Pisatelj Florjan Lipuš: Ljudje okoli mene so se zavili v molk, v molk 
se je zavila vsa dežela

Čarobnost območij v Avstriji, kjer živi slovenska manjšina, je v cvetoči pomladi očitna že tisti trenutek, ko se čez Jezersko zapeljete proti Železni Kapli in naprej proti Žitari vasi. Čisto na koncu bližnje vasi Sele je ob gozdu, kjer v hiši, obdani s cvetličnimi vrtovi, živi slovenski pisatelj Florjan Lipuš, še posebej idilično. Lipuševe besede so težke, temačne, pa čeprav povedane prijazno in celo z nasmehom. V njih odseva vsa tragika dežele, ki je bila vse doslej v odnosu do svoje manjšine še najbolj podobna sliki Doriana Graya – lepa od zunaj, poniževalna in zatiralska od znotraj.

Gospod Lipuš, že pred leti ste prenehali pisati literaturo – kako se lahko tako vidni pisatelj odloči, da odloži svoje pero?

To je bila res zavestna, prav nič boleča odločitev, kajti menim, da je literarno pisanje preveč resna stvar, da bi se človek ukvarjal z njim do zadnjega zdihljaja. Mislim, da z literaturo, ki jo trga v sklepih in samo še po berglah more hoditi pokončno, nihče nima veselja. Najmanj še avtor sam, in to je odločilno. Treba je nehati, ko človek še koliko toliko dobro obvladuje svojo pamet in se še zaveda svoje telesnosti, vseh svojih čutov. Mogoče pa je poglavitni vzrok predvsem v občutku, da sem vse, kar sem imel povedati, povedal že okoli sto voglov. Pravzaprav sem vse to pravil samemu sebi in nikomur drugemu, več pa si nimam povedati.

Za tiste, ki vaših del niso brali, naj poveva, da se mnoga od njih ukvarjajo z grenko resničnostjo koroških Slovencev v Avstri ji, kot ste jo doživljali tudi sami. Tako kot v romanu Boštjanov let so Nemci tudi vam v koncentracijsko taborišče odpeljali mater in se od tam ni več vrnila. Kako lahko šestle tni deček kaj takega sploh preživi, kako je mogoče kogarkoli, ki je bil kakorkoli pove zan s tem nečloveškim režimom, po čem takšnem še pogledati v oči?

Da, takih in podobnih travm je kar nekaj med nami, in ne vem, kdo je na boljšem: tisti, ki imajo spomine, ali tisti, ki jih nimajo, ker so bili še premajhni. Kakor moj brat, ki je imel takrat dve leti. Verjel sem takrat in okoliščine so to pokazale, da je kaj takega bilo normalno. Danes ugotavljam, da se mi pozna na vseh koncih, so odprtine, ki jih je bilo treba za silo in po svoje zakrpati. Vsak je ostal sam s svojo travmo. Ljudje okoli mene so se zavili v molk, kakor se je zavila vanj vsa dežela. Ni bilo pomoči ne v družini, ne v šoli, ne v javnosti. Le takratni župnik se je zavedal nesreče, to sem jasno čutil in podzavestno vedel: v župnišču so se našle osebe, ki so se tudi duhovno in duševno pobrigale zame, svetli vzori, h katerim je bilo mogoče dvigniti pogled. Tako ima taka usoda tudi svoje dobro. Mogoče me je župnik prav iz tega razloga spravil v šole? Najbrž je v tem tudi ključ do dejstva, da se mi je sam od sebe in kakor samoumevno ohranil materni jezik. Češ, nekaj mora biti vreden, nekaj dragocenega mora biti, če je mati, stara trideset let, plačala zanj z življenjem. Za druge ta žrtev seveda ni pomenila in ne pomeni nič, privržencev tega režima se ni dotaknila in se jih tudi danes ne dotika. V zadnjih letih so se okrepili, koroško prebivalstvo jim je priskrbelo politično večino, jih izvolilo na vodilna, vladna mesta v deželi. To je tista družba, ki je domala vso mojo življenjsko dobo sramotila slovenski jezik in nad petdeset let zavlačevala postavitev teh nekaj ubogih slovenskih krajevnih napisov.

Ko sem se peljala k vašemu domu, me je spet, kot vedno, ko pridem na Koroško, presunila lepota vaših krajev: vse je sveže zeleno, vse cveti, v ozadju mogočne Kara vanke – kako je mogoče, da se je v tolikšni lepoti rodilo toliko nacionalističnega zla?

To pa je tudi še vse, s čimer se more pohvaliti dežela Koroška: z naravnimi lepotami. Z ničimer drugim se ne more pohvaliti. Morala in politika sta na tleh; kulturniki, ki le morejo, zapuščajo deželo, ustvarjalni duhovi bežijo odtod. Gospodarsko smo med zadnjimi v Avstriji. Tako nam ostanejo cvetoči vrtovi, jezera in gore. Še huje, ta pohvala se sprevrača v ponos: Korošci so ponosni na svoje naravne dobrine, posebej na tiste, za katere še s prstom ni treba migniti. A ponosen more človek biti samo na nekaj, kar je sam ustvaril, s pametjo in z delom svojih rok. Svet se smeje koroškemu človeku, ki je duhovno na bobnu, a ta smeh zanj ni zadrega, temveč potrditev. Pravim, da tako ljudstvo tolikšne naravne lepote ne zasluži in da tolikšna naravna lepota ne zasluži takega ljudstva. Res je, da je dežela geografsko zaprta, ograjena in omejena, obdana od vseh strani z gorovjem, vklenjena v gorske verige, a zakaj se v tem kotlu zbira toliko duhovnega mrka, predsodkov, zaostalosti, neumnosti, sovraštva, načrtnega poniževanja, hudobije in zla, sam bog ve. So to manjvrednostni kompleksi, ko pol Koroške sestavljajo ponemčeni Slovenci? Je to pomanjkanje samozavesti? Osebno mislim, da tako stanje povzroča slaba vest, ker nikoli v zgodovini niso bili prijazni do drugih in so jim povzročali le gorja in trpljenje. Med drugo svetovno vojno so slovenske sorojake spravljali ob domove, ob imetje, ob življenje, po vojni pa ob pravice, čeprav slovesno zapisane v veljavni pogodbi. Le ljudje z duhovnimi in duševnimi motnjami si morejo lastiti pravico do odločanja o tem, ali se naj državna pogodba, s pečati štirih svetovnih sil, izpolni ali ne. Vsa ta duhovna beda dežele se dokazuje vidno v dveh dejstvih: v mitičnem poveličevanju desetega oktobra, dneva zmage nad slovanstvom, in v popolnem zanemarjanju osmega maja, dneva osvoboditve Avstrije izpod nacionalsocialističnega jarma.

Tudi meni se je med obiskom parade skozi Celovec desetega oktobra zdelo, kot da bi bila v filmu Ples vampirjev Romana Polanskega, še bolj na slavnostni prireditvi koroških brambovcev, ki še vedno slavijo zmago nad vojsko SHS iz daljnega leta 1919. Mislite, da bo mentaliteta obrambe južne meje nemštva kdaj vendarle popustila? Bo morda psihološko vsaj malo pomagal celo borni kompromis, ki ga zdaj Slovencem po nujata Dunaj in Celovec?

Močno dvomim o tem. Tudi ta kompromis kaže, da Koroška ni sposobna bistvene spremembe, ni sposobna učenja: kompromis Slovencem veliko jemlje in Nemcem nič ne daje. Dežela je prežeta z mržnjo do vsega tujega in drugačnega. Desetletja dolgo je za ta nestrpni duh skrbel učiteljski sloj. Po koncu vojne so vsi nacistični učitelji dobili nazaj svoja službena mesta, ker drugih učiteljev ni bilo in bi brez njih sploh ne mogli začeti pouka. Kaj čuda, da se je nacistični duh razpasel po vseh političnih strankah (danes izvzemši zelene), po vseh slojih, nič manj v cerkvenih krogih. Čakali so na čas, da dvojezičnih napisov sploh ne bo več treba. Tega niso dočakali, zato pa je kompromis čisto v koroškem duhu: slovenska stran je veliko zgubila, avstrijska nič pridobila. Potrdili so si svojo malenkostnost in malo potešili najbolj glasna gostilniška omizja. Predvideno glasovanje o kompromisu je neke vrste prošnja deželnega glavarja prebivalstvu, da milostno dovoli slovenskim sodeželanom krajevni pripis v njihovem jeziku, v resnici je prošnja za njegovo preživetje. Kompromis ne bo omajal ustaljenega duha, saj razsvetljenost ni koroška stvar – še naprej bomo jemali iz teh usedlin, slavili deseti oktober, osmi maj pa je tako ali tako že izbrisan iz deželnega spomina. S temi dejstvi bodo morali živeti tudi naslednji slovenski rodovi. Če bo le količkaj življenja v njih, bi morali to zdržati. Tudi odpornost človeka utrdi in drži pokonci.

Kako torej ostati Slovenec v okolju, ki temu ni niti najmanj naklonjeno? Dolgo ste bili učitelj, ste eden najbolj znanih sloven skih pisateljev, kaj torej priporočate sloven ski manjšini in državi Sloveniji?

S priporočili je bolj bridka, z nasveti slabo kaže. Kajti ne potrebujemo jih, potrebujemo dobre zglede. Četudi bi imel kopico tehle, ne čutim v sebi kakega mesijanskega poslanstva, da bi jih spravljal med ljudi, in v kaj slabem spominu imam vse tiste rojake, ki so se izklicali za mesije. Tudi te mesije imajo svoj delež pri teh petih, šestih desetletjih, ki smo jih prečakali, da smo dočakali ta znameniti tabelski kompromis. Misijonarjenje med koroškimi Slovenci je prineslo to, kar danes imamo in kar danes smo. Ne učitelju ne pisatelju ne pristoji, da posebej velikemu svetu soli pamet, če tega ni mogel opraviti s svojim delom. Dobri nasveti so, priporočila tudi, imamo jih, desetletja dolgo ponavljana in obnavljana, le ljudi zmanjkuje, ki bi se jih držali. Vsak je samemu sebi modrijan. Vsako tako nepristojno nasvetovanje je zapravljanje moči, dobri zgledi brez napora in tveganja opravijo več. S svojim življenjem biti, biti s svojim življenjem! Vemo, da besede le mikajo in le zgledi vlečejo, potegnejo. Pot pa je v iskanju, cilj v najdenju.

Politika je v avstrijski Koroški res zaple tena stvar, zato se raje vrniva k literaturi in drugi umetnosti. Ta dežela je dala že nekaj velikih imen. Je umetnost eden od načinov preživetja v krutem okolju?

Mislim, da je umetnost, sploh duhovna kultura, za marsikoga edina pot iz soteske. Koroški Slovenci imamo sto vzrokov, da se oklenemo kulture in pustimo politiko na robu. Politika nas ponižuje, kultura nas postavlja enakopravno v vrsto z drugimi. Tudi slovenska politika, tista znotraj narodne skupnosti, se tu ne razlikuje od uradne deželne. Politika hoče duha izravnati, izenačiti, ustvariti enoličnost, pretlačiti duha v enotno obliko koroštva. Le kultura sprejema različnost, živi od drugačnosti, spoštuje ideje, kreativnost, mnogoglasnost, pluralizem. Zato samo kultura odraža posebnost, značilnost, resničnost Koroške. Za politiko je Koroška idealno območje za oblikovanje enoumja, enoličnosti, ker se srečuje z voljnim, gnetljivim prebivalstvom. Kultura v politiki pri nas nima veljave, nima zaledja, nima glasu, zato v deželi vlada kulturno zatišje, kulturniki molčijo ali so obrnili deželi hrbet, fizično in duhovno in duševno. Kdor je mogel, in to velja za oba naroda, je zapustil deželo, ker ni bila sposobna, ga oskrbeti z dostojno in človeka vredno duhovno hrano. In z marsičem drugim ne. Stvar ni le zapletena, kakor pravite, je zavožena na vseh področjih. Strokovnjaki vam bodo to potrdili. Le v duhovno zaostalem svetu si politika in kultura nasprotujeta, v razvitem svetu se dopolnjujeta in oplajata. Ni čudno, da je danes na desetine koroških Slovencev vseh starosti, ki se zatekajo v literarno pisanje, v primerjavi z njimi je število nemško pišočih zanemarljivo. To so osebne potrebe miroljubnih ljudi za sprostitev duha, za duševno zdravje, to je samoohranitveni nagon. Podobno velja v vseh drugih umetniških zvrsteh. Nekako se je treba znebiti more ali si vsaj olajšati breme. Zame je bilo ukvarjanje z jezikom še vedno in vseskozi sredstvo preživetja. Dijaški list Kres je pozneje nasledilo Mladje in še pisanje samo je imelo svoj izvir v tej temačni koroški gluhi loži. Le lačni sežejo za pero, siti tega ne delajo.

Ko pravite, da le lačni sežejo za pero, s tem najbrž ne mislite na pravo lakoto, am pak na duhovno, čustveno. Mnogi v Slove niji so koroškim Slovencem desetletja zavi dali vaš višji življenjski standard, lepe hiše, avtomobile.

Mislim na lačnost po življenja vrednih razmerah, po vsakršni pravičnosti, po uveljavljanju človekovih pravic, po zgodovinskih ugodnostih, po vsem tem, kar je potrebno, da se človek počuti lagodno, duhovno in emocionalno, osebno in v družbi. Da je družba taka, da je človek rad in s ponosom njen pripadnik. Nismo postali Slovenci prav iz teh motivov narod pesnikov in pisateljev? Nas ne prepozna svet po kulturnih storitvah, po umetnosti in znanosti? S politiko nismo nikoli blesteli in ne blestimo do današnjih dni. Bolje je, da svojih političnih dosežkov ne izpostavljamo, ne tistih v matični Sloveniji in še manj tistih pri nas. Materialno smo se koroški Slovenci res rodili na sončno stran. Kljub zadnjemu mestu Koroške na lestvici življenjskega standarda večina še vedno živi v blaginji. A to ima svojo ceno: duhovni, umetniški, ustvarjalni mrk. Upravljamo, kar imamo, ne ustvarjamo več. Današnji kulturni ustvarjalci so sredi svoje življenjske dobe ali pa že v pokoju. Ni kulturnega, ni umetniškega podmladka, ni ne dijaškega lista ne kake druge vidne umetniške dejavnosti med dijaki in študenti. Lačni se ukvarjajo z duhovnimi dobrinami, ker primanjkuje materialnih, siti se ukvarjajo z materialnimi, ker primanjkuje duhovnih. Res je, koroški Slovenci smo imeli lepe hiše, cele vasi smo imeli, doline in občine, a v njih danes živijo drugi. Lepo urejene hiše stoje, a iz njih je izginila narodna zavest, je izginil slovenski jezik. Naseljuje se golo čaščenje materialnih dobrin in koristi, zato pa izginja duhovnost. Nihče ne zagotavlja, da hiše, v kateri ste gostja pri tem pogovoru, ne bo nekoč doletela ista usoda. Res je tudi, a le slaba tolažba, da se številčnemu upadanju navkljub kvaliteta slovenščine izboljšuje. Mogoče Slovenec res potrebuje bič, da ohrani narodno samobitnost, da poleg tega ustvari še kako vrednoto in da sploh prebudi duha iz lenobe.

Pa lahko ta »duh lenobe« pripisujemo samo koroškim Slovencem? Ali ni to po svo je značilnost vsega današnjega časa? Ali pa danes ni več toliko neizgovorljivega, zaradi česar bi morali bežati v ustvarjanje?

Lepo je, če človek sam od sebe izganja lenobo iz duha, in če se je tam naselila, da ga nenehno prebuja iz nje. Sem ne sodijo samo današnja za zveličavno razglašena cenenost duha, skromnost in povprečnost, sem sodijo v konkretnem primeru hitra pripravljenost naših ljudi na asimilacijo, pot najmanjšega upora, prilizovanje in udobno klanjanje tuji družbi, zatajevanje svoje preteklosti in še kaj. Vse to res ni privilegij koroških Slovencev, tudi drugi se smejo odločati o teh svoboščinah, a za druge te niso tako usodne. Kajti za nas so te odločitve eksistencialnega pomena. Bodi značilnost današnjega časa kakršnakoli, neizbežno drži, da se z jezikom odloča usoda celote. Z jezikom bomo ali ne bomo. Res jezik ni edina važna reč v življenju posameznika, a brez jezika so tudi vse druge važne reči odveč. Brez jezika nismo nič. Naši ljudje so v preteklosti prav zaradi jezika doživeli veliko hotene hudobije in zla, in je jasno, da je po tem vsak iz tega potegnil svoje osebne zaključke. Morda kdo tudi zategadelj, ker se nihče sorojakov ni pobrigal zanj in so se ljudje v prvih vrstah raje ukvarjali z načelnimi stvarmi. Počutili so se puščene na cedilu, same z bolečinami in ranami, in pozabili so na svoje korenine, izneverili so se samemu sebi. Zaradi slabih izkušenj so spremenili pogovorni jezik, tudi v takih družinah, iz katerih so leta prej trgali člane in jih odvažali v kacete in taborišča. Jezik ni vse, človek potrebuje mnogo več, med drugim hrbtenico. Brez hrbtenice ne moremo hoditi pokonci. Ti domači trpini, pa tudi povratniki iz kacetov in njihovi potomci so izkrivili svojo hrbtenico, se zvili in upognili, razklali svojo osebnost, pokvarili še dušo v tako ali tako že pokvarjenem telesu. Prodali so kos svojega bistva, prostituirali so se. Jezik ni vse, a pri jeziku se vse začne: zakaj, mislite, se vse koroške oblasti od vekomaj spravljajo prav nadenj? Pri jeziku se duh začne krepiti ali lomiti. Ustvarjanje, o katerem sem govoril, je torej več kakor samo kako kulturno udejstvovanje. Nikakršne lenobe si koroški Slovenci ne moremo privoščiti, ako hočemo preživeti. Nočemo dalje srečavati duševno pohabljenih, polomljenih, razdvojenih ljudi na vsakem koraku. Dežela jih je polna gor do vladnih uradov. Zdravi in bolni jih srečujemo, komaj stopimo pred hišo. Ne denejo dobro nikomur.

Kot otrok ste živeli v časih, ko ni bilo obi čajno govoriti o svojih bolečinah, pa naj so bile še tako neznanske, kot mladenič ste se šolali v cerkveni, slovenstvu naklonjeni šoli, skupaj z ustvarjalci, kot so Peter Handke in Valentin Oman. Ste takrat že lahko govori li med seboj o teh izkušnjah, vas je podob na usoda povezala do danes?

Ne vem, kako je bilo v drugih družinah, v moji raztrgani nismo govorili. Osebno sem zrasel iz molka. Nisem bil vajen govorjenja, pogovarjanja, razpravljanja o čimer koli. Namesto pogovorov je bilo na sporedu kmečko delo od mladih nog naprej. Oče je ukazoval in jaz sem pridno in ubogljivo izvajal njegova navodila. Nismo govorili nikoli o osebnih problemih, teh kratko malo ni bilo. Nihče o njih ni govoril v otroški dobi, pozneje v internatu ne prefekti, ne sošolci, ne profesorji o tem niso zinili besedice. Tudi v javnosti te tematike nihče nikoli ni načenjal. Naučili so nas osebne zadeve potlačiti in zatajiti, pustiti za seboj, odriniti. V taki družbi smo odraščali, kaj čuda, da nič nisem vedel in še danes nič ne vem o svojih sošolcih in sopotnikih, pa tudi nič o očetu in materi. Mislim, da bo tistih nekaj vaših Slovencev iz prejšnjega vprašanja moralo premisliti svojo zavist. ¾ Foto Marko Lipuš »Osebno sem zrasel iz molka. Nisem bil vajen govorjenj o čimer koli. Namesto pogovorov je bilo na sporedu kmečko delo od mladih nog naprej. Oče je ukazoval in jaz sem ubogljivo izvajal njegova navodila. Nismo govorili o osebnih problemih. Nihče o njih ni govoril v otroški dobi, pozneje v internatu ne prefekti, ne sošolci, ne profesorji o tem niso zinili besedice.