Patria: Ponavljanje napačnih trditev ne pomeni, da so resnične!

Kaj daje Klemnu Jakliču legitimno pravico, da se prikazuje kot zastavonoša pravičnosti in strokovnosti?

Objavljeno
19. julij 2013 13.59
Sojenje, Patria Janša janez,Ljubljana Slovenija 03.06.2013
Prof. dr. Katja Šugman Stubbs, doc. dr. Primož Gorkič
Prof. dr. Katja Šugman Stubbs, doc. dr. Primož Gorkič

Na odmev ddr. Klemna Jakliča je težko ustrezno odgovoriti tako, kot sva v strokovni diskusiji vajena: kolega Jaklič namreč ni pripravljen vstopiti v korekten strokovni dialog. Njegovi odgovori, tako mag. Krivicu kot nama, kažejo na to, da na protiargumente le redko odgovarja. Praviloma meče pesek v oči: v svojih replikah namenoma zavaja, ko odgovoriva na neki njegov argument, se izmakne in trdi nekaj drugega ali nama pripisuje namerno nekorektno branje njegovega besedila, hkrati pa nama pripisuje stvari, ki jih nikoli nisva zapisala. Pri vsem tem pa pogosto ignorira bistvene poante najinega razpravljanja.

Sama sva se v najinem odzivu na njegov prispevek Primer Patria: resnica in pravica želela soočiti s stališči, ki jih je zavzel v prispevku, ne pa z njim osebno, nepreverjenimi zgodbami, ki krožijo o njem, niti ne s pravno kulturo, v kateri se je šolal. Sam ubira drugačen ton: njegovo glavno orožje so prezir, žalitve in obkladanje s povsem nepreverjenimi trditvami. Ko argumentov zmanjka in ko imajo razpravljavci poleg resne strokovne diskusije še druge motive, pogosto posežejo po takšnih sredstvih: priročna je diskvalifikacija sogovornika; ta je lahko osebna, da pa bo bolj zaleglo, je najbolje, da se nanaša kar na celo institucijo – ali še več, na celotno slovensko pravno stroko.

Edini namen njegovega prispevka je tako prozoren: Jaklič v resnici noče razpravljati. Prispevek je zgolj izgovor za poniževanje sogovornika in razstavo njegove (navidezne) superiornosti; te je pač deležen vsakdo, ki se z njim ne strinja. Lahko bi bila napisala skoraj karkoli, pa bi se Jaklič odzval enako: v tem je predvidljiv. Njegov odgovor je namreč podprt predvsem z arogantnostjo, ki naj bi jo opravičevala edina aduta, ki ju ima – dva doktorata elitnih univerz. Ta sta seveda hvalevredna, vendar pa se lahko vprašamo, kaj za to razpravo relevantnega nam lahko Jaklič pri 37 letih starosti sploh ponudi. Niti dva doktorata namreč ne moreta prikriti dejstva, da Jaklič (celo če bo res objavil svoj doktorat pri Oxford University Press) doslej ni objavil niti ene resne znanstvene publikacije, seveda tudi ne publikacije, ki bi se nanašala na polje njegovega sedanjega razpravljanja.

To pomeni, da nobena od njegovih trditev v zvezi z obravnavanimi temami ni bila preverjena na znanstven način (peer-review). Iz njegovega tona pa se zdi, kot da mu že sam pravkar zaključen študij in splošno ukvarjanje z ustavnopravnimi vprašanji dajeta legitimno pravico, da daje v nič vse vsebinske argumente. To, s čimer se Jaklič res lahko ponaša, pa je nekaj drugega: številna medijska izpostavljanja, ki so praviloma vezana na določeno politično opcijo. Presneto predrzen mora biti nekdo, ki v predvolilni brošuri izrazi svojo podporo stranki, katere predsednik je nato glavni protagonist v sodnem postopku, ki ga kasneje komentira, pri čemer soavtorici tega besedila očita pristranskost zaradi izmišljenih govoric, ki krožijo po nekaterih medijih. Ali mu vse to res daje legitimno pravico, da se prikazuje kot zastavonošo pravičnosti in strokovnosti na področju, na katero se spušča? Pa poglejmo!

Začnimo najprej s splošnim podtikanji, ki si jih je privoščil. Očita nama, da braniva izrečeno obsodilno sodbo. Ne samo, da v prispevku izrecno poveva, da se do vsebine sodbe ne opredeljujeva - tega se v prispevku tudi dosledno drživa. To ni bilo težko, saj sva v tem iskrena: ne poznava dokazov in ne moreva se opredeliti do tega, kakšna bo bodoča sodba. Tako kolega Jaklič ugovore svojim argumentom nalašč prekvasi v očitek branjenja sodbe: ni vsako ugovarjanje njegovim tezam tudi branjenje vsebine sodbe.

O nedoločnosti

Prvič: Jaklič nama povsem neutemeljeno pripisuje, da nasprotujeva ustavnim pravnikom, ki so opozorili na obstoječo judikaturo v zvezi z (ne)določenostjo opisa kaznivega dejanja. Sama ne nasprotujeva ničemur, o čemer so pisali kolegi v zvezi s tem. Kot je opazil tudi mag. Krivic, sva opozorila samo na to, kar piše tudi sam Jaklič: da namreč za določenost opisa niso potrebni vsi elementi določnosti na najvišjem nivoju. Nič več in nič manj – vse ostalo, kar nama pripiše, je njegova diskusija s samim sabo, ki z najinim prispevkom nima zveze. Jaklič ustvarja konflikt tam, kjer ga ni.

Drugič: sporočilo najine diskusije o nedoločnosti je bilo predvsem v tem, da je Jakličevo citiranje določenega dela sodbe nekorektno, če ne predstavi tudi ključnega dejanskega stanja, na katero se ta del sodbe nanaša. Na to, najino glavno kritiko, Jaklič ne odgovori! Pač pa nadaljuje z neverjetnim očitkom, da ne poznava meja ustavne pravice do obrambe (sic!) in da te pravice v tej diskusiji ne omenjava. Zakaj bi vendar širila polje diskusije, če sva se odzivala na njegovo pisanje, v katerem se do tega vprašanja niti sam ne opredeljuje? Tako Jaklič najprej namenoma napačno razume, kaj trdiva, zatem navrže, da se ne opredeliva do nečesa, o čemer sam ni govoril, in nama za konec očita nepoznavanje temeljnih konceptov ustavnega kazenskoprocesnega prava?!?

Kazenski postopek v namišljeni koliziji z načelom enakosti volilne pravice

Jaklič trdi, da napačno razumeva njegov stavek: »V delu, v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez možnosti predhodne sodne preverbe (in ko bi bila ta sicer povsem mogoča prek obtožnice), je zakonska ureditev po veljavni doktrini po mojem trdnem prepričanju neustavna.« Celo Jaklič sam mora obrambo razumevanja lastnega stavka najti v izgovoru, da je ta trditev zaradi »nezmotljive retorike načela sorazmernosti«, ki naj bi jo (očitno nekje v tem tekstu) uporabil, jasna. Kolegu Jakliču morava povedati, da njegovih misli žal ne moremo brati: če je želel povedati nekaj povsem jasnega, potem naj to pove, ne pa pričakovati, da bodo bralci ugibali, kaj je želel povedati glede na »nezgrešljivo logiko«, ki je bila baje v njegovih neskrajšanih prispevkih bolj jasno opisana (kot sam kasneje prizna).

In drugič: vztrajava pri tem, da je celotna Jakličeva teza o povezavi načela sorazmernosti, enakosti volilne pravice in kazenskega postopka privlečena za lase – temelji namreč na mnogih spornih postavkah, ki tudi v kombinaciji, ki jo ponuja on, ne morejo biti prepričljive. Za začetek je njegova teza zgrajena na trditvi, da je prav enakost volilne pravice ena od »ustavno najstrožje varovanih vrednot« oz. celo »osrednja ustavna vrednota«. To misel Jaklič ponavlja kot mantro, saj se verjetno zaveda, da na njej njegova teza stoji ali pade. Res pa je sledeče: o hierarhiji ustavnih vrednot je bilo prelitega že veliko črnila in mnenja se tudi na tem področju delijo. Popolnega soglasja na tem področju torej ni – če Jaklič prikazuje drugače (namreč brezprizivno jasno, da gre za vrhovno, centralno ipd. pravico), preprosto zavaja.

Tako v tuji kot domači stroki je najbolj široko zastopano stališče (za slovensko področje tudi recimo v Komentarju Šturma k 16. členu ustave, FDUŠ 2010), da sodijo v sam vrh lestvice brezpogojno varovanih vrednosti pravice, ki so, na primer, naštete v 16. členu ustave (npr. nedotakljivost življenja, prepoved mučenja, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva in še druge), torej tiste pravice, ki so »poudarjeno povezane s človekom kot osebo, ki ima svojo lastno absolutno notranjo vrednost« (kot se je izrazilo ustavno sodišče v odločbi U-I-109/10); med njimi volilne pravice ni.

Še bolj pomen volilne pravice zbledi, če jo opazujemo v kontekstu kazenskega postopka, v katerem se lahko posega v dejansko najstrožje varovane ustavne vrednote, ki jih niti v vojnem stanju ni mogoče odpraviti: nedotakljivost človekovega življenja, prepoved mučenja, domnevo nedolžnosti, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter podobno.

Mnoge od teh (tokrat res ustavno najstrožje zavarovanih vrednot) so lahko ogrožene prav v kazenskem postopku, zato je prav, da posege v te pravice skrbno, v skladu z načelom sorazmernosti, ureja vsaka kazenskopravna zakonodaja, tudi naša. Še enkrat: volilna pravica ni ena od njih. Evropsko sodišče za človekove pravice sàmo pravi, da ne gre za neomejeno pravico, pri vsem tem pa pasivna volilna pravica (pravica biti izvoljen, o kateri razpravlja Jaklič) v sodni praksi tega sodišča uživa še manjšo mero zaščite kot aktivna volilna pravica (pravica voliti) (za bralce bo poučen kratek povzetek). To ni kakšen najin izmislek, ampak splošno sprejeto stališče ustavne kazenskopravne stroke in o kakšni resni razpravi v spodobnih tujih ali domačih akademskih publikacijah o potencialnih kršitvah volilne pravice v kazenskem postopku ni ne duha ne sluha.

Tako je Jakličevo razmišljanje o tem, da bi bilo treba zasnovati kazenski postopek s posebnim ozirom na to, da bi se načelo sorazmernosti nanašalo tudi na potencialno kršitev volilne pravice, torej korak (hudo) predaleč. Ob tem spregleda tudi to, da vodi njegovo razmišljanje v dvojno neenako obravnavanje. Prvič, ker trdi, da bi moral zakonodajalec pri ureditvi kazenskega postopka drugače obravnavati politične prvake. To pomeni, da naj bi zakonodajalec drugače – bolj naklonjeno! – obravnaval tiste obdolžence, ki se s politiko poklicno ukvarjajo (ali morda celo samo predsednike strank; njegov pojem političnega prvaka namreč sploh ni jasen). Samo pri njih naj bi po njegovem obstajala nevarnost izkrivljanja poštenih volitev in s tem volilne pravice. In drugič, Jaklič nevarnosti izkrivljanja poštenih volitev ne vidi v primeru drugih državljanov, ki želijo izvrševati pravico biti izvoljen. Zakaj je zanj tako samo pri političnih prvakih, če ga tako skrbi potencialni volilni izid, ve spet samo on sam. Razmišljanja Jakliča tako vodijo v nerazumno (dvojno) privilegiranje političnih prvakov, tako v razmerju do drugih, ki želijo nastopiti na volitvah, kot tudi v razmerju do drugih obdolžencev v kazenskem postopku. In kot vsi pravniki dobro vemo: načelo enakosti pred zakonom (kot Jaklič sicer pravilno navaja) zahteva, da so enaki dejanski stanovi obravnavani enako, različni pa različno. Vendar pa je vprašanje, kaj je tisto, kar je enako, in kaj različno in kaj ima prednost v koliziji pravic, vedno vprašanje interpretacije: in njegova, sploh na podlagi vsega povedanega, nikakor ni edina zveličavna, kot poskuša prikazati.

Glavni problem njegovega argumenta o tem, da naj bi kazenski postopek brez kontrole obtožnice povzročal posege v volilno pravico, pa je naslednji: Jaklič razume domet načela enakosti volilne pravice preširoko. S tem, ko trdi, da lahko zaradi neobstoja kontrole obtožnice obstaja »akutna nevarnost takojšnjega radikalnega izkrivljanja svobodnih in enakih volitev še pred pravnomočno obsodbo« (opazujte prenapetost izrazoslovja!), v bistvu pomen te pravice širi ne samo na aktivno in pasivno volilno pravico (kot je to navadno razumljeno v teoriji), temveč tudi na pričakovani rezultat volitev. Ker naj bi torej sojenje političnemu prvaku lahko spremenilo bodoči, tako ali tako negotov rezultat volitev, naj bi bila takšna ureditev v hudem nasprotju z ustavo. Pravna logika nam govori nekaj drugega: nihče ne more napovedati, kakšni bodo rezultati volitev, in nihče si ne more vnaprej lastiti verjetnosti določenih rezultatov. Tudi če se v kazenskem postopku znajde politični prvak, ga lahko ljudje še vedno volijo, še vedno ima torej pasivno volilno pravico (kot prepričljivo opozarja Krivic, se lahko zaradi kazenskega postopka njegov volilni rezultat celo izboljša). Tega, da bo izvoljen, pa mu (če je v kazenskem postopku ali ne) ne more zagotoviti nihče: na volilne rezultate vpliva namreč ogromno dejavnikov. Samo če bi volilna zakonodaja vsebovala določbe, ki bi osebi, zoper katero teče kazenski postopek, omejevale kandidiranje na volitvah, bi se bilo morda smiselno ukvarjati z Jakličevim argumentom. Vendar slovenska zakonodaja takšne določbe ne pozna!

In značilno: Jaklič se obesi samo na en argument najinega odgovora: ne sprejme pa z najine strani ključnega dejstva, da tudi v skrajšanem postopku kontrola obtožnega akta obstaja; resda v drugačni obliki kot v rednem postopku (v tem smislu zakonodajalec spoštuje prav načelo sorazmernosti, na katero se sklicuje Jaklič). V svojem odgovoru se tudi ne odzove na zelo jasno dejstvo, da je ta diskusija ex post facto tako ali tako nesmiselna. Obtožni predlog je prestal mnogo strožji test presoje s tem, ko je bila izrečena obsodilna sodba. Mogoče je, da bo ta sodba na višjih instancah spremenjena, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil obtožni akt spoznan za dovolj utemeljenega v očeh prvostopenjskega sodišča.

Dokazi iz tujine

Jaklič nama nadalje očita nekorektno branje njegovega besedila, v delu, kjer je zapisal sledeče: »… neizbrisni madež za pravnost primera pomeni tudi zaplet zaradi vprašanja nedopustnosti morebitnih 'dokazov', ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši ustavi krši človekove pravice. Ali je za pravnost postopka treba tovrstne 'dokaze' izločiti? Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi ignorira dejstvo, da je treba postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem rešiti na ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena ustave), ta prav zares ravna v nasprotju s pravom.« Tega dela besedila preprosto ni mogoče razumeti drugače kot tako, da bi moralo dokazno presojo opraviti ustavno sodišče. Jakličev očitek najinega nekorektnega branja bi bilo (ponovno!) bolje preimenovati v očitek njegovega nejasnega izražanja.

Težko je oceniti, ali je Jaklič uvidel, da se je preprosto zmotil, in se je odločil za taktiko napada, da bi prikril svojo napako, ali se je pač res tako slabo izrazil, ko je hotel povedati nekaj drugega (pri tem pa nama na več mestih očita, da zabadava igle v slamnatega moža – le kdo ga s svojim nejasnim pisanjem ves čas ustvarja?). Kakorkoli že, v svojem odgovoru se poskusi izmuzniti z drugo razlago svojega prvotnega besedila: da bi prvostopenjsko sodišče moralo prekiniti postopek ne zato, da opravi dokazno oceno, temveč da reši vprašanje trka ustav ter »s tem določneje opredeli zgolj splošne ustavnoskladne dokazne standarde, po katerih sodnik nato sam presoja skladnost posameznih dokazov«.

Strinjava se; ustavno sodišče bo to priložnost najbrž imelo, morda celo v tem postopku. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je Jakličevo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti, napačno (kot mu ves čas argumentirano dopoveduje tudi mag. Krivic). Prav tako ne drži, da sodišče ni imelo »prav nobene ustavno skladne možnosti nadaljevati postopka«. Zakon o kazenskem postopku namreč vprašanje izločanja dokazov ureja, ne glede na njihov izvor. Samo zato, ker ne vsebuje izrecnega člena o dokazih iz tujine (kot ga tudi ni v večini procesnih zakonodaj drugih evropskih držav), pa zakon še ni neustaven. Ko se sodišče sreča z ustavnopravnim problemom, si preprosto ne sme zatisniti oči: o ustavnopravnem vprašanju mora odločiti sàmo, tudi če to pomeni neposredno uporabo ustavnih določb o človekovih pravicah, razen če mu zakon tega ne preprečuje (Jakliču priporočava v branje sklep ustavnega sodišča Up-74/95). Nobenega posebnega razloga ni, da bi bila vloga ustavnega sodišča v tem primeru kaj drugačna, kot je v dosedanjih.

Naj bova kratka in jasna: o primerjalnopravnih vprašanjih dovoljenosti dokazov iz tujine sva izčrpno pisala že sama, vrhovno sodišče je o tem vprašanju izdalo že več sodb in čas je, da se Jaklič spusti v resno strokovno diskusijo s stališči, ki so v našem in evropskem prostoru že dalj časa prisotna. Morda bi lahko začel z osnovnimi študijami dokaznega prava, kot je recimo Vermeulnova (G. Vermeulen, W. De Bondt, Y. Van Damme, EU cross-border gathering and use of evidence in criminal matters: Towards mutual recognition of investigative measures and free movement of evidence?, IRCP series, Vol. 37, Maklu, 2010). Verjetno pa tega ne bo hotel brati, ker tudi ta študija izhaja iz za njega prenizkega nivoja pravne kulture ustavno neizobraženih pravnikov …

Tožilec in konflikt interesov

Jaklič končno trdi, da je bila tožilka, ki je vložila obtožni akt, v ustavno nedopustnem konfliktu, ker je bila zaradi svojih osebnih okoliščin pristranska. Kdor je prebral najino besedilo, ve, da se z Jakličem delno celo strinjava, ker meniva, da bi lahko spor med možem prve tožilke, ki je sestavljala obtožni akt, in Janšo privedel do etično spornega položaja. Ni pa res, da je bila tožilka v ustavno nedopustnem konfliktu. Jaklič je šel spet predaleč. Ustavnopravne podlage za svojo trditev preprosto ne ponudi; noben od dokumentov, ki ju navaja, namreč ni pravno zavezujoč. Kot je razvidno že iz njunih imen, gre za priporočilo in deklaracijo: torej mednarodne akte pravno nezavezujoče narave. Res je, da lahko priporočila Evropsko sodišče za človekove pravice uporabi pri svoji razlagi konvencije, vendar s tem takšen akt še ne postane pravno zavezujoč in ne pridobi ustavne narave, kot to prikazuje Jaklič. Trditi torej, kot to stori Jaklič, da gre za ustavno nedopusten konflikt, v katerem naj bi bila tožilka, je torej spet preskok z ene napačne premise na drugo, ki znova razkrije njegov značilni argumentacijski manever: najprej sprevrže najino misel, nato pa uporabi neveljaven argument.

Jaklič v svojem prvem besedilu trdi, da je »obtožni predlog … sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov«, in da bi se morala ta tožilka zato izločiti. »Kdor je ignoriral to dejstvo in zavestno vztrajal pri neizločitvi, je ne le kršil ustavo, ki temelji na omenjenih standardih, ampak žal dal tudi jasno vedeti, da v tem primeru hote ali nehote odloča arbitrarno, po vzgibih zunaj prava,« pri čemer se je ta stavek očitno navezoval na konkretno tožilko, ki naj se ne bi izločila. Ravno zato sva se v svojem odgovoru sklicevala na njegov lastni intervju, iz katerega izhaja, da se je prva tožilka (Barbara Zobec Hrastar) v zadevi poskušala večkrat izločiti, pa njena nadrejena (Barbara Brezigar), ki je o tej prošnji odločala in je bila po tedanji zakonodaji tudi edina pristojna sprejeti odločitev o izločitvi, tej prošnji ni ugodila.

V svojem odgovoru zdaj Jaklič spet obrne ploščo in trdi, da mu je povsem vseeno, kdo je za takšno rešitev odgovoren: konkretna tožilka, njena nadrejena ali zakonodaja – zanimajo ga samo ustavnopravni standardi (kar je, če bi bilo res, seveda hvale vredno). Žal pa njegovega prvega pisanja ne moremo razumeti v tej luči: v njem namreč obtožuje konkretno tožilko neustavnega ravnanja, kar (ponovno) kaže ne samo na to, da slovenske zakonodaje v zvezi z izločitvijo sploh ne pozna, temveč tudi, da je sposoben sprevreči vsak argument, za katerega se mu predoči, da nima prav. Ker iz njegovega razpravljanja (že tretjič!) žal nisva mogla uganiti, kam je bila naperjena njegova kritika, ampak sva upravičeno sklepala, da meri na osebno odgovornost prve tožilke, je bil odgovor tak, kot je bil. Pa tudi sicer – kot rečeno, ker neustavnosti, o kateri tako vehementno zatrjuje (povsem enako ureditev kot Slovenija ima, recimo, Nemčija), sploh ni, je pravni problem tu znova izmišljen.

Za konec

Verjameva, da je za večino bralcev, ki niso pravniki, prebijanje čez takšno dopisovanje že nekoliko mučno, zato bova za konec res kratka.

Jaklič je v odgovarjanju nekorekten in nedosleden. Ko mu v odgovoru s prstom pokaževa na njegovo napako, se izmuzne, obtožuje, žali ali pa se obesi na nekaj, kar sploh ni bilo izrečeno, pri tem pa na ključne argumente ne odgovori. Tudi če za hip zanemarimo njegove argumentacijske manevre, moramo po treh letih njegovega pisanja istih tez od njega pričakovati več: da transparentno, skladno z metodami pravne znanosti, svoje ideje ponudi v razpravo strokovni javnosti. Doslej smo imeli možnost brati le njegove časopisne članke. Triletno nekritično ponavljanje istih (napačnih) trditev pač še ne pomeni, da so te resnične!

In ker za Jakličeve zavajajoče in strokovno oporečne argumente najbrž ne moremo kriviti Harvarda ali Oxforda niti Pravne fakultete v Ljubljani (ljudje pač tudi v teh institucijah odnesejo samo to, kar osebnostno lahko), bomo morali razloge za njegovo početje najbrž iskati v njem samem. To, kar sva zadnjič samo namigovala, namreč da so kolega Jakliča pri konstrukciji teh neverjetnih argumentov vodili razlogi izven prava, se zdaj zdi vedno bolj verjetno. Pri tem ne gre zgolj za Jakličevo udejstvovanje med predvolilno kampanjo (s prispevki v predvolilni brošuri SDS); Jaklič pač rad sodeluje z desno politično opcijo (angažiranje okoli zakona o RTV, zaposlitev v Bajukovem kabinetu). Bolj problematično je, da je bil Jaklič v zadevah, ki so politično izrazito polarizirale slovensko politično javnost, že v preteklosti pripravljen zastopati navidezno strokovna stališča, ki so bila za elito evropskih ustavnih pravnikov nesprejemljiva, pri tem pa jasno pokazati, katerim političnim interesom sledi. Primer za to je predvsem njegovo nastopanje pred Beneško komisijo, pred katero je v imenu Bajukove vlade zastopal tezo, da naj bi bila sprememba ustave (z dne 25. 7. 2000), ki je uvedla proporcionalni sistem, v nasprotju s tradicijo evropskih demokratičnih standardov, saj je bila v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča (U-I-12/97). Beneške komisije, ki je izdala kritično mnenje o stališču vlade, mu nikakor ni uspelo prepričati (o obstoju samega sklepa glej povezavo, o vsebini pa v Pravnih praksah št. 19 (2000) 33, 19 (2000) 36–37 in 20 (2000) 1).

Nič ni narobe s tem, da ima pravnik politično prepričanje, kot tudi ni nič narobe, če svoje znanje daje na razpolago določeni politični opciji. Jasno pa je, da se bo na pravnika, ki tesno sodeluje z določeno politično opcijo in o politično kočljivih pravnih vprašanjih izraža strokovno neutemeljena pravna stališča, upravičeno vedno razlezel madež politične pristranskosti. Vsak se lahko odloči, koliko lahko taki osebi verjame, ko trdi, da je »odgovornost povedati resnico prevelika« in da jo zadeva »zanima zgolj kot državljana in ustavnega pravnika, ki ima zaradi poznavanja svojega področja poklicno in etično dolžnost reagirati v primeru njegovih zlorab«. S tehtnostjo svojih argumentov pa k temu, da bi ga v tem primeru strokovno vzeli resno, gotovo ne prispeva.

Ker na podlagi vsega povedanega ocenjujeva, da je razpravljanje po časopisih s kolegom Jakličem nesmiselno, ga vabiva, da poglobljeno strokovno diskusijo prenesemo na bolj akademsko raven. Sicer pa je s tem prispevkom najino dopisovanje z njim po časopisih končano – kljub temu da lahko predvidiva, kakšnega odgovora bo ta prispevek deležen.