Tiskane izdaje
Aleš Gaber, študent ljubljanske filozofske fakultete, je pobudnik peticije proti noveli visokošolskega zakona, ki jo je doslej podpisalo več kot 2500 nasprotnikov predvidenih sprememb. Pogovor z njim smo morali prestaviti za nekaj ur, da je dokončal seminarsko nalogo, ker je profesorici obljubil, da bo najprej opravil to in šele nato vse drugo. Mladenič očitno spoštuje dano besedo.
Do lanske pomladi ste bili čisto običajen študent, nato je prišla zasedba filozofske fakultete, kjer ste aktivno sodelovali. Zaradi peticije pa ste se še bistveno bolj medijsko izpostavili. Kako bi primerjali prej omenjeno in to novo izkušnjo?
To je težko primerjati. Z gibanjem Mi smo univerza (MSU) sem prišel v stik še v času njihovega prvega plenuma, nekje sredi prejšnjega leta, ker sem se globoko strinjal z njihovimi opozorili, da neoliberalizem in ekonomizacija študija ogrožata znanje kot javno dobro, da je bolonja neka uvertura v fleksibiliziran delovnik. Z večino stvari, ki jih je delala in terjala MSU, sem se strinjal in se še strinjam, me je pa pri tem gibanju že kmalu začelo motiti, da so rekli, da so odprti za vse, dejansko pa to ni držalo. Motili so me tudi njihova medsebojna teoretska pričkanja o tem, kdo ima prav in kdo nima, namesto da bi se posvetili temu, kar študente dejansko zanima. Več bi morali razpravljati o nekvaliteti bolonjskega študija in o prihajajočih šolninah. Kolegi iz tega gibanja so mi delovali, kot da se ne zavedajo, da želimo biti politično gibanje in v nekem trenutku sem jim rekel, da delajo račun brez študentov. Navsezadnje so med njihovimi nastopi, ko so, na primer, na dolgo in široko razpravljali o tem, ali je študij delo, študentje odhajali ven. To očitno ni pravi način. Trdim, da gibanje MSU, žal, nikoli ni bilo pravo gibanje.
Mislite na kakšno konkretno politično opcijo? Da bi se študentje povezali s kakšno stranko?
Ne, saj mislim, da je celotna sfera popolnoma izčrpana, brezperspektivna. Zato tudi ne vidim, katera opcija bi lahko bila prava. Mislim, da potrebujemo pravo levičarsko stranko, drugačno od tistih, ki si zgolj nadevajo to oznako. Študentje pa se moramo upirati slabim političnim odločitvam vlade. Katerekoli. A nobena se še ni pokazala za tako škodljivo, kot je sedanja. Ne gre le za predlagane spremembe visokošolskega zakona. Dogaja se še marsikaj, kar je skoraj spregledano. Vlada je vrgla absolvente iz študentskih domov, absolventski staž je degradirala na raven pravice do ponavljanja letnika ali prepisa na drugi program, menda namerava ukiniti tudi zaporedni študij. Očitno vlada oži študijski prostor. Absurdno je tudi to, da želi nadzorovati, kdaj se prehranjujemo, saj boni veljajo le do 20. ure. Vse to nas je ves čas jezilo, in ko je vlada s predlogom zakonske novele izigrala vse visokošolske partnerje, nam je bilo dovolj. Povezal sem se z najboljšima prijateljema in skupaj smo pripravili to peticijo in začeli zbirati podpise. Izkoristili smo vse kanale, celotno socialno omrežje. Sam sem bil tisti prvi dan skoraj dvanajst ur na telefonu. Priznam, da najprej nismo pričakovali, da bo takšen odziv. Zaradi tolikih podpisnikov se nam je zdelo nujno, da gremo s temi podpisi še v parlament in z zahtevami peticije seznanimo vse tiste, ki so tam razpravljali o razmerah v visokem šolstvu.
Kjer vas pa Branko Grims, predsednik odbora, ki je imel to razpravo, ni sprejel ...
To nas niti ni presenetilo. Bili smo tudi malo nerodni, ker smo predajo podpisov peticije Grimsu prijavili le en dan prej, kar pa očitno ni bilo dovolj zgodaj.
Kaj bi rekli Grimsu, če bi prišel do vas?
Gotovo bi mu rekel, da množica ljudi, ki so podpisali peticijo in med katerimi prevladujejo študentje, razmišlja drugače kot minister Žiga Turk, vlada in koalicijski poslanci. Spomnil bi ga, da je študente težko aktivirati, da so skupina, za katero so se politiki potrudili, da je zaspala. Verjetno bi mu povedal še kaj, a bil bi korekten.
Kaj bo vaš naslednji korak?
Veliko načrtov imamo. Predvsem želimo pretrgati študentsko apatijo in tu se nam zdi najbolj učinkovita kombinacija politike in umetnosti. Vsako uspešno gibanje mora imeti tudi kulturno komponento. Zato smo že začeli intenzivno sodelovati s študenti AGRFT. Pripraviti nameravamo kratko predstavo, v kateri bomo predstavili to, kar se dogaja v našem visokem šolstvu. To bi lahko zaigrali v avli filozofske fakultete in drugod. Pripravljata se tudi dva kratka filma na to temo.
Ju boste ponudili tudi nacionalni televiziji?
Z veseljem, če ju bodo le hoteli. Vsekakor pa nameravamo vztrajati. To, kar ogroža naše visoko šolstvo, je tako resna stvar, da bi morala k ukrepanju prisiliti vsakogar, še posebno pa študente.
A kot ste sami rekli, so študentje večinoma neaktivni. Uveljavljeno mnenje je, da jih večinoma zanima zgolj to, kako bi najlažje prišli do diplome.
Verjetno je veliko takih. Toda osebno verjamem, da nas je veliko, ki pridno študiramo, ob tem pa smo angažirani tudi na drugih področjih. Ne znam si predstavljati, kako bi si lahko domišljal, da postajam intelektualec, a me ne bi zanimalo, kaj se dogaja z mojo univerzo, s celotnim visokim šolstvom in tudi našo državo. Verjetno bi bilo precej drugače, če bi bila naša univerza organizirana kot kampus, kjer bi se lahko intenzivno družili študentje različnih fakultet. Tako pa sta že naša in sosednja strojna fakulteta dva svetova. Študentje iz obojih se težko normalno pogovarjajo.
Kakšno pa je sporazumevanje znotraj filozofske fakultete? Je ta res tako homogena, kot se je zdelo ob zasedbi?
Ne morem reči, da nam takrat mnogi niso dali podpore, a po drugi strani sem doživel, da se mi je naš dekan, prof. dr. Andrej Černe, zlagal v obraz, ko je zanikal svojo povezavo s policijsko preiskavo zaradi neke naše udarne akcije, v katero so se nasilno vmešali varnostniki. Takega človeka ne moreš spoštovati, tako kot ne morem spoštovati mnogih današnjih politikov, med katerimi bi še posebej izpostavil premiera Janeza Janšo in Boruta Rončeviča, ki vodi direktorat za visoko šolstvo in znanost ter ob tem dela za svoje zasebne interese. Sicer pa politikov na splošno ne maram in tudi zato sem se ob naši predaji peticije, ko smo hodili proti parlamentu in so nas lovile kamere – zaradi njih smo morali hoditi čim bolj počasi –, tako butasto počutil. Pomislil sem, da tako nekako nastopajo naši politiki. Le da oni to počnejo ves čas.
Ne bi bilo prav, če ne bi izvedeli še vaših osebnih študentskih izkušenj. Ne ustrezate predstavi o študentskem liderju, ki praviloma zavlačuje študij, da bi lahko čim dlje užival študentski status ...
Osebno mislim, da podaljševanje statusa z razlogom ni nič slabega. Sam sem se najprej vpisal na filozofijo ter pedagogiko in andragogiko, nato pa sem ugotovil, da filozofija ni zame, in sem jo zamenjal s sociologijo. S tem sem izgubil eno študijsko leto, pridobil pa Zoisovo štipendijo.
Kako?
Ko sem zamenjal smer, sem na pedagogiki in andragogiki, kjer sem imel opravljene vse izpite za prvi letnik, prosil, ali bi lahko vzporedno s prvim letnikom sociologije pri njih delal drugi letnik. Zavrnili so me, zato sem se v svojem drugem študijskem letu posvetil samo sociologiji in družabnemu življenju. Iz današnjega zornega kota to ocenjujem kot svoj dobitek. S tem sem dobil dovolj časa za branje in za debato. Tako sem tudi res razumel to, kar sem študiral, s tem pa so prišli tudi zelo dobri izpitni rezultati in visoko letno povprečje ocen, 9,75. Naenkrat sem imel pogoje, da zaprosim za Zoisovo štipendijo, kar mi prej nikoli ni padlo na pamet, ker sem mislil in še vedno mislim, da ne sodim v to elito.
Vaš primer dokazuje, da je z bolonjskim študijem očitno nekaj narobe, če ste morali izgubiti leto, da ste lahko normalno študirali?
Bolonjski študij – o prejšnjem ne morem soditi, ker ga ne poznam – je dejansko skonstruiran tako, da ti ob njem praktično ne ostane nič časa, ki pa ga potrebuješ, če želiš postati kritičen študent in nato diplomant. Zato sam tudi zagovarjam absolventski staž. Ne predstavljam si, kako bi lahko ob predavanjih in izpitih napisal kvalitetno diplomo. Preostane samo »štancanje« diplom, to pa nima nobenega smisla. V tem primeru to niso več diplome, temveč seminarske naloge. Če rečemo diplome, delamo krivico starim diplomam. Poleg tega ti da absolventski staž možnost, da v miru in počasi prebereš vse tiste knjige, ki jih prej nisi utegnil. Denimo Kapital Karla Marxa. To so trije debeli »špehi«, ki ti vzamejo vsak zase najmanj dober mesec.
Očitno sodite med tiste, ki študij jemljejo zelo resno ...
Prej se v šoli nikoli nisem preveč trudil. Nasprotno, bil sem precej len, kar je bilo mogoče bilo dobro. Moj gimnazijski profesor filozofije Marko Arnež, ki je imel name velik vpliv, je večkrat rekel, da tisti, ki se zelo forsirajo v osnovni in srednji šoli, na faksu dostikrat popustijo. Pri meni bo očitno ravno obratno.
Profesor Arnež vas je torej spravil na študij filozofije?
Najprej sploh nisem vedel, kam bi šel, in sem celo razmišljal o teologiji, ker mi je ta beseda lepo zvenela. Seveda, ko sem ugotovil, da je to študij o verskih zadevah, nisem šel blizu. Iskal sem odprtost misli in mislil sem, da bom to našel pri filozofiji. Že od začetka pa mi ni ustrezal način študija filozofije. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem imel tudi slabše predznanje od sošolcev, ker nisem obiskoval splošne gimnazije. Morate upoštevati, da se na tehniško gimnazijo vpisujejo v povprečju slabši dijaki, poleg tega je ta šolski center v celoti precej moreče intelektualno okolje. Jaz sem pri maturi dosegel 22 točk, kar je približno slovensko povprečje, pa sem bil vseeno po uspehu pri maturi četrti na šoli.
Vam je zdaj žal, da niste šli na splošno gimnazijo?
Nikakor ne. Razmišljam, kako bi vpis na kvalitetno tehniško gimnazijo svetoval tudi bratu. Mislim, da je za boljšo presojo zaželena kombinacija humanistike in tehnike, zato da vidiš v obe smeri. Tehnika je včasih zelo direktna, s tem pa dobiš občutek, kdaj kdo blefira. V humanistiki se lahko hitro izgubiš v oblakih.
Zakaj ste drugič izbrali sociologijo in zakaj študirate tudi pedagogiko?
Vsak misli, da vpišejo pedagogiko samo tisti, ki hočejo biti učitelji in jim je pedagogika teoretska podlaga za tisto drugo smer, ki jo študirajo. Ugotavljam, da tako misli tudi večina mojih sošolcev. Toda mene mika teoretska pedagogika. Sociologija pa se mi zdi znanstveno izredno zanimiva in tudi izjemno uporabna veda. Mislim, da prav v zadnjem času sociologija dodatno pridobiva.
Menda pride znanje sociologije zelo prav tudi liderjem vseh vrst. Se strinjate?
Seveda. Dober lider mora vedeti, kako deluje družba in kako se oblikujejo različne družbene pozicije. Se je pa že velikokrat izkazalo, da so liderji to svoje znanje izkoristili za napačne namene.
Si želite postati lider?
Z liderstvom je pri meni tako, da si sam tega nikoli nisem želel in se ga na čustveni ravni še vedno otepam. Toda razum me vleče v to smer. Dozdeva se mi, da znam probleme zelo racionalno analizirati, in nato navadno tudi vem, kaj je treba narediti. Ne bi pa mogel reči, da v tem uživam. Doslej mi je uspevalo, da sem se, ko so bile stvari pognane v tek, lahko umaknil. To tudi zdaj nameravam.
Pričakujete tudi, da boste s svojo aktivnostjo prispevali tudi k želenim spremembam v visokem šolstvu in celotni družbi?
Narediti nameravam vse, kar je mogoče. Zavedam se, da okrog 40 odstotkov študentov ob študiju še dela, da lahko preživi, in da sodim med tiste srečneže, ki jim to ni potrebno. To pa nameravam izkoristiti za to, da kaj naredim za skupno dobro, v katero kljub vsemu še naprej verjamem. Pri sedanji politiki – koaliciji Janše in Viranta – ne gre samo za avtoritarni neoliberalizem, kot smo mislili prej. Dejansko gre še za veliko slabšo verzijo politike, katere edini program je, da si prigrabi vse, kar si lahko, dokler se to še da. Seveda se zavedam, da nisem pomembna oseba, tudi nimam nobenih omembe vrednih sredstev in tudi prijateljev, na katere lahko računam, ni zelo veliko. Toda pričakujem, da nas bo sčasoma vse več. Tudi zaradi medijske pozornosti, ki smo jo dobili. Mogoče se bo nekaj premaknilo. Mogoče smo podrli domino, ki bo padla v prazno, mogoče pa bo naša domina pomagala prevrniti še druge domine.
