Polemika: Globoko nestrokovno in zavajajoče

Da domišljavo-pokroviteljski slog ddr. Klemena Jakliča govori sam zase in ne potrebuje dodatnega komentarja, sem v tej polemiki enkrat (Delo, 10. julija) že omenil – po nadaljnji eskalaciji tega sloga v že hudo žaljivega (v tem zadnjem prispevku), čeprav ne do mene, je pri tem temeljnem komentarju najbolje ostati in ne razmišljati preveč o »kulturni ravni« takega polemiziranja. Če je znanstvena srenja, domača in tuja, še ohranila kaj čuta za dostojnost, bo že znala ustrezno reagirati. Drugi, nestrokovni bralci te strokovne (ali »strokovne«?) polemike si bodo pa tudi (oziroma so si že) o tem ustvarili pač vsak svoje mnenje.

Da si je dvojni doktor Klemen Jaklič svoj ugled v znanstvenem svetu ustvaril »skozi sito najrigoroznejše znanstvene preverbe ... znanstvenih avtoritet s samega svetovnega vrha« (njegove besede!), mu povsem verjamem – močno pa dvomim, da si bo ta ugled lahko tudi ohranil z ravnjo svojega polemiziranja, predvsem pa z globoko nestrokovnimi trditvami, kakršne trmasto (in celo brez vsakega pojasnila oziroma odgovora na kritiko!) ponavlja v tej dvojni polemiki (zdaj z dr. Katjo Šugman Stubbs in dr. Primožem Gorkičem ter že poprej z menoj).

Če ga je v izhodiščnem prispevku Resnica in pravica (Delo, 7. junija) morda prevelika samozavest zanesla v ne le nestrokovno, ampak preprosto neresnično trditev o tem, kaj 156. člen slovenske ustave zahteva od sodnikov, bi odgovoren znanstvenik moral najti v sebi moč, da zmoto prizna, saj se kdaj zmotijo tudi pametnejši od njega. Toda ddr. Jaklič ne! Najprej je isto zmoto trikrat ponovil v polemiki z menoj in zdaj še v tej drugi polemiki! Še vedno mu ni pod častjo zavajati laičnega bralstva s trditvijo (citiram zadnjo verzijo te neresnice), da »je sodišče ravnalo napak, ko ni uporabilo 156. člena ustave, ki izrecno zahteva, da v primeru neustavne zakonske določbe postopek prekine in zadevo pošlje na ustavno sodišče«. Ta ustavni člen je v resnici bistveno drugačen in sem ga v tej polemiki enkrat že citiral – tu naj ponovim le, da ustava to zahteva le takrat, kadar sodišče meni (misli, je prepričano), da je neka zakonska določba neustavna – ne pa takrat, kadar tako misli ddr. Jaklič ali kakšna druga, večja ali manjša strokovna avtoriteta. Kaj si misliti o strokovnjaku, ki si dovoli to, kar si tu že dva meseca vedno znova dovoljuje ddr. Jaklič?

En odstavek kasneje (v zadnjem prispevku) celo zapiše, da »obstaja preprosta in edina ustavno skladna razlaga 156. člena ustave«, ki naj bi od sodišča v tem primeru zahtevala to, kar on hoče (ustavitev kazenskega postopka do odločitve ustavnega sodišča). Ddr. Jaklič se očitno tudi tega ne zaveda, da je ta njegova druga trditev logično nezdružljiva s prvo: če bi ta ustavna določba res »izrecno zahtevala« od sodnika prekinitev postopka (prva trditev), potem sploh ne bi bila potrebna njena »ustavno skladna razlaga« (druga trditev). In še bolj nerodno za dvojnega doktorja ustavnega prava je, če skuša razlagati (interpretirati) nekaj, kar je v tistem ustavnem členu po njegovih lastnih besedah že »izrecno določeno« – dejansko pa to tam ni določeno tako, kot trdi on! Človek si ne more kaj, da se ob tej pojmovni zmedi ne bi spomnil na duhoviti Cankarjev prikaz v nekem trenutku povsem zmedenega Zlodeja (ali Konkordata) iz Pohujšanja – ki na tem mestu nastopi kot 'podoba absolutne klavrnosti': »In če on ni, kar je – kdo je, kar on ni? ... ti, ki si, dasi nisi ... – o, zavozlana logika! Bog z njo! Drugače je vse v redu: toliko je gotovo, da je pekel blamiran.« – In kdo se je blamiral tu?

Druga nestrokovna trditev, na katero sem ga tudi že opozoril, a jo mirno še enkrat ponavlja, je trditev, da ustavno pravo (že kar sámo po sebi?) »razveljavlja vse, kar ni v skladu s specifično logiko tega višjega novega prava«. Ne, ni res: to (a tudi tam le do neke mere) drži v pravu ZDA, kjer vsako sodišče (toda upravni organi tudi tam ne!) lahko odloči direktno po ustavi, kadar meni, da je zakon v nasprotju z njo – v Sloveniji in v srednjeevropskih pravnih sistemih sploh pa so sodišča vezana na zakon in ga lahko razveljavi (ali drugače »onesposobi«) šele ustavno sodišče. Dokler zakon velja, je tudi sodišče nanj vezano (v dvomu velja domneva, da je zakon v skladu z ustavo – uveljavljeno stališče naše in nemške ustavne teorije!) – razen kadar je sodišče prepričano o njegovi neustavnosti in zato sproži o tem postopek pred ustavnim sodiščem.

V zadnjem prispevku pa si je ddr. Jaklič privoščil še tretjo hudo strokovno napako, ko spet zavaja laično bralstvo, da ima v nemškem in v slovenskem ustavnem sistemu svobodna in enaka volilna pravica povsem enako mesto »osrednje varovane ustavne vrednote« kot v ameriškem ustavnem sistemu. Ali in koliko ga ima res v ameriškem pravnem sistemu, je posebno, dokaj zapleteno vprašanje, ki presega okvire te časopisne polemike, zato se zdaj vanj ne bom spuščal. Za časopisno (poljudno) rabo se strinjam: ga ima. Toda v Evropi, npr. v Nemčiji in Sloveniji, je pa bistveno drugače. Res je sicer, kot pravi ddr. Jaklič, da je tudi v Nemčiji in Sloveniji svobodna in enaka volilna pravica varovana »s strogim testom sorazmernosti« – zelo zavajajoče pa je njegovo prikazovanje, kot da je v Nemčiji in pri nas tako zato, ker ima volilna pravica mesto »osrednje varovane ustavne vrednote«. Ne, tako v Nemčiji kot pri nas so varovane »s strogim testom sorazmernosti« popolnoma vse ustavne pravice – razen »splošne enakosti pred zakonom«. Kadar se zatrjevana kršitev splošne enakosti pred zakonom (po 14. členu naše ustave) kaže hkrati kot kršitev neke »specifične« ustavne pravice, torej katerekoli druge, potem se ta kršitev presoja po »strogem testu sorazmernosti« – in le takrat, kadar se zatrjuje samo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom same po sebi, se kršitev presoja samo po t. i. testu arbitrarnosti (kar pomeni, da bo npr. izpodbijana zakonska ureditev razveljavljena le, če zanjo sploh ni najti nobenega »razumnega in stvarnega razloga« in jo je zato treba šteti za arbitrarno, tj. samovoljno). Zakaj je med ameriškim in srednjeevropskimi pravnimi sistemi ena od pomembnih razlik tudi ta, da so ameriška sodišča in teorija razvili za presojo kršitev ustavnih pravic celo množico zelo različnih »testov«, ki jih potem vrhovno sodišče pogosto spreminja (včasih tudi dokaj samovoljno in nepredvidljivo, kar močno kritizira del ameriške ustavnopravne teorije), v srednjeevropskih pravnih sistemih pa sta v rabi v bistvu le (strogi) test sorazmernosti in (blagi) test arbitrarnosti, pa je spet vprašanje, ki daleč presega okvire časopisne polemike in ga zato lahko tu le omenim.

A vsa tri navedena Jakličeva zavajanja laičnega bralstva z neresnicami ali polresnicami so huda. Če ima Harvard, kjer ddr. Jaklič predava pravo in etiko, kakšno etično komisijo ali kaj podobnega (za presojo etično spornih ravnanj harvardskih predavateljev), bi ji bilo primerno predložiti v presojo tu opisana Jakličeva ravnanja. Je morda to pripravljen narediti – korektno in transparentno – ddr. Jaklič sam ali naj to naredi kdo drug?