Palestinsko-sirski pesnik Gajat Almadhun: Nič drugega nismo kot spomini

Na terasi ptujskega hotela Mitra je bilo kakih 42 stopinj v senci, ko sva se s palestinsko-sirskim poetom usedla na kavo in začela pogovor. Lahko si mislite, da me vročina ne moti, se je posmehnil. To je bil eden redkih nasmeškov med intervjujem.

Gajat Almadhun, eden od gostov 16. festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, pogovor za medije jemlje izjemno resno in odgovorno, vidi ga kot možnost, da izpove svojo resnico o dogajanju v Siriji in o domovini njegovih staršev, Palestini. Rodil se je v palestinskem begunskem taborišču v Siriji leta 1979, se preživljal kot novinar, napisal je dve knjigi poezije v arabščini, za prvenec je leta 2005 dobil ugledno nagrado mazra, dokler ni leta 2008 zaprosil za azil na Švedskem in tam ostal. Še vedno čaka na švedski potni list, pravi, da bi lahko nekoč obiskal svojo domovino Palestino.

Visok, z gostimi kodrastimi lasmi in predirljivo svetlimi očmi, je videti kot novi mesija, prerok, tak je tudi njegov način govora. Govori strastno, celo zadihano, preskakuje moja vprašanja in dialog, še preden se zaveš, postaja monolog. Na nekaj dodatnih vprašanj je odgovoril kasneje, po nastopu na gala večeru poezije na Vrazovem trgu. Branje njegove pesnitve Prestolnica v arabščini je bilo gotovo izjemno doživetje za vsakega ljubitelja poezije, ki je tisti večer sedel na trgu. Pesem o Damasku je iz njegovih ust zvenela kot neznana melodija, zaklinjanje, ritual, molitev.

'Če je pot do Itake lepša od Itake, pot do Damaska ni lepša od Damaska.' Tako se začne vaša pesnitev Prestolnica, ki jo boste brali na festivalu. Kdaj je nastala in ali ste takrat že slutili, v kaj se bo spremenilo spremenilo vaše mesto?

V hipu, ko se je v Dari začela revolucija, sem slutil, kako se bo končalo, ker sem poznal fašistični režim, ki smo ga imeli, in ta pozna samo en jezik, jezik uničenja.

Moj najzgodnejši spomin je spomin na Damask, da. To je mesto, v katerem sem odrasel.

'Je nepravičnost, ki je nesramno pravično porazdeljena; je ženski sen o odcepitvi, je božji vzdih in glava Janeza Krstnika, ki jokaje teče po naših nočeh, je zavezništvo med pesmijo in rabljem ...' Vaša pesnitev zveni kot visoka pesem Damasku.

V nekaterih delih pesmi je morda res nekaj podobnosti, ker opisujem del življenja v starem delu Damaska. Če pomislim na Omajadovo mošejo, ki stoji v centru starega mesta ... Najprej je bilo to mesto, v katerem so morda pred sedem tisoč leti Aramejci molili k starim bogovom, potem so prišli Rimljani in tempelj posvetili Jupitru, potem je to Jupitrovo svetišče v 4. stoletju postalo krščanska cerkev. In potem je prišel islam in cerkev spremenil v mošejo. Mošeja je nekaj posebnega, ker je v njej še vedno glava Janeza Krstnika (pomolči). Morala je tudi v mojo pesem. Vidite, zato je Damask še vedno zame visoka pesem. Eno najstarejših mest na svetu.

Obstaja mesto, ki je starejše od Damaska, to je Jeriho. Toda tam se je življenje v določenih obdobjih ustavilo. In se spet vrnilo. Damask je najstarejše mesto, saj se v njem življenje ni nikoli ustavilo.

Rojeni ste v palestinskem begunskem taborišču Al Jarmuk. Pred tremi leti ste dobili azil na Švedskem, svoje dežele Palestine še niste obiskali. Koliko izkoreninjenost določa vašo poezijo?

Ne znam si več predstavljati življenja brez potovanj. Preden sem dobil potni list in začel potovati, se mi zdi, da nisem živel. Ne razumem idej meja, biti v izgnanstvu zame pomeni vedno znova prevajati moje mesto v spomin. Brez teh izkušenj, brez novih srečanj in prijateljev, ne bi bil ista oseba.

Prva stvar, ki ste jo naredili, ko ste leta 2008 prišli na Švedsko, je, da ste kupili dva mobilna telefona, ste povedali v intervjuju za Newzglobe.

Najbrž veste, da med Izraelom in Sirijo ni telefonskih povezav. Zato niso mogoče niti telefonske povezave z Gazo, kjer živi moja babica. Ko so leta 1967 izgnali mojega očeta, je šel v Egipt, nato v Jordanijo, po septembrskem masakru je pristal v begunskem kampu v Siriji. Svoje mame ni videl ne slišal več kot 43 let. Ko sem iz Sirije prišel na Švedsko in dobil azil, sem razmišljal samo o tem, kako bi poklical očeta in babico, da bi si prek mene povedala, kar si nista mogla toliko desetletij. Potem sem pomislil, da lahko kupim dva telefona, z enim pokličem babico, z drugim očeta, in en telefon položim na drugega. Tako sta prvič po 43 letih govorila drug z drugim. Toda babica je umrla pred štirimi meseci. Bil sem bolj jezen kot žalosten. Umrla je, preden sem dobil švedski potni list, da bi lahko šel v Palestino in jo spoznal.

In vaša mama?

Moja mama je Sirka iz mesta Dara. Ponosen sem, da je iz mesta, kjer se je začela revolucija proti režimu Bašarja Al Asada.

Vas ni strah za domače?

Ko se je začelo vse to nasilje in ubijanje, od strahu nisem mogel spati. Nenehno sem spremljal novice, bil v stiku z njimi. Zdaj ta norost traja leto in pol, moral sem se nekako sprijazniti s tem, da je to cena, ki jo moramo plačati za svobodo. Zdaj je država uničena. Asad bombardira celo državo. Mislim, da je svoboda pomembnejša. Vse, kar je uničeno, lahko nekoč zgradimo ponovno, toda brez svobode ni mogoče živeti.

Je to še boj za svobodo ali prava državljanska vojna? Ste v tako imenovanih 'vojnih letih'. Bi, če bi ostali tam, prijeli za orožje?

Poglejte. Ljudje so poskušali z mirnimi protesti. Osem mesecev so se vsak dan zbirali na mirnih protestih in umirali samo zato, ker so šli na ulice s transparenti. Če je vojak sirske vojske zavrnil pobijanje protestnikov, so ga na mestu ubili. Edini način preživetja, če ne želiš ubijati svojih ljudi, je, da dezertiraš iz vojske in se obsodiš na smrt. Eden od teh vojakov se je odločil, da ne more streljati na svoje ljudi in da si hkrati ne želi umreti, zgrabil je za orožje. Sledili so mu še drugi. Po osmih mesecih.

Čeprav naj bi zares počilo že po treh mesecih?

V zgodovini boste težko našli miroljubno gibanje, ki bi trajalo osem mesecev, vmes pa bi nenehno ubijali protestnike. Samo zato, ker se ne strinjajo z režimom. Sirsko ljudstvo, verjemite mi, je najbolj miroljubno na svetu. Bašar Al Asad ne samo da jih že leto in pol pobija med miroljubnimi protesti, bombardira jih, bombardira njihova mesta, vasi. To je najbolj ponosna revolucija v zgodovini.

Kaj vam pomeni arabska pomlad? Se strinjate z besedami našega vojnega poročevalca, da so generacije starcev legitimnost revolucije ugrabile s tem, da so spodbudile hiter vzpon skrajnih islamističnih gibanj?

Ne verjamem v besedno zvezo 'arabska pomlad'. To si je izmislila evropska miselnost. Ne gre za pomlad. Gre za revolucijo proti diktaturam. Kaj drugega se je zgodilo v Siriji, Libanonu, Egiptu, Libiji in Jemnu? To je revolucija.

Številni arabski intelektualci dvomijo, da je to bila facebook revolucija, ker je večina Arabcev prerevnih, da bi si lahko privoščili računalnik. Kaj mislite vi kot predstavnik te generacije? Je to res revolucija 'digitalne generacije, ki je šla na analogne ulice'?

Facebook je gotovo odigral pomembno vlogo, ker varnostne službe niso mogle nadzorovati spleta. To je bil način povezovanja med ljudmi. Pojdimo na ta trg, ne pojdimo tja, ne naredimo tega, pazite, zdaj prihajajo proti naši vasi, na tistem območju je bomba – vse to po twitterju in facebooku. Če se zgodi nekaj strašnega, bombardiranje, je novica hitrejša od Al Džazire in Reutersa. Ne vem, kako youtube sploh še deluje, ker iz Sirije vsak dan prihaja toliko posnetkov.

Na Švedsko ste prišli že leta 2008. Zakaj?

Leta 2009 sem prišel na povabilo Bagdad Cafe festivala in nato iskal azil.

Zakaj?

(pomolči) Veliko razlogov je. Lahko si mislite, zakaj, če toliko let živite pod diktatorskim režimom. In, poudarjam, to ni klasična diktatura. Ob besedi diktatura pomisliš na Sadama Huseina, Pinocheta in Franca. Sirijska diktatura je edini režim, v katerem vodja države uničuje lastna mesta.

Že oče Bašarja Al Asada je med prvo revolucijo v arabskih deželah leta 1979 zavzel in popolnoma uničil Hamo. Zgodovina pozna samo Nerona, ki je dal požgati svoje mesto, toda bil je pijan in nor. In nacisti so seveda bombardirali evropska mesta, toda Evropo so videli kot sovražnika, Ariel Šaron je uničil Bejrut, ki je bil sicer libanonski ... Toda težko v zgodovini najdeš človeka, ki bi uničil lastno mesto, to je en sam človek, oče Bašarja Al Asada. In njegov sin te stvari ponavlja na dvestotih krajih po državi. Zdaj govorimo o režimu, ki že 40 let uničuje lastne ljudi in mesta, ki so jih postavili.

Temu ne moremo reči fašizem, to potrebuje novo ime. Govorimo lahko samo o režimu, ki uničuje državo in za to dobiva podporo Južne Afrike, Brazilije, Indije, vojakov Hezbolaha, Irana, Rusije in Kitajske. Celo Izrael, ki bi moral biti sovražnik Sirije, jih neuradno brani pod mizo. Zakaj? Najbolj strašno je, ko se zaveš, da leta 2012 nihče ne more ustaviti tega besnega psa, ki že leto in pol požira svoje ljudstvo.

Nihče ne more storiti nič. In to je sramota.

Kako si to razlagate?

Ko se je to dogajalo v Libiji, se je v samo nekaj dneh svet odločil, da bo posredoval in ustavil vojno. Zakaj? Ker imajo nafto. Sirija nima nafte. Tega ne boste slišali na CNN, lahko pa slišite na Al Džaziri. Mi nimamo nafte, to je edini razlog, da bo mednarodna skupnost dovolila, da nas pobije.

Režim zahteva, naj ljudje zgrabijo orožje in se borijo proti njemu, ker je to edini jezik, ki ga ta režim razume. Nasilje. Ko so ljudje začeli miroljubno protestirati, ni vedel, kako naj se tega loti. Najprej je ljudi ubijal z ostrostrelci. Ne vem, kdo so ti ostrostrelci, kakšna je njihova morala. Na kaj pomislijo, ko ustrelijo. Vidijo samo živo tarčo, nekaj, kar se giblje, streljajo na mačko, psa, otroka, žensko. Na kogarkoli.

Koliko žrtev je do zdaj zahtevala revolucija?

Obstajajo različne zelo visoke številke, o tem ne bova razpravljala. Lahko govoriva o ljudeh, katerih trupla obstajajo. Teh je 21.500. Te ljudi smo pokopali. Število ubitih ljudi pred očmi očividcev, njihovih prijateljev, svojcev, ki jih je policija pospravila neznano kam, je veliko višje. Čeprav smo videli, kako so umrli, čeprav smo njihovo umiranje posneli s kamerami, teh številk ne moremo dati v poročila za Amnesty International. Med revolucijo je po podatkih aktivistov, svojcev in prijateljev izginilo 70.000 ljudi. Morda so v zaporu, morda so mrtvi, tega ne vemo. Zahod je preveč sram, da bi razpravljal o tem. Satelit pa snema.

Koliko vaših bližnjih je med njimi?

Veliko. Vsak ostrostrelec mora ubiti določeno število ljudi. Enega od desetih ubijejo na zelo krut način – njegovo razrezano truplo pošljejo k svojcem kot opozorilo. Da jim vlijejo strah v kosti. In zakaj mislite, da množično posiljujejo ženske in jih pustijo žive? Ker naša kultura veliko govori o ponosu. Te ženske pridejo do drugih vasi in pričajo o grozotah. Prosim, ne protestirajte več, poglejte, kaj se je zgodilo. Tako to gre.

Govorimo o fašističnem režimu, a mislim, da Bašar Al Asad ne bo naredil iste napake, kot so jo drugi diktatorji. Nikoli. Preveč je inteligenten, da bi si dovolil napake. Točno ve, kaj počne. Ves čas trdi, da za to ni odgovoren on.

Mednarodni opazovalci so se pred dvema tednoma vrnili, vojna se nadaljuje. Vidite rešitev?

(umolkne, zmaje z glavo) Ne vem. Zdaj je prepozno. Za vse je prepozno. To bi se lahko ustavilo na začetku. Zdaj je uničil državo in odprl meje za teroriste, da lahko zahodnemu svetu reče, jaz se borim proti teroristom. Zadnjič sem bral o moškem, ki je bil obtožen za londonski bombni napad, aretirali so ga v Siriji. Na začetku revolucije ga je Bašar Al Asad izpustil iz zapora, skupaj s teroristi, ki so zdaj na svobodi. Zakaj? Ker hoče, da na ulici med protestniki napadajo teroristi. Zato lahko reče Zahodu: ne borim se proti revoluciji, borim se proti teroristom, proti islamskim skrajnežem.

Tudi Adonis, eden največjih sirskih pesnikov in intelektualcev, ki živi v Parizu, je opozoril, da ne podpira sirijske opozicije, ker so v njej nekateri najbolj skrajni islamski fundamentalisti.

Ah, Adonis podpira Bašarja Al Asada. Že od začetka.

Ni to preveč skrajna trditev? Adonis je v intervjujih večkrat izjavil, da 'nasprotuje Asadovemu režimu, vendar ne bo stopil na stran islamistov, ki so zmagali v Egiptu'.

Adonis je že od začetka proti revoluciji. Natančno vem, kaj je rekel: Nisem proti revoluciji, po duši sem revolucionar, ampak sem proti temu, da se ljudje zbirajo pred mošejo. Pozabil pa je, da je mošeja v Siriji zdaj edino mesto, kjer se lahko zberejo več kot tri osebe, na ulici je to prepovedano. In pozabil je, da je podpiral revolucijo v Iranu in napisal pesem Homeiniju. Lahko preverite na spletu. Ker je Adonis šiit in alavit, ni do danes ničesar napisal proti fatvi nad Salmanom Rushdiejem, na primer. In nič ni napisal o revoluciji v Iranu.

Vi ste sunit?

Palestinski sunit, ja. Gotovo je Adonis eden največjih arabskih poetov, nedvomno. A že na začetku se je odločil, da bo podprl ta režim, bil je svoboden, lahko bi odšel iz države, kakor bi se mu zazdelo. Jaz te izbire nisem imel.

Leta 2005 ste za pesniški prvenec dobili pomembno pesniško nagrado mazra. Kakšno je bilo takrat življenje v Damasku?

Čudovito. Če odmisliš politična vprašanja, je bilo zame, mladega poeta, čudovito. Odkar sem prišel na Švedsko, sem veliko prepotoval, videl sem veliko mest, in moram reči, da nisem nikjer videl kaj tako čudovitega, kot je Damask.

Kaj pomeni roditi se v palestinskem taborišču danes in kaj je to pomenilo za vaše starše?

Danes je to taborišče le običajen predel Damaska, da. Prvi begunci iz Palestine leta 1948 pa so res živeli v šotorih, mi je povedal oče.

O prestolnici vaše dežele, Palestine, še niste napisali pesmi?

Poglejte. Palestina so moje sanje in moja pravica. Nikoli je še nisem videl. Nisem izkusil življenja v Palestini. Vem samo, da je moja država zasedena in da sem odrasel v Siriji, zato, ker je nekdo vrgel mojo družino iz lastne dežele, leta 1948 v Gazo in leta 1967 v Egipt. To je vse, kar vem. Želim si, da bi imel izbiro, tako kot vsi normalni ljudje. Želim si, da bi se lahko odločil, ali bom živel v Palestini ali v Franciji. Me razumete?

Petsto let preganjanja Judov in antisemitizma se je končalo z rešitvijo, da bi ti ljudje morali imeti svoje mesto, ozemlje, svojo državo. In prišli so v mojo deželo. S tem je vse v redu. Problem je v tem, da niso želeli živeti skupaj z mano. Hoteli so nas vreči ven.

To je bila zahodna rešitev judovskega vprašanja. In mi, ljudje brez domovine, plačujemo za to rešitev.

Reciva, da je bil vaš stari oče esesovec in pomagal pri uničevanju Judov, jaz pa moram plačati za to, kar se je zgodilo. Me razumete? Jaz sem njegova žrtev. Trpljenje Judov zdaj plačujemo Palestinci s svojim trpljenjem. Palestinci so izgubili državo zato, ker so nacisti pobili šest milijonov Judov. Ker se je cel svet počutil krivega in osramočenega, so jim dali novo državo. In prišli so v našo. Zdaj je Palestina okupirana že 64 let. Mi smo žrtve žrtev.

In v tem času, se zdi, je postal kult žrtve glavna identiteta palestinskega ljudstva?

Saj si tega nismo izbrali sami. Palestincev je enajst milijonov in pol, od tega je osem milijonov beguncev v taboriščih in od teh so trije milijoni v Gazi in Zahodnem bregu, mnogi med njimi so tam zato, ker so jih Izraelci vrgli iz njihovih domov. Zdaj govorimo o velikem številu beguncev, največjem na svetu, o enajstih milijonih beguncev. In rešitve ni. Izraelska močna kolonialistična okupacijska politika nam ne daje možnosti za življenje.

Toda nisem se sam odločil, da bom Palestinec. Rad bi bil Palestinec, tudi če ne bi bil. Toda rodil sem se v Siriji. In ko si star pet, šest let, se začnejo prva vprašanja. Zakaj si Palestinec, če so ostali sošolci Sirci. Kaj to pomeni? – To pomeni, da smo iz Palestine, da imamo drugačno zastavo. – Toda zakaj ne moreš v svojo deželo? Zato, ker je Palestina pod izraelsko okupacijo. Kaj je Izrael? – Judje, ki so prišli iz Evrope. Zakaj so prišli iz Evrope?

To so vprašanja, na katera mi je bilo kot otroku zelo težko odgovoriti. A sem se moral naučiti.

Kaj mislite? Mislite, da bi morali odnehati?

Nimam pravice, da bi vam karkoli rekla.

Tudi če bi rekli odnehajte, ne bomo. Ne bomo odnehali. To je naša dežela. In če pogledate zgodovino. Koliko časa so bili Arabci v Španiji? Osemsto let. In potem smo odšli, ker Španija ni pripadala nam. Ker smo jo okupirali. Kako dolgo lahko Izrael ostane v Palestini? Za vedno? Nič ni večnega. Dlje, kot smo Arabci ostali v Španiji? Prav. Bomo počakali.

Kadar srečam Izraelce, mi pravijo, ah, Gajat, že zdavnaj bi morali pozabiti na svojo državo. 63 let, to je predolgo. Potem jih vprašam: zakaj vi dva tisoč let niste pozabili na svojo deželo? Zakaj bi potem jaz pozabil na svojo? Ne bom.

Ste brali izraelskega zgodovinarja Šloma Zanda, ki trdi, da obstaja zgodovina židovskih verskih skupnosti, a da je židovska nacionalna zgodovina mit? Imate prijatelje med Izraelci?

Večina jih je levičarjev, ki podpirajo Palestino. Ne gre za to, da ne morem prijateljevati z Izraelci. Ne gre za to. Moj prijatelj je tisti, ki razume naš položaj. Ne bom imel izraelskega, ali slovenskega, ali ameriškega prijatelja, če okupacijo Palestine sprejema kot nekaj samoumevnega.

Imate odgovor tudi na to vprašanje, s katerim se svet ukvarja že več kot šestdeset let?

Povedal vam bom, kako. Najprej, če Izrael napade Gazo, bi lahko Evropa in Zahod izrazila neodobravanje in stopila v akcijo. Mislim, da Evropa do tega trenutka še ni zares pomislila na to, da bi Palestinci morali imeti normalne človekove pravice. Ker se Evropa in Zahod še vedno počutita osramočena in kriva zaradi holokavsta.

Mislite, da je res samo to?

Seveda so stvari veliko bolj kompleksne. Zahod misli, da bodo Palestinci v trenutku, ko jim bodo omogočene osnovne človekove pravice, z orožjem vstali proti Izraelu. In to je narobe. Prepričan sem, da če Palestincem vrneš osnovne pravice, se večina med njimi ne bo več ukvarjala in bojevala z Izraelom.

Kako lahko to trdite s tako gotovostjo, če ne živite tam?

Čakajte, da povem. Če človeku odvzameš vse pravice: ni ti dovoljeno delati, ni ti dovoljeno živeti v svojem mestu, ni ti dovoljeno živeti v svoji deželi – in potem rečeš še – ni ti dovoljeno boriti se. Kdo se ne bi boril?

Dati Palestincu pravice, bi bila rešitev za palestinsko-židovsko vprašanje. V Gazi je apartheid, blokada, nikomur ni dovoljeno potovati, delati, to je zdaj geto. Tega nisem rekel jaz, številni izraelski aktivisti so uporabili prav te besede. Kar se dogaja v Gazi, je geto. Gaza je pekel na Zemlji.

Po vsem tem jih spet bombardiraš 22 dni in uničiš 25.000 hiš. Evropa in Američani pa molčijo. Biti tiho pomeni dati zeleno luč za nadaljevanje.

(Prvi predah po 40 minutah. – Ko dajem intervjuje, vse politične stvari izrežejo, pravi in spije požirek vode. Obljubite, da vi ne boste. Ne vsega.)

Ne mislim, da je vse, kar je povezano z izraelsko okupacijo Palestine, samo negativno. Če ne bi bil moj oče izgnan iz dežele, ne bi srečal matere in mene ne bi bilo tukaj.

Zakaj, mislite, da tako čakam na švedski potni list? Da bi kot Šved lahko obiskal svojo deželo, ki je nisem nikoli videl. Kot švedski turist.

Na youtubu sem videla nekaj vaših nastopov v živo ... Branje vaše poezije zveni kot zaklinjanje, kot molitev. Poezija v arabskem svetu od nekdaj igra zelo močno vlogo?

Ja, poezija je bila od nekdaj pomembna za nas, ne pravijo nam kar tako narod poetov. Toda položaj poezije se po svetu spreminja, mislim, da zdaj v nobeni deželi poezija ne doživlja razcveta. Toda če primerjam državo, v kateri živim zdaj, Švedsko, in odnos njenih ljudi do poezije z odnosom arabskega ljudstva do poezije, je to nekaj povsem drugega.

V kakšnem smislu?

Ljudje na Švedskem, ki jih zanima poezija, so večinoma intelektualci, delajo v kulturni sferi ali so pesniki. V arabskih državah gre poezija med ljudi, do delavca, taksista, do kmeta, do otroka, poezijo najdeš kjerkoli ... Ljudje znajo verze določenega poeta na pamet ...

Poznate Mahmuda Darviša? Edinega palestinskega poeta, ki je svojo poezijo recitiral na nogometnem stadionu? Na njegova branja so ljudje dobesedno drli, prihajali so po pet, šest ur prej, da so si zagotovili sedeže, prostor. To mi je všeč. Da je poezija še vedno živa.

Prav Mahmud Darviš je nekje rekel, da je dolgo verjel, da lahko poezija spremeni vse, da lahko spremeni zgodovino in humanizira človeka, toda zdaj verjame, da poezija lahko spremeni samo poeta.

Ne mislim, da je cilj poezije spremeniti svet. Verjamem pa, da nas lahko spodbudi, da začnemo sprejemati človeka v sebi. Da sprejmemo idejo življenja, ne ideje uničenja. Včasih lahko poeti sanjamo o pravičnosti, pišemo iz potrebe, da bi bili bolj človeški.

Če velja, da sta za arabsko kulturo ključni dve stvari, ki sta na neki način v konfliktu: religija in poezija. Je zdaj čas, ko religija prevladuje nad poezijo?

Zdaj vam bom nekaj rekel. Eden najlepših arabskih tekstov, ki sem jih kdaj prebral, je Koran. Veliko berem arabsko klasiko, toda literarna vrednost Korana je zelo visoka.

Ste bili vzgojeni religiozno?

Ne. Sploh ne. Ko berem Koran, res uživam v njem, ker ima zelo kompleksne metafore, zelo čist jezik.

Tudi Hafis, slavni perzijski pesnik, je znal Koran na pamet. Mislite, da je prav Koran nekakšna 'podlaga' za to, da so ljudje na Bližnjem vzhodu bolj odprti za literaturo in poezijo?

Da. Če sva iskrena, večina ljudi bere Koran strogo religiozno. To je drugače od tega, kar hočem povedati. Predstavljajte si starca, ki s palico hodi po cesti, vsake toliko mu spodrsne in s palico se ujame, tik preden pade. Mislim, da je Koran palica za arabski jezik. Vsakič ko bo temu jeziku grozilo, da pade na tla, ga bo Koran ustavil. Je edini izviren tekst, h kateremu se vedno znova vrača ves arabski svet. Če greš v Alžirijo, imajo drugačen način govora kot mi v Damasku ali v Egiptu, toda vsi se razumemo. Vse šole, vsi časopisi, televizije, en jezik. Zakaj? Zaradi Korana.

Octavio Paz je rekel, da se pesem hrani z jezikom ljudstva, iz njegovih mitov, sanj, strasti iz najbolj mogočnih stremljenj. Kaj vam torej kot poetu pomenijo besede, kako prihajajo do vas?

Temu, kar ste zdaj omenili, pravimo osebni besednjak, slovar. Besede, ki so v meni, ki prihajajo iz mene. V arabščini je to malo bolj kompleksno, ker imamo izjemno veliko besed za isto stvar. Danes sem v pesem hotel dati besedo skodelica (se dotakne skodelice kave na mizi).

Ste danes na Ptuju pisali pesem?

Reciva, da sem jo. (nasmešek) No, in samo za to besedo skodelica imamo vsaj deset drugih izrazov. Ko iščeš eno od besed, vzameš tisto, ki ustvari melodijo verza. Arabski jezik ti omogoča ustvarjati nove pomene, nove besede.

Arabski besednjak je neverjeten, daje ti neverjetne jezikovne možnosti. Čeprav veliko teh besed ne uporabljamo v pogovornem jeziku, so še vedno tam in čakajo, da jih povabiš v verz.

Spomini na otroštvo so zaklad za vsakega pesnika. Ko zmanjka idej, jih tam lahko vedno najdeš, je rekel veliki arabski pesnik Sadi Jusef. Kako pomembni za vašo poezijo so spomini?

Ne bi rekel, da so spomini pomembni za pesnika. Mi smo spomini. Nič drugega nismo kot spomini. Pesniki poezijo gradimo iz spominov. Naše izkušnje so naša tovarna, iz katere bomo morda po dvajsetih letih ustvarili pesem.

Kdaj se je v vas zgodila pesem, kdaj ste začutil, da morate pisati?

Ne vem. Kar začel sem. Morda sem imel štirinajst, petnajst let. Zaprl sem vrata svoje sobe, se usedel, vzel papir in svinčnik, takrat ni bilo računalnikov. (nasmešek) Najprej sem pisal na skrivaj, potem sem komu že prebral kakšen verz. Ne vem točno, kdaj je to postalo resno. Ko je postalo resno, je nastopil problem. Pisanje ni bilo več užitek. Bila je odgovornost.

Najprej ste bili poet, šele potem novinar kot vaš oče?

Novinar sem bil zaradi ekonomskih razlogov. Nisem bil rad novinar.

Zakaj ne?

Seveda občudujem novinarje, ki opravljajo svoje delo s strastjo in težijo k resnici, poskušajo doumeti obe strani. A nekako ... Novinarstvo ni zame.

Kaj torej počnete za preživetje?

Pesnik sem.

Lahko na Švedskem preživite kot pesnik?

Dobil sem nekaj nagrad, imam branja, objavljene pesmi, štipendije.

Težko, a za zdaj nekako gre. V arabščini imam dve zbirki pesmi – in eno v švedščini.

Kaj vam je tako všeč na Švedskem?

Všeč mi je dežela. Edino ta tema ... Mraz je okej. Tema pa je problem. Dolgo traja. Všeč so mi ljudje. So mirni, tihi, z njimi lahko počasi zgradiš zelo globok odnos. Ni tako kot recimo v Španiji, kjer v eni noči dobiš najboljše prijatelje, naslednjo noč pa jih ni nikjer več.

Na Švedskem ste napisali pesem Mi, v kateri se otroci iz Gaze opravičujejo 'izraelskim vojakom za to, da so morali pritiskati na gumbe svojih letal in tankov, s katerimi so jih razstrelili na koščke / žal jim je za ure, ki jih bodo preživeli na psihiatričnih klinikah in se trudili, da bi spet postali ljudje' ...

To pesem sem napisal za švedski film o poeziji, omnibus štirih filmov, ki so ga prikazali v Berlinu. Hkrati je izšla knjiga z 18 pesnitvami pesnikov iz vsega sveta, ki govorijo o uničenju na področjih, kot so Hirošima, Auschwitz, Gaza ... Knjiga uničenja. Vidite, to je projekt, ki pooseblja, kar sva govorila: Poezija nam pomaga sprejeti našo človeškost ...