Pianist, pevka, geto in zlo v ljudeh

Le kdo ne pozna znamenitega filma Romana Polanskega Pianist, ki si je pred desetimi leti prislužil kar tri oskarje? Gre za pretresljivo zgodbo o Wladyslawu Szpilmanu, židovskem igralcu klavirja, ki je preživel grozote varšavskega geta. Toda v filmu, ki ga Szpilman ni dočakal (umrl je leta 2000), nekdo manjka.

Manjka seveda Vera Gran, lepotica in znamenita židovska pevka, velika zvezda predvojne Poljske in varšavskega geta. Prav ona je Szpilmana povabila, naj jo spremlja na klavirju v znamenitem Café Sztuka sredi varšavskega geta. Velika zvezda tistega časa je bila torej Vera Gran in ne Wladyslaw Szpilman. Toda kljub temu je Vera Gran čudežno izginila iz Szpilmanovih spominov in zato tudi iz filma Romana Polanskega.

Zakaj se je to zgodilo? Odgovor na to zapleteno vprašanje ponuja poljska pesnica in pisateljica ter profesorica na univerzi v Varšavi Agata Tuszynska. V knjigi z naslovom Vera Gran: The Accused, ki se je letos pojavila tudi na ameriškem trgu. Na Poljskem je izšla pred tremi leti in dvignila veliko prahu. Nad pisateljico in založnika se je spravila družina Szpilman. Zaradi obtožb, da je bil Wladyslaw Szpilman med vojno pravzaprav pripadnik zloglasne židovske policije, ki je sodelovala z gestapom. Te obtožbe, zapisane v knjigi, je izrekla Vera Gran, ki ga je v uniformi židovske policije videla ravno na dan, ko je bežala iz geta. Skupaj sta nastopala leto in pol, zato ga je znamenita pevka zelo dobro poznala. In skorajda nemogoče je, da bi se zmotila. Toda po vojni je prav Szpilman Vero Gran prvi obtožil kolaboracije z Nemci in ji s tem uničil življenje. Njeno tragično zgodbo je v knjigi imenitno opisala Agata Tuszynska, ki je pred leti napisala tudi biografijo nobelovca za literaturo Isaaca Bashevisa Singerja.

Na predavanju na eni od ameriških univerz ste pred časom dejali, da zelo radi berete Agatho Christie.

Točno. Zelo rada imam kriminalke.

Morda zato, ker je tudi pisanje biografij pravzaprav pogosto podobno pisanju detektivskih zgodb?

Mislim, da je res. V mladosti seveda nisem brala le detektivk. Tudi poezijo. V branje knjig me je uvajala mama. Veliko pesmi sva prebrali skupaj, v glavnem poljsko poezijo. Kasneje so me v resnici zelo navdušile zgodbe Agathe Christie. Takrat sem bila nadvse ponosna na svoje ime. Ko me v ZDA ali kje drugje v svetu vprašajo po imenu in me morda tudi zaradi poljskega naglasa ne razumejo takoj, jim povem, da sem Agata. Tako kot Agatha Christie. In mi takoj navdušeno prikimajo. Res sem jo imela rada, poleg nje pa seveda tudi Georgesa Simenona in vse druge pisce kriminalk.

Tudi pri pisanju biografij gre za iskanje resnice in razkrivanje skrivnosti, zato je to delo v resnici v marsičem podobno pisanju detektivskih romanov. Vsako življenje, vsaka usoda je zavita v skrivnosti. V vsakem človeku so stvari, ki jih želi skriti pred drugimi. Ki jih noče postaviti na ogled vsem drugim. Zato je pisanje biografij pravzaprav nenehno vstopanje v življenja drugih. Poiskati moraš skrivnosti, ki so bile doslej skrbno skrite. Brez tega ni dobrih biografij in ne dobrih biografov. Kot pisatelj moraš zato obvladati veliko métiers. Veliko poklicev. Moraš poznati psihologijo ljudi. Veliko je treba brati, vedeti, raziskovati, potovati. In z ljudmi se moraš znati pogovarjati. To je zelo pomembno.

Pa poznati jih moraš veliko ...

Vsekakor. Rada potujem in zasledujem svoje heroje. Stopam po njihovih sledeh. To imam zelo rada. Biografija je zato v resnici kot nekakšna napeta detektivska zgodba. Sestavljanka, kjer moraš iz tisoč koščkov sestaviti pravo sliko. Ko pišem in raziskujem, pozabim na svet okrog sebe. Kot nekakšen pes vohljam po različnih sledeh in hitim naprej. Stvar je včasih utrujajoča. Ni vedno lahko, toda ljubim izzive. Kar se ponuja samo od sebe, ni zanimivo. Zato nikoli ne pišem biografij, ki so že natisnjene. To ni delo zame. Nočem na novo pisati tistega, kar je že napisano.

Kot pisateljica torej iščete najtežje poti?

Vselej iščem nekaj novega. Osebe, ki še niso junaki knjig. Pisanje zato jemljem kot nekakšno veliko avanturo. Imam srečo s tem, kar počnem. Nočem imeti lahkega življenja, sedeti v pisarni in zvečer oditi nazaj domov. Hočem nekaj razburljivega. In takšno pisanje ti to daje, omogoča ti razumeti ljudi in svet. To je zame zelo pomembno. Razumeti druge.

Kako ste našli Vero Gran? Vaša generacija bržkone ni vedela prav veliko o njej.

Nič nisem vedela o njej. Na Poljskem so v resnici že zdavnaj vsi pozabili nanjo. V osemdesetih in devetdesetih letih sem bila pogosto v Parizu. Tam sem prvič slišala zanjo. Nekdo iz poljske emigracije mi je povedal, da v Parizu živi pevka, ki je bila obtožena kolaborantstva med vojno. V uho sta mi udarili zlasti ti dve besedi: pevka in kolaborantka. To je bila prva informacija, ki sem jo slišala o njej. Ko sem začela raziskovati, sem ugotovila, da je leta 1965 v Varšavi posnela ploščo s svojimi pesmimi. Takrat sem bila še otrok, zato tega seveda nisem mogla vedeti. Toda generacija mojih staršev je nekaj malega vendarle vedela o njej. Ne prav veliko, saj je Poljsko za vselej zapustila leta 1950. Vrnila se je zgolj zaradi plošče in nato spet odšla. To je bilo vse. Ni bila prav znana na Poljskem.

Poljska je v bistvu pozabila nanjo?

Bila je popolnoma pozabljena, izbrisana iz poljske glasbe in poljskega kulturnega življenja. Ko sem prvič slišala zanjo, sem ravno pisala novo knjigo o mojem židovskem poreklu, o moji družini in mojih skrivnostih. Imela sem polne roke dela. Končala sem eno knjigo, pa še eno. Leta 2003 sem spet prišla v Pariz. Takrat sem se spomnila nanjo in jo poklicala. Nisem vedela, ali je sploh še živa. Toda zavrtela sem telefon in Vera Gran se je oglasila. Takrat sem prvič slišala njen glas. Poskusila sem se srečati z njo, a ni hotela. Izgovarjala se je, da ne more ven, da je stara in bolna. V resnici je bila predvsem zelo prestrašena in depresivna. In nezaupljiva. Živela je v svojih spominih. Iz dneva v dan je premlevala, kaj se ji je zgodilo v getu in kasneje po vojni. Zelo sem se zelo trudila, da bi jo prepričala, da bi govorila z menoj. In nazadnje mi je to le uspelo.

Začeli ste na stopnicah pred vrati njenega stanovanja?

Da. In to je trajalo kakšne tri tedne. Potem pa me je nekega dne sama povlekla noter, kjer sva nadaljevali pogovor. Njeno stanovanje je bilo majhno in temno. Imela je temne zavese, oken ni odpirala. Prvič so jih v bistvu odprli šele po njeni smrti. V dnevni sobi je imela le majhno luč. Skrivala se je in šepetala. Bala se je, da nama prisluškujejo in naju opazujejo. Bila je zelo prestrašena. Toda jaz sem se pogovarjala in pogovarjala. Čutila sem, da je to moja dolžnost. Zelo sem povezana z zgodovino poljskega židovstva. Zaradi moje mame. In vedno sem hotela govoriti z ljudmi, ki so šli skozi pekel vojne, še posebej skozi pekel varšavskega geta. Hotela sem iz prve roke zvedeti, kako je bilo tam. Kako je bilo biti pevka v getu. Tega ni povedal in zapisal še nihče. Vem, kaj je v getu doživljala desetletna deklica, moja mama. In vem, kaj je o getu povedala moja babica, ki je takrat imela 30 let. Njuno zgodbo sem opisala v knjigi z naslovom Družinski dnevnik strahu, ki je izšla v poljščini in je za zdaj prevedena le v francoščino. Toda zdaj sem hotela slišati še zgodbo Vere Gran. To je bilo zame zelo pomembno, ker je bila priča holokavsta. Dotlej ni nihče hotel poslušati njene zgodbe. Jaz sem bila prva, ki jo je zares hotela slišati.

Vera Gran je tudi sama napisala knjigo spominov, ki pa je bila objavljena le v Franciji.

Bila je dobra pevka, ne pa tudi dobra pisateljica. Izdala jo je v samozaložbi.

Francoski samizdat?

Napisana je v poljščini, toda izdana je bila v Franciji. Ker je pač živela v Parizu. To je njena zgodba. Knjigo je težko brati, toda zame je bila nadvse koristna, saj opisuje koščke življenja, o katerih se je bilo z njo mogoče podrobneje pogovarjati.

Je bil to dnevnik?

Ne, knjiga spominov. Od svoje mladosti do začetka sedemdesetih let, ko se je začel proces proti njej v Izraelu. Toda knjiga je brez rdeče niti. Našteti so le fakti iz njenega življenja, iz katerih sem poskušala sestaviti popolnejšo sliko.

Njeno življenje je bilo nadvse tragično. Sama ga je primerjala z Dreyfusovo afero.

Da. Res nekakšna sodobna Dreyfusova afera. To mi je sama rekla. Tragedija brez konca. Kot življenje gospoda K. iz Kafkovega romana Proces. In Vera Gran se je po vojni v resnici znašla v svetu iz romanov Franza Kafke. Bila je prepričana, da je nedolžna. Vojna se je končala. Nemcev ni bilo več, toda strah in krivica sta ostala. Obtožili so jo kolaboracije z Nemci. Te obtožbe so se potem vlekle pol stoletja, skozi vse njeno življenje. To je bilo zanjo strašno breme.

Obsodili so jo samo zaradi enega dogodka. Bilo je maja 1942, ko so Nemci snemali film v varšavskem getu in jo je neki Szymonowicz, agent gestapa, ki so ga kasneje ubili, prosil, naj bi zvečer zapela pred njimi.

Mislim, da ni bilo samo to. To je bil le neke vrste izgovor za kasnejše obtožbe proti njej. Tudi žena Jonasa Turkowa, predvojnega igralca, ki je leta 1946 pobegnil iz Poljske, je denimo velikokrat pela za Nemce in židovske policiste, njihove pomagače, pa je ni nihče obtožil kolaboracije. Vera je zanje pela samo enkrat.

Toda Turkow je obtožil samo njo. Morda zato, da bi branil svojo ženo?

Obtožena je bila iz več vzrokov. Najprej zato, ker je bila zvezda. Zares velika zvezda. Ljudje so bili ljubosumni, profesionalno in tudi drugače.

Igrala je tudi v filmu?

Leta 1939. V filmu z naslovom Brezdomec, ki je bil posnet v jidišu. Poljaki in Židje so težko razumeli, da kot zvezda v getu nisi lačen, medtem ko drugi umirajo od lakote. Videli so le njene lepe obleke in razkošje, v katerem je živela. Toda ob tem so seveda pozabili, da je Vera Gran nenehno pomagala židovskim sirotam. O tem ni govoril nihče. Na dlani je torej, da je med takratno umetniško srenjo šlo za profesionalno ljubosumnost. A tudi za ljubezen. Prepričana sem, da se je Wladyslaw Szpilman zagledal vanjo, pa ga je zavrnila. Podobno je bilo z Jonasom Turkowom. Tudi njega je zavrnila. Hotel je imeti vse ženske v getu, kar mu je v glavnem uspevalo, ona pa ga je zavrnila. Takrat se je obrnil proti njej, preganjal jo je. Hotel jo je uničiti kot umetnico in kot človeka.

Je knjiga o Veri Gran nekakšna druga stran zgodbe o Wladyslawu Szpilmanu?

Szpilmanova družina ne mara tega stavka in zaradi njega toži založnike. In mene. Ne strinja se s tem, da je Vera Gran nekakšna temna stran Szpilmanove zgodbe. Proti temu se borijo z vsemi sredstvi. Zame pa je ta knjiga prav to. Zakaj? Vera Gran in Wladyslaw Szpilman sta edina preživela umetnika iz znamenitega Café Sztuka v varšavskem getu. Samo onadva sta preživela uničenje. Oba vesta veliko drug o drugem in o življenju v getu, kjer sta izgubila vse sorodnike. Dva preživela. Vera Gran je bila zvezda, on pa samo pianist, ki je mislil, da je najboljši na svetu. Povedala mi je, da so ljudje prihajali v Café Sztuka zaradi nje in ne zaradi Szpilmana. To pravijo tudi drugi, ki so poznali Vero Gran.

Prav ona ga je povabila, da bi jo v kavarni spremljal na klavirju?

To pravi ona. Szpilman ni tega nikoli omenjal. Poznala sta se še iz časov pred vojno. Nekega dne je v getu prišel k njej in jo prosil, naj mu pomaga, saj da nima od česa živeti. Bil je ponižen in majhen, mi je tisto srečanje opisala Vera.

Szpilman ni nikoli rekel, da je bila Vera njegova pevka, in ona ni nikoli govorila, da je bil njen pianist.

In Szpilman je prav nikoli ni omenil v javnosti, pa sta leto in pol nastopala skupaj v getu. Večer za večerom. To je zelo dolga doba, upoštevaje vse tiste strašne prizore in zgodbe iz geta. Ves čas sta bila skupaj v tisti kavarni. Zakaj je eden od njiju obtožen kolaboracije, izbrisan in popolnoma pozabljen, drugi pa je ostal zapisan kot heroj?

Heroj, ki je tudi druge obtoževal kolaborantstva?

Pisatelja Jerzyja Jurandota in njegovo ženo Stefanio Grodziensko. Toda Jurandotu je bilo tega dovolj. Šel je k njemu na varšavski radio, kjer je delal po vojni, in ga v avli radijske hiše udaril pred vsemi. Pogovarjala sem se s pričami tega spopada. Po tem dogodku ga Szpilman ni več omenjal med kolaboranti. Na dlani je, da je zgolj ponavljal stvari, ki so mu jih pripovedovali drugi. Ne vem, zakaj je to počel. To je prava detektivska zgodba, velika skrivnost. Štiri leta sem preiskovala te stvari, pa še vedno nimam pravih odgovorov na nekatera vprašanja.

Je bila za zamere morda kriva tudi neuslišana ljubezen?

Morda. Vera Gran je bila prava lepotica. Zelo čutna ženska. Ženska, ki je rada zapeljevala. Bila je mlada in pravi idol geta. Takrat ko je nastopala s Szpilmanom, je imela šele 26 let. Bila je zvezda že pred vojno. Potem je izbruhnila vojna. Sprva se sploh ni zavedala, kaj to pomeni. Med Židi ni nihče niti slutil, kaj jih čaka. Da je Hitler že začel pripravljati krematorije zanje. Normalni ljudje tega niso mogli verjeti, zato so v getu poskušali organizirati življenje. Kajti življenje mora naprej. Treba je bilo jesti in delati, skrbeti za družine. In se zvečer morda malce poveseliti ob glasbi.

S Szpilmanom sta po vojni enkrat znova nastopila skupaj. Bilo je novembra 1945, na sestanku direktorjev evropskih radijskih postaj v Varšavi.

To se je v resnici zgodilo samo enkrat. Wladyslaw Szpilman je v getu napisal pesem zanjo z naslovom Njen prvi ples. Dolga je kar 15 minut. Kot majhna opereta. On je hotel, da Vera Gran sodeluje na tem slavnostnem koncertu. Ker je samo ona znala besedilo te skladbe.

Teden dni po tem dogodku je z varšavskega tožilstva dobilo pismo, v katerem ji je tožilec sporočil, da ni kriva kolaborantstva in da so vse obtožbe proti njej neutemeljene!

Oproščena je bila na vseh procesih. Toda to ni bilo dovolj za tiste, ki so jo obtoževali. In to je bil problem. Govorice o njej so se namreč širile po vsem svetu. Ko je nastopila v Izraelu, so jo bojkotirali. Ko je imela koncerte v Venezueli, so se spet pojavile iste govorice. To se je ponavljalo povsod, kamor je potovala. Skupaj z njo so ves čas potovale tudi obtožbe proti njej.

Tudi Simon Wiesenthal, velika avtoriteta in znani lovec na nacistične zločince, je izjavil, da ni kriva?

Konec februarja 1972 je dobila pismo, kjer je jasno napisal, da njenega imena ni na seznamu sodelavcev nemškega okupatorja. Zanimivo je, kako je deloval ta mehanizem govoric. Nihče ni preverjal, ali govorice o kolaborantstvu držijo, ampak so jih zgolj mehanično ponavljali. Širile so se kot nalezljiva bolezen.

In z nenehnim ponavljanjem postajale resnica?

Točno. Med pisanjem knjige se nisem počutila ravno prijetno, ko sem morala pisati o človeški nravi. Ljudje so pogosto brez čustev in brez usmiljenja. V svoji notranjosti so v bistvu zelo pokvarjeni.

Velikokrat ste govorili z Vero Gran. Njen opis Wladyslawa Szpilmana, ki ga je avgusta 1942 videla v uniformi židovske policije, ko je Žide iz geta gnal v konvoj za taborišče, je zelo natančen. Tega si preprosto ni mogla izmisliti.

Sama sem trdno prepričana, da si tega ni izmislila.

Poznala ga je do potankosti. Še zlasti njegove dolge prste, značilne za pianista, ki jih je skrbno varoval, ko je ženske tistega dne za lase vlačil v konvoj.

Bila je obsedena z njim. Zaradi njega je veliko prestala. Bil je inkarnacija zla, strašnih obtožb, vsega slabega, kar je preživela po vojni. Velikokrat mi je govorila o tem. O njem je leta 1980 pisala tudi v svoji knjigi spominov. In potem je vse to leta 1995 povedala tudi za Spielbergovo Shoah Foundation v Kaliforniji. Imam ta tekst in posnetek govora, kjer pravi: »Videla sem ga! To je bil Szpilman! Pianist! Tega ne morem pozabiti!« Te besede mi je pogosto ponavljala. Zato sem jih dala v knjigo kot citat. To je pomemben element njene zgodbe.

Szpilman je bil tudi sicer nenavaden, da ne rečem pokvarjen mož. To ne nazadnje potrjuje zgodba pisatelja Jerzyja Waldorffa, ki mu je po vojni napisal knjigo Smrt mesta, leta 1998 pa je izšla v Nemčiji pod naslovom Pianist in v hipu postala svetovni bestseller. Toda Waldorffovega imena v njej ni bilo več. Zato je ta Szpilmana obtožil kraje ...

Ponavljam, to ni knjiga o Szpilmanu. Ne pišem o njem. Ga ne obsojam. Pišem le dejstva. Waldorff je v resnici soavtor njegove knjige. Potem pa ga je Szpilman preprosto izbrisal. To ni prav. Nočem soditi o tem. To ni moja stvar. Problem je, da tudi Vere Gran ni v nobenem njegovem tekstu, ne v prvi in ne v drugi verziji knjige. Zato je ni bilo tudi v znamenitem filmu Pianist Romana Polanskega. Szpilman je izbrisal tudi njo, zato je trpela. Kajti ona je bila tam, v getu. In ona je bila zvezda, ne pa njen spremljevalec na klavirju. Zato je bilo zanjo resnično hudo gledati ta film in ceremonijo, ko je igralec Adrien Brody, ki je dobil oskarja za vlogo pianista, na odru v Los Angelesu s solzami očeh dejal, da to nagrado posveča takrat že pokojnemu Wladyslawu Szpilmanu. Bila je zelo jezna nanj. V getu ga je videla v uniformi židovskega policista, sodelavca gestapa, v filmu pa je bil prikazan v povsem drugi luči.

Je videla ta film Romana Polanskega?

Seveda, na televiziji. V kino je sicer nameravala. Pariška premiera filma je bila v Palais de Chaillot. Toda potem je začela razmišljati, da jo bodo tam videli vsi pariški Židje in ji hudobno privoščili, kar se ji je zgodilo. Zato je tistega dne raje ostala doma. Stvar je zelo kompleksna. To ni zgodovinska knjiga, je knjiga o naravi človeka. O naših izbirah. Kaj lahko storimo v nevarnih časih, v nevarnih situacijah.

Tudi knjiga o odnosih med ljudmi?

Tudi. Nikoli ne veš, kaj se je v resnici zgodilo, če nisi bil tam. V podobni situaciji.

Vera Gran je kasneje postala slavna tudi v Franciji. Pravili so ji poljska Edith Piaf.

Slavna ni prava beseda. Bila je znana. Biti zvezda v Franciji in peti v njihovem jeziku ni bilo lahko. Ob vseh slovitih pevkah, ki jih je takrat imela Francija. Toda bila je znana. Pela je v glavnem v ruskih kabarejih. Za preživetje. Enkrat ali dvakrat je pela tudi s Charlesom Aznavourjem.

In pela je jordanskemu kralju?

Večkrat. In v tem je v resnici zelo uživala.

Toda po procesu v Izraelu, kjer je sodišče ni niti obsodilo niti oprostilo obtožb o kolaboraciji, je prenehala peti?

Bilo je leta 1982. Takrat še ni bila stara. Kariero bi lahko nadaljevala še vsaj deset let. Toda bila je uničena. Izgubila je glas. Ni več mogla peti. Zadnjih trideset, štirideset let življenja je poskušala dokazati, da je nedolžna. Za to je porabila vso svojo energijo.

Toda borila se je popolnoma sama?

In to je zelo pomembno. Bila je sama. Tudi v Varšavi po koncu vojne je bila sama. Mož, dr. Kazimierz Jezierski, je sicer obstajal, a si nista bila blizu. Szpilman pa je imel za seboj kup ljudi. Tudi poljski radio. Ko je ženska sama, ko se mora sama boriti za resnico in pravico, je zelo težko zmagati. Vsi mečejo kamne vanjo. Težko se je boriti in prepričati javnost, da ima pravico povedati svoje. Njena zgodba je bila do moje knjige popolnoma neznana. Nihče je ni hotel poslušati. Tudi zato sem hotela napisati to knjigo. Da bi bil njen glas končno le slišan.

Tudi umrla je popolnoma sama?

Popolnoma sama. V zavetišču pri poljskih nunah leta 2007 v Parizu. Tam, kjer je umrl tudi veliki poljski pesnik Cyprian Norwid. Nikogar ni imela ob sebi. Bilo je žalostno. Boj za resnico jo je povsem izčrpal. In na koncu se je vdala. Hotela je oditi s tega sveta. Biti tam zgoraj skupaj z mamo ...

Mamočko, kot ji je pravila po rusko?

Ni se več mogla boriti. Ni imela več moči. Hočem tja gor k moji mami, da bova končno spet skupaj, je govorila ...

Kaj piše na njenem grobu na pariškem pokopališču Pantin?

Ko sem bila tam, bilo je dva, tri tedne po pogrebu, ni bilo še nobenega napisa. Zdaj je na spomeniku njeno ime, letnici rojstva in smrti ter Davidova zvezda.

Kako daleč je vaš dialog s Szpilmanovim sinom Andrzejem?

Proces se vleče že več kot leto. Jaz in poljski založnik sva obtožena žalitve.

Kakšen razplet pričakujete?

Hočejo, da trpim. Hočejo, da tudi jaz postanem nekakšna nova Vera Gran. Tudi sama sem namreč obtožena. Na prvem zasedanju sodišča sem rekla, da ne vem, zakaj sem tu. To je spor med Vero Gran in Wladyslawom Szpilmanom. To bi moral biti proces med njima, ko sta bila še živa. Vera Gran je večkrat javno povedala, kaj je videla in kaj si misli o njem. On je vedel za njene izjave, a je ni nikoli tožil. Med njima ni bilo nobenega dialoga. Jaz jo v knjigi samo citiram. Dala sem ji možnost, da spregovori o svojem življenju in o življenju v getu.

Ne nazadnje gre tudi za svobodo misli in pisane besede?

Seveda. Hitler je govoril zelo grobe stvari. Toda če pišem biografijo o njem, to še ne pomeni, da se strinjam z njim. Gre za predstavitev mnenj in življenj tistih, o katerih pišeš. Pri pisanju knjige o Veri Gran sem hotela biti karseda poštena. Morala sem to storiti. Predstavila sem jo kot staro, bolno, uničeno žensko. Toda uničili so jo drugi s svojimi govoricami. Ljudje, ki so jezni name, knjige sploh niso brali. Če bi jo namreč brali, me zanesljivo ne bi obtoževali.

Grozljivo je, ko ljudje obtožujejo, ne da bi prebrali tekst, o katerem govorijo.

In ponavljajo obtožbe, ne da bi se prepričali, ali je to, kar govorijo, res ali ne.

Gre za neke vrste užitek?

Na procesih proti Veri Gran ni bilo niti enega človeka, ki bi lahko rekel: »Videl sem jo sodelovati z Nemci!« Namesto tega govorijo: »Slišal sem, da jo je nekdo videl z Nemci!« Te besede so šle skozi nešteto ust. Postala je nekakšen grešni kozel, inkarnacija njihovih grehov. V boju za preživetje ljudje počnejo stvari, na katere kasneje niso ponosni. Morda je res spala z Nemci. Pa kaj potem? Morala in hotela je preživeti. Prepričana sem, da ni nikogar ovadila. Kdo smo mi, da bi sodili ljudi, ki so se v tistih strašnih časih v getu borili za golo preživetje? Bila je vojna. Zaradi enega napačnega koraka si lahko bil ob življenje. Pet let so se ljudje morali skrivati in se boriti za preživetje. Življenje je bilo polno strahu. V getu in na drugi strani ...

... na arijski strani zidu?

Tam ga je bilo še več. Ljudje so živeli v nenehnem strahu, da nekdo vohuni za njimi ali da jih bo ovadil, če so koga skrivali. Življenje je bilo ena sama mora. Instinkt za preživetje je bil takrat najmočnejši nagon. Poglejte Szpilmana! Kako je on preživel? Zakaj on ni končal v taborišču? Nihče ne ve, kaj se je v getu v resnici dogajalo.

Morda je tudi po vojni delal za tajno policijo? Sicer kot Poljak ne bi tako veliko potoval.

Tega ne morem trditi. Veliko slabega vem o Szpilmanu. Toda vsega nisem dala v knjigo, ker to ni knjiga o njem. To je knjiga o Veri Gran. Toda zakaj je Szpilman tako grdo govoril o njej po vojni in jo ovajal? Stvar je v resnici zelo zapletena. Hočem, da ljudje razmišljajo. Da se pogledajo v zrcalo in se soočijo z vsemi dejstvi, vprašanji, problemi, ki so v knjigi. Da razmišljajo o ceni preživetja. O strahu, da te bodo ustrelili ali odgnali v taborišče. Koga boš žrtvoval v takšnem položaju? Sebe, ženo, otroke? To so strašne drame. Danes na srečo nimamo takšnih izzivov, a kolaboracija kljub temu še vedno obstaja.

Je Vera Gran govorila jidiš?

Trdila je, da ne. A ni res. Razumela je ta jezik. Govorila ga je v filmu, ki sva ga omenila. Njena mama je govorila jidiš, sama pa je vztrajala, da bo na Poljskem govorila le poljsko. Ko je umirala, mi je govorila veliko ruskih besed. Mamočka in podobno, kajti mama je bila ruska Židinja. Vseh njenih ruskih besed nisem dala v ameriško izdajo. V poljščini jih je precej več. Ruščina je bila njen jezik, ko je umirala.

Je jidiš na Poljskem še živ?

Samo zaradi literature. Nobelovec Isaac Bashevis Singer je denimo pisal samo v jidišu. V nobenem drugem jeziku. V ZDA je zato nenehno delal s prevajalci. Izbral si je lepo, mlado prevajalko, ki je znala jidiš. On je narekoval v jidišu, ona ga je prevajala v angleščino, potem pa sta skupaj predebatirala zapisano. Ker so na Poljskem menili, da se Singerja ne bi spodobilo prevajati iz angleščine, so se nekateri mladi prevajalci naučili jidiš samo zaradi prevajanja. Generacija, ki je nekoč znala jidiš, danes izumira. Mama, ki je imela med vojno deset let, jih ima zdaj že čez osemdeset. Kaj pa tisti, ki so imeli takrat dvajset ali trideset let? Teh ni več. Čas zelo hitro beži. Včasih prehitro.