Ob obletnici Hemingwayeve smrti: Te preklete knjige 
ne morem končati

»Česa se je bal? Ni šlo ne za strah ne za grozo. Pač pa za nič, in tega je še predobro poznal. Vse skupaj je bil prazen nič in tudi človek je bil ničevo bitje... Nekateri so živeli v njem in ga niso nikoli občutili, toda on je vedel, da je vse skupaj nada y pues nada y nada y pues nada.«

Čist, dobro osvetljen kraj; zbirka kratke proze Velika reka z dvema srcema (MK, 2009)

Bil je vse, kar naj bi pomenil arhetipski moški – mačo: divji ribič, divji lovec, strasten poznavalec corride, zaljubljen v boks, v baseball, v konjske igre. »Najlepše se je zbuditi zjutraj in slišati konjska kopita po travi.«

»Hemingway je v javnosti že dolgo nazaj prenehal biti moderen pisatelj,« zapiše Clancy Sigal za Guardian ob petdeseti obletnici pisateljeve smrti 2. julija. Podobno je pred dvema desetletjema ugotovil Frederick Bush za New York Times: »Ni preveč moderno hvaliti dela Ernesta Hemingwaya v teh dneh. Njegove ženske se zdijo projekcije moških potreb, v njegovem pisanju je preveč primerov njegovega antisemitizma. Poleg tega je bil nasilen, ljubil je boks, ubijal živali in o bikoborbah pisal tako, da je pozabljal na krutost do bikov in konjev in opeval matadorjev ples smrti.«

Ko beremo posthumno izdane zapiske o Parizu iz dvajsetih let, Pariz, premični praznik, bi ga lahko označili za opravljivca, ki ne skriva zlobe do sodobnikov, ne prizanaša ne prijatelju Francisu Scottu Fitzgeraldu, ne Madoxu Fordu, ne Gertrude Stein. In če ob tem omenimo še njegovo nestrpnost do homoseksualnosti...

Toda Hemingway je bil pisatelj, ki je spremenil način pisanja. Zapisoval je svoje stavke, kot jih ni zapisal nihče pred njim.

Poleg tega, že res, je bil najbolj popularen pisatelj svoje generacije – in eden od glavnih vzorov novih pisateljskih generacij. »Tudi mojster učinkovite preprostosti,« kot pravi pisatelj in urednik Andrej Blatnik, »njegova zgodba Hribi kakor beli sloni še zmeraj velja za najboljši učbenik namigovanja v kreativnem pisanju.«

Živeti ali umreti je bilo zanj enako – pisati dobro ali pisati slabo. Bil je pisatelj, ki je etos fiktivnega sveta spremenil v stvar življenja ali smrti.

»Njegov material je bil nov. Ganil je. Vsaka stran njegove jasne proze je bila implicitna sodba vsega ostalega pisanja,« je zapisal Doctorow leta 1986. »Bilo je tisto, kar so videle njegove oči in čutilo njegovo srce – kar je prelil v fikcijo. Zato je živel svoje življenje, da bi videl in čutil največ, kar je bilo mogoče.«

Pravzaprav ni bilo prostora na svetu, kjer ne bi bil doma, razen morda njegovega rojstnega mesta Oak Park, »mesta širokih travnikov in ozkih pogledov na svet«. Tam se je rodil 21. julija 1899, tik pred začetkom stoletja, ki še ni vedelo, kako zelo ga bo ta mož zaznamoval.

Njegov oče je bil doktor Clarence Edmonds Hemingway, ribič, ki je ljubil naravo, divjino, njegova mati operna pevka Grace, ki se je zaradi poroke s Clarenceom odrekla operni karieri. Malo je znanega o tem, ali ga je mati res oblačila v dekliške obleke, toda dejstvo je, da se je vse življenje upiral njeni močni osebnosti, njeni religioznosti, njenemu čutu za glasbo in umetnost in se usmerjal v vse, kar je veljalo za moško, za grobo, divje, neustrašno, z očetom lovil ribe v jezeru Michigan in streljal ptiče.

Po srednji šoli je, namesto da bi se vpisal na fakulteto, kot so želeli starši, postal reporter časnika Kansas City Star, že pri osemnajstih je hotel v vojsko, a so ga na naboru zavrnili zaradi slabega vida, zato se je januarja 1917 prijavil kot prostovoljec voznik rešilnega avtomobila. Leta 1919 ga je ranila avstrijska granata, ko je italijanskim vojakom delil cigarete in čokolado, ubila je sosednjega vojaka, drugega težko ranila, Hemingwayu razcefrala nogo. Po pričevanjih drugega voznika je ranjen pomagal odvleči sotrpina iz bojišča in mu rešil življenje. Začela se je legenda. Vse, kar je naredil, ustvaril, povedal, je postalo mit.

Pariz, premični praznik

V Pariz je prišel kot evropski dopisnik Chicago Toronto Star Weekly, s seboj pripeljal prvo ženo Hadley Richardson. (Preden je na svet prišel njegov prvi sin John Hadley Nicanor Hemingway, sta se preselila nazaj v ZDA.)

»Če ima človek toliko sreče, da je kot mladenič živel v Parizu, lahko gre v poznejših letih kamorkoli po svetu. A to mesto ostane z njim,« je večkrat rekel. Zato je bil Pariz zanj »premični praznik«, je zapisal Aaron Edward Hotchner, ki je sam predlagal naslov za posthumno izdane zapiske o Parizu. Tam so – duhovito, včasih neprizanesljivo, celo kruto – zarisani predstavniki »izgubljene generacije« Ezra Pound, Gertrude Stein, Francis Scott Fitzgerald, lastnica znamenite knjigarne Shakespeare & Co Sylvia Beach, James Joyce, Max Eastman, Lincoln Steffens, tudi takrat veliki Picasso.

Pariz po prvi svetovni vojni, poln ameriških emigrantov, nora dvajseta leta, ohlapna morala, duhovni neuspeh generacije, ki je izgubila kompas, ki ji nič ni sveto, ki se proti dolgočasju in nesmislu bori s koktejli, potovanji, z neskončnimi pogovori.

»Izgubljena generacija tiste druščine je bil izmislek Gertrude Stein,« je omalovažujoče govoril v zadnjih letih življenja. »Gertrude je vedno tožila o vsem in zaznamovala tisto generacijo s tožbo. Ko je izšla njena Avtobiografija Alice Toklas, sva bila s Picassom zelo razočarana. Te zanima, zakaj? Ker je bila tako polna laži.«

Kakorkoli, roman Sonce vzhaja in zahaja (1926), ki se je napajal v tistem dekadentnem, boemskem Parizu, je sprožil virus, ki je zajel generacije, začel se je Hemingwayev kult.

Sonce vzhaja in zahaja je napisal po resničnih osebnostih takratnega družabnega življenja. »Pisati pošteno je podobno, kot se soočiti s smrtjo.« Dan po izidu dela Sonce vzhaja in zahaja je Harold Loeb, ki se je v romanu prepoznal kot Robert Cohn, razglasil, da bo pisatelja ubil. Hemingway mu je poslal telegram, v kateri krčmi bo sedel tri dni zapovrstjo, da ga bi lahko našel. Jake Barnes, ki ga je v vojni ranilo v moda, je tipični hemingwayevski eksistencialistični junak. Če je svet brez smisla, če je vse dovoljeno, se zaziblješ v alkoholne hlape, eros, dvigneš napetost z bikoborbami in prevarami in se spet zapiješ ali vržeš v novo strastno avanturo. Jake Barnes... je seveda en kos Ernesta. Ko je bil v italijanski vojski, ga je košček šrapnela zadel tudi v modnik, nekaj časa je preživel tam in videl »vse tiste nesrečne hudiče, ki jim je razneslo vse skupaj«. Ostal je strah pred tem, pred impotenco, fizično, pisateljsko. Enkrat po romanu se je sam znašel v takšni situaciji kot Jake Barnes, je povedal prijatelju. »Takoj, ko sem Pauline vzel za ženo, na lepem v postelji nisem mogel napraviti nič več kot Jake Barnes. Poskusil sem vse, hodil od zdravnika do zdravnika, preizkusil vrače in mistike – nič. Dokler me ni Pauline spravila v malo katoliško cerkvico v bližini. Ko sva šla od tam, sva se ljubila kot nikoli. Takrat sem postal katoličan.«

Pritisnem na spominski gumb – 
in stvar oživi

Ali v romanih pišete o sebi, so ga vprašali na enem od redkih nastopov v javnosti, pred srednješolci. – Ali pisatelj pozna koga drugega bolje od sebe?

Potreboval je »samo deset let odmika«, da bi uporabil svoje izkušnje iz prve svetovne vojne v romanu Zbogom orožje; in niso samo naši zgodovinarji ugotovili, da na soški fronti sploh ni bil, tudi sam je v zadnjih letih življenja povedal prijatelju, da je za glavna bojišča izvedel od soranjencev v bolnišnici. Toda izpisal jih je bolj zares, kot bi bil tam. In v tem je ključ pisanja, je rekel. »Tisto, kar si hočem zapomniti, si zapomnim. Nikdar nisem pisal ne beležk ne dnevnika. Potem pa kar pritisnem na spominski gumb in stvar oživi. Če ne oživi, ni vredna, da bi si jo zapomnil. Umetnik mora na platnu ali na strani v knjigi ujeti svoj predmet tako pristno, da bo podoba kljubovala zobu časa. To je razloček med časnikarstvom in literaturo.«

Imel je športne prijatelje, vojaške prijatelje, zvezdniške prijatelje, literarne prijatelje, prijatelje iz lokalnega saluna ali bodege ali krčme ali bara. Ves čas je sklepal prijateljstva in jih prekinjal. Po petdesetem letu jih je bilo le malo v njegovem »najožjem krogu«. Z mnogimi je prekinil brutalno, zaradi navidezne malenkosti. Svoji prijateljici Avi Gardner je med obiskom v madridski bolnišnici, kjer je ležala zaradi žolčnih kamnov, rekel: »Moj psihoanalitik je cigara Corona št. 3. Tudi če ne dam nič na psihoanalitike, moram priznati, da porabim veliko časa za ubijanje živali in rib, zato da ne bi ubil samega sebe.«

»To je pregloboko zame, papa,« je iz bolniške postelje zamrmrala Ava Gardner, ki je kasneje odigrala vlogo Brett v Sonce vzhaja in zahaja. V resnici je svojo resnično vlogo odigrala že prej, ko se je pred snemanjem zaljubila v Hemingwayevega prijatelja, takratnega matadorja številka ena, Luisa Miguela Dominguina.

Ubijanja se ne moreš naučiti nikjer, razen v klavnici

Imel je nenavaden odnos do živali. Ni sočustvoval z biki ne z ubitimi zvermi, a hkrati je takoj lahko vzpostavil stik s katerokoli živaljo. V New Yorku je najraje obiskoval cirkus bratov Ringlingov in se pogovarjal z goriljim samcem, z rjavim medvedom, »za belega medveda je potreboval nekaj več časa«. Postavil se je predenj in začel spuščati nenavadne glasove, ki niso bili podobni ničemur, kar sem kdaj slišal, se je spominjal prijatelj. Medved se je ustavil, se usedel in odgovarjal s podobnimi zvoki. »To je bilo po indijansko,« se je Hemingway zarežal proti kolegu. »Medvedi me imajo radi. Že od nekdaj.«

Lovil je divje živali, kot bi s tem hotel premagati smrt. V afriki je ubil leva, leoparda in kuduja, v Rockies grizlija, v Wyomingu je streljal fazane, v Franciji golobe... v mislih bike. Zasledoval je vsakega dobrega matadorja in oboževal demonski ples smrti, boj med človekom in živaljo. Ko je bil v Madridu, je vstajal ob svitu in hodil opazovat novilleros ali matadorje, ki so se v klavnicah učili ubijati bike. »Ubijanja se ne moreš naučiti nikjer drugje kot v klavnici.« Prizor stark iz Komu zvoni ga je stal mnogo mrzlih juter, je povedal Hotchnerju. Starke, ki v madridskem mataderu, klavnici, pijejo kri pravkar zaklanih goved, da bi jim ta povrnila moč. Pilar tam pravi, da lahko zavoha smrt. Smrt nima vonja, strah že mogoče, smrt pa ne, se ji poroga Robert Jordan.

To je moja lepotica. 
Portret iz 16. stoletja

Bil je zaljubljen v Prado, piše Hotchner. V madridski muzej je vstopal tako kot v katedrale. Vsega, kar je vedel o opisovanju pokrajine, se je naučil z opazovanjem velikih mojstrov. Vsakokrat je poskušal prodreti v jedro slike, v čisto čustvo, kot je rekel sam. V Pradu se je ustavil pred Boschem, Velazquezom, predvsem pa ga je vedno znova ganil Goya, sploh portret družine Carlosa IV. »Mar ni to mojstrovina mržnje? Poglej, kako je v vsak obraz naslikal svoj pljunek.«

»Bi rad videl dekle, ki jo ljubim dlje kot katerokoli žensko v življenju?« Hotchnerja je odpeljal pred sliko Andrea del Sarta: Portret neke ženske. »To je moja lepotica.« Stal je pred njo, z nenavadnim nasmeškom, ki ga pri njem še nisem opazil, je zapisal Hotchner, stal je kot hipnotiziran, pred portretom neznanega dekleta iz 16. stoletja.

Ljubil je zanimive, samosvoje, nenavadne in predvsem uspešne pri svojem delu. Najprej Hadley, nato dopisnico Voguea Pauline, s katero je imel dva sinova, nato je kot strela udarila Martha Gellhorn. Srečala sta se v začetku tridesetih let, v Key Westu v baru Sloppy Joe's. Ona svetlolasa, dolgonoga uveljavljena pisateljica in najboljša vojna poročevalka, on že legenda. Privlačila ga je njena neustrašnost, inteligenca, dar in neodvisnost, prav tisto, zaradi česar je začel kasneje tekmovati z njo, in najbrž tudi narobe. Kasneje sta se srečala v španski državljanski vojni, se zaljubila, preživela proces ločevanja od njegove druge žene Pauline; se poročila leta 1940. Prav z njo je našel svoj dom na Kubi, na posestvu Finca Vigia, od koder so se svetile luči Havane.

Obkrožen je bil z ženskami, za katerimi je vzdihoval svet. Z Josephine Baker, Ingrid Bergman, ki jo je sam predlagal za vlogo v Komu zvoni, z Avo Gardner in Marlene Dietrich... Z njo sta se spoznala že leta 1934, ko je bil mlad pisatelj brez denarja, v drugem razredu Ile de France se je peljal čez Atlantik, si sposojal obleko, da je lahko večerjal v prvem razredu. »Že takrat sva se zaljubila, vendar nikoli nisva šla v posteljo,« je o njej rekel Hemingway. »Neverjetno, ampak je res. Bila sva žrtvi nesinhronizirane ljubezenske strasti. Kadar sam nisem bil zaljubljen, je bila ona potopljena v romantično strast, kadar je bila ona na površju, sem bil potopljen jaz.«

»Ernest je našel čas za stvari, o katerih večina moških samo sanja. Imel je pogum, podjetnost, veselje, da je potoval, da je vse, kar je doživel, prebavil, popisal in na novo ustvaril,« je Marlene Dietrich povedala Hotchnerju. »Poleg tega je nežen, kot so nežni vsi resnični možje; brez nežnosti je moški nezanimiv.« V stikih sta ostala trideset let, vse do njegove smrti.

Človeka lahko premagaš, 
ne moreš pa ga uničiti

Pri pisanju je imel vojaško disciplino. Vstajal je ob šestih zjutraj, pisal do enih, si zmešal pijačo, najraje daikiri, da se ohladi pred kosilom, po popoldanski siesti se je družil s prijatelji, zgodaj je odhajal posteljo, kjer so ga čakali njegovi junaki in ga zbujali ob svitu.

Kritike romana o drugi svetovni vojni Čez reko in med drevje so bile neugodne, morda prve negativne kritike, ki jih je doživel po uspehu dela Sonce vzhaja... Nato je kot upor napisal novelo Starec in morje. Zanjo je najprej dobil Pulitzerjevo, leto zatem 1954. pa še Nobelovo nagrado.

»Dobra stvar, kajne? V njenem jedru je najstarejši dvojni dicho, kar jih poznam,« se je pohvalil Hemingway. »Dvojni dicho: Izrek, ki ga je mogoče obrniti tako ali drugače. Človeka lahko uničiš, ne moreš ga premagati. Človeka lahko premagaš, ne moreš ga uničiti. Meni je vedno ljubše prepričanje, da človek ostane nepremagan.«

Njegovo razmerje s smrtjo je bilo skoraj tako kompleksno kot njegov odnos z materjo. Svojim prijateljem tega ni nikoli olepševal. »Res jo sovražim, to je edina resnica.« Ni se udeležil njenega pogreba leta 1951. Krivil jo je za vse. Tudi za to, da je zakrivila očetovo smrt. Očetov samomor leta 1928 je ostal rana do konca njegovega življenja. Izpisoval ga je nenehno, v romanih in kratkih zgodbah.

Kot bi Hemingway počasi klical smrt.

Najprej z dvema zaporednima nesrečama v Vzhodni Afriki, v Mombassi, kamor se je odpravil na safari s svojo četrto, zadnjo ženo, novinarko Mary Welsh. Fraktura lobanje, poškodbe hrbtenice, ledvic, obraz poškodovan od ognja, poškodovan sluh in vid. Od takrat nič več ni bilo isto, so povedali njegovi najbližji.

Po nesreči je trpel neznosne bolečine v hrbtu, v glavi, imel je težave z ledvicami. »Če popijem, me boli manj, a potem ne morem pisati.« Čeprav se je rad hvalil z rekordnim številom koktejlov (14, 15 daikirijev); nikoli ni pil tako obsedeno kot takrat, se spominjajo svojci. Zaradi Nobelove nagrade so se na dom zgrinjali uredniki časopisov, televizij, novinarji, reporterji in ga spravljali v posebno živčno napetost. »Rad bi samo pisal, je ponavljal. Pustite me pisati. Mar veste, kako je, ko človek v sebi nosi knjigo in je ne more izpisati.« Podelitvene slovesnosti Nobelove nagrade v Stockholmu se ni udeležil. Ne le zaradi bolečin, tudi zato, ker je sovražil smokinge. »Največ, kar lahko naredim, da ustrežem formalnim predpisom, je, da si oblečem spodnje perilo,« je rad rekel. Vendar spodnjega perila nikoli ni nosil.

Kadar te želijo zašiti, te zašijejo

»Te preklete knjige ne morem končati. Ves dan sem za pisalnim strojem, stojim pred njim od jutra do večera, manjka mi samo ena stvar, en stavek, morda kaj več, ne vem, in te malenkosti ne morem napisati.«

Hotchner v Spominih na prijatelja piše o tem, kako so ga poskušali pripraviti do česarkoli, kar bi mu vrnilo voljo do življenja, kjer bi pozabil na ustvarjalno blokado, na bolečine. Recimo lov na fazane. Poskus je bil žalosten. Ko so videli, da si mož, ki so mu oči zažarele vsakič, ko je držal v rokah puško, ni upal sprožiti, je bilo vsem jasno, da Hemingwaya, kot ga poznajo, ni več. »Ne morem si privoščiti, da bi mi agentje naprtili še kaj. Kadar te želijo zašiti, te zašijejo, Hotch.«

Pozimi leta 1961 so ga prosili za zapis v knjigo pravkar izvoljenega predsednika Kennedyja. Delal je ure in ure, trgal liste, poskušal znova. Ko je prispel dr. Saviers, da bi mu izmeril krvni pritisk, se je z zavihanim rokavom zrušil na kavč in se zjokal. Dar, ki mu je pomenil vse, ga je zapustil.

Spet so se ponavljale prisilne misli, strahovi, občutek, da ga zasledujejo agenti FBI, davčni inšpektorji, da mu nenehno prisluškujejo. Zdi se, da je bilo v tej paranoji nekaj resnice, direktor FBI J. Edgar Hoover ga je sovražil kot komunista, ki se je v španski državljanski postavil proti Francu in na domu skrival begunce, o njem je imel 124 strani dolgo kartoteko – in menda naj bi res svojim agentom naročil, naj sledijo vsakemu pisateljevemu koraku. Hemingwayeva tesnobnost se je povečevala, preveč pijače je pomenilo težave z ustvarjalnostjo, zdravljenje z elektrošoki na kliniki Mayo je bilo samo navidezno uspešno. Takoj, ko je bil doma, se je poskusil ubiti z lovsko puško, a so mu to med ruvanjem preprečili prijatelji. Po naslednjem obisku na kliniki so po petnajstih elektrošokih doktorji ocenili, da »je ozdravljen«. Scenarij se je ponovil. Tokrat mu je uspelo. 2. julija 1961 si je na svojem domu v Ketchumu v Idahu razstrelil glavo.

Rajski vrt

»Te preklete knjige ne morem končati. Ne morem je končati. Ne to jesen, ne naslednjo pomlad, ne čez deset let. Ne morem.«

Nekaj skrivnostnega je v tem zadnjem romanu, ki ga je pisal od leta 1945 in ga ni dokončal. Kot pravi Sigal, ga v resnici niso ubile letalske nesreče, ne bipolarna duševna motnja, »ubil ga je ta roman«.

Rajski vrt. Naslov sugerira izgubo paradiža, izgon iz raja. Prvi moški in prva ženska. David, mladi pisatelj in veteran prve svetovne vojne, in njegova lepa, mlada in bogata žena Catherine se na medenih tednih potepata po francoski rivieri, po španski obali... V bugattiju se odpeljeta v Cannes, morda v Madrid, kjer si ona postriže in pobeli lase. On naredi isto. Tako postajata dvojčka, androgina, enako porjavela, z enako deško kratkimi lasmi. Menjava spolnih vlog. Ona postaja on, on postaja ona. Zapleteta se z dekletom, ki jo mladi nenavadni par vznemirja. Zaljubita se oba, oba se zaljubita vanjo. V mlado nevesto Catherine se počasi plazi norost. Dnevi se začenjajo s sončenjem in pitjem, nadaljujejo s sončenjem in pitjem martinijev, ki jih meša David, morda z absintom ali s tavelom, ali s skrbno pripravljenim tomom collinsom...

Hemingway, »prototip mačista«, »deklariran antihomoseksualec«, je v zadnjih petnajstih letih torej raziskoval temo, ki v njegovi biografiji ostaja temna lisa: androginost, menjave spolnih vlog, slutnja norosti. Glavni junak je daleč od mačističnih hemingwayevskih junakov: je pasiven, razpet med željo dveh žensk. Kot piše tudi Doctorow, je Hemingwayev najbolj izjemen romaneskni lik v celotnem opusu prav Catherine; »večdimenzionalna kot Pilar v Komu zvoni ali Brett Ashley v Sonce vzhaja in zahaja«; je tip ženske, ki jo je avtor večinoma, sploh v svojih kratkih zgodbah, demoniziral, tu pa jo je izpisal z občutljivostjo in sočutjem.

Rajski vrt je ob izidu leta 1986, četrt stoletja po avtorjevi smrti, imel trideset poglavij, 70.000 besed, medtem ko izvirni rokopis šteje osemsto strani, 48 poglavij in več kot dvesto tisoč besed. Schribnerjevi uredniki so odstranili več kot tretjino. Nič čudnega, da je bil izid pospremljen s kontroverznimi odzivi: mnogi kritiki menijo, da so s tem, ko so izrezali dve tretjini rokopisa, uničili novo smer, v katero je krenil Hemingway. In to z romanom, ki ga je imel za svoje življenjsko delo. »Hemingway je s tem delom raziskoval novo področje tako v prozi kot v stilu,« je zapisala kritičarka Susan M. Seitz. »To knjigo bi morali objaviti takšno, kakršna je bila, piše Edgar Lawrence Doctorow maja 1986 v New York Timesu. Vsaj to si je mojster zaslužil.«

Namesto izvirnega rokopisa je svet leta 2008 dobil filmsko predelavo romana Rajski vrt v režiji Johna Irvina z Meno Suvari in Jackom Hustonom v glavnih vlogah, ki je šel v izbrane kinematografe decembra 2010. Kritiki so ga raztrgali. Kaj bi o njem rekel Hemingway, ne bomo nikoli izvedeli.