Pet manjkajočih unč

Nemški antropolog Hauscke je leta 1854 napisal: »Možgani črnca imajo hrbtenjačo, kakršno najdemo pri otrocih in ženskah, sicer pa se približujejo tipu možganov, kot jih najdemo pri višjih opicah.« Nemški znanstvenik Karl Vogt je leta 1864 ugotovil: »Črnski možgani s svojim zaokroženim temenom in manj razvitim posteriornim režnjem spominjajo na otroške možgane, izboklina na parietalnem režnju pa na možgane naših žensk. Intelektualne sposobnosti odraslega črnca spominjajo na naravo otroka, ženske in senilnega belca.« (Stephen Jay Gould, Za-mera človeka, Zbirka Krt) Charles Darwin je v zvezi z biološko determiniranostjo zapisal: »Velik je naš greh, če bede naših revežev ne povzročajo zakoni narave, temveč naše ustanove.«

Beli moški so torej veljali za superiornejša bitja od drugih ras in žensk. Če se osredotočimo samo na neenakost med spoloma, so jo strokovnjaki pripisovali drugačnim možganskim vlaknom in dejstvu, da so ženski možgani manjši od moških, viktorijanci so temu rekli »pet manjkajočih unč«. V začetku 20. stoletja, ko so sufražetke začele glasno zahtevati svoje pravice, je nevrolog Charles L. Dana v New York Timesu svaril, da imajo ženske zelo občutljiv živčni sistem, in če bi nenadoma dobile enake pravice kot moški, bi to lahko povzročilo, da bi padle v stanje še večje neprištevnosti, v kateri so sicer že sedaj. Volilna pravica pa bi jih pahnila v popolno nestabilnost. Ženske, kot so verjeli, so bile usodno fiziološko manj vredna bitja od moških.

Zbudijo se stari stereotipi

Zgodil se je feminizem in z njim nova družbena vloga žensk. Potem pa …

Nevroznanost je danes izjemno popularna, proučevanje možganov odstira nove resnice o tem skrivnostnem organu. Razlage človeškega obnašanja dobivajo nove razsežnosti. A vendarle je tudi v enaindvajsetem stoletju znanost mnogokrat zlorabljena za to, da znova zbudi stare stereotipe o mentalnih razlikah ter nesposobnosti žensk in sposobnosti moških.

Angleška psihologinja Cordelia Fine je v knjigi Zablode o spolu (Delusions of Gender) analizirala posamezne teorije znanstvenikov, ki poskušajo dokazati usodne razlike med spoloma, ki naj bi temeljile na razlikah v možganih. Ugotovila je, da njihove teze, ki jih mediji in popularne uspešnice tako radi povzemajo, temeljijo na krhkih in nedoslednih raziskavah, vendarle pa se zdi, kot da postajajo preverjena resnica, priljubljena v vedno bolj konservativni družbi.

Marsovci in Venerjanke

Fascinacija nad temi razlikami se je znova zbudila v uspešni sodobni industriji, ki ji pravimo knjige za samopomoč. John Gray je recimo s svojo uspešnico Moški so z Marsa, ženske so z Venere ustvaril planetarno konfuzijo, in to brez kakršnih koli empiričnih dokazov. Če knjigo prelistamo, najdemo v njej srhljive stereotipe, recimo: »Marsovci (moški) cenijo moč, sposobnost in učinkovitost. Nenehno počnejo stvari, da bi se dokazali in razvili svoje sposobnosti, spretnosti in moč. Svojo izpolnitev najdejo predvsem v uspehu in znanju.« Medtem ko recimo znanje na Veneri očitno ne šteje veliko, saj Gray piše: »Ženske vrednote so drugačne od moških. Cenijo ljubezen, medsebojne stike in lepoto. Večji del svojega časa ženske preživijo v nudenju pomoči in negovanju drugih.« Vam je zatohlo zadišalo po srednjem veku? Gray je knjigo, ki propagira submisivnost žensk, prodal v milijonih izvodov po vsem planetu Zemlja. V svojih naslednjih knjigah je pisal celo o tem, da so gospodinjska dela za ženske zelo koristna, še posebej za tiste, ki imajo kariero, saj jim prav zato, ker ne živijo klasičnega gospodinjskega življenja, v krvi primanjkuje oksitocina, hormona dobrega počutja, ki se menda sprošča pri likanju, kuhanju in čiščenju.
Tovrstna ženska opravila pa lahko zelo oslabijo testosteron v moškem telesu, zato naj se jim moški izogiba.

Ali ženske res govorijo več?

Kot piše Cordelia Fine, v knjigah o nevroznanosti, genetiki in evolucionarni psihologiji žal podobne teorije pridobivajo tudi akademsko verodostojnost. Pomembno je dvomiti o njih, pravi, saj ne temeljijo na empiričnih dokazih, in četudi minimalne razlike v ženskih in moških možganih res obstajajo, znanstveniki še vedno ne vedo in ne morejo dokazati, kaj natančno povzročajo.

Profesorica jezikoslovja Deborah Cameron v svojih spisih analizira tezo nevroznanstvenikov o tem, da imajo ženske boljše verbalne sposobnosti, da pač več govorijo kot moški, in to po eni teoriji zaradi strukture možganov, po drugi pa imajo za to evolucionarno razlago. Cameronova meni, da z govorom izražamo svojo identiteto, naš status v družbi, našo življenjsko vlogo in spol – vse to je družbeni konstrukt in ne biološki determinizem. Iskanje bioloških razlik med moškim in žensko je tu zato, ker so se porušile stare, natančno določene vloge spolov, meni: »Moški in ženske danes tekmujejo za iste stvari, razmerja, kdo opravlja starševsko vlogo, kdo pospravlja in kdo služi denar, so se podrla in vse to onemogoča 'harmonično' komunikacijo, ki je obstajala včasih, zato ljudje iščejo različne razlage, da bi bilo spet tako kot nekoč.« Vendarle se je treba zavedati, da se svet spreminja.

Ali ženske res ne znajo 
brati zemljevidov?

Znanost bi prav te spremembe morala vzeti kot izziv, pravi Finova, ne pa da pada na arhaične šovinizme. Zablode o spolu je začela pisati, ker ji je učiteljica njenih otrok v branje posodila knjigo o tem, da se deklice učijo drugače kot dečki, ker imajo različne možgane, ter da so dečki boljši v matematiki, deklice pa imajo boljše jezikovne sposobnosti.

Prebrala je knjižne uspešnice s pomenljivimi naslovi Zakaj moški ne poslušajo in ženske ne znajo brati zemljevidov, Zakaj v znanosti ni več žensk, Bistvena razlika, Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen, Ženski možgani, Moški možgani. V teh knjigah naj bi bili manjši možgani, manjši frontalni reženj, večji frontalni reženj, manjša hrbtenjača, preveč estrogena, premalo testosterona, preveč hormonov in podobno dokaz, da so ženske intelektualno inferiornejše od moških, emotivnejše, manj logične, nesposobne v matematiki in znanosti, boljše pri posodi in plenicah. Finova je ugotovila, da se je stari seksizem vrnil in se preoblekel v nevroseksizem.

Bistvena razlika

Angleški profesor razvojne psihopatologije na Cambridgeu in strokovnjak za avtizem Simon Baron-Cohen (bratranec igralca in režiserja filma Borat, Sache Baron-Cohena) je leta 2003 napisal knjigo Bistvena razlika, ki govori o psihologiji moških in žensk. V njej ponovi arhaične teorije o tem, da je v ženske možgane vgrajen občutek za empatijo, v moške možgane pa za razumevanje in oblikovanje sistemov. Nekaj je torej v moških možganih, kar jih dela za boljše znanstvenike, bankirje, inženirje in odvetnike, saj imajo zmožnost, da se osredotočijo na različne vidike sistema in razumejo, kako deluje, piše profesor. Tudi ženske imajo svoje posebne talente; so mojstrice empatije in sočustvovanja. Moški torej mislijo in ženske čutijo. Finova analizira te Baron-Cohenove klišejske teorije in ugotavlja, da jih podpre z zelo varljivimi eksperimenti.

Prav tako je Cordelia Fine izjemno kritična do knjige Louann Brizendine Ženski možgani, ki je pri založbi
Modrijan izšla v slovenščini. Uspešnica sicer ponuja nekaj zanimivega branja in vendar, ko sem jo prebrala do konca, sem si rekla: Takšna hormonska motnja, kakor opisuje ta knjiga, že nisem. V njej avtorica namreč piše o tem, da žensko določajo hormoni, ki tako močno vplivajo na njene možgane, da v resnici ustvarjajo njeno resničnost. »Oblikujejo vrednote in želje žensk ter jim iz dneva v dan sporočajo, kaj je pomembno. Vsako hormonsko obdobje – deklištvo, adolescenca, leta zmenkov, materinstvo in menopavza – je kot kemijsko gnojilo za različne nevrološke povezave, ki so odgovorne za nove misli, čustva in interese.«

Sprememba moških in ženskih možganov se dogodi že v maternici, piše v knjigi. V osmem tednu možgane zarodka, ki so do takrat videti kot ženski, zalije velik naval testosterona in možgane spremenil v moške, tako da pobije nekatere celice v središčih za sporazumevanje in povzroči rast dodatnih celic v središčih za spolnost in agresivnost. Če tega navala ni, se ženski možgani mirno razvijajo naprej. V možganih ženskega zarodka požene več povezav v središčih za sporazumevanje in v predelih, ki obdelujejo čustva. To naj bi dokazovalo, da ženske vodijo čustva in da, kot piše avtorica, ženske tako pogosto zapuščajo znanstveno kariero (?), ker »pogrešajo družabne poklice, kajti hormoni nas silijo v povezovanje in komunikacijo«.

Deklice se že rodijo z zanimanjem za čustvene izraze na obrazih ljudi, piše Brizendinova, kar pomeni, da resnico o sebi razbirajo iz pogledov in odzivov, ki jih dobijo od drugih ljudi okrog sebe. »Kot psi, ki se podijo za palicami, si deklice prizadevajo z drugega obraza dobiti odziv,« 'prijazno' zapiše. Zato naj bi se ženske zaljubljale v narcisoidne in čustveno neodstopne moške, ker menijo: »Če se bom le dovolj potrudila, me bo vzljubil.«

Iz knjige Ženski možgani lahko torej razberemo, da nas ustvarjajo drugi ljudje in hormoni, da ženske nimamo lastne realnosti.

Teza brez sinteze

Finova poišče nekaj dokazov in ozadja nekaterih eksperimentov ter ovrže Baron-Cohenove in Brizendinine teze. Različni eksperimenti recimo dokazujejo, da je misel o tem, da so ženske slabše v matematiki, predsodek, ki ga določa okolje. V nekem eksperimentu so francoski dijaki najprej ocenjevali test, ali držijo stereotipi, da so moški boljši v matematiki, ženske pa pri umetnosti. Potem so jih prosili, naj podajo svoje ocene, ki so jih pri teh dveh predmetih imeli pred dvema letoma. Dečki so si dali veliko višje ocene v matematiki, kot so jih v resnici imeli, deklice so se ocenile z nižjimi ocenami. Tudi drugi eksperimenti so dokazali, da če deklicam poveš, da so slabše pri matematiki, bodo resnično slabše.

Teza o tem, da so deklice obsedene s prepoznavanjem čustev z obrazov drugih, temelji na kilavem poskusu, ki ga je opravila Jeniffer Connellan, študentka profesorja Baron-Cohena. Stodvema dojenčkoma, starima dan in pol, je kazala svoj obraz in mobilni telefon in ugotovila, da so novorojenčki v mobitel gledali dlje kot v njen obraz (v 51 odstotkih novorojenčki, v 41 odstotkih novorojenčice), novorojenčice pa so dlje gledale v njen obraz (v 49 odstotkih novorojenčice in v 41 odstotkih novorojenčki). Ta eksperiment, ki ga kot dokaz navajajo mnoge knjige (Bistvena razlika, Ženski možgani), ima mnogo napak; dve najizrazitejši sta, da tako majhni novorojenčki zelo slabo vidijo in da je avtorica eksperimenta vedela za spol dojenčka in morda bila zaradi tega sugestivnejša pri kazanju mobitela novorojenčkom in obraza novorojenčicam.

Tudi testosteron, ki naj bi v osmem tednu zalil moške možgane zarodka, je nedokazana teorija, saj naj bi doslej veljalo, da je takrat ta hormon odgovoren predvsem za oblikovanje moških spolnih organov. Hormoni le niso epicenter ženskega bistva, kot piše Brizendinova, ampak vznemirjajo možgane ne glede na spol, že če pestuješ dojenčka, če napreduješ v službi, če vidiš plakat z golo žensko ali slišiš tezo, da so moški pametnejši od žensk. »To, kako se vedemo, na kaj mislimo, kaj gledamo, vpliva na raven naših spolnih hormonov pri moških in ženskah,« pravi Finova.

Profesor fonetike Mark Liberman je v knjigi Ženski možgani prebral podatek, da ženske na dan izrečejo 20.000 besed, moški pa le 7000. Ko je skušal ugotoviti, od kod avtorici ta podatki, je priznal, da je le citirala eno od knjig za samopomoč in mu obljubila, da bo podatek iz naslednjih izdaj knjige umaknila. Lingvistka Deborah Cameron trdi, da je naše verbalno obnašanje povezano z našimi dejavnostmi. »Če nekdo čuva otroke, govori več kot nekdo, ki recimo popravlja odtoke.« Na poslovnih sestankih, na katerih so si spoli enakovredni, ženske denimo govorijo enako veliko kot moški.

Če se vrnemo k petim viktorijanskim manjkajočim unčam oziroma temu, da so moški možgani za osem odstotkov večji od ženskih, je to pač povezano z dejstvom, da so moški fizično večji od žensk in da to, če imajo nekateri ljudje večjo glavo, še ne pomeni, da so pametnejši. »Možgani afriškega sivega papagaja tehtajo sedem dekagramov in vendar je veliko pametnejši od krave, ki ima kar tridesetkrat večje možgane,« piše v knjigi Zablode spola. Velikost torej ni pomembna.

Ginger in Fred

Kot pravi Cordelia Fine, ni nobenih dokazov, da moške vodi um, ženske pa čustva. Moški in ženske smo si sicer različni, a tovrstne razlike so družbeni konstrukt, trdijo kritiki nevroseksizma. Finova pravi: naredite eksperiment in pojdite v trgovino kupit oblačilce za novorojenčka. Kaj vas bodo najprej vprašali? Seveda, ali je za punčko ali fantka. Oblačilo, modro ali roza, bo že takoj določilo obnašanje okolice do otročička.

Prav tako je okolica označujoča do poklicev. Ženske, ki opravljajo tradicionalno moška opravila, se morajo, kot kažejo raziskave, pri svojem delu veliko bolj kot moški. Imajo enak problem kot plesalka Ginger Rogers, ki je nekoč izjavila, da pleše enako kot Fred Astaire, vendar vzvratno in v visokih petah.

Ker okolje izpostavlja naš spol kot pomemben dejavnik, to močno vpliva na našo identiteto in miselnost. O sebi začnemo razmišljati glede na spol, stereotipe in družbena pričakovanja, ki postanejo pomemben del našega uma. Socialni kontekst vpliva na to, kako razmišljamo in kako se obnašamo. In te misli, odnosi in obnašanje postanejo del socialnega konteksta.

Virginia Woolf v feministično obarvani knjigi Tri gvineje (založba *cf), ki jo je napisala davnega leta 1937 – v njej med drugim omenja, da ženska v Angliji knjižnice ne more obiskati brez spremstva moškega –, piše o dejanski razliki med moškim in žensko: »Vaš razred se izobražuje na zasebnih šolah in univerzah petsto, šeststo let, nas šestdeset let. Poglejmo lastnino. Vaš razred ima pravico sam po sebi, ni mu je treba pridobiti s poroko, da si lasti praktično ves kapital, vso zemljo, vse dragocenosti in vso oblast v Angliji. Naš razred v Angliji sam po sebi in brez poroke nima tako rekoč nikakršnega kapitala, nič zemlje, nikakršnih dragocenosti in nikakršne oblasti. Ni psihologa niti biologa, ki bi mogel zanikati, da take razlike pripeljejo tudi do zelo pomembnih razlik v duhu in telesu.«

Ali bo družba, v kateri bodo moški in ženske popolnoma enakopravni, sploh kdaj obstajala? Na to vprašanje Finova ne ve odgovora, prepričana pa je, da bodo čez petdeset let, ko bo znanost napredovala, trditve kakšnega Baron-Cohena ali Louann Brizendine zvenele mračno srednjeveško.

Ljubezen, nežnost, empatija, ambicija in inteligenca so lastnosti človeka. V moškem in v ženski bi morale biti porazdeljene enakopravno in obilno.