Peter Florjančič: Izumitelj mora imeti fantazijo Boga

Rojen 5. marca 1919 v hotelu Evropa, v takratni kraljevini Jugoslaviji. Imel je pet državljanstev, triinštirideset avtomobilov in najdaljši potni list na svetu. Je živeči dokaz, da je mogoče večkrat umreti, živeti skoraj do stotega leta brez bolniške in pokojnine, biti večkrat milijonar in prav tolikokrat bankrotirati. Njegovo življenje je zgodovina stoletja, ki ga več ni. »Minilo je sto let. Minila je ena sekunda,« kot pravi sam.

Je morda edini živeči, ki se spominja skupnih filmskih prizorov z Marlene Dietrich, igranja Orsona Wellesa na premieri Tretjega človeka, izjav Jeana Cocteauja, druženja z delfini in s Cousteaujem, še preden je ta od kneza Rainerja dobil svoj Calypso... Njegovo življenje je mreža nenavadnih naključij, idejnih prebliskov, strasti, čudovitih žensk... Košček tega neverjetnega življenja je na filmski trak ujel Karpo Godina v dokumentarcu Zgodba gospoda P. F. Drugega izziva se je lotil Edo Marinček in na 562 straneh poskušal osvetliti ključne trenutke tega neobičajnega človeka, ki se je zasvojil z najbolj zasvojljivo drogo, kot pravi sam – z izumljanjem. Zato njegovi možgani ne mirujejo. Niti zdaj ne, ko ima 92 let in še vedno ustvarja.

Dobila sva se v hotelu Kompas, kjer ima svojo pisarno. Tam z asistentko Tanjo vsak dan neutrudno ustvarja, snuje nove knjige, nove filmske projekte, nove ideje in izume. V pisarni cela stena obrazov, ki smo jih lahko gledali še v črno-belih filmih, govori o tem, kaj in koga vse so videle njegove oči.

Človek, ki je videl stvari, ki so jih naši starši gledali na filmih, človek, ki je izkusil bes Marlene Dietrich na filmskem setu, smeh Coco Chanel, ki je videl blišč in bedo takratne elite... Kako se nosite s tem, da zdaj ne vidite več?

Res je, da zdaj ne vidim. A zgodilo se je nekaj drugega: ker v mojo glavo ne vdirajo več zunanje podobe in dražljaji, so moje misli bolj čiste – in tako svojo preteklost vidim še bolj jasno. Včasih me podobe preplavijo tako močno, kot bi gledal film. Vsakič se spomnim kaj novega. In veste, šele zdaj, ko gledam nazaj, se pravzaprav zavedam, koliko življenj sem živel.

Kaj štejete za vaš prvi izum? Česalnico angora zajcev, ki ste jo kot otrok postavili v kleti in zaradi katere ste začeli ukvarjati s tekstilom?

Ne, prvi izum je bil povezan s precej bolj banalno stvarjo. S smrkanjem in mojo navado, da sem se brisal kar v rokav. Mama se je jezila, ker je morala kar naprej prati puloverje in srajce, pa sem vzel bombažno nogavico, ji odrezal stopalo in si jo potegnil na roko, da sem se obrisal vanjo. Danes imajo to tenisači, da si brišejo čelo.

Res pa je, da sem se veliko naučil od teh mojih zajcev: recimo, če hočete presti angora volno, morate dodati vsaj dvajset odstotkov navadne volne. Natančno sem opazoval gospo, kako počasi tke, ročno, s čolničkom... In ko sem dokončal tekstilno šolo, sem pomislil, da moram narediti stroj za ročno tkanje, da bi pospešil tkanje. Kot dvajsetletnik sem imel že svojo tkalnico in skupaj z mizarjem izdeloval statve po moji zamisli. Po zaslugi prijateljevanja z Aleksandrom Karađorđevićem sem postal celo dvorni dobavitelj blaga...

Ko ste omenili Aleksandra Karađorđevića – zanimivo, da ste že kot otrok na Bledu prišli v stik s kronanimi glavami.

To na Bledu niti ni bilo težko. Pred vojno je bil prav Bled zbirališče družabne smetane, zdaj pa poglejte, kaj so naredili z njim. Takrat si v vili Zlatorog, v lasti mojega strica Kende, lahko srečal Atatürka, gospoda Flicka, lastnika Mercedesa, pa lastnika BMW-ja, pa tudi tako znamenite goste, kot vojvoda windsdorski, cesar Haile Selassie, savojski princ... Imel sem priložnost tudi, da sem bil na gala večerji z angleškim kraljem Edvardom. Največ sem se družil prav s Karađorđevići, da.

Zaradi vajinih otroških iger bi lahko zelo zgodaj prišli v zgodovino kot morilec bodočega kralja?

(se smeje) To je v šali rekla moja mama, ja, ko se je v eni od najinih divjih iger ponesrečil. Vsega so namazali z jodom. (nasmešek) Eno obdobje sva bila nerazdružljiva. Princ Kraljevine Jugoslavije Pavel je hotel svojim otrokom urediti prebivališče zunaj dvorca, da bi lahko več časa preživeli v naravi. Ogledat so si prišli tudi posestvo mojih staršev, ki ga je moj oče imenoval kar Avala. Takrat sem bil en takšen divjak, bosonog sem se klatil po naravi, se igral tarzana, imel sem celo hišico na drevesu. Ravno ko so prišli Karađorđevići, sem se po vrvi spustil na dvorišče in vmes izvedel pristen tarazanovski krik. Vsi so onemeli, mali Aleksandar pa je bil navdušen. Rekel je samo: »Tata, ovdje ili nigdje!«, tukaj ali nikjer. Tako se je začela zgodba o dveh prijateljih, dvanajstletnem divjaku in desetletnem princu.

Sta tudi kasneje ostala prijatelja?

Kasneje sem se v Monte Carlu veliko bolj družil s kraljem Petrom. Zato tudi nisem smel priti nazaj v domovino. Petnajst let nisem smel v SFRJ zaradi navez s temi ljudmi. Petar Karađorđević je bil nesrečen človek. Do konca je upal, da bo prišel nazaj v Jugoslavijo. Bil je taka dobričina, vse bi naredil za sočloveka.

Dvakrat rojeni v Evropi, pravite v življenjepisu, večkrat umrli in se ponovno rodili.

In še vedno sem tukaj. (nasmešek) Moj angel varuh je bil zelo deloven. Prvič se je skoraj zgodilo leta 39 kot smučarskemu skakalcu jugoslovanske reprezentance v Garmischu. Po prvi seriji sem vodil z 81 metri, moj osebni rekord, ob drugem skoku so se mi odpele smuči. Potem je prišel nabor za jugoslovansko vojsko, a sem si s štirimi kuvertami podkupnine majorju kupil smrt. Hecno se sliši, mar ne? Še zdaj se spomnim, kako je odprl debelo bukvo, našel moje ime in registrsko številko, vzel nalivno pero in v okence, poleg mojega datuma rojstva, napisal datum tistega dne in pripisal – umrl. Precej čuden občutek, ko takole opazuješ lastno smrt. (nasmešek) Starši so na Bledu dali za mašo zadušnico in tako sem bil še uradno mrtev.

Leta 1943, ko je nacistična Nemčija že videla, da se vojna sreča obrača, so vas vpoklicali v vojsko z druge strani.

V določenem obdobju sem imel zaščito, ker sem s svojo tkalnico pač koristil Nemcem. A ko sem dobil poziv za služenje v Hitlerjevi vojski, sem vedel, da moram tvegati vse. S svojim prijateljem sem prebegnil v nevtralno Švico skozi Kitzbühel. Zato večkrat pravim, da sem se tretjič rodil v znameniti gostilni Stanglwirt v Goingu, ko me je – za bogato plačilo, seveda – rešil skrivnostni človek Sepp.

Ste se velikokrat spraševali, kaj je v vas, da so se na vas kot opilki na magnet lepila nenavadna naključja, poslovne priložnosti, kralji, ki so postali sponzorji vaših inovacij?

Seveda sem se o tem spraševal, kako se ne bi? A ne vem, kaj je to bilo. Bil sem na pravem mestu v pravi minuti. Ne vem, me je kdo vodil ali kaj? Hudičevo srečo sem imel. In v pravem trenutku mi je stopil nasproti pravi človek. Kot recimo Emil Boral, elegantni Jugoslovan judovskega rodu, s katerim sva v Švici patentirala izum – statve za invalide. Ker je na sestanku za odkup izuma rekel kar tristokrat višjo ceno, kot sem jo hotel postaviti sam, si je potem tudi vzel dve tretjini. Jaz sem dobil 100.000 švicarskih frankov, ki sem jih lepo zapravil, on pa je svojih 200.000 vložil v delnice Monte Catino. Tudi mene je prepričeval, naj naredim isto, a sem samo zamahnil z roko. Mesec dni kasneje je dobil desetkratno vrednost vloženega, postal je dvojni milijonar. Še danes obstaja njegov sklad, ki štipendira nadarjene študente in inovacije.

Za eno »usodno srečanje« v vašem življe nju pa je poskrbela »kar vaša dveletna hči, ki se je na plaži v Monte Carlu spotaknila in polila gospoda z vodo. Za katerega se je izkazalo, da je sorodnik egipčanskega kralja Faruka.« Kasneje je postal vaš pomemben poslovni partner.

Z družino smo se ravno hoteli s štirinajstdnevnih počitnic v Monte Carlu vrniti v Montreaux, pa je usoda hotela, da smo v Monte Carlu ostali še petnajst let. Drugi dan sva z ženo namreč dobila paket, poln igrač, in vabilo v prestižno vilo paše Ilhamija Huseina. Od takrat naprej sva se povezala tako poslovno kot prijateljsko. Skupaj sva ustanovila podjetje. On me je na neki način »naredil«.

Naredil – v kakšnem smislu?

Veste, če se ukvarjate z izumi, je to nevarna reč. V hipu lahko izgubite vse premoženje. Po mojem je najbolj nevarno izumiteljstvo, potem pridejo delnice, potem kazino in potem mafija. To je nevaren posel. Pravzaprav se čudim, da sem se vsakič rešil skorajda brez praske. Tudi ko mi je grozil največji polom, ko sem že popolnoma obupal, ko sem se plazil po kolenih po tleh cerkve in molil, se je nekaj obrnilo. Ko je bilo najhuje, sem si rekel: sebe imaš še vedno, Peter. Imaš svoj razum, svoje ideje in svojo sposobnost, da jih realiziraš.

Ilhami mi je velikokrat stal ob strani, tako s prijateljskimi nasveti kot tudi finančno. Tudi jaz sem že njega reševal iz zagat, ko je v igralnici izgubil preveč denarja. Bil je strasten hazarder.

Večkrat ste rekli, da izum ni samo božanska iskra, ideja...

Vsak od nas je poln idej, vsak je lahko izumitelj. Toda za izum morate obvladati vsaj deset ključnih stvari. Od ideje, predstavitve te ideje pa do ideje prodaje; imeti morate skupino zanesljivih ljudi, stoodstoten tim, ki mora delovati kot en sam organizem, kot nogometno moštvo. Če samo eden podvomi, se vse podre. Tudi sicer v življenju je najpomembneje – verjeti, zares verjeti.

Kar nekaj vaših »izumov« je tudi spodletelo. In to ravno pri kralju Faruku, ki je od vas »pričakoval izum, vreden kakšnega Einsteina«.

(se smeje) Jaz pa sem ravno zaradi teh pričakovanj doživel tisto, čemur pravijo ustvarjalna blokada. Ni in ni mi šlo. Kralj me je vsak dan spraševal, kako napredujem. Bilo je kar napeto. Ko je enkrat kraljev najljubši sluga pogledal na svojo zlato uro in rekel, da bo čas za molitev, se mi je posvetilo! Narediti uro, ki bo kazala proti Meki in kazala čas za molitev. A se ni izšlo tako, kot sem si zamislil. Napačno so sestavili delčke... To je bila kar velika sramota.

Po biografiji sodeč sta se z egiptovskim kraljem zelo dobro razumela. Prav na njegovih sprejemih ste spoznali množico ključnih ljudi.

Tam so bili vsi, ki so kaj pomenili: knez Rainer, Otto von Habsburg, Aga Khan, Peter Lorre, Erich von Stroheim, Marlene Dietrich, Jacques Yves Cousteau, William Somerset Maugham pa Morris Rotchild, Jean Gabin. Spoznal sem tudi Orsona Wellsa in Rito Hayworth na premieri Tretjega človeka, kjer nam je kar Orson zaigral na citre. In vsakič so vsi hoteli poslušati zgodbe o tem, kako sem pobegnil gestapu, prismučal v Švico, navidezno umrl, kako sem se spet rodil... (smeh)

Kot pravite v biografiji, ste bili eden tistih zabavnih »beautiful people«, s katerimi se je posipala takratna smetana kot z mrvicami čokolade, da bi bila sama sebi bolj užitna...

Ko se spomnim tistih gala plesov... Veste, da smo vsi gostje imeli pri kraljevski družini odprt račun in smo si lahko vsakič izbrali novo dragoceno večerno toaleto. Kralj Faruk je bil poseben človek, zelo razsipen in hkrati zelo duhoven. Ljubitelj umetnosti, stene njegove razkošne jahte so krasile umetnine Picassa, van Gogha, Dalija... Bil je že kar pretirano nagnjen k razkošju in pretiravanju. In oboževal je hrano. Kako je ta človek rad jedel! V enem večeru je pojedel neznosne količine izborne hrane in to izbljuval, da je lahko nadaljeval. Kot Rimljani. In kako strastno je kockal. Večina teh ljudi na zabavah je bilo strastnih hazarderjev.

Tako so vašega nemškega ovčarja Telija, ki vas je čakal pred kazinojem, »pobožale vse najbolj znane dlani takratnega sveta«.

Ja, pa radi so ga imeli. Sploh Onassis. Moj Teli pa me je vdano čakal pred kazinojem. Poleg njega je običajno stal tudi grbavec. Oba sta imela isto srečo, da so ju vsi pobožali.

Kako to mislite?

Preden je vstopil v kazino, se je vsak dotaknil grbe grbavca – obstajala je vraža, da ti bo to prineslo srečo v igralnici.

Dajte no?

Res. A niste vedeli tega? Tudi to sem že videl na lastne oči, ko je nekoga v kazinoju kap od šoka, ko je izgubil vse, in so ga dali v klavir. In lepo odnesli klavir ven. V kazinoju ni bilo prostora za smrt. Ah, veste, kaj vse se je dogajalo tam! Veste, za kakšne vsote je to šlo... Bil sem zraven, ko je kralj Faruk v kazinoju v San Remu priigral 15 milijonov švicarskih frankov. Si predstavljate? Direktor kazinoja je bil na tleh, to je pomenilo bankrot. Sam sem potem nosil tiste zlate plošče iz kazinoja. In bil sem tudi priča, ko je moj prijatelj paša Ilhami Husein izgubil vse premoženje.

Vi niste nikoli izgubili glave na ruleti?

Nisem kockal. Vsaj tega nisem počel. (nasmešek) Nikoli. Izumljanje je večji adrenalin. Sem bil pa velikokrat zraven. Recimo Errol Flynn je bil prepričan, da mu prav jaz prinašam srečo. Čudovit tip. Craps je igral. Kocke. Kadar je dobival večje vsote, je ves čas hotel, da stojim zraven njega, in vmes vzklikal: Peter, dobivamo!

Morda eden bolj duhovitih opisov v biografiji je opis vašega srečanja z Winstonom Churchillom na stranišču kazinoja.

Ravno tako je bilo, kot sem povedal. Bil sem v družbi, ki je opazovala, kako ruleto igrata Onassis in Churchill. Potem sem šel na stranišče in med opravilom začutil, da mi je nekdo obesil na roko sprehajalno palico. Obrnil sem se in zagledal Winstona, ki je rekel samo please in mi v prosto roko potisnil še cigaro. Vljudno sem obstal tam, medtem ko je odtočil svoje, si zapel hlače, pograbil palico, si vtaknil cigaro med zobe in zamrmral thank you. Saj, kot sem že večkrat rekel: včasih se te zgodovina dotakne, nato pa se ti še zahvali. (nasmešek)

Iz zgodb vašega življenja je očitno, da ste morali biti tudi odličen igralec, a hkrati vam je »spodletel« ravno filmski prizor z Marlene Dietrich v filmu Monte Carlo Story.

To ni bila ravno kakšna vloga, bolj sem statiral. Moja naloga je bila samo, da jo zapeljem na kavču. Kratek prizor, ampak ga nikakor nisem mogel speljati do konca, ker sem se vsakič začel smejati. Vsakič sem pomislil, kaj bi si mislila moja mama, ko bi videla, da sem soigralec Marlene Dietrich. (smeh) Potem sem ji pa stopil še na dolgo vlečko in jo skoraj podrl. Me je fino nadrla. A ne v nemščini, ker, kot veste, Marlene zaradi razočaranja nad nacistično Nemčijo sploh ni hotela govoriti nemško.

Sva se pa sicer dobro razumela, skupaj smo se zabavali. Vittorio De Sica mi je prigovarjal, naj začnem igralsko kariero.

Kako je bilo takrat to za vašo nečimrnost?

Fine slike imam od takrat. Ta plakat, na katerem sem z Dietrichovo, je visel po vseh evropskih kinih. Pa še bolj so me vabili naokrog.

Najbolj se spomnim tistega gala sprejema, mislim, da leta 1949, na katerem je kralj Faruk predstavil moj izum – parfumski razpršilec. Napovedali so ga, pred zbranimi gosti je vstal in rekel: »Vsem zbranim damam podarjam zlati razpršilec za parfum, izum Petra Florjančiča.« Vsi so vstali in zaploskali. Od takrat z ženo nisva imela miru, vsak dan vsaj eno vabilo na eminentne zabave... To je bila dragocena steklenička z zlatim okrasjem in to pumpico, dovolj majhna, da je šla lahko v damsko torbico. Skromno moram reči, da je bila res velik hit...

Ste vi sami ponudili idejo za razpršilec parfuma Guerlainu?

Ne, takrat me je gospod Guerlain kar sam povabil, sploh ko je slišal, da sem jaz tisti, ki je izdelal uspešno stekleničko Elizabeth Arden. Guerlain je imel pač dober nos. Za dišave in za posel. Predlagal mi je, naj naredim elegantno in tehnično dovršeno razpršilko. In me je tudi fino plačal, to že moram povedati! V Parizu sem potem cele dneve preizkušal najrazličnejše Guerlainove parfume, ker se vsak razprši drugače. Ko sem se po tistem sprehodil po pariških ulicah, so homoseksualci kar letali za mano.

Eno vaših globljih prijateljstev je bilo s Colette, francosko pisateljico »erotike in bolečine ljubezni«, kot ste napisali.

Neverjetna ženska je bila, Colette. Imela je takšno duhovno globino, prav tisto, kar je meni v tistem času manjkalo. Ko sva se spoznala leta 1950, je imela že čez sedemdeset let, že na invalidskem vozičku, a še vedno tako duhovita, polna življenja. Kako sva se smejala skupaj! Vsako jutro, ko sem prišel v Monte Carlo Beach, sva se dobila na aperitivu.

Na vsak način je hotela narediti film iz teh mojih zgodb. Zbrali smo se komik Fernandel pa Marcel Pagnol, ki je režiral večino Fernandlovih filmov, in zapisovali moje zgodbe... Gerard Filipe bi igral mene, Fernandel bi bil moj odvetnik. Kako smo se krohotali!

Za Colette ste rekli, da je imela zelo močno intuicijo, da je znala prepoznati ljudi, ki so imeli v sebi »tisto nekaj«... In da ste ji prav vi pripeljali »tisto dekle«, ki je potem postalo ena največjih filmskih zvezd.

Takrat se je ravno pripravljala broadwayska priredba njenih romanov o Gigi. Spomnim se, kako sva sedela v restavraciji Monaco Beach in se je tam sončilo neko dekle. Zelo posebno, krhko, s srnjimi očmi. In mi pravi Colette: »Poglej tisto dekle! Čudovita je. Rojena Gigi! Daj, stopi k njej in jo povabi sem.« In sem šel in ji rekel: »Oprostite, mademoiselle, tamle je pisateljica Colette, ki bi rada govorila z vami.« To dekle je bilo Audrey Hepburn. V mestu je bila, ker je ravno snemala neko komedijo. Takrat še ni bila znana, smo jo pa videvali, ker se je učila baleta pri naši prijateljici Mariki Besobrasovi. Colette je vztrajala, da samo to dekle lahko igra njeno junakinjo Gigi na Broadwayu. In to se je tudi zgodilo. Šele potem je Audrey Hepburn doživela mednarodno slavo z Rimskimi počitnicami.

Med drugim je bila dobra prijateljica Coco Chanel. Vam jo je ona predstavila?

Mislim, da ne. Spoznala sva se na enem od gala sprejemov kralja Faruka. To je bilo ravno takrat, ko je dala na trg svoj prvi parfum chanel no. 5. Takrat sem ji v šali rekel: Madame, tudi jaz sem rojen 5. marca, to kaj šteje? Se je smejala s tistim njenim glasom. Zelo dobro pa se spomnim, kdaj sem prvič videl Coco Chanel in Marlene Dietrich. Bilo je čisto na začetku mojega bivanja v Monte Carlu, leta 1948, ko sta se pojavili na rivieri – obe v hlačah. To je bil cel škandal!

Se je tudi vam takrat to zdelo šokantno?

Meni je bilo vseeno. Zanimivi sta bili v vsakem primeru, v hlačah ali v krilu. A takrat je bilo to nekaj nepojmljivega, pa poglejte, kako se ženske nosite danes. Kavbojke, superge... (nasmešek) Mislim, da se svet obrača, da se vloge obračajo. Ženske so izjemno sposobne.

Kot ste rekli svoji prijateljici Colette: »Svet je ženskega spola«?

Pa se ni ravno strinjala. (nasmešek) Jaz pa čedalje bolj verjamem, da ve, ženske, v resnici vodite svet. Ne nazadnje, vse življenje sem se srečeval z močnimi, podjetnimi ženskami, ki so iz svojega imena ustvarile imperij, blagovno znamko: Elizabeth Arden, Helena Rubinstein, Coco Chanel... Tudi Belle Otero sem spoznal.

Slavno plesalko in kurtizano, usodno za marsikatero kronano glavo?

Prav to, ja. Živa zgodovina modre krvi Evrope. Med njene ljubimce so prištevali celo angleškega kralja Edvarda VII., carja Nikolaja, vojvodo westminstrskega... Legenda pravi, da je tisti znameniti hotel v Cannesu, kaj je že, tisti z dvema kupolama... »Carlton,« poseže vmes Tanja, njegova desna roka. Carlton. No, oprsje Belle Otero naj bi bilo navdih za tisti kupoli. Takrat, ko sva se srečala, je imela že kakih osemdeset let. A še vedno inteligentna, karizmatična ženska. Takrat se je govorilo: v Monte Carlu so najlepše ženske, le da so od leta 1900 še vedno iste... (smeh)

Kako se sploh rodi »prava ideja«, ta kšna, ki ima potencial, da postane izum ali inovacija?

Od mojih 400 izumov jih je luč sveta ugledala samo desetina. Tako bom rekel: verjetnost za dobitek je pri izumiteljih manjša kot pri gangsterjih. Sicer pa: vse je ideja. Kako zapeljati žensko, kako priti do denarja, kako idejo realizirati. A velike ideje so ponavadi posledica dolgoletnega razmišljanja, lahko traja tudi stoletja in se prenaša iz roda v rod, kot neka duhovna zapuščina. Šele potem naredi – klik!

Večkrat ste poudarili, da se vaši izumi za »izboljšanje človeštva« običajno niso realizirali, so pa ideje, ki niso bile »nič drugega kot drugačen način menjavanja perila«, zaživele v sanjah ljudi in odebelile vašo denarnico...

Tako pač je. Za Lancaster, recimo, sem si zamislil samo čopič, pritrjen na pokrovček. Nič takega. A si zdaj dame najbrž ne predstavljate, da bi si lahko nohte lakirale tudi kako drugače. Nisem ponosen, da sem moral pod pritiskom kapitala za Lancaster izumiti tudi kremo, ki je vključevala prazen zrak in tako »ogoljufala« kupce. To neslavno inovacijo danes posnemajo, kjerkoli se da... (nasmešek)

Ali pa recimo moj vžigalnik, s stranskim vžigom, ki sem ga naredil za gospo Dunhill. Še danes izdelujejo natanko iste. Pa zložljiva lestev.

Kateri od vaših izumov je za vas osebno najbolj pomemben?

Osebno? Diaromček. Okvirček za diapozitive. Človek, ki je verjel vame, gospod Mutt, je vložil dva milijona mark samo za razvoj. Ta človek je res verjel vame. Ko sem mu ponudil patent, me je takoj vprašal: Koliko hočete? Dvesto petdeset tisoč mark, sem rekel. Vstal je in mi jih prinesel brez besed. Sem ga vprašal: Če bi vam rekel še enkrat več, bi mi jih dali? Jasno, je rekel. V naslednjih 18 letih je imel samo od licenc več kot milijon evrov na leto dobička. Na to sem ponosen tudi zato, ker je zaradi tega malega izuma dva tisoč ljudi imelo zaposlitev 25 let. Ko se je začela digitalna tehnologija, je bilo vsega konec.

Všeč mi je bil tudi razpršilec za parfum. Kamorkoli sem prišel, povsod sem ga videval v izložbah. To je, moram reči, za kreatorja poseben užitek. Tudi finančno mi je veliko prinesel.

Denar in vi – kako bi ocenili vajin odnos?

Čuden odnos je to. Imel sem ga rad in ga sovražil hkrati. Doživel sem preveč norosti, ki so jih bili ljudje pripravljeni početi za denar. Hitro sem spoznal, da denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš.

Vaše vodilo je bil rek vaše matere: Če imaš pest stisnjeno, ne pride nič noter, nič ven.

Ja, vse mora biti odprto, da prihaja in odhaja. Sedem čudovitih hiš sem postavil in sedem sem jih zapravil, čudovito sem jih zapravil, bil sem trikrat milijonar in izgubil vse.

Kako?

Tako, da sem se lepo imel. Da potrošiš takšne količine denarja, je prav tako potrebno znanje. Inovacija. Jaz sem znal zapravljati. (nasmešek) Vzel sem si bazen s sabo, pianista, da mi je igral cel večer, včasih je z mano hodil cel orkester. Sem šel v najboljše restavracije, zahteval sem posebno sobo, svojo glasbo, malo sem norel... Ko sem prvič dobil milijon in pol frankov naenkrat, to je bilo največ, za brizgalni stroj... Ko imaš nenadoma na voljo toliko denarja, se ti lahko tudi zmeša. Takrat je bil najvišji dobitek na lotu 500.000 švicarskih frankov, jaz sem pa dobil milijon in pol?! In me je malo odneslo. Tak sem bil. Danes bi temu rekel izumiteljski orgazem. Nisem vedel, kaj bi naredil z denarjem. Rekel sem si, najprej grem v Modeno po ferrarija, potem bom razmislil, kako naprej. In sem se nastanil v hotelu Fini, takšen sanjski hotel, se usedel v odlično restavracijo in čakal na ferrarija, pa sem tam zagledal takšno žensko, da sem si rekel: Pa kakšen ferrari, to je več od vsega. Drugo jutro sva se odpeljala v Neapelj. Ferrarija nisem kupil, sva šla pa v samostan Montecasino in se simbolično poročila...

Kako, a niste bili že poročeni?

Bil, bil. A to je bilo tako, za hec. Romantika. Ob treh zjutraj.

No, hočem reči, da sem si namesto ferrarija potem kupil penthaus v središču Firenc – 300 kvadratnih metrov in še osemdeset metrov terase. Osemnadstropni blok s pogledom na Davida na Piazza dela Signoria. Z Bleda sem si pripeljal zelo močen daljnogled in potem ob prostih dneh raziskoval Firence tudi drugače. Jaz, ki sem bil vedno v središču dogajanja, sem postal voajer. (nasmešek) In sem bil obdobje čisto očaran od te drame, ki se je dogajala po terasah, po stanovanjih. Takrat sem si rekel, zdaj šele vem, da sploh ne znam živeti. (smeh)

Kar se pa mojega zakona tiče: ljubil sem in ljubim svojo ženo z vsem srcem. Moja žena je izjemna ženska. Poleg vsega je bila čudovito lepa takrat, vsi so jo občudovali. Mislite, da je takrat, ko je šla za mesec dni v Pariz, sedela v hotelu in mislila name?

Čeprav vaša biografija na trenutke zveni kot biografija Giacoma Casanove, ganljivo opišete trenutek, ko sta se spoznala: vaša žena Verena, neznanka, ki ste jo poskušali osvojiti tako, da ste začeli risati njen obraz.

Tudi ta tehnika je bila moj »izum« za zapeljevanje neznanih lepotic... (nasmešek) In roko na srce – risar pa res nisem... (nasmešek) A takrat sem med tistim čečkanjem začutil, da bi v resnici rad znal narisati ta čudoviti obraz. To žensko. Takrat sem že vedel, da sem nesmrtno zaljubljen. Poglejte, če si v zakonu, je izjemno pomembno, da imata partnerja vmes neko, kako naj rečem, prosto erotično cono. Da si dovolita določeno svobodo. Da živita tudi vsak zase, ne le drug za drugega in ves čas skupaj. No, potem si pa poročen 65 let.

Ne praznujte obletnic, obletnic zaroke, ne, naj bo vsak dan praznik! Najprej za vas, potem bo praznik tudi zanjo. In obrnjeno. Zakaj bi čakali na praznike, da bi se zgodilo kaj lepega? Tudi novo leto mi ni všeč. A naj prav za novo leto opolnoči kot idiot nazdravljam z drugimi in vpijem, kako sem srečen? Najboljše stvari so tiste, ki se zgodijo nepredvideno. Ki same pridejo do tebe.

Za konec – zdaj ste naredili »servieto z dodano vrednostjo« za Palomo. Lahko že poveste, za kaj gre?

Žal o tem po pogodbi še ne smem govoriti. Boste pa kmalu izvedeli, obljubim. (nasmešek)

Veste, včasih imam občutek, da sem nekoč že živel. Ker ne vem, kako je to mogoče, da se lotim zame neznane stvari in jo takoj dešifriram, takoj vem, kako naprej z njo. Kot da bi to že enkrat počel. Tako z lahkoto. Melodijo, recimo, vam takoj zložim. Ko zaslišim melodijo prvič, že vem, kako bo šla naprej.

Biti izumitelj je po mojem podobno kot biti pisatelj. Ves čas delaš, v glavi. Zgodi se med sprehodom, v postelji z žensko, med vožnjo z avtom na cesti... Izumitelj mora imeti fantazijo in drznost Boga. Vse se mu zdi mogoče. Izumitelj je vedno na preži. In če ima srečo, da od svojega dela tudi živi, se s tem hitro zasvoji.