Tiskane izdaje
Glede fizičnih knjig pa že vem, da bom letos na morju prebrala biografijo angleške vizualne umetnice Tracey Emin Strangeland, in čakata me še avtobiografija Isadore Duncan ter biografija arhitekta Franka Lloyda Wrighta z naslovom Ženske, ki jo je napisal T. C. Boyle. Strastno življenje za na vroči pesek. Komaj čakam, da začnem brati strašno debelo knjigo Andrewa Salomona Daleč od drevesa (Far from the Tree); resnične zgodbe o starših, katerih otroci so »drugačni«.
Na majhnem jadranskem otoku, na katerem preživim najlepše tedne poletja in zgodnje jeseni, je majhna, a odlično založena knjižnica. O tem, da tja hodim že celo večnost, priča številka moje izkaznice – 16. Vedno so dobro založeni z najnovejšimi prevodi, in čeprav imam s sabo velikansko literarno zalogo, tam rada posežem po starih znancih, vsako leto istih: Govori spomin Nabokova, karkoli od Philipa Rotha ter Vodno znamenje Josifa Brodskega. Slednja je najlepša knjiga o Benetkah; Brodski je bil srčni bolnik in jesenske beneške megle so skoraj zadušile bitje njegovega srca, a vendar se ni mogel upreti temu mestu, v katerem razmišlja o glasbi, solzah in se v gosti megli izgubil vsakič, ko se odpravi iz hotela. Moji najljubši knjigi, ki sem ju prebrala letos, sta žal v angleščini: Tolažba gozda (Consolation of the Forest) francoskega pisatelja Sylvaina Tessona in Preučeno življenje (The Examined Life) psihoanalitika Stephena Grosza, ki ju bomo kmalu lahko brali v slovenščini. Ne smem pozabiti še na Ljubezen in izgnanstvo, avtobiografsko trilogijo judovskega pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, avtorja odličnih romanov in zgodb; Strasti in druge pripovedke vas bodo še dolgo preganjale.
Poleti je čas dolg; vročina povzroči, da zrak miruje in se skoraj materializira, tako kot junaki iz kakšnih klasičnih romanov, kadar jih beremo v tem letnem času. Ne bom pozabila poletja z Mannovo Čarobno goro, ko se mi je zdelo, da imam ves čas vročino, kot glavni junak.
Obvezno branje na vsakih počitnicah so knjige o naravopisju (če ne bi bila dramaturginja bi bila biologinja); letos bosta to Past za muhe (The Fly Trap), švedska uspešnica Fredrika Sjöberga, o entomologu, ki na majhnem švedskem otoku proučuje muhe trepetavke in Richard Girling, ki piše o živalih, ki so tako redke, da jih v bistvu sploh ne poznamo. Zgodbe o naravi so najboljše knjige za samopomoč.
O tem, kaj berejo na počitnicah, smo povprašali mlajšo generacijo pisateljev, pesnikov in publicistov. Kako zanimivo se jim prekrijejo nekateri avtorji in naslovi, recimo Proust in Moby Dick. Boste videli.
Manca Renko, mlada raziskovalka na UP ZRS in urednica AirBeletrine
Kaj boste brali letošnje poletje?
Vso zimo sem sanjala o tem, da bom poleti na morju spet, prvič po gimnaziji, brala Prousta. Na senčni terasi s pogledom na morje, kjer se bo vonj slane vode mešal z vonjem borovcev in cvrčenjem škržatov. A skupaj z letošnjim morjem se oddaljuje tudi Proust, s slabo vestjo pa na svoji mizi gledam Tragedijo ljudstva Orlanda Figesa ter Ruske mislece Isaiha Berlina, ki sem ju imela namen prebrati še pred poletjem. No, pa mi ni uspelo. Verjetno bo to moje poletno branje.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Vsa poletja so najlepša poletja. Spomnim se osnovnošolskih solz ob Molnárjevih Dečkih Pavlove ulice, občutka zmagoslavja ob prebranem Viharnem vrhu, prvem romanu za odrasle, pa tudi vznesenosti ob šlagerju Désirée Annemarie Selinko. S temi knjigami sem preživljala zadnja poletja otroštva. V gimnaziji sem nekega poletja v dunajskem študentskem domu hlastala po Dostojevskem ter Ponižane in razžaljene prebrala v dveh dneh in dveh nočeh, nato pa bila velikokrat razočarana, ko so poznavalci rekli, da ta roman sploh ni dober. Po gimnaziji sem začela brati sistematično in je omotica slanih poletnih noči izginila, pa tudi poletne brezskrbnosti ni bilo več toliko. Morda se vrne s Proustom. Sicer pa vedno znova priporočam Stefana Zweiga. Od Včerajšnjega sveta prek Novele o šahu do Graditeljev sveta in Zvezdnih trenutkov človeštva.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
V živalice iz Zbranih povesti Beatrix Potter. Pa v živalice Frana Erjavca. Pa v E. T. A.-jevega Mačka Murra. To so ljubezni, ki sem jih prenesla v resnično življenje, in še kar trajajo.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Skoraj karkoli izpod peresa Marguerite Yourcenar (Hadrijanove spomine, Opus nigrum, Severne arhive).
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
No, pa lahko spet omenim Prousta. Sicer pa me tolaži, da klasikov verjetno nihče ni prebral dovolj, da bi bil pomirjen s seboj in svojimi bralnimi navadami.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
Ostati v dvigalu? Če že lahko izbiram: »Raje bi, da ne.«
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Ne. Obstajajo slabe knjige, ki bi bile tega vredne, s tistim, kar razumem pod pojmom »literarno delo«, pa prav gotovo ne bi razmetavala.
Noah Charney, mednarodno priznani ameriški avtor uspešnic in profesor umetnostne zgodovine, ki živi v Sloveniji (www.noahcharney.com.)
Kaj boste brali letošnje poletje?
Za ameriški časopis Beliver ravno pripravljam novo rubriko, v kateri bo vsak mesec neki sodobni pisatelj priporočil roman, ki ga ima rad in za katerega meni, da je premalo bran ter premalo cenjen. To knjigo bom prečital in potem o njej poklepetal s pisateljem, ki jo je izbral. Tako bo nastal pogovor, intervju, ki bo objavljen v reviji. Zato zdaj berem romane, za katere prej še nikoli nisem slišal, a zvenijo zelo zanimivo. Prva dva sta Šolski zvezek Agote Kristof, ki jo je izbrala Eimear McBride, in A Cannibal and Melancholy Mourning izpod peresa Catherine Mavrikakis, ki jo je izbrala Kate Zambrano.
Prav tako pišem recenzijo o knjigi, ki govori o renesančnem umetniku in botru umetnostne zgodovine Giorgiu Vasariju. Recenzija bo izšla v The Burlington Magazine, najstarejšem časopisu za umetnostno zgodovino. Vasari me zadnje čase res zanima, pravkar sem o njem prebral najnovejšo knjigo, ki govori tudi o zgodovini tega, kako ljudje razmišljajo o umetnosti; od jamskih poslikav do danes.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Obožujem klasiko, vendar nimam nikoli dovolj miru, da bi jo bral na tradicionalen način. In tako sem odkril zvočne knjige, ki jih redno poslušam, še posebej v avtomobilu in na dolgih sprehodih s psom in otrokom. Kadar znajo igralci, ki berejo te romane, tekst tudi dobro interpretirati, so to odlična doživetja, včasih še celo bolj živa, kot če bi knjige bral sam. Lansko poletje sem tako »prebral« Melvillovega Mobyja Dicka in Dickensovo Pusto hišo. Ti knjigi sem si namreč vedno želel prebrati, vendar mi ni nikoli uspelo, predvsem zato, ker sta tako zelo debeli. Ko sem ju poslušal, je bilo lažje; to je bil bolj prijazen način, da sem se prebil skozi.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Na to vprašanje imam čuden odgovor. V študentskih časih, ko sem živel v Parizu (imel sem šestnajst let), mi je bil zares všeč Jean des Esseintes, glavni junak romana A Rebours, ki ga je napisal J. K. Huysmans. To ni običajen junak. Sovraži svet in se odloči, da se bo umaknil v samoto. Všeč mi je bil opis njegovega doma, ki ga je preoblikoval v prostor, ki mu ga ne bo treba nikoli zapustiti, vendar lahko v njem potuje po svojih mislih, saj je prostor poln predmetov, ki v njem, na proustovski način, sprožijo spomine iz njegove preteklosti. Kako všeč mi je bila njegova zbirka vonjev, ki jih je vohal po natančno določenem zaporedju, da se je tako lažje spomnil, kako so dišali ljudje, ki jih je poznal v preteklosti. Potem je tukaj tudi želva, ki je imela oklep, posut z dragulji, in je bila kot nakit, ki je oživel, ali pa akvarij med dvema okenskima stekloma, ki na poseben način lomi sončno svetlobo, ki pada v sobo.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Iz finančnih razlogov bi napisal veliko bolje raziskano ter izpopolnjeno verzijo Da Vincijeve šifre. Iz umetniških razlogov pa Hadrijanove spomine Margeurite Yourcenar, vsaj zdajle je prva, ki se je spomnim. Glede slovenskih romanov pa sem bil zelo navdušen nad Alamutom Vladimirja Bartola. Mislim tudi, da je prvo poglavje knjige Telesni čuvaj Mihe Mazzinija tako dobro, kot je sploh lahko dobra moderna književnost.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Upam, da me bodo zvočne knjige prej ali slej pripeljale čez vso klasiko. Don Kihot ter Vojna in mir sta zelo dolgi, izjemno zastrašujoči knjigi, ki se ju bom nekoč lotil in sta se mi doslej vedno izmuznili.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
Z vzdrževalcem dvigal.
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Dela Dana Browna mi gredo na živce in me hkrati pritegnejo. Pomanjkanje znanja o temah, o katerih piše, in njegova nezanesljivost glede točnosti podatkov me zelo motita, vendar za to ni kriv le on, predvsem me jezi to, da nihče od njegovih urednikov ni še enkrat preveril nekaterih zgodovinskih dejstev, ki so objavljena v romanu. V vsaki moji knjigi, pa naj gre za fikcijo ali poljudnoznanstveno delo, je večkrat preverjeno vsako dejstvo, a se še vedno, kljub temu da ne vplivajo na potek zgodbe, kje pojavijo napake. Če poznaš neko obdobje ali neke stvari, o katerih piše Brown, lahko ves čas opažaš napake, in to je izjemno moteče. Kljub vsemu temu pa zna pisati na način, ki te zasvoji, zato njegove knjige težko odložimo. In očitno nekaj dela zelo prav, saj je prodal že več kot 60 milijonov knjig. Morda bi moral biti tudi jaz pri svojih raziskavah za knjigo malo bolj površen!
Katja Perat, pesnica
Kaj boste brali letošnje poletje?
Čim manj. Pridejo obdobja, ko je človek zaradi prebitka lastnih manj dovzeten za tuje vsebine. Sicer pa nekaj obvezne literarne teorije, ki naj bi me sčasoma pripeljala do doktorskega naziva, kakšno pesem, h kateri se sporadično vračam, kakšen časopis ob kavi, če bosta volja in čas, pa za dobro vago Če delaš omleto Lada Kralja, ki se mi že nekaj časa valja na nočni omarici.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Poletja, ki so jih zaznamovale knjige, so bila poletja, med katerimi se je dogajalo bolj malo drugega, skratka predadolescentna poletja s starši kje ob jadranski obali. Fazi primerno so bile izbrane knjige zgodovinski romani tipa Grof Monte Christo ali Z ognjem in mečem. Manj ko se človeku dogaja, rajši ima pompozne stvari. Ker sem do inštitucije deljenja nasvetov od nekdaj skeptična, se bom časti podeljevanja nasvetov bralcem rajši odrekla.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Mislim, da je Thomas Bernhard nekoč rekel, da ne more govoriti o knjigah, ki so ga zaznamovale in jih ima rad, ker je na tem nekaj srhljivo intimnega. Kako srhljivo intimno je šele razpravljati o fiktivnih ljubeznih? Recimo rajši, da je vsem komplikacijam navkljub za človeka razsodneje, da se zaljublja v resnične kot namišljene osebe.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Ecovo Foucaultovo nihalo, vztrajam. Stare ljubezni težko ovenejo.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Nobeno. Če je motivacija, pride tudi čas. Vojne in miru tako (še) nisem prebrala po svoji svobodni, avtonomni izbiri, za katero prevzemam vso odgovornost.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
Kot oseba, nagnjena h klavstrofobiji, močno navijam predvsem za to, da ne bi nikdar in pod nobenimi pogoji ostala v dvigalu. Če bi, resnici na ljubo močno dvomim, da bi opazila, da ob meni stoji pisatelj. Bi pa, če bi na vrhu hipotetične stavbe, v kateri stoji to hipotetično dvigalo, stal bar, z veseljem skočila na kakšen viski ali pet z Jonathanom Franznom.
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Nikakor. Slaba književnost preveč ljudi poškoduje že s svojo slabostjo, nobene potrebe ni, da bi kakšnega naključnega mimoidočega poškodovala še fizično.
Aljoša Harlamov, publicist
Kaj boste brali letošnje poletje?
Čez poletje pišem doktorat, tako da je odgovor: slovenske romane druge polovice 20. stoletja – in svoje najljubše avtorje (Kovačič, Zupan, Šeligo itd.). Za oddih pa občasno kak strip.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Pred dobrima dvema letoma sem poletje preživel V iskanju izgubljenega časa – poletje je idealen čas za čas: za spoznanje o minljivosti, za nostalgijo po preteklosti in za obiskovanje svoje otroške duše. Sicer pa bi bralcem priporočil letošnjih pet nominirancev za kresnika; so dovolj raznoliko čtivo, da bo vsak našel kaj zase, hkrati pa tudi ena bolj kvalitetnih ber v zadnjih nekaj letih.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Kot otrok sem požiral indijanarice Karla Maya in menda sem se zaljubil v Nšoči – če se ne motim, gre za sestro poglavarja Apačev Winnetouja, izbranko Mayevega alterega Old Shatterhanda, ki umre zanj.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Serijo knjig o Harryju Potterju. Ker bi bil zdaj milijonar in se ne bi rabil ubadati bolj s preživetjem kot s pisanjem. Drugače pa Gargantua in Pantagruel.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Nikoli nisem prebral Idiota, zaradi česar sem se vedno z lahkoto identificiral z naslovom knjige. Ko končam doktorat, bo menda čas tudi za to. Pa za precejšen kos postmodernizma, v katerega še nisem zagrizel.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
S takim, ki zna popraviti dvigalo? Moj prvi impulz bi bil Kafka, ampak res ne vem, če je dobra ideja biti ujet v tesnem zaprtem prostoru z njim. Potem pač Denis Škofič ali Katja Perat, ker z njima prijateljujem in ker se z njima da hudo debatirati.
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Klasika, med branjem katere sem najbolj trpel, je bil Cervantesov Don Kihot. V začetku je še nekako smešen, ampak potem se menjajo samo še osebe, mehanizem komike pa ostaja isti in stvar postane nadležno podobna slovenskim humorističnim nadaljevankam. Pa sem bral skrajšano verzijo.
Jasmin B. Frelih, pisatelj
Kaj boste brali letošnje poletje?
Zaključujem Pikettyjev Kapital v 21. stoletju, ravno dobro sem začel s Turingovo katedralo Georgea Dysona, zanima pa me tudi argument, ki ga v svoji knjigi Kdo si lasti prihodnost razvija futurist Jaron Lanier. Ob pripravi na diplomo si namreč skušam malce prizemljiti um, verjetno bom ob tem vnovič listal opuse Franzna, Wallacea in DeLilla. Za rahljanje teže sveta, kot že nekaj časa, Whitman in Rumi.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Z Melvillovim Belim kitom. Take izkušnje je težko spraviti v besede, ampak zdi se mi, kot da je Ahab prevzel nase vse moje obsedenosti in me pustil prvič zares uživati na plaži. S priporočili na splošno pa je vedno težko – menim, da še tako izjemna knjiga ob nepravem času ni toliko vredna kot knjiga, ki nam pride v roke točno takrat, ko mora.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Grušenko. Grušo. Gruško. Torej, Agrafeno Aleksandrovno Svetlovo. Iz Karamazovih. Ne vem, kaj to pove o meni.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
To vprašanje so mi že postavili na AirBeletrini – Gargantua in Pantagruel Françoisa Rabelaisa. Če je kdo kdaj razumel, kaj pomeni biti človek, je bil to prav Rabelais.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Vojna in mir. Čakam, da bom imel kaj miru. Ali pač, na tisto drugo.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
S Tomom Podstenškom zagotovo ne. Očitna izbira bi bila Zadie Smith. Ali pa Primož Trubar, čeravno samo zato, ker me zanima, kako bi se odzval, ko bi se dvigalo spet začelo premikati. Sva namenjena gor ali dol?
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Skozi okno ne, sem pa v prvem letniku faksa v nekem ljubljanskem lokalu, sredi najbolj morečega novembra, prebral Steinbeckove Grozde jeze, in če bi me v tistem trenutku kdo grdo pogledal, bi knjigo dobil v glavo. Prvi, ki je ujel moj pogled, je bil natakar. Namenil mi je prav blagohoten nasmeh. Očitno je razumel.
Tibor Hrs Pandur, pesnik in urednik revije I.D.I.O.T.
Kaj boste brali letošnje poletje?
Verjetno Telesa v temi Davorina Lenka, če mi jo bo uspelo kje ukrasti.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Zadnje poletje sem preživel z Na/pol Jasmina B. Freliha, kar je izjemne vrste trip. Priporočil bi pa sama še neizdana dela: pesmi Blaža Iršiča in Nejca Bahorja, zbrana dela Matjaža Zorca in Uroša Praha ter Mein Reitz Edit Paf.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Ko sem bil majhen, sem se igral, da sem Ostržek v trenutku, ko se spremeni v osla, ker ni hodil v šolo. Fascinirajo me vsi ženski liki Dostojevskega, usodno pa ljubim samo ljudi iz mesa in krvi.
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Stara zaveza ali Kamasutra.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Zbrana dela Hegla.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
Ne vem, ali bi rad ostal s pisateljem v dvigalu, kdo ve, kaj vse se lahko zgodi. Če že s kakšnim, pa s takšnim, ki bi naju iz njega rešil.
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
V Konzorciju na oddelku za poezijo je cela vrsta belih knjig istega avtorja, ki so absolutna groza in ki je dobil celo nagrado Prešernovega sklada. Ime sem, prisežem, pozabil, kar je dobro.
Dijana Matković, pisateljica in publicistka
Kaj boste brali letošnje poletje?
Tudi to poletje berem predvsem knjige po »službeni dolžnosti«. V prvi vrsti je tu Dragan Velikić z romanom Bonavia, ob prevodu katerega pišem spremno besedo. Gre za v Sloveniji premalo znanega srbskega sodobnega klasika, s svojo meditativno prozo razpetega med Beogradom, Dunajem, Budimpešto, Puljem in ZDA. Branje njegovih romanov – v slovenščini sicer najdemo dva že prevedena –, ki se dogajajo na vlakih, letalih, v kavarnah, hotelih, v vseh mogočih prehodnih prostorih, pomeni potovati brez premikanja, kar je najcenejši in najmanj stresen način potovanja. Potem je tu še Polona Glavan, ki bo pri Beletrini izdala nov roman, še ena spremna beseda, obenem pa veselje pred začetkom prebiranja močne slovenske avtorice. Čakam tudi odgovore na vprašanja za intervju, ki sem jih postavila Aleksandru Hemonu; vsekakor priporočam njegovo avtobiografsko zbirko zgodb Knjiga mojih življenj. Ostala branja lovim po koščkih. Ravno sem v Srbiji, na Kikinda Short Story festivalu, tu sta denimo tudi znani bosanski pisec Faruk Šehić, ki bo letos pri CZ doživel prvi slovenski prevod romana, pa Robert Perišić, čigar sijajen roman Naš človek na terenu je objavila Beletrina.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Za dolgo vroče poletje priporočam Franzna in njegove špehe. In naj vas ne zavede – kot je mene na začetku romana Svoboda – opisovanje malomeščanske družine, ko sem si mislila, čemu bi brala o ne preveč zanimivih ljudeh ozke percepcije? Dajte mu 40–50 strani. Ko bo zagazil v svojo odlično psihologizacijo junakov, vas bo držal in ne bo spustil. Spominjam se, da sem se neko poletje krasno imela tudi z romani hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić: o strasti, ki se je prelila čez mejo družbeno sprejemljivega, piše v romanu Okus po moškem, o Fridi Kahlo piše v Frida ali O bolečini, napisala je tudi sijajen roman o jugoslovanskih vojnih zločincih v Haagu z naslovom Oni ne bi ni mrava zgazili – pomenljiv naslov, ker, saj veste, vojni dobičkarji so ja krasni fantje, ki ljubijo domovino, domovina pa njih. Denimo Dragan Velikić je krasno zapisal: »Zakaj imajo zlikovci polna usta domovine? Ker je domovina neusahljiv vir prihodkov.«
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Vedno se zaljubim v tiste, ki jih ravno berem. Ker jih kmalu nadomestim z junaki naslednje knjige, verjetno te ljubezni niso tako zelo usodne. Priznam pa, da sem se dolgo, še leta po branju, navduševala nad Konstantinom Teofilisom iz romana Mimesis Andreja Nikolaidisa. Da mi je bil v najstniških letih všeč pripovedovalec iz pesniške zbirke Govori ženska Jurija Hudolina, recimo, to priznam že malo težje, hehe. Ko sem bila še mlajša, sem imela rada letalca Richarda Bacha. Na faksu je vdor intelektualizma pomenil Jorge Luis Borges in njegov knjižničar. Sem že omenila junake Aleksandra Hemona?
Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?
Knjiga, ki jo še moram napisati. Seveda so pisci, ki jim zavidam kake res dobro izražene misli, atmosfero, neverjetno sposobnost za to, da iz reči, o katerih se še nihče ni spomnil pisati, potegnejo ključno resnico o svetu. Toda za svoje pisanje od vsakega potegneš le delček in sestaviš svoj mozaik. Ne bi želela biti nekdo drug z neko drugo knjigo, ker moram povedati svojo zgodbo. Če bi bilo to, da se najdem v knjigi nekoga drugega, dovolj, bi bila zgolj bralka in ne bi bilo tega močnega poriva, da moram pisati.
Za katero klasiko nikoli ni bilo dovolj časa, pa bi si ga radi vzeli?
Ne vem, nimam kake posebne slabe vesti, ko pridemo do neprebranih knjig. Življenje je dolgo. In z malo vere bi se dalo reči, da te prave knjige, tako kot pravi ljudje, najdejo sami.
S katerim pisateljem bi najraje ostali v dvigalu?
Z nobenim! Kaj mi bo pisatelj, ko je treba reševati tehnično težavo?
Obstaja literarno delo, ki bi ga najraje vrgli skozi okno?
Takih je bilo več, ko sem še pisala kritike. Potem sem ... kaj vem, začela bolje izbirati, kaj berem, pa tudi kritik ne pišem več. Dandanes me pri nas, pri mladih pesnikih, moti predvsem to, da vsi svoje pesmi berejo z isto tonaliteto in da pišejo o istih rečeh kot denimo uveljavljeni pesnik Uroš Zupan. Uroš Zupan seveda piše dobro. In to, da mu želijo mnogi slediti, je logična posledica. Toda ravno zadnjič sem enega izmed mladih pesnikov po nekem branju malodane nahrulila – zakaj bi bil želel biti nekdo drug, če pa te čaka raziskovanje samega sebe? Če mladi pesnik tole bere, se mu opravičujem za netaktni izbruh, mislim pa še vedno enako. Treba je najti sebe. Branje v tem smislu zelo pomaga.
