Pedro Opeka: Spustil sem se v svet realnosti, prej sem bil 
v svetu idealov

Na "rdečem otoku" živi šestintrideset let. V tem času je večstotisočim na smetišču ob robu glavnega mesta prvi ponudil roko, jim našel delo in zgradil streho nad glavo. Predvsem pa ponudil upanje.V zadnjih dvajsetih letih je z njegovo pomočjo zraslo 17 vasi, 72 šol, šest zdravstvenih domov, 2000 hiš in 412 domačih sodelavcev Akamasoa – Dobri prijatelji. V Argentini rojeni Slovenec, ki danes najbolj tekoče govori malgaško, je tudi pri šestdesetih navdušen nogometaš. Pedro Opeka je svojo priljubljenost zgradil ne samo na moralni neoporečnosti, ki jo od njegovega poklica pričakujemo in celo zahtevamo, in na obsegu naloge, ki jo uresničuje med socialnimi izobčenci malgaške družbe, temveč, kot je nekdo rekel, še bolj na odprti, nepreračunljivi kritični misli, s katero opisuje in razgalja nevralgične točke aktualnih dogajanj in gibanj v družbah in razmerjih sodobnega sveta.

Ob prvem stisku roke je jasno, da gre za nekoga, ki je prej človek pamp in Andov kot dolenjskih gričev in alpskih dolin – kar je oblikovalo tudi njegov značaj, silovit in energičen. Priznava, da svojih vizij, katerih osnova so ljubezen, spoštovanje in solidarnost, ne more vcepiti širokim skupnostim, zato pa lahko uveljavlja svoj misijonarski vpliv v izbranem skupnostno oblikovanem družbenem vzorcu, ki ne temelji le na zaupanju, temveč tudi na zdravi, vsem pregledni in dostopni ekonomiji.

Sobota je, osem zjutraj. O čem ste se s sobrati pogovarjali med zajtrkom?

Oh, govorili smo o mojem nepričakovanem prihodu v Slovenijo sedaj za božični čas, ker sem bil povabljen na premiero dokumentarnega filma, ki ga je naredil Jože Možina o našem združenju Akamasoa. Povedal sem, da sem s težavo odšel, pa da mi ni žal, ker sem bil tako lepo sprejet v Sloveniji, kamorkoli sem šel, in tudi od vas, medijev.

Začniva z onomastiko, Pedro Opeka.

Pedro je v slovenščini Peter. A ker sem rojen v Argentini, sem hotel ohraniti ime Pedro. Rodil sem se 29. junija 1948 v Buenos Airesu. Moja družina je emigrirala leta 1945, v Argentino pa v začetku leta 1948. Starši niso nikogar poznali, življenje so začeli od začetka, se privadili tamkajšnjim običajem, se naučili jezika, ni jim bilo lahko... Slovenci so tako drugačni od Latinskoameričanov. Povsod jih imajo radi, ker so delaven in pošten narod. V Argentini veljajo za zanesljive in delavne ljudi.

Ste pri sedemnajstih že vedeli, da name ravate med duhovnike?

Prevzel me je Kristusov evangelij, prevzela me je Kristusova oseba, Bog, ki se je učlovečil med najbolj revne ljudi, Jezus, ki brani reveže pred bogataši, pred Rimljani, pred Farizeji in pismouki. To me je prevzelo. Izhajam iz krščanske družine, toda vero sem si privzgojil sam. Bolj ko jo poglabljam, bolj razumem, kako je Jezus nekaj posebnega. Vsako leto dojamem kaj novega o njem. Tudi njega so preganjali, slabo govorili o njem, pa je vztrajal pri tem, da ima človek svoje dostojanstvo, da je ljubljen od Boga, ne glede na to, ali mislimo, da smo tega vredni ali ne...

Starši, ki bodo jutri na TV Slovenija videli dokumentarec o vas, utegnejo imeti slabo vest – »vaši« otroci so bosi, preprosto oblečeni, pojedo obrok riža na dan, a so ves čas nasmejani...

Če se je to zgodilo vam, ko ste ga videli, pomeni, da imate dobro srce. Vsi otroci bi morali imeti enake razmere za življenje in razvoj. Pa ni tako. Zakaj turisti jokajo, ko pridejo k našim mašam? Zato ker vidijo, da se imamo dobro...

Ampak ti obredi trajajo tri ure...

Mi vmes pojemo! Zakaj pa vi, ko plešete, preplešete vso noč?! Ker ste veseli! Ko je človek vesel, ne gleda na uro. Celo turisti Francozi ostanejo tri ure. Ko zaljubljen fant govori z dekletom, se ne zaveda, da so minile tri ure, zanj so to bile minute. Vi razumete mašo kot dolžnost, zato se vam zdijo tri ure preveč. V Sloveniji premalo pojejo med mašami, pojejo pevski zbori...

Kaj je osrednji razlog vašega tokratnega obiska v Sloveniji?

Glavni razlog je vabilo Televizije Slovenija na premiero dokumentarnega filma o našem delu v združenju Akamasoa, obenem pa sem želel opomniti, da se naš boj proti revščini nadaljuje; računam na dobro srce Slovencev.

Kdo bo tokrat doniral?

Največ dobri ljudje prek Misijonskega središča, predvsem verni in sploh vsi, ki sočustvujejo z našim bojem za dostojanstvo najrevnejših. Ne ustanove. Tudi predsednik Danilo Türk je obljubil, da nam bo zagotovil sredstva za gradnjo otroškega vrtca...

Da spremenite življenja tem otrokom, torej potrebujete denar, ne igrač?

Seveda. Ljudje so tako naivni... Ti otroci in njihovi starši so lačni! Naši otroci se manj igrajo – ko bi vedeli, kakšno domišljijo imajo. Na francoskih radijskih postajah sem slišal, kako je neka gospa govorila, da bi rada afriškim otrokom poslala igrače, da se bodo tudi oni igrali. Od svojih bratcev in sester, staršev in dedkov so podedovali toliko iger, da jim nikdar ni dolgčas. Potrebujejo denar za riž, za to, da lahko gredo k zdravniku, in za šolanje.

Koliko na Madagaskarju stane kilogram riža?

Trideset, štirideset centov.

Da nahranite vsa lačna usta, potrebujete tono in pol riža?

Tono in pol za šest do sedem tisoč otrok, ko smo zelo ekonomični.

Skoraj štirideset let ste že na Madagaskarju. Ste zdaj Malgaš ali zahodnjak?

Nekje vmes, med zahodnim svetom in Afriko sem obtičal. Boriti se moram tu in tam, med najbolj revnimi. Vsi imamo predsodke, bogati in učeni na zahodu, tako tudi ti revni ljudje. Preskakujem iz enega sveta v drugega, popolnoma sta si različna: iz revnega, v katerem živimo iz dneva v dan, kjer so otroci bosi, cel teden imajo eno obleko, kjer je milo eden večjih darov, v ta svet, prepoln vsega... Na Zahod prihajam, da olajšam ta del sveta in njegove ljudi.

Olajšate od česa?

Od vsega, ker je vsega preveč. Denarja. Denar daje moč, denar daje delo, ustvarja delovna mesta...

Menda vam precej pomaga monaški princ Albert?

Dvakrat nas je obiskal, seveda pomaga. Lahko bi dal več, kot daje... Včasih se sprašujem, zakaj moram za nabirke hoditi po vsem svetu, ko bi lahko po denar šel samo v eno državo.

Je mogoče razdeliti Evropo po odgovornosti na nekdanje kolonialne države in tiste, ki to niso bile? Je v tem smislu krivda EU enotna – ali pač nekdanji kolonizatorji »dajejo več«?

Mislim, da sem bolj strog do nekdanjih kolonialnih dežel. Predvsem jim ne prizanašam, ko je treba na glas povedati, da svoje preteklosti ne morejo izbrisati. Francozi so precej radodaren narod. V ZDA, na primer, ki imajo najmočnejšo ekonomijo na svetu, nisem naletel na darovalce in dobrotnike, vsaj za zdaj še ne. V Franciji pa so me tako presenetili, kot tudi v Sloveniji.

Prva, ki vam je pomagala, je bila Mitterrandova žena.

Drži, branila me je, ko je na Madagaskarju vladala diktatura, njen mož pa je bil predsednik Francije. Veliko mi je pomagala in to, da je bila agnostik, ni igralo nobene vloge. Strinjala sva se v dveh stvareh, pravičnosti in človečnosti. Postala sva prijatelja, ne da bi si pisala ali se pogosto srečevala. Združevala naju je ljubezen do ubogih. Tudi v Sloveniji sem naletel na dobre ljudi, posameznike, ki so mi podarili velike vsote denarja. Zgodilo se je tudi že, da so me videli na kakšnem romanju v Lurdu ali v Mehiki; rekli so, glejte, misijonar Opeka, naredimo nabirko! Slovenci imamo dar, da pomagamo, znamo deliti in znamo sočustvovati z ljudmi, ki so potisnjeni v hudo revščino.

Zakaj se izkoriščanje Afrike ne neha; Kitajci črpajo njena naravna bogastva, potem je tu trgovina z dragimi kamni, diamanti, EU je dolgo napovedovala gradnjo novega naftovoda, ki bi mimo Bližnjega vzhoda pripeljal nove zaloge energije...

Drži. Morda so Kitajci s svojim vstopom malce predramili Evropejce, kdo ve... Sicer pa je tako kot povsod, boj podjetij za trg, zlato, les, diamante – ne kaže pozabiti, da pri tem ne plačajo davkov.

Od kod izvira neenakost?

V vsakem človeku je hrepenenje po tem, da bi bil nekaj več kot drugi. Zakaj toliko govorimo o bratstvu in enakopravnosti, ne prideta sama od sebe. Vsak mora razumeti, da je edini način, da lahko živimo v harmoniji in slogi le, če bomo vsi enakopravni. To velja od začetka zgodovine. Toda kaj, ko je v človeku želja po gospodovanju. Po drugi strani je globalizacija prinesla najslabše – mi pa lahko iz tega potegnemo najboljše, solidarnost, da bomo znali bogastvo sveta bolj pravično deliti z revnimi. To je mogoče uresničiti, od nas pa je odvisno, ali se bomo znali upreti toku, ki nas dela medle. Obstaja namreč nevarnost, da ostanemo na površju svojega življenja. Družba nam preprečuje, da bi šli v globino, in tako živimo v videzu: reklame in porabništvo nas uspavajo in vodijo v umeten svet. Če v Evropi to sprejemate, je to vaša stvar, vedno imate socialno varstvo. Na Madagaskarju pa se je treba »dotikati tal«, Malgaš je bosonog. Treba je biti v odnosu s konkretnim življenjem, zakoreninjen v vsakdanjem življenju, se »dotikati tal«, se bati težke resničnosti, ki revnim ne prizanaša.

Kaj storite, ko nastopi huda ura?

(smeh) Najprej poskrbim, da ne traja dolgo. V takšnih, zame slabših trenutkih, polnih ogorčenja...

Kaj vas razjezi?

Nepoštenost in laži, še najbolj pa to, da premnogi na Madagaskarju ne mislijo na prihodnost svojih otrok. To me resnično jezi. Ko sem jezen, stopim pred hišo ali grem na sprehod, in zgodi se, da me v nekaj trenutkih obkroži množica otrok, me primejo za roke in me smeje odvlečejo stran... Žalost in jeza mineta, ker me nehote spomnijo, da sem tam zaradi njih, da se borim zanje.

Kdo vas potolaži, z vami ni sobratov?

Ne potrebujem tolažbe. Moji prijatelji so ljudje, s katerimi se srečujem. Še najraje imam svoje sodelavke...

... ravnateljice osnovnih šol?

Da, za vzor so mi, vidim, kako so poštene, kako se žrtvujejo za svoj narod, za svoje otroke.

Kje so moški na Madagaskarju?

Skrivajo se. Tako v Afriki kot tudi na Madagaskarju o vsem odloča moški. Čeprav se tudi to spreminja, ženske so zastopane tudi v parlamentu in nekaj ministric že imamo. Ženska je odgovorna. Ima potrpljenje in je tista, ki bo za otroke naredila vse. Za svojo družino. To me vedno znova prevzame. Ustanovil sem združenje Tisoč mož, dobivamo se in se pogovarjamo o vsakdanjih težavah.

O čem?

O vsem. O tem, zakaj v naših vaseh ni več sodelovanja z njihove strani, kako se upreti drogam, krajam, o tem, da ne smejo zapuščati starejših, temveč jim pomagati. Poskušam jim dopovedati, da morajo poskrbeti za prihodnost svojih otrok in da s tem ne kaže odlašati niti za trenutek. Toda vlada jim strah. Strah pred neuspehom. Zato je Madagaskar v zadnjih petdesetih letih tako počasi gospodarsko in družbeno napredoval. Potrebujemo duha in jaz sem ga odkril v Kristusu. Pomagal mi je spoznati, da je vsak človek moj brat.

Nekomu, ki je lačen, ni mogoče vsiliti vere.

To dobro vem, tega tudi ne počnem. Svojim ravnateljicam in učiteljicam sem zabičal, da nikdar ne smejo vsiljevati vere. Nikdar! Čeprav, kot sami dobro veste, lahko otrokom vsilimo marsikaj. Bistveno je, da mi, ki jih vodimo, živimo v veri in bratstvu. Kaj je vera? Ljubezen do sočloveka, do Kristusa, ki je bil človek, ki je del naše zgodovine. Del nekega naroda. Ne gre za nekoga nad oblaki. Kot duhovnik sem si zelo zgodaj zadal cilj, da bo vsak človek moj brat. Pri sedemindvajsetih sem bil o tem prepričan dvestoodstotno, danes, sedemintrideset let kasneje, v to verjamem devetindevetdesetodstotno, kljub vsem razočaranjem, ki sem jih doživel, kljub vsemu gorju, ki sem ga pretrpel.

Precej ste spustili raven.

(smeh) Zdaj sem se spustil v svet realnosti, prej sem bil v svetu idealov... Ni lahko.

Kdaj vam je bilo najhuje?

V trenutkih, povezanih s smrtjo. V eni družini na smetišču je umrlo tudi po pet otrok. Predstavljajte si, da imate pred seboj mater, ki je izgubila toliko otrok. Nič več ji ne morete reči. Lahko jo samo primete za roko in ji poveste, da če ima še kakšnega otroka, ji bomo pomagali, da bo preživel. Ko sem prvič prišel na smetišče, sem si rekel: »Tu pa nimam pravice govoriti – tu je treba samo delati in ukrepati.« To je bil tako peklenski kraj, kraj gorja in bolečine. A kaj, ko se človek na vse navadi, tudi na najhujše. Malgaši pa pravijo, da je to usoda... In proti tej besedi se borim, proti besedi usoda, ker ni usoda, da majhen otrok umre, in potem še rečejo, »da je bog tako hotel«... Vpil sem nanje, da to ni res. Da ni Božja usoda, da človek tako trpi, da otroci umirajo, da mlada mati med porodom umre. Potem mi prisluhnejo, na primer na pogrebu, in na koncu rečejo: Hvala, gospod, za vaše besede. Vi nas razumete v naši bolečini. Hvala vam. To je bila pa res Božja usoda. In smo bili spet na začetku. Pa sem si rekel, tu bo dela še leta in leta.

Zakaj ne prikličete na pomoč sobratov iz Evrope?

Saj sem med brati in sestrami. Sodobna podoba Cerkve je danes zgrajena na vključevanju laikov, v prvi vrsti domačinov, ker je to njihovo cerkveno občestvo. Tudi sveti Vincencij, ustanovitelj naše družbe, je najprej začel delati z laiki. Razumeti moramo, da smo bratje in sestre.

Ko se vračate v Slovenijo, gotovo naletite na trd klerikalizem...

Saj ga ni več.

Aha.

Cerkev v Sloveniji je del življenja slovenskega naroda, tega ne smete pozabiti. Tega tudi ni mogoče spremeniti. Nihče ni brez napak, brez slabosti... Seveda drži, da smo v Cerkvi tudi kdaj zlorabili zaupanje ljudstva, naredili smo napake, ki jih moramo popraviti... Prav pa bi bilo, da to storijo tudi drugi. Tako se gradi sožitje. Dokler ne pridemo do pravega dialoga, bodo trenja, krize, nesporazumi med Slovenci.

Nominirali so vas za Nobelovo nagrado.

Veste, kaj je resnično pomembno? Uspeh je, da delaš nekaj za dostojanstvo človeštva. Zaradi ljubezni do človeka. Življenje je boj. Kar naprej se moramo boriti, da ostanemo pravični. Sam se borim, da ostanem to, kar sem, da ne zaspim na toplem in pozabim na druge.

Kdaj človek neha pomagati?

Ko reče, da je dovolj naredil. A prihajajo nove generacije s povsem drugačnim mišljenjem.

Zdi se, da se je Evropa naveličala poma gati; pomagati mora sebi.

Vedno manj pomaga. Primer Grčije vam pove, kako malo zaupanja je v EU. Koliko let so morali molčati, da ne plačujejo davkov. Eni druge goljufamo. In goljufija je povsod. Naš slogan, slogan vseh evropskih vlad, je dolgo bil: rešujmo videz. Tudi v Cerkvi smo dolgo reševali videz. Potem pa smo se začeli braniti – dokler se nismo zbudili. Tudi v Afriki vlade rešujejo videz, koliko denarja iz EU in ZDA je v šestdesetih letih po osvoboditvi prišlo na Madagaskar in so ga pokradli posamezniki. Tudi tam so politiki pokvarjeni – vsi, ki so vodili državo po osvoboditvi, morajo svoj narod prositi za odpuščanje. To sem povedal na malgaškem radiu in televiziji. Zato je danes na tem otoku od 75 do 80 odstotkov ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Za to so odgovorni politiki, ki so prevarali svoj narod.

O čem se pogovarjate s prijatelji filozofi, ko obiščete Francijo?

Pripovedujem jim, kako je na Madagaskarju. Ugotovil sem, da imajo filozofi tako obsežen besedni zaklad in so tako spretni pri vrtenju besed, da lahko govorijo ure in ure, dneve in dneve, pa se tega ne bodo naveličali. Njihov svet je svet konceptov. Poznajo neko logiko...

Kakšna je vaša?

Logika srca. Želim priti do srca človeka, ki je pred menoj. Mislim, da ste prišli pripravljeni na to, kar boste slišali. A vseeno ste prišli ponižno. Intelektualci in filozofi mislijo, da imajo neuničljive temelje. Človek je kot hiša. Ima temelje, solidne temelje, reciva temu. Potem gradi v življenju nadstropje za nadstropjem; višje ko gremo, bolj se majejo temelji. Bolj ko gremo visoko v spoznanju duha, bolj se majemo... In takrat si ljudje začnemo podajati roke, pomagamo si. In ko se vsi primemo za roke, postanemo bratje. Takrat nihče ne bo padel v prepad.

Kako to, da ste ostali na Magadaskarju, čeprav so vas tudi že fizično napadli...

Svobodno sem se odločil, da bom tu živel. Sem orodje v Božjih rokah. Vem, da je življenje tako bogato in kompleksno, da ne morem vsega razumeti. Ko ne razumem, si rečem, vztrajaj, morda boš razumel. Skoraj štirideset let sem že tam. Ko je minilo prvih dvajset let, sem hotel nazaj v domovino. Ampak nekaj me je porinilo na smetišče. In ti smetiščarji so dali mojemu bivanju na Madagaskarju nov smisel. Ti ljudje na robu družbe so postali zanimivost tudi za turiste. Nekatere turistične agencije že organizirajo, da se počitnice turistov zaključijo s srečanjem z ljudmi s smetišča. Vidite, kar je bilo izločeno, je Bog dal na prvo mesto... Če bi bil prosil za uradno dovoljenje, da posredujem na smetišču, ga ne bi dobil. Še moja družba lazaristov ni vedela za to. Vsi bi rekli, da je to političen problem, da nisem prava oseba za to, da sem bolan, da nimam dovolj sredstev in da predvsem nisem nekdo, ki bi ga poznala širša javnost in bi s tem dobil podporo. Vedel sem, da bi se tako izšlo, zato sem se v boj podal sam s skupino mladih malgaških študentov. Sklenil sem zavezo z Bogom. Danes pa me sprejemajo predsedniki in princi. Zakaj? Ker sem šel na smetišče! Kakšno protislovje. Ne rečem, če bi študiral na Sorboni, postal učeni filozof... Ne! Zanimiv sem, ker delam na smetišču. Vi, ki živite v tem toplem svetu, polnem vsega, pa hočete, da vam to razložim... Ne morem in tudi razumeli ne bi. Ker tudi jaz, ki živim tam, ne razumem vsega. Vem samo, da otroci, ki so živeli na smeteh, danes hodijo v šole, tisti, ki so prosjačili, danes delajo. Niso se zavedali, da je treba poskrbeti za otroke. Zato vem, da gremo v pravo smer.

Kakšno pozicijo imate v vaši nogometni ekipi?

Napadalec sem.

Levo krilo?

Na obeh straneh sem, streljam z obema nogama. Kruh režem z levo, pišem z desno roko. Sicer je moja leva roka močnejša od desne. Niso me vlili v kalup, vidite, še nogomet igram z desne in leve. Moj kalup je evangelij. In upanje. Upanje kot bitka za možnost.