O manjkajočih glasovih v slovenskem protestantizmu

Ni lahko oceniti, koliko in kako je na razvoj slovenske kulture, duha pa tudi ekonomije in politike vplivala slovenska reformacija. Seveda, velikega pomena Trubarja in njegovih sodelavcev za kulturni razvoj in etnogenezo slovenskega naroda ne kaže podcenjevati. Hkrati pa se velja zavedati (boleče, za nekatere med nami), da je učinkovitost protireformacije na Slovenskem povzročila, da je na nekaterih področjih naše družbene realnosti vpliv slovenske reformacije neviden: pred devetnajstim in dvajsetim stoletjem je ta vpliv lahko deloval predvsem »anonimno«.

Izjavo, da je družbenopolitični razkol med Slovenci v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju posledica verskega razkola med reformacijo, sem prebral večkrat, tako pri katoliških kot tudi nekatoliških strokovnjakih. Naši zgodovinarji imajo sicer že preveč dela s poskusi minimalnega poenotenja razumevanja polpretekle zgodovine. Adekvatno razumevanje vpliva davnega, a ogromnega kulturnega dogodka, reformacije, se zdi še večji izziv. Te naloge ne olajša dejstvo, da se reformacija pridno uporablja in upodablja v službi ene ali druge ideologije v znanih in dolgočasnih slovenskih politično-ideoloških bojih za interpretacijo preteklosti.

Zato se je ob dnevu reformacije lažje (vsaj meni), čeprav morda manj razburljivo, osredotočiti na dve sorodni temi: na protestantizem v Sloveniji danes in na neznanstvena ugibanja, kakšna bi bila slovenska družba, če v Sloveniji protireformacija ne bi reformacije tako neusmiljeno zatolkla. Moje predajanje tovrstnemu ugibanju sicer ni izvirno: vanj se podajajo tako tisti, ki slovensko reformacijo visoko cenijo, kot tudi tisti, ki ji niso naklonjeni.

Dva primera: dr. Edvard Kovač meni, da bi bilo za Slovenijo slabo, če bi bila Trubarjeva reformacija na Slovenskem uspešna. Misel je bila – če se prav spomnim – v tem duhu: Poglejte si samo te skrajno sekularizirane zahodne družbe danes. To je škodljiva posledica razmaha protestantizma. Protireformacija je po tej interpretaciji rešila Slovence pred morebitno izgubo verske kulture. Na drugi strani se mag. Viktor Žakelj sprašuje, ali bi Slovenci danes sploh še obstajali, če se nam reformacija ne bi zgodila v vsem svojem zamahu. Po tej interpretaciji je ne le naša narodna zavest, temveč tudi duhovna naprednost, kolikor je pač premoremo, nezamisljiva brez reformacije. Med protestantizmu naklonjenimi krogi v Sloveniji ni nenavadno slišati tudi mnenja, da bi bili Slovenci družbeno in ekonomsko precej bliže razvitim zahodnoevropskim državam, če nas protireformacija ne bi brcnila za nekaj korakov nazaj (ta, sicer utemeljena misel dobi zaradi današnjih ekonomskih kriz in njihovega nespornega izvora v zahodnem ultrakapitalizmu neposrečen podton).

Preden se vrnemo k interpretaciji, se za trenutek ozrimo po današnjem obzorju protestantizma na Slovenskem. Evangeličanska cerkev velja za živo, čeprav majhno pričo avtohtonega slovenskega protestantizma, in to tudi je. Druge, še manjše protestantske cerkve v Sloveniji (baptisti, binkoštna cerkev, adventisti, druge evangeljske cerkve, mormoni, Jehovove priče itd.) vnašajo drugačne in včasih sveže opcije duhovnega življenja v naš prostor, toda hkrati pogosto zadišijo po ameriški, konservativno-evangeljski religioznosti: javne evangelizacije, bolj ali manj prikriti poskusi spreobračanja ljudi, dobesedno razumevanje Svetega pisma ter naivno verovanje v zveličavnost – zgolj ali predvsem svoje interpretacije Svetega pisma so v teh cerkvah reden pojav. To so, seveda, poenostavitve, vendar je v njih dovolj resnice, da so nam lahko podlaga za naslednjo trditev: v Sloveniji žal trpimo za primanjkljajem več opcij protestantizma, ki so se v zahodnih protestantskih deželah razvijale in spreminjale pet stoletij. Veselim se vsakega protestantizma na Slovenskem, kakorkoli majhen in redko opazen dejavnik naše družbe je. Hkrati pa obžalujem odsotnost vibrantnega, ne le konservativnega, temveč tudi liberalnega ter postliberalnega protestantizma, ki bi bil zraven obstoječih protestantskih opcij pri nas sposoben v današnjem in prihodnjem času soustvarjati slovensko kulturo ter jo potiskati k progresivnim oblikam soočanja z družbeno in ekološko stvarnostjo. Manjkajo nam tiste oblike protestantske kulture, ki utripajo v intenzivnem dialogu z znanstvenimi in kulturnimi dosežki in sodobnimi družbenimi tokovi, v kritični odprtosti za vplive na lastno obliko religioznosti in tudi na lastno interpretacijo doktrine.

Seveda, katerokoli gibanje ali cerkev, ki je tako majhno, kot so slovenske protestantske cerkve, ne more odločilno vplivati na širšo družbo, razen v izrednih okoliščinah. Luteranstvo in kalvinizem v Nemčiji in na Švedskem; cvinglijanstvo in kalvinizem v Švici; kalvinizem na Škotskem; močna kombinacija reformacijskih gibanj na Nizozemskem in v ZDA, vključno z anabaptisti in drugimi nekonformisti; anglikanstvo, metodizem in kvekerstvo v Angliji itd. – vse te cerkve so imele čas in kapacitete za odločilno sooblikovanje družbenih realnosti (ne brez bojev!). Sloveniji je protireformacija takšno priložnost odvzela.

Če slovenska reformacija ne bi bila zatrta, omejena nezdrava dieta le dveh opcij politično-kulturno-duhovnih (!) ideologij v Sloveniji, h katerim nas nasilno potiska inercija ustaljenih vzorcev mišljenja in kolektivnega čustvovanja, ne bi obstajala; vsaj ne v takšni obliki, kot je danes. »Krščanstvo« – oz. celo še bolj totalitarno: »vera« – v naši nacionalni zavesti ne bi bilo tesno povezano le z rimskokatolicizmom, tradicionalizmom in družbeno-konzervativnimi vrednotami. Utesnjujoč polariziran in polarizirajoč konstrukt – izključujoč kontrast med tvorbama »sekularnost-ateizem-liberalne vrednote-itd.« in »tradicionalnost-katolicizem-konservativne vrednote-itd.« – ne bi imel tako močnega (iluzornega) statusa »resničnosti«, kot ga ima za Slovence danes.

To se da pokazati s tem, da v omenjenih protestantskih deželah najdemo raznovrstno paleto krščansko navdihnjenih družbenih nazorov in gibanj. Protestantizem kot tak ni »naravno kompatibilen« le z angloameriškim ultrakapitalizmom ter Bushevsko črno-belo neokonservativno politiko. Reformacijska gibanja, ki so zagovarjala in še zagovarjajo »leve« vrednote, so bila za razvoj zahodnih družb v njihove prepoznavne oblike vsaj toliko odločilna kot »protestantski duh kapitalizma«. Brez kvekerjev in metodistov v Angliji si je težko predstavljati razvoj delavskih gibanj in pravic delavcev. Sodobno nemško univerzo si je težko predstavljati brez odločilnega vpliva velikana liberalnega protestantizma v zgodnjem 19. stoletju Friedricha Schleiermacherja. Razvoj gibanj za zdravo življenje in vegetarijanstvo v 20. stoletju ne bi bil enak brez vpliva reformističnih gibanj v Evropi in ZDA v 19. stoletju. Vplivna ekološka gibanja v zadnjih štiridesetih letih imajo med svojimi pionirji tudi vplivne liberalno-protestantske filozofe, kot so Erazim Kohak, Christopher Manes in Max Oelschlaeger. Seveda protestantizem nima monopola nad nobenim od teh kulturnih razvojev. Vendar njegovega ogromnega prispevka ne smemo spregledati.

Sloveniji bi danes zelo prav prišel kakšen družbenokritičen protestantski teološki glas več. Potrebujemo protestantizem, ki bi svoje poslanstvo uresničeval v kompleksnem dialogu s kulturo in znanostjo, in ne toliko v protikulturni alternativnosti in morda v dobesedni interpretaciji Svetega pisma za vsako ceno. Kreativno in nedogmatično dojemanje in prakticiranje krščanstva, odprtost za reinterpretacije in nova razumevanja lastne vere ter avtentičen dialog z drugimi religijami so v liberalnejšem protestantizmu nekaj ustaljenega. Seveda, kot je deloma pravilno nakazano v sicer nenaklonjenem mnenju dr. Kovača, ima takšen tillichovski protestantizem svoje pasti: ena od teh je, da se zdrs v nevero zgodi lažje, kot je to pri ideološko konservativnih in bolj dogmatičnih religioznih kulturah. Vendar prav zaradi tega liberalni protestantizem ohranja ključno prvino vere v vsem svojem sijaju: neogrožena svoboda in odprtost, ki se ne obnavlja z ideološko vnaprej določenim samoprepričevanjem, temveč iz živega izkustva sodobnega, spreminjajočega se življenja (z Bogom, da, toda ne na račun odprtosti za nepredvidljivo učenje). Pravi veri se ni treba bati nobenega uvida, od koderkoli ta pride; sposobnost religioznega čudenja v pričo globine naše eksistence ni tako šibka ali minljiva zadeva, da bi svobodna vera lahko kar tako izumrla.

Preden se to pisanje sprevrže v pridigo, bom raje zaključil: protestantizem, predvsem v liberalnejših oblikah, ki jih v Sloveniji boleče primanjkuje, v sebi nosi pomembno primes za zdravilo proti poenostavljeni družbeno-kulturni razklanosti Slovencev. Oživljanje takšnih oblik protestantizma bi nam omogočilo boljše zavedanje, da je ta slika naše razklanosti prisilni jopič, ukoreninjena percepcija, ki ustvarja družbeno realnost in se hkrati iz nje napaja. Ta realnost ni niti nujna niti dokončna.