralizacija gospodarske politike v Bruslju«, je na nemške pritiske, da Evropska centralna banka brez jasno dogovorjenih novih pravil igre ne sme posegati na finančne trge in reševati dolžnic, odgovoril šef EZB. To seveda ne pomeni, da ne bo nujno učinkovito nadzorovanje državnih proračunov, da ne bodo potrebni učinkoviti standardi za konkurenčnost in skupna arhitektura finančnih trgov.
Človek se ob prvih polemikah, ki jih je sprožila nemška zahteva po novi evropski pogodbi, brez katere Nemci očitno niso pripravljeni razvezati mošnje, nehote spomni besed nekdanjega nemškega socialdemokratskega kanclerja Helmuta Schmidta ob dnevu spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga je – vsak del malce po svoje – pred kratkim praznovala Evropa. V politiki se je pametno izogibati vizionarjev, je dejal še vedno iskrivi verižni kadilec, ki si tudi pred kamero mirne duše prižge cigareto. Politiki so na svetu zato, da rešujejo probleme. Kam nas lahko pripeljejo, kadar tega ne znajo in začnejo s takimi ali drugačnimi vizijami reševati predvsem sebe, smo v Evropi videli že prevečkrat.
