Podatki in dejstva – orožje za boj proti novodobnim vladarjem

Vprašanje je zakrožilo med skupinico programerjev in novinarjev, ki se je lani neformalno zbrala na ljubljanskem programerskem zbirališču Kiberpipa. Spletna skupnost wikileaks je začela ravno takrat objavljati ameriške diplomatske depeše, med katerimi so se znašli tudi prvi zapisi o Sloveniji. Misel, da lahko neka majhna skupina posameznikov z osvobajanjem podatkov pretrese in osramoti celo največjo svetovno velesilo, je bila prijetno vznemirljiva.

Novinarski seznam želja so sestavljale tradicionalne slovenske medijske teme: tajkunske zgodbe, orožarska afera, vpliv politike na imenovanja direktorjev in odtekanje denarja iz državnih podjetij. Programerjev, nasprotno, niso zanimala konkretna imena politikov, gospodarstvenikov in podjetij – spremenljivke v enačbi –, ampak kompleksni mehanizmi delovanja države, ki bi jih lahko razkrila šele analiza celotnih in povezanih podatkovnih zbirk. Zato so namesto objave posameznih vročih informacij zagovarjali politiko »odprte vlade«, ki bi po zgledu ZDA in Velike Britanije odprla na tisoče javnih zbirk neosebnih podatkov (statistike kaznivih dejanj po soseskah, cene nepremičnin, naročanje šolske prehrane …) in civilni družbi omogočila, da sama (po)izve, kar jo zanima.

Prepričanje, da je treba javnosti omogočiti neomejen dostop do podatkov, če hočemo izboljšati družbo, se ni pojavilo šele v zadnjih desetletjih. Zagovorniki dostopa do podatkov poosebljajo nekakšno novo razsvetljenstvo, ki poskuša več kot dvesto let stare ideje francoskih političnih mislecev uresničiti v enaindvajsetem stoletju, je v zbirki esejev o prihodnosti demokracije Rebooting America – Ideas for Redesigning American Democracy for the Internet Age zapisala nemška raziskovalka političnih trendov Julie Barko. Novi razsvetljenci verjamejo, da družbo sestavljajo racionalni posamezniki, ki s pomočjo znanja, razuma in modrosti avtonomno sodelujejo pri demokratičnem upravljanju države. Njihovo najmogočnejše orožje za boj proti novodobnim kraljem, vladarjem in tiranom pa so prav podatki in dejstva.

Podobno razsvetljenske misli je v torek izrekel tudi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič, ko je predstavljal projekt transparentnost in njegovo najpomembnejšo sestavino – supervizorja. Spletna aplikacija, ki vsem državljanom omogoča spremljanje porabe proračunskega denarja, bo povečala odgovornost nosilcev javnih funkcij za smotrno in učinkovito porabo javnih sredstev, omogočila bolj argumentirano razpravo o odločitvah javnega pomena ter zmanjšala tveganje za slabo upravljanje, zlorabo oblasti, korupcijo, nepošteno konkurenco in klientelizem v postopkih javnega naročanja. Povedano preprosteje: z novo aplikacijo lahko vsak državljan postane nadzornik porabe javnega denarja, je prepričan Klemenčič.

So njegova novorazsvetljenska pričakovanja utemeljena?

Podatki brez konteksta

Spletno mesto supervizorja se je v prvih oseminštiridesetih urah znašlo med najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji, kar je preseglo pričakovanja komisije in pokazalo, da so državljani novo orodje dobro sprejeli. Vendar je prebiranje medijskih objav in zapisov na družabnih omrežjih pokazalo, da so iskalce najbolj zanimale predvidljive notranjepolitične zgodbe (domnevni tajkuni, prihodki odvetniških pisarn, poslovanje občin …) in zaslužki posameznikov ali podjetij. Kritiki pa so opozarjali pred površno razlago podatkov, ki brez ustreznega konteksta spodbujajo iskanje teorij zarote, podpihujejo čarovniške procese in krepijo občutek, da v državi trdno vlada korupcija.

»Naša izkušnja je bila zelo podobna,« je povedala Zuzana Wienk, predstavnica slovaške nevladne organizacije Fair Play Alliance, ki je pred dobrim letom predstavila zelo podobno orodje za spremljanje proračunske porabe. Pri Fair Playu so zbrali javno dostopne podatke o javnih naročilih, porabi evropskih sredstev, subvencijah in drugih proračunskih izdatkih, jih povezali z registrom podjetij ter izdelali podatkovno zbirko, do katere so lahko dostopali tudi drugi programerji. Pripravili so hekersko tekmovanje za najzanimivejšo uporabo javno dostopnih podatkov in nato predstavili še odprto »supervizorsko« spletno aplikacijo, s katero so javnosti omogočili nadzorniško vlogo.

»Neštetokrat smo povedali, da nismo ničesar razkrili, ampak le zbrali javno dostopne podatke, ki zaradi pomanjkljivih registrov večinoma niso popolni. Novinarjem smo razdelili navodila, kako brati te podatke in na kaj morajo biti pozorni, ko bodo pripravljali prispevke. Upali smo, da bomo lahko na takšen način omilili senzacionalistične medijske zgodbe in se izognili neutemeljenim pritožbam, a smo bili preveč optimistični,« se je spominjala sogovornica. Mediji so prvih nekaj tednov večinoma pripravljali zelo problematične sezname največjih zaslužkarjev in lestvice najbolje plačanih državnih uradnikov. Ljudje so se privoščljivo zgražali ob zabavnih, žgečkljivih, a precej nepomembnih ugotovitvah o znanih osebah, nato je sledila še sodna prepoved zaradi domnevno sporne objave (sicer javnih) podatkov, ki jo je dosegla znana slovaška menedžerka.

Ti prvi odzivi v resnici niso presenetljivi, saj prebivalci in politiki nekdanjih socialističnih družb še nimajo prav veliko izkušenj z idejo ali prakso transparentne države, je povedala Wienkova. Prve spremembe so se začele dogajati šele pozneje – ko je postala dostopnost podatkov samoumevna in so začeli njihovo orodje rutinsko uporabljati novinarji, člani nevladnih organizacij in drugi, ki jih je zanimala poraba javnega denarja. Hkrati se je pravo delo za člane Fair Playa šele začelo: javno predstavljanje zahtevnejših podatkovnih analiz, opozarjanje na sistemske pomanjkljivosti pri javnem naročanju in prizadevanje za zakonodajne spremembe, s katerimi bi jih pomagali odpraviti.

Učinkovitost podatkovnih tehnologij zato še naprej ostaja odvisna predvsem od novinarjev in predstavnikov civilnodružbenih skupin, ki lahko z njihovo uporabo hitreje in lažje – brez dolgotrajnih sklicevanj na zakon o dostopu do informacij javnega značaja – zastavljajo natančnejša vprašanja, sprožajo javne pobude in vplivajo na sprejemanje zakonov. Objave podatkov so šele prvi korak, ki sam po sebi ne more spremeniti ničesar.

Osvobajanje informacij ni dovolj

Zelo podobno opozorilo je zapisal tudi norveški politolog Geir Sundet, ki je za mednarodni protikorupcijski center U4 pripravil analizo supervizorskih podatkovnih orodij v različnih afriških državah, na Filipinih in v Indiji. Pojasnil je, da aktivisti, nevladne organizacije in opozicijski politiki od ukrepov za lažji dostop do informacij javnega značaja večinoma pričakujejo preveč. Analiza javne porabe sicer lahko pomaga ugotoviti, ali je denar dosegel prave naslovnike in je bil porabljen na pravi način. Prav tako lahko spremljanje finančnih tokov pomaga najti morebitne sistemske napake in zazna koruptivno odtekanje, vendar ga ne more preprečiti.

Če podatki pokažejo, da zaradi korupcije nekaznovano poniknejo tri četrtine vsega javnega denarja, namenjenega šolam, lahko postane javnost samo še bolj pasivna, je ugotovil Sundet. Za pozitivne spremembe je zato treba predvideti tudi naslednje korake: kaj se bo zgodilo, če podatki razkrijejo, da je korupcija bolj razširjena, kot se je zdelo, a je država zaradi pomanjkanja kadrov in politične volje ne bo (z)mogla izkoreniniti? Kako ukrepati, če računalniški algoritmi obtožijo tudi visoke vladne uradnike ali opozorijo na nezakonito mrežo povezanih oseb ali podjetij, ki so si razdelila določena področja gospodarstva? Kako odpraviti sistemske pomanjkljivosti, na katere bodo opozorile analize – pretirano birokratizacijo, šibek nadzor nad državnimi podjetji in pomanjkanje orodij za ugotavljanje smotrnosti porabe javnega denarja?

Trditev predsednika protikorupcijske komisije, da je ta teden vsak Slovenec postal nadzornik proračunske porabe, je smiselna samo, če bodo državljani videli, da lahko v resnici pomagajo dosegati pozitivne spremembe in je supervizor le prvi del obsežne protikorupcijske strategije, ki jo bo v prihodnosti izvajala komisija – ne glede na njenega trenutnega predsednika ali vlado. Če pa take strategije ni in bo supervizor zgolj pokazal, da se kot družba nismo pripravljeni spoprijeti z dogovorno ekonomijo in omrežji povezanih oseb, ki jih nakazujejo prve analize, njegovo sporočilo ne bo prav nič spodbudno. Še zlasti ne za racionalne posameznike, ki bi bili pripravljeni s pomočjo znanja, razuma in modrosti sodelovati pri demokratičnem upravljanju države.