Tiskane izdaje
V torek, 9. oktobra, ob 2.13 zjutraj se je na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani sprožil varnostni alarm. Ob 2.20 so v prostore inštituta že vstopili varnostniki pooblaščene varnostne službe in ugotovili, da je bilo skozi razbito okno vlomljeno v pisarno sekretarke inštituta in da ji je bil »odtujen« prenosni računalnik.
No, nič posebnega, boste rekli, se dogaja vsak dan in tako rekoč povsod, tudi na Pedagoškem inštitutu je že bilo nekaj vlomov, pri katerih je izginil kak monitor ali računalnik. Prav zato smo inštitut obdali z več centimetrov debelimi rešetkami (na oknih pisarn, ki hranijo pomembne dokumente) in z reflektorji na senzorje, ki se vključijo takoj, ko se nepovabljeni obiskovalec v mraku približa oknom.
In prav tu naša zmikavtska zgodba pravzaprav šele postane zanimiva. Tricentimetrske jeklene rešetke so bile tistega torkovega jutra zvite, kot da bi bile iz masla, reflektorji, nameščeni na višini nekako treh metrov in pol, pa predhodno onesposobljeni, tako da se niti niso aktivirali. Kar seveda lahko pomeni le, da vlomilci Pedagoškega inštituta niso obiskali naključno, ampak so si ga vnaprej skrbno ogledali (oziroma ogledovali) in se za obisk temeljito pripravili. Ampak zakaj bi si kdo naložil toliko dela zaradi ubornega prenosnega računalnika, ki ni bil niti nov niti pretirano glamurozne znamke?
No, prav, v tem delu naša zgodba postane še posebej zanimiva. Sekretarka inštituta namreč svoj prenosnik redno odnaša domov, le tistega dne ga je zaradi nenadnih in nepredvidenih obveznosti izjemoma pustila na inštitutu. To bi utegnilo še dodatno potrjevati hipotezo, da so neznani storilci opazovali inštitut in da sta jih pri tem še posebej zanimala prav pisarna sekretarke in njen prenosnik.
Ne zveni prav verjetno, kajne? Prej kot kaka slabo domišljena teorija zarote ali ceneno paranoično bajanje (tako si rečem tudi sam, ko mi vsakič, ko se pogovarjam z Branimirjem Štrukljem, prične nenadoma pokljati v slušalki, Branetov glas pa začne zveneti, kot da bi govoril iz pravkar izpraznjene konzerve za fižol ...).
In vendar ni tako (neverjetno). Ko je sekretarka namreč nekje med deseto in enajsto uro dopoldne hotela z nekega drugega računalnika pregledati svojo pošto, je presenečeno ugotovila – da je ni več, niti na Arnesovem strežniku ne. Nemudoma je poklicala Arnesovo službo za pomoč uporabnikom, tam pa so ji povedali, da so »v zgodnjih jutranjih urah« zaznali logiranje na njen uporabniški račun in brisanje poštnih sporočil. Seveda je vdor takoj prijavila policiji, potem pa želela opraviti vsaj nekaj (papirnih) opravil, povezanih z ministrstvom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (odslej MIZKŠ), s katerim je Pedagoški inštitut (odslej PI) v večmesečnem sporu zaradi prisilnega in povsem neutemeljenega združevanja z nekaterimi javnimi zavodi s področja vzgoje in izobraževanja. Ko je zadevni fascikel hotela vzeti iz omare, je opazila, da ga ni več, četudi je še prejšnji dan poslušno ždel na svojem mestu ...
Naj na kratko povzamem to rahlo gotsko zgodbo: iz prostorov PI, v katerega je bilo vlomljeno v torek, 9. oktobra, je bil odtujen prenosnik sekretarke inštituta. Okoliščine vloma kažejo, da je bil vlom načrtovan, PI pa (skrbno) opazovan. Vlomilec je vdrl v računalnik sekretarke inštituta pa tudi v njen račun na Arnesu in ji izbrisal pošto. Skupaj z računalnikom je iz prostorov inštituta odnesel še fascikel z dokumenti MIZKŠ oziroma dokumenti, ki jih je na MIZKŠ naslavljal PI.
In zdaj ključno vprašanje: le kaj, za vraga, bi v dokumentih MIZKŠ utegnilo biti tako vabljivo, zanimivo in neustavljivo privlačno, da bi (naključni?) vlomilec tvegal vlom v sicer dobro varovano poslopje PI? Prav s to izmikajočo se skrivnostjo se bomo ukvarjali v nadaljevanju besedila.
Slovenija ima talent
Da bi bili pri tej skoraj arheološki raboti kolikor toliko uspešni, moramo za začetek seči v preteklost, kronološko sicer precej bližnjo, vsebinsko pa že neskončno oddaljeno, ko je (takrat še ne minister) dr. Žiga Turk v svoji predstavitvi v državnem zboru, 7. februarja 2012, rešitev (vseh) problemov videl v »soncu in glavi in srcih ljudi«, smisel obstoja MIZKŠ (ki ga je ljubkovalno poimenoval tudi »ministrstvo za prihodnost«) pa v tem, da »potrebujemo dejansko talent vsakega človeka, vsakega državljana te države«. Ja, vem, se zmrdujete, ko danes berete te neslanosti (so se zmrdovali že takrat v DZ), saj se je že v dveh mesecih izkazalo, da talenti niso dobrodošli, ampak so pravzaprav odveč, prav tako ne vsi državljani, še posebej tisti ne, ki so prišli iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, in celo »pravi« Slovenci ne (ne le slovenski državljani), če so si v republikah nekdanje Jugoslavije kdaj služili kruh. Se pa takšno sajenje (plastičnih) rožic vsaj ganljivo lepo sliši, recimo, da se bodo na ministrstvu ukvarjali predvsem s srci ljudi ali pa »da moramo dati vsem enake možnosti, da moramo vsem, ne glede na to, kje so se rodili, iz kakšne družine so, omogočiti, da bodo prišli do tistega nivoja, ki ustreza njihovemu potencialu«. S »srci ljudi« so se kmalu zatem morali pospešeno ukvarjati na travmatologiji in intenzivni negi, z »enakimi možnostmi« pa na zavodu za zaposlovanje, Rdečem križu in Karitasu, ampak ne bodimo malenkostni! S predstavitvami kandidatov za ministra je podobno kot s programi političnih strank: pred volitvami obljubljajo največ, takoj po volitvah, ko se oblikujejo koalicije, se predvolilne obljube že radikalno preoblikujejo, v koalicijskih pogodbah potem piše nekaj povsem tretjega, kruta realnost (kriza in recesija sta topogledno prava božja mana!) pa iz koalicijskih pogodb večinoma naredi nekaj četrtega.
Za bežen trenutek se celo zazdi, da bodoči minister dr. Turk ve, o čem govori, in da ve, v kakšnem času in v kakšni družbi živi(mo). Pravi namreč: »Avtomatizacija, ki je rezultat napredka na področju številnih tehnologij, pomeni, da z vedno manj ljudmi naredimo vedno več, kar pomeni, da tudi vedno manj ljudi zasluži za to, da bi lahko kupovalo, in tukaj je srčika gospodarske krize, v kateri se je znašel razviti zahod. Zaradi pravzaprav izobilja vsega, kar naredimo, in pomanjkanja pravzaprav kupcev in uspevanja tega potrošniškega vzorca, ki je to stvar nesel naprej.«
Aha, pomislimo, možak situaciji in svoji (tehnični) izobrazbi primerno malce poenostavlja, v grobem pa je dojel, v čem je problem. Toda dozdevek je kratkega diha, kandidat za ministra namreč nadaljuje takole: »Nekako trgi na številnih področjih so za številne izdelke zasičeni. In rešitev, ki jo išče kapitalizem, je pravzaprav ta, da tistemu, ki že ima avto, poskušamo prodati še motor.« Prosim? Bodoči minister napleta o gospodarski krizi in vedno manjši kupni moči, potem pa rešitev vidi v tem, da tistemu, ki že ima avto, prodamo še motor? Kako pa? S čim ga bo pa kupil?
Neumestna in neumna vprašanja, ki bodočega ministra tako obsežnega resorja niti zanimati ne morejo. Spregledali smo, da vendar govori o »rešitvi, ki jo išče kapitalizem«, o rešitvi sistema torej, ne o rešitvi naraščajočega števila brezposelnih in vedno večje revščine.
In po vsem tem (priznam, nemajhen kup plitkosti in plehkosti sem izpustil) bodoči minister blazirano sklene: »Ljudje so naše največje bogastvo, naš edini, če temu rečem naravni vir in naloga politike je, da vsem odpre priložnosti, da razvijejo in izkoristijo svoj talent, in za to se bom jaz osebno, če me boste potrdili kot ministra, zavzemal. Hvala lepa.« Prosim lepo, lahko bi obžalovali, da bodoči minister tokrat namesto straniščnih metlic s seboj ni prinesel nekaj zavitkov straniščnega papirja.
No, ministra so (seveda) potrdili in se je začel (osebno) »zavzemati«. Takšnega zmanjšanja sredstev za kulturo, izobraževanje in znanost, kot smo ga bili deležni v prvih mesecih ministrovega »zavzemanja«, v Sloveniji še nismo doživeli. Ampak, hej (kot rad reče Marcel Štefančič, jr.), ljudje so vendar naše največje bogastvo in če jim vzamemo sredstva za preživljanje, jim s tem odpremo priložnost, da razvijejo in izkoristijo vse potenciale in talente! Ministrov (in njegovih sodelavcev in sodelavk) priljubljeni način za odpiranje priložnosti, razvijanje in izkoriščanje talentov je združevanje: združevanje služb, združevanje šol, združevanje centrov, združevanje zavodov, združevanje inštitutov ... Postopek je pravzaprav logičen in razumljiv: najprej skrajšaš, skrčiš in vzameš, in ker je tisto, kar ostane, tako majhno, uborno in ofucano, da samo ne more preživeti, potem pač združiš. Da sploh kaj ostane. S tem se vračamo na misterij PI in skrivnost MIZKŠ, ki so jo neznani nočni obiskovalci iskali v prostorih inštituta. Poskušajmo torej rekonstruirati ta fenomen prisilnega združevanja, kakor so si ga zamislili na MIZKŠ. Morda (nam) bo potem kaj bolj jasno.
Skrajšaj, skrči, vzemi, združi
Še preden se je pojavil in bil povsem nelegitimno in pollegalno sprejet zloglasni zakon o uravnoteženju javnih financ, je marca 2012 ministrstvo za finance pripravilo dokument Uravnoteženje javnih financ – izhodišče za pripravo rebalansa proračuna za leto 2012. V njem, poleg drugih predlogov za demontažo socialne države in javnega sektorja, lahko preberemo, da vlada predvideva »združitev javnih zavodov – Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Centra za poklicno izobraževanje, Šole za ravnatelje, Andragoškega centra Slovenije, Pedagoškega inštituta, Zavoda Planica, Muzeja športa in Slovenskega šolskega muzeja«, s čimer naj bi v letu 2012 prihranila 3,6 milijona evrov, v letu 2013 prav toliko, skupaj torej 7,2 milijona evrov.
Navedeni ukrep ima tri hude pomanjkljivosti, ki pregnantno ilustrirajo pišmeuhovsko, nereflektirano, nepregledno, nestrokovno in samovoljno delovanje MIZKŠ.
Prvič, navedenih zavodov o prisilnem združevanju nihče ni niti obvestil niti jih ni povprašal o njihovem stališču do združevanja. Kar je najmanj neprofesionalno, nekorektno in nevljudno in kaže na pomanjkanje osnovnih komunikacijskih kompetenc. No, pri tem zadnjem se morda motim; vedno bolj se namreč zdi, da je osnovna komunikacijska kompetenca MIZKŠ prav nekomuniciranje oziroma zavračanje komunikacije. Ko pravim komunikacija, pri tem seveda mislim na dvosmerno komunikacijo, ne na poplavo neduhovitih, komaj prebavljivih in pogosto polpismenih tvitov, s katerimi nas iz varnega zavetja svojih pisarn vsak dan obkladajo predvsem funkcionarji SDS.
In ker javnih zavodov, ki naj bi jih varčevalno združevali, o vladni nameri ni nihče niti obvestil niti jih ni povprašal za mnenje, je seveda več kot očitno, da je bila projekcija napovedanega združevanja narejena brez podatkov in analiz, ki bi jih lahko posredovali le zavodi sami. Na pamet torej, bržčas po principu, s katerim se finančni minister Šušteršič večkrat rad javno pohvali: »Smo pregledali postavke in pogledali, kje lahko kaj vzamemo.«
Drugič, navedeni predlog meša jabolka in hruške. Jabolka in hruške so seveda še vedno (samo) sadje, vendar (vsaj) različnih okusov, oblik in z različnim rokom trajanja. PI namreč ni preprosto javni zavod, temveč javni raziskovalni zavod. To drugače povedano pomeni, da smo raziskovalci (tako pedagoškega kot drugih javnih inštitutov) malce posebni javni uslužbenci. Plač namreč ne dobimo neposredno iz proračuna, temveč moramo z referencami in raziskovalnimi rezultati najprej konkurirati na javnih razpisih za raziskovalne projekte in raziskovalne programe. In šele če smo na teh javnih razpisih uspešni, si zagotovimo sredstva za plače (po navadi, na žalost, ne v celoti). To je specifika, ki je pogosto ne poznajo niti kolegice in kolegi, ki učijo v visokem šolstvu, saj z njihove strani še vedno pogosto slišimo, da smo v privilegiranem odnosu do proračunskega denarja in tako rekoč »pripeti na državne jasli«. Resnica je prav nasprotna: visokošolske učiteljice in učitelji - ki so se, res je, znašli pod najbolj rušilnim udarom MIZKŠ - so plačani neposredno iz proračunskega denarja, medtem ko smo raziskovalci in raziskovalke na javnih raziskovalnih zavodih že vseskozi v temeljno prekernem položaju, ko moramo »konkurirati« za zaposlitev in plačo vsaka tri leta (kolikor je povprečno trajanje raziskovalnega projekta).
Izračun, narejen na pamet
Da PI po svojem statusu javnega raziskovalnega zavoda ne moremo šteti za del strokovnega podpornega stebra izobraževanja, smo seveda nemudoma spomnili MIZKŠ, kakor tudi na to, da se naloge zunanje evalvacije in kritične refleksije delovanja sistema vzgoje in izobraževanja, ki jih izvaja PI prek nacionalnih, predvsem pa mednarodnih raziskav v vzgoji in izobraževanju, ne podvajajo z nalogami drugih zavodov. Z združevanjem PI z zavodi strokovnega podpornega stebra izobraževanja tako ni mogoče doseči racionalizacije izvajanja zunanjih evalvacij in refleksije delovanja in razvoja sistema vzgoje in izobraževanja (kakor je minister rad ponavljal v javnosti), bi se pa v strokovni in širši javnosti (tudi mednarodni) lahko pojavil dvom o neodvisnosti, objektivnosti in splošni kredibilnosti izsledkov raziskav. Glede na zelo drugačen status smo MIZKŠ opozorili tudi na vprašanje kompatibilnosti sistemov vodenja in upravljanja ter posledično izvedljivosti združevanja. Združevanje namreč ne le da ne bi pripomoglo k finančni racionalizaciji, ampak bi zaradi potrebe po ustvarjanju novih konceptov in sistemov delovanja celo kratkoročno in dolgoročno ustvarilo nove stroške, ki jih v sedanji situaciji ni.
S tem pridemo do tretje pomanjkljivosti, zaradi katere je dokument, v katerem se predvideno združevanje javnih zavodov prvič predstavi, sploh nastal, namreč do varčevanja. Z združevanjem Pedagoškega inštituta z navedenimi javnimi zavodi s področja vzgoje in izobraževanja naj bi namreč v letih 2012 in 2013 prihranili 7,2 milijona evrov.
Na MIZKŠ smo naslovili več prošenj, v katerih smo jih prosili za izračun, na podlagi katerega so prišli do prihranka 7,2 milijona evrov, pa tudi za izračune, iz katerih je razvidno, kolikšni bi bili stroški tovrstnega združevanja medsebojno precej heterogenih institucij. Zaman. Ni nam torej preostalo drugega, kot da za pomoč pri posredovanju podatkov zaprosimo urad informacijskega pooblaščenca. In tu zadeva postane skoraj nadrealistična.
Iz dopisov urada informacijskega pooblaščenca, ki nam jih je poslal v vednost, je namreč razvidno, da je MIZKŠ na zahtevo informacijskega pooblaščenca sicer odgovoril, vendar nezadostno, zato mu je informacijski pooblaščenec ponovno naložil posredovanje zahtevanih podatkov. Je pa v vmesnem času (8. oktobra) MIZKŠ odgovoril tudi PI, in sicer nam je izdal kar odločbo, s katero našo zahtevo po posredovanju informacij zavrača. Pod odločbo se ni podpisal minister ali kateri od pristojnih državnih sekretarjev, ampak »uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja« - ki je kot takšne v registru MIZKŠ sploh ni najti. Da ne bo pomote, konkretna oseba sicer obstaja, le da je na MIZKŠ (kakor je mogoče prebrati na spletni strani) odgovorna za javne razpise, ne za posredovanje informacij javnega značaja ...
Pravi biser je obrazložitev »odločbe«. Navaja namreč, da dokumenti, ki smo jih od MIZKŠ želeli in naj bi bili osnova za predvideno združevanje javnih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja, »niso niti obstoječi dokumenti v organu niti dokumenti, ki bi jih organ lahko pridobil«. Zato da se zahteva prosilca po posredovanju informacij javnega značaja zavrne.
In kaj to v nebirokratski latovščini pomeni? Zelo preprosto, da ni dokumentov (uradnih izračunov, analiz ...), ki bi dokazovali in upravičevali smotrnost, ekonomičnost ali racionalnost združevanja javnih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja, da je bil »izračun« narejen na pamet in da varčevanje ni razlog združevanja precej heterogenih institucij v novo, enotno in enovito (ki so jo na MIZKŠ medtem poskusno poimenovali Inštitut Blaža Kumerdeja za razvoj vzgoje in izobraževanja). Kje je torej razlog?
Pomladna totalizacija,
Rončević se najprej sprašuje, »kakšna je politična tehnologija, s katero dosežemo temeljne družbene spremembe in odslužene imaginarije ter na njih temelječe aranžmaje zamenjamo z novimi«. In odgovarja v petih korakih. Sam se bom zaradi omejenega prostora omejil na zadnje tri (prva dva si zainteresirani bralci in bralke lahko preberejo na spletu: brmagazin.blog.com/2011/09/25/politicna-tehnologija-za-drugo-republiko).
Predvsem, pravi Rončević (njegov tretji korak), je treba »ponotranjiti vrednost in ideje druge republike«. Kaj to pomeni? Tole: »Spremembe ustave niso dovolj. Njene vrednote morajo postati del organizacijskih rutin in institucionalnih pravil. Postati morajo del infrastrukture, vseh pomembnih materialnih in intelektualnih tehnologij.« (Ali ob tem še kdo misli, da je šlo pri Rončevićevi kolumni z začetka oktobra 2012 za nesporazum?)
Za Rončevića to pomeni, da bo treba »prenehati vzdrževati drago infrastrukturo«, kot tipičen primer pa navaja »rigidne slovenske univerze, ki s svojim delovanjem, kako ironično, močno prispevajo k temu, da Slovenija ne postane družba znanja. To tudi pomeni, da je bivša vlada z dvigom sredstev za visoko šolstvo in znanost cinično financirala ohranjanje neznanja.«
Kakor lahko vidimo v zadnjih tednih, je Rončević, v soglasju z ministrom Turkom, to »financiranje neznanja« nemudoma odpravil. Ali še drugače: ne drži, da denarja za visoko šolstvo in znanost preprosto ni (več), povsem načrtno so jima ga vzeli, »da ne bi ohranjali neznanja«.
Absolutno ključna za razumevanje aktualnega dogajanja, ne le minornega združevanja javnih zavodov s področja šolstva, temveč tudi kadrovskih posegov v Telekom, nadzorni svet RTVS, Nakvis, oblikovanje Slovenskega holdinga in tako imenovane slabe banke, sta Rončevićeva četrti in peti korak.
V četrtem koraku, pravi, bo »potrebno skrbeti za konstantno krepitev vrednot druge republike. In sistematično odstraniti vse, kar nasprotuje spremembi Slovenije v družbo znanja in odprtosti. Retrogradne prakse bo potrebno izkoreniniti.« In peti korak? »Obstoj in moč druge republike bo odvisen predvsem od ljudi. Od ljudi, ki bodo na položajih. Potrebno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje je potrebno dovoliti izključno tistim posameznikom in predstavnikom skupin, ki so pripravljeni udejanjati te ideje. Ideje družbe znanja, svobode, kreativnosti.«
Po tem »glajhšaltung« manifestu se lahko vprašamo: le kaj, hudiča, so neznani vlomilci tistega torka ponoči iskali v prenosniku sekretarke PI in fasciklu z dokumenti MIZKŠ? Morda prav odgovor na vprašanje, ali pri tovrstnem »glajhšaltanju« lahko sploh še kaj ostane od znanja, svobode in kreativnosti, ki Turkovim janičarjem tako »sproščeno« kapljajo z jezika.
***
Dr. Igor Ž. Žagar je predsednik znanstvenega sveta Pedagoškega inštituta.
