Od Francozinj 
ne moreš kopirati, 
lahko se samo nalezeš

Njena pokrivala, nekakšni šilti z gigantskimi magnolijinimi listi, obrnjenimi narobe, in obleke, ki so srečale srajce. S Trentemøllerjevo glasbo v ozadju je po desetih minutah vse dobilo smisel. Amen to that. Tako je o reviji Nataše Peršuh na Philips Fashion Weeku zapisal modni bloger Ekoas. »V krogih, ki vsaj malo vedo o modi, velja za najbolj izvirno modno oblikovalko,« o njej pravi Sašo Radovič. »Takoj ko vidiš njen kos, veš, da je to Nataša Peršuh.«

Po študiju na prestižni francoski šoli Institut Français de la Mode se je vrnila iz Pariza in z Zoranom Garevskim, JSP in Petro Grmek ustanovila V.o.o.d.o.o. ter v Ljubljano prinesla gverilsko prodajalno kultne znamke Rai Kawakubo Comme des Garçons. Zdaj je tri leta redna predavateljica na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil na naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer s študenti oblikovanja dosegajo zavidljive mednarodne rezultate.

Sediva v galeriji Squat, na prenovljeni Križevniški ulici, ki sta jo z Zoranom Garevskim ustanovila kot platformo za modo, umetnost in oblikovanje. Takoj ko vstopiš, srečaš zavite, slojevite, nagubane volnene kreacije mladih modnih oblikovalcev, katerih mentorica je – Young@Squat, v drugem prostoru na obešalnikih nihajo njene črne in bele srajčne obleke z zadnje modne revije, tudi »kultni modri kos z retro potiski (ali kot mu pravi sama »Versace meets Belgium«), ki je tako navdušil slovenske 'fashionistas'.

Sodeč po medijskih odzivih, sploh pa po modnih blogih, ste bili zvezda prvega tedna mode pri nas. 'Lekcija mode od A do Ž', 'deset minut smisla'...

Že med revijo sem začutila posebno ozračje. Evforija ob pisti, močan aplavz, vzkliki. Lep občutek. Sploh, ko sem takoj po reviji dobila kar nekaj naročil za določene kose iz kolekcije... (nasmešek) in slišala prerekanja, kateri kos je bil najboljši, kdo ga bo prej dobil... (nasmešek)

V tujini po vsaki reviji tudi tisti oblikovalci, ki jim svet leži pred nogami, čakajo, kaj bo napisala recimo Suzy Menkes. In pri nas? Kdo je zdaj Suzy Menkes? Kdo je kritično ogledalo našega modnega dogajanja?

To sem se tudi sama spraševala po fashion weeku, najbrž ne edina. Tudi po tem se vidi odnos slovenske javnosti do domačih modnih oblikovalcev. V drugih evropskih državah je teden mode naslovna novica, pri nas ga komaj kdo omeni, razen revij v krogu Adrie media, ki je organizirala ta dogodek.

Ne vem, kaj naj rečem na to. Morda smo se oblikovalci tudi že nekako navadili na to ignoranco in si potem ustvarili paralelni svet na internetu. Zdaj pač pogledamo komentarje blogerjev, sploh Ekoasa in Urše Jerkič, ta dva se mi zdita trenutno najbolj relevantna, ali posurfamo po Projektu 27...

Morda nimamo več Jožice, nimamo kritika, ki bi te lahko uničil ali povzdignil, ampak... saj delamo za ljudi. In pomembno je predvsem, da mediji seznanijo ljudi, da nekaj obstaja, da ljudje sploh vedo, kaj lahko vidijo. Tega v zadnjem času primanjkuje.

Kdaj začutite, da se rojeva nova kolekcija? Se začne z eno samo podobo obleke, ki potem da ton vsem drugim, vas navdihne film, ki ste ga videli, oseba na ulici?

Kadar razmišljam o kolekciji, vedno najprej najdem glasbo. In potem gradim na tej osnovi. Tudi za zadnjo kolekcijo sem poslušala Trentemøllerjev Thinking About You. Lahko jo razumeš kot ljubezensko izjavo, lahko kot sovraštvo, lahko je karkoli... Ped leti sem si za podlago revije izbrala All Tomorrow's Parties, Nico, Velvet Underground, tak nenavaden vokal... Rada imam močne, čudne, raskave vokale, Nico, Marianne Faithfull, Nina Hagen, Björk...

Kdo je torej ženska, ki nosi vaše obleke?

Močna. (nasmešek) Predvsem močna. Malo morda tudi važna. Moje obleke imajo identiteto, ni nujno, da gre za seksualni naboj na prvo žogo. Raje bolj zaprte, a še vedno dovolj senzualne, lahko bi rekli 'smart dizajn', morda intelektualni šik, vendar ne v slabšalnem pomenu besede.

Za vse je torej kriva Tilda Swinton?

(se smeje) To s Tildo Swinton je bilo res nenavadno naključje. Po reviji so nas oblikovalce spraševali o tem, katera muza je zaznamovala kolekcijo, in potem so izjave zmontirali. Na posnetku si videl sestri Jeleno in Svetlano Proković, ki pravita – Tilda Swinton, Zoran Garevski izstreli – Tilda Swinton in potem še jaz (smeh)... Ne da bi vedeli drug za drugega. Očitno smo letos vsaj trije svojo kolekcijo delali s Tildo Swinton v mislih... (nasmešek) Morda je kaj v zraku.

Kaj nam v tem trenutku govori nenavadni obraz Tilde Swinton?

Da je lahko seksualnost in privlačnost zelo alternativna, vendar zato nič manj privlačna. Da ne gre za privlačnost v stereotipnih formah in pristopih, ampak za karizmo.

In vi? Bi se označili za alternativno, avantgardno?

Odvisno, kaj razumemo pod tem pojmom. Nosila sem tudi zelo nenavadne asimetrične 'alter' pričeske in obleko Garevskega s trasparentnimi košaricami čez dan po Ljubljani. Če to ni avantgardno! (se smeje) Zdaj ne čutim več potrebe po tem. Z lahkoto bi si spet radikalno spremenila pričesko, si oblekla kakšen najbolj radikalen kos, če bi se tako počutila. Vendar ne čutim več potrebe po tem. Izražam se drugače.

Poznavalci pravijo, da so se stvari po vašem prihodu na naravoslovno-tehniško fakulteto (NTF) pred tremi leti zelo spremenile; da med študenti modnega oblikovanja veljate za ikono, dosegate izjemne rezultate doma in v tujini...

Gotovo so se stvari spremenile. Ne samo zaradi mene. Vsi profesorji naše katedre smo enako zaslužni za uspehe v zadnjem času. S prihodom nas, novih sodelavcev, se je morda zgolj nekoliko spremenila energija, pristop je nekoliko drugačen. Zdi se mi, da če hočemo biti sodobna fakulteta, je prav, da od študentov in nas samih zahtevamo najboljše, da se aktivno vključujemo v dogajanje, tako doma kot čez mejo. Da rezultate konstantno predstavljamo na razstavah, revijah in natečajih. In seveda, da imamo podporo v vodstvu našega oddelka, katedre.

Kot profesorica vzgajate generacije modnih oblikovalcev, nekatere mlade talente v okviru Squata predstavljate kot Young@Squat... Se kdaj vprašate, za koga? Kje bodo mladi talenti imeli priložnost pokazati svoje znanje?

Zdi se mi pomembno, da delamo konkretne projekte, to je del študijskega procesa. V zadnjega pol leta smo s študenti razstavljali v okviru meseca oblikovanja, oblikovali svetila, ki so razstavljena na različnih lokacijah po Ljubljani, naredili nove izložbe Maximarketa... Delali smo z Mercatorjem za znamko Lumpi, za dom in za otroke. Zdaj delamo projekt s Kopitarno Sevnica. Skratka, skušamo sodelovati s slovenskimi podjetji, kar se mi zdi zelo vzpodbudno.

Young@Squat je nabor imen, o katerih tudi osebno menim, da so trenutno najboljši mladi oblikovalci, prihodnji ustvarjalci slovenske mode. V okviru Squata jih na vse mogoče načine podpiramo, jim omogočamo samostojne in skupinske predstavitve in jih do neke mere usmerjamo na njihovi poti.

Mladi oblikovalci bodo v prihodnosti delali »v svetu«, kakorkoli že to vzamemo. Svet je vse manjši, sodobne komunikacijske poti omogočajo marsikaj, kar se nam je še pred desetimi leti zdelo nepojmljivo. Slovenski prostor morda ne daje dovolj konkretnih možnosti zaposlitve, vendar nudi dobro podlago, geografsko in vsebinsko izhodiščno točko za izkušnje in uspeh v kateremkoli svetovnem studiu.

Kako komentirate dogajanje na slovenski modni sceni danes? Do leta 2005 smo bili Slovenci z modnimi revijami slovenskih modnih oblikovalcev, kot so Almira Sadar, Marjeta Grošelj, Vodeb, Akultura, Cliche, Draž, JSP, Garevski..., avantgardni v primerjavi z drugimi na območju nekdanje Jugoslavije, potem je scena – vsaj navzven – za mrla. Je kriva samo kriza, fenomen 'made in China', instant blagovne znamke?

Recesija, večni izgovor za vse. Vendar ni vse tako črno. Res v zadnjem času ni bilo večjih javnih predstavitev, ker so seveda povezane s sponzorji, toda oblikovalci so še vedno ustvarjali – in preživeli. Zgoraj omenjena imena so se prav tako uspešno, nekatera še močneje kot prej, predstavila na Phillips Fashion Weeku.

Nekatere naše veleblagovnice so v ponudbo že uvrstile slovenske oblikovalce in njihove avtorske kolekcije, v mojem primeru Galerija Emporium, tudi Maxi, Nama...

In vendar se zdi, da se je s krizo povečal predsodek slovenske javnosti – češ da je moda nekaj banalnega, profanega, »da je moda blond«, kot pravi vaš kolega Zoran Garevski.

Res je, kar pravi Zoran, da je hkrati s krizo moda pri nas dobila nalepko blond. Da se zadnja leta na modo pri nas gleda predvsem z rumene, tračarske perspektive. Vsak, ki ima pet minut časa, se lahko spomni, da bo kreator ali stilist za številne zvezdice resničnostnih šovov, podobno je z glasbo... To vodi k razvrednotenju modne profesije v javnosti. Moda je vendar izjemno močna industrija. Je četrta najmočnejša industrija na svetu. Pri nas pa ne ločimo modne in tekstilne industrije. Modna industrija proizvaja trende, govori o inovacijah, o nečem sodobnem, o novih pristopih, novih tehnologijah. Tekstilna industrija se sicer prav tako ukvarja z inovacijami in tehnologijami, ampak v smislu materialov, produkcije, procesov.

Pri nas na NTF se vse bolj spodbuja tako kreativa kot tehnološka podpora tej kreativi, tudi grafika. Zavedajo se, da eno brez drugega ne more delovati. Noben modni oblikovalec ne more funkcionirati, če je samo umetnik ali če je samo tehnolog. Če hočemo govoriti o modnem biznisu, so tu še vsi ostali členi verige, prodaja, marketing... To pri nas tako ali tako šepa.

Kdaj boste postali doktorica?

(nasmešek) Pripravljam doktorat Future fashion/Fashion futures, v katerem raziskujem pogled na modo iz različnih kontekstov in ga primerjam tudi s slovensko sceno. Sem ena prvih iz te generacije, ki se nam je odprla ta možnost.

V Parizu na šoli Institut Français de la Mode ste veljali za eno najbolj talentiranih modnih oblikovalk. Menda v pisarni direktorice šole še vedno stoji vaš čevelj. Kaj ga tako odlikuje, da je ostal tam in preživel nove generacije?

V bistvu je to nekoliko nenavaden velik škorenj, črn, oversized, takrat je bilo to precej inovativno, peta je malo disturbed, zamaknjena, celoten škorenj je videti kot nekakšno ptičje krilo. Dobro je videti, še vedno. (nasmešek)

Kaj vam je dala pariška praksa v hiši Kenzo?

Takoj po obvezni praksi pri Kenzu sem se odločila za manjši modni studio Libertin Louiso, kjer sem imela bolj proste roke, lahko sem intenzivneje sodelovala z oblikovalci, se spoznala z vsemi stadiji dela, od zasnove do izvedbe, produkcije, promocije in prodaje. Kenzo je velika hiša, kjer so stopnje do realizacije projekta veliko bolj zapletene. Fino je videti obe strani.

Zakaj ste prišli nazaj?

Zakaj nisem ostala v Parizu, to mislite? Krivi so bili papirji, takrat. Zdaj ugotavljam, da je Ljubljana za življenje prav super mesto. Idealna izhodiščna točka. Ne počutim se omejeno, ker stanujem v Ljubljani.

Niso sanje vsakega modnega oblikovalca, da bi živel v eni od modnih prestolnic, Pariz, Milano, New York, London? Imeli ste možnost.

Že, ampak če se bi danes odločila oditi tja, bi bilo moje izhodišče veliko boljše, kot če bi takrat, leta 2005, tam ostala. Za sabo imam številne avtorske kolekcije, izdelano identiteto, ne nazadnje tudi zavidljiv CV s številnimi izkušnjami in nagradami.

Ko sem bila v Parizu na razstavi ob deseti obletnici šole, sem bila presenečena, kako so me sprejeli... Moj najboljši prijatelj in sošolec iz Pariza, Guillaume Henry, zdaj je kreativni direktor pri CARVEN, znani pariški modni hiši, je recimo trenutno ena izmed največjih mladih zvezd svetovne modne scene. Seveda pozna Ljubljano, Squat, sledi naši spletni strani, večkrat je že obiskal Slovenijo in je nad možnostmi in kreativnim potencialom navdušen. Presenetilo me je, da vsi moji profesorji, kolegi, prijatelji spremljajo moje delo... Zanima jih. Sprašujejo, zakaj ne pridem v Pariz, dogovarjamo se za razstavo... Tudi akademski krogi so zelo povezani, naj bo to prek Erasmusov in Cumulusov, če gremo s študenti na razstavo Talent na Nizozemsko, tam srečam iste ljudi kot v Parizu, če gremo na Mittelmodo ali ITS v Trst... Profesorji modnega oblikovanja iz najprestižnejših šol so v modnem svetu cenjeni in spoštovani prav tako kot oblikovalci. So tudi najstrožji kritiki in v večini primerov so del žirij na največjih svetovnih natečajih, zelo dobro so seznanjeni tudi z vsemi uspehi slovenskih oblikovalcev.

Kje vse najdete modo? Jo sploh iščete ali pride sama?

Najbolj me navdihujejo ljudje.

Čisto preproste, morda banalne stvari, način, kako se kdo giblje, način, kako si nekdo popravi lase, tiki, te individualne posebnosti... Tudi stilistične posebnosti ljudi na ulici, kako nekdo združi navidez nezdružljivo in to deluje kot celota, zanimajo me različne kulture, v smislu, kako Afričanke nosijo oblačila, to lepo vidiš v Parizu v afriški četrti, kjer so ženske še vedno ovite v rute, v turbane živih barv, pa kako Japonci nosijo svojo obleko, gre za droben detajl, ampak se razlika čuti.

Kam ste se usedli v Parizu, kje ste se najraje sprehajali, kaj vas je ganilo?

Pariz je pač čisti navdih, samo sprehod po ulicah Maraisa ali ob Seni ali v tistem delu okrog Place Vendome, kjer je pred leti vladala Coco Chanel... Vdihuješ, opazuješ, srkaš... (nasmešek) Vsakič, ko sem prišla domov na počitnice, so mi prijatelji tukaj rekli, kaj se je zgodilo, čisto francosko si videti. Ni mi bilo jasno, na kaj mislijo... Ampak je res, nekaj tega pariškega posrkaš, ne da bi se zavedel... Francozinje imajo nekaj nedoločljivega, čisto samosvoj način zlaganja različnih kosov, občutek za detajl... Ne moreš kopirati, lahko se samo nalezeš...

Chanel ali Dior?

Definitivno Chanel. Gotovo je zaslutila trenutek časa, je in bo ostala eno najpomembnejših imen. Je prva, ki je z modo osvobodila ženske, skrajšala krila, da so se usedle v avtomobile.

Japonski minimalizem ali belgijski konceptualizem?

Ta bo težka. Gotovo je japonski bum konec osemdesetih pomenil prelomnico v dojemanju mode. Imena, kot so Rei Kawakubo, Yamamoto, Miyake, so nas po glamurju osemdesetih spet spomnila, da oblačila niso mučilne naprave. Da so oblačila nekaj, kar se mora gibati s telesom.

V devetdesetih so Belgijci prvi začeli uvajati koncepte, recimo Martin Margiela, Ann Demeulemeester, Dries Van Noten, vsi, ki so delali pod Antwerp Six, to je bila prelomna točka. Pred njimi je bila moda predvsem estetika, forma, ni bilo koncepta.

Na modni reviji Sense(n)ation, konec novembra, kjer se bodo poleg uveljavljenih avtorjev predstavili tudi 'vaši' Young@Squat, menda med drugim pripravljajo celo razstavo historičih kosov Martina Margiele.

Upam, da bomo res lahko Margielo tudi pri nas videli v živo. Margiela je ikonično ime v zgodovini sodobne mode. Čisti konceptualist. Prvi, ki je v modi pripovedoval zgodbe. Naredil je serijo recycled ali celo upcycled dress, modo je povezal z umetnostjo. Znan je njegov eksperiment, ko je svoje obleke postavil v muzej, jih s pomočjo biologov 'okužil' s plesnimi, ki so rasle navzgor in na oblekah ustvarjale organske vzorce.

Prvi je na pisto poslal modele s pokritimi obrazi. S črnimi prevezami čez oči. Ukvarjal se je s posameznimi kosi, spoštoval je tradicijo in povzemal iz klasičnih krojaških tehnik – suknjič je obrnil narobe, ustvaril kolekcijo semi couture, v neskončnost raziskoval proporce, spet ustvaril trend oversized, se ukvarjal z undersized... Posebnost je tudi, da zelo malo ljudi ve, kdo Margiela v resnici je – kolekcije so vedno podpisane v množini, kot Studio Martin Margiela.

Se sploh še lahko zgodi revolucija v smislu mode?

Težko. Že desetletja tako v oblikovanju kot v modi vlada eklekticizem, vse gre z vsem, in od vsega tega vzamemo samo tisto, kar nam ustreza. Kar ustreza naši osebnosti, našemu trenutku. Vse je dovoljeno. Ni več diktata trendov. Gotovo se ne more več zgoditi diktat mini krila, tako kot se je to zgodilo v šestdesetih zaradi Mary Quant, ali diktat širokih hlačnic iz sedemdesetih...

In ne more se ponoviti Tom Ford s kolekcijo za Gucci leta 1995 s hipsters , nizkimi hlačami, razširjenimi v gležnjih?

Ne. Mislim, da se revolucija lahko zgodi samo še v tehnologiji, v smislu pametnih, visokotehnoloških materialov, ki bodo imeli lastnosti, ki jih danes ne poznamo. To se mi zdi, da je lahko naslednji korak.

Kaj pa v oblikovanju? Kot je večkrat re kel Alan Hranitelj: hlače bodo vedno ostale samo hlače.

To je res. Največja umetnost je v tem, da inovacija v oblikovanju ne sme biti zaradi inovacije same. Seveda se išče šokantno, inovativno, novo, a še vedno je to obleka. Še vedno naj bi to nekdo nosil.

Morda boš v daljni prihodnosti stopil v skener in ti bo računalniški program v nekaj minutah skrojil popolne hlače.

Bližnja prihodnost pa... mislim, da bo poudarek na individualnosti. Masovna konzumacija, to odhaja. Preveč je je bilo. Prehitro vse prihaja in odhaja, prenasičeni smo z vsem. Če pogledava Slovenijo, seveda ne moremo tekmovati z državami, kakršni sta Kitajska ali Indija, lahko pa smo konkurenčni z inovacijo na področju kreativnosti in individualnosti, to pa absolutno lahko. Že nekaj časa je jasno, da Evropa izgublja primat ustvarjalnega centra mode, sploh v zadnjih letih se spreminjajo pozicije moči. Azijske države uvažajo evropsko znanje, ki se potem meša z njihovimi kreativci, Indija postaja močna, v Katarju zdaj pripravljajo fashion week, močni so tudi v Latinski Ameriki, sploh v Braziliji in Argentini...

Kako ste si pravzaprav upali v Ljubljano pripeljati blagovno znamko Comme des Garçons za morda dvajset potencialnih modnih sladokuscev?

Zelo preprosto. Oni so me poklicali. Rekli so Bon jour, tu Comme des Garçons (se nasmehne). Izbrali so me po priporočilih in me vprašali, ali bi jih bila pripravljena predstavljati v Sloveniji. Seveda sem privolila. Potem sva z Zoranom Garevskim skupaj peljala to zgodbo, Guerilla store. In sploh ni bilo slabo, prav narobe. Pričakovala sem celo, da bodo prodajni rezultati slabši.

Vem, da so bili CDG zelo zadovoljni z našo Guerilla store, bili smo najbolj kreativni, najbolj radikalni, delali smo prispevke za njihove časopise, sodelovali s Singapurjem, ustvarjali smo najbolj kreativne kampanje za promocijo Guerilla stora. Naredili smo papirnate obleke iz plakatov, delali smo fotografske delavnice, razstave... In bili so zadovoljni in so si želeli, da bi ta gverila še trajala.

Ste našli podobnosti med CDG in vašimi kosi?

Mislim, da so moje obleke za precej širši spekter ljudi kot CDG. (nasmešek)

Od kod nenavadna pokrivala, ki ste jih ustvarili za revijo? »Kot listi magnolije, obrnjeni navzdol,« zapiše Ekoas.

Ja, nekakšna mešanica valovitih mehkih klobukov, ki jih nosiš na stran, in kap s šiltom, kar je malo casual, a še vedno šik. Ravno prave oblike, se mi zdi, in ravno prav nenavadno. Po reviji sem dobila kar nekaj vprašanj, kdaj in kje bodo na voljo.

Je bilo podobno za čevlje iz revije?

Ne, čevlji so oblikovani in narejeni v Kopitarni Sevnica, blagovna znamka Swissoccoli. V Sloveniji imamo tudi dobre blagovne znamke. (nasmešek) Je pa res, da so vsi mislili, da sem jih oblikovala sama.

Bi delali za Peko, če bi vas povabili, kot so pred leti povabili recimo Milana Gačanoviča?

Bi, seveda. Z veseljem. Čevlji so že od nekdaj moja strast. Čeprav zdaj, ko sem videla čevlje Kopitarne Sevnica... (nasmešek) bolj zadovoljna bi bila, če bi ponudba prišla od tam.

Zakaj se te povezave v preteklosti niso zgodile že prej, morda slovenske modne zgodbe ne bi bile tako pesimistične, kot so? Menda se naša najbolj uspešna oblikovalka Nataša Čagalj s skupino Aha, ki je kupila Muro, pogovarja o prevzemu mesta kreativne direktorice v Muri.

Nataši Čagalj je zunaj uspelo nekaj, kar je za naše razmere skoraj 'nemogoče', najprej Cerruti, potem Lanvin, zdaj dela za Stello McCartney, a hkrati vem, da si zelo želi, da bi se preselila nazaj v Slovenijo. Upam, da so te govorice o Muri resnične. Imeti Natašo Čagalj, ki bi naredila revival znamke Mura, z vsemi njenimi izkušnjami in referencami...To bi bilo nekaj.

Tako da sem kljub vsemu optimistična. Situacija ne pri nas ne v Evropi za modo ni bleščeča. Ampak tudi jamranja imam počasi dovolj.

Poglejmo si Belgijo, ki je vsaj po velikosti deloma primerljiva s Slovenijo. Tam se je država odločila, da bo vložila v modo, in belgijska moda je postala nacionalni zaščitni znak.

Države, ki se ji moda ne zdi pomembna, ki modne industrije ne vidi kot konkurenčno prednost, pa ne bodo prepričali niti talentirani posamezniki, ki potem iščejo svojo pot v tujini...

Koliko je realno razmišljati o posvojitvi belgijskega modela pri nas? Že proizvodnja oblek v primerjavi s prednostjo, ki jo imajo nizkocenovne blagovne znamke, kot so H&M, Zara, Top Shop, Mango...

Res je, da je sploh v zadnjih letih naša modna industrija dosegla dno. Res je tudi, da se modni oblikovalci večinoma preživljajo s tem, da ali delajo na sorodnih področjih oblikovanja ali enostavno prodajajo svoje usluge. Bili smo priča devalvaciji vsega, kar je bilo povezano z modo. A kot sem že rekla, zdi se mi, da se stvari počasi spreminjajo. Trg je postal prenasičen s fast food načinom oblačenja, s hitro prehrano. Dovolj imamo uniformiranosti, vsaj tako sama čutim trenutno vzdušje.

Glede produkcije pa, naša podjetja bodo tudi tukaj morala stopiti v korak s časom. Nerealno je pričakovati produkcijo tisočev kosov, če nismo cenovno konkurenčni. Prihodnost je v manjših serijah, v fleksibilnosti in odprtosti proizvodnje, v posluhu za inovacije na vseh področjih. Proizvodno konkurenčni smo lahko v kakovosti. Zakaj že večina največjih modnih hiš svoje najdražje in najekskluzivnejše kolekcije proizvaja v Italiji, manj kot sto kilometrov od nas?