Tiskane izdaje
Prof. dr. Kjetil Selvik se je arabščino učil v Damasku, farsija pa v Teheranu. Je avtor vrste knjig in drugih publikacij o Bližnjem vzhodu. Skupaj s Stigom Stensliem, profesorjem iz Osla, sta napisala dokaj odmevno knjigo Stability and Change in the Modern Middle East, sam pa prav zdaj pripravlja novo knjigo o Iranu, ki naj bi izšla prihodnje leto.
Arthur Goldschmidt je v svoji znani knjigi pred leti zapisal, da je Bližnji vzhod prepoln zgodovine. Tu jo je več kot kjerkoli v svetu. Burna sedanjost povsem potrjuje to teorijo. Bližnji vzhod namreč spet prav kipi od nje.
To je res. Stoletja kriz, napetosti in vojn so tod naložila več debelih slojev konfliktov. Arabci so bili nenehno ponižani in tlačeni. Trpljenje je bilo neizmerno. Toda nekaj podobnega lahko rečemo tudi za Evropo, tudi ta je bila stoletja celina konfliktov in družbenih napetosti. Nastali so debeli sloji nezadovoljstva, ki jih je v evropski družbi čutiti še danes. Čeprav ima Bližnji vzhod res dolgo in burno zgodovino, pa so se najbolj prelomne stvari vendarle zgodile v 20. stoletju, ko so Arabci vstopali v ero modernih držav. Na tej poti je bilo veliko težav. Nekatere arabske države še vedno iščejo svojo politično identiteto v tej postkolonialni realnosti.
Avi Shlaim govori o postotomanskem sindromu?
Ko gre za konflikte med posameznimi arabskimi državami. Drugi raziskovalci govorijo o tako imenovani postpostkolonialni realnosti, kar je deloma res. Postkolonialna realnost je bila realnost Hafeza el Asada v Siriji ali Gamala Abdela Naserja v Egiptu. Veliko držav na Bližnjem vzhodu danes še vedno ni odgovorilo na temeljno vprašanje: »Kdo smo pravzaprav mi?«
Gre za krizo identitete?
Med arabsko pomladjo, med vrenjem na ulicah je bilo to v resnici temeljno vprašanje. Kdo smo pravzaprav mi, Tunizijci, Egipčani, Sirci? Tragedija je, da množice še vedno nimajo pravega odgovora. In vprašanj je vedno več. Kaj pravzaprav definira egiptovski ali sirski narod? Kakšna je vloga islama v arabski identiteti? Hkrati z iskanjem odgovorov na ta ključna vprašanja pa je treba vzpostavljati tudi nov demokratični politični red. Z ustreznimi političnimi inštitucijami in ustavo. Arabski svet se je znašel pred gigantsko nalogo: kako vse to rešiti in narediti hkrati? Še posebej problematično je ustanavljanje novih inštitucij. V nekaterih državah je v zadnjih desetletjih namreč prišlo do deinstitutizacije, ker je vladajoča politična elita vso oblast avtokratsko zadržala v svojih rokah. Parlament je bil v bistvu le nekakšna fasada (lažnive) demokracije. V revolucijah med arabsko pomladjo se je izkazalo, da je v takšnem okolju zelo težko vzpostavljati nove politične inštitucije.
Do arabske pomladi so tukajšnji diktatorji v povprečju vladali po 30 let. Te fosilizacije političnih voditeljev je zdaj v glavnem konec?
To je bila v resnici velika sprememba. Ljudje so spet odkrili politične teme in dobili samozaupanje. Desetletja se je o vsem odločalo le v ozkem krogu elit, zbranih okrog voditeljev. Toda ti dotlej vsemogočni vladarji so nenadoma začeli padati drug za drugim. Kot domine. Dotlej zatirane množice sprva niso verjele videnemu. A stvari so bile hitro zelo jasne: mi smo to naredili, mi lahko sami ustvarjamo svojo prihodnost! To je dalo veliko moč ljudem. Toda hkrati je prišlo tudi do zapletov, saj se različna gibanja in akterji ne strinjajo, kam in kako naprej.
Ker je preveč različnih mnenj in interesov?
Težko se je dogovoriti o skupni poti. Vse je treba začeti znova. A med različnimi skupinami je veliko nezaupanja, predvsem zaradi pomanjkanja političnih inštitucij. In strahu, da bo partner, ki je v bistvu tekmec, izkoristil priložnost in oblast zadržal zase. Tako namreč pravijo izkušnje iz preteklosti. Arabska pomlad se je zato marsikje znašla v slepi ulici, predvsem zaradi fundamentalnega pomanjkanja medsebojnega zaupanja. Ko si nekdo prisvaja novo ustavo, so vsi v hipu prepričani, da je to le prvi korak do absolutnega prevzema oblasti. In med političnimi gibanji zavlada prepričanje, da če izgubijo ta spopad, bodo izgubili vse. Zato so v te bitke krenili tako, kakor da gre res za zadnji boj. Sporazum o skupnih pravilih igre je bil v takšnih razmerah nemogoč, preveč je bilo negotovosti. To je bil fundamentalni problem. Prav zaradi tega je bilo v takšnem ozračju veliko prostora za tiste, ki kvarijo igro in si želijo propad arabske pomladi. Zaradi lastnih interesov ali interesov, povezanih s starim političnim redom. To veliko negotovost, pomanjkanje dogovorjenih pravil igre, je bilo najbolj opaziti prav v Egiptu.
V deželi večnega spopada med al amo (navadnimi ljudmi) in al haso (vladajočo elito). Spopada, ki ne bo nikoli končan?
Ti spopadi so značilni za vsako družbo. Gre za večne delitve med političnimi outsiderji in insiderji. Egiptovska elita je desetletja vladala s trdo roko, kar je v resnici povzročilo velike in ostre delitve. Med vladajočim razredom in tistimi, ki so bili izključeni iz procesa političnega odločanja. Ljudje so seveda proti takšnim delitvam. Hočejo participirati pri odločanju. Hočejo, da njihov glas nekaj pomeni. In to jim je dala prav arabska pomlad.
Ki jim je hkrati vrnila tudi dostojanstvo?
Seveda. Ko zgolj elita obvladuje oblast in ko ljudje nimajo pravice do lastnega mnenja, tudi dostojanstva ne more biti. Muslimanski bratje so testirali meje med elito in javnostjo. Toda zdi se, da se Egipt zdaj vrača k starim delitvam.
Vojska ostaja najmočnejši del egiptovske politične elite?
Jasno je, da so generali najmočnejši ...
... zato so zgolj spretno čakali na svojo priložnost?
V Egiptu se je zgodila revolucija. Mubarak, ki je vladal skoraj trideset let, je moral oditi. Toda hkrati to ni bila revolucija, ki bi v resnici izkoreninila režim.
Kruti režim, al nizam, ki je do potankosti urejal in nadzoroval življenja Egipčanov?
Mubarakov politični red je ostal. Najmočnejši del oblasti, ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi drugje v tretjem svetu, so vojska in varnostne službe. Tisti torej, ki imajo orožje. To je velikokrat pomembnejše od tega, kdo ima denar. Predsednik, ki bi imel za seboj ljudi, močno legitimiteto in popularnost, bi varnostni sistem lahko prisilil k spremembam. Toda Mohamed Mursi tega ni imel, veliko Egipčanov ga ni podpiralo. Prav ta razdeljenost Egipta je varnostnemu aparatu omogočila, da je brez usmiljenja udaril po Mursiju. Dejstvo, da so milijoni ljudi vzklikali vojski in podprli udar, ne pomeni nič dobrega za Egipt.
Ta poteza množic je zelo nenavadna?
Bilo je veliko razlogov za to. Mursi je bil dokaj aroganten, ni znal prepričati in združiti ljudi. Dejstvo je, da mnogi Egipčani, ki so bili za revolucijo, niso bili za Mursija. Varnostne sile so se znašle v idealnem položaju, saj so ga odstranili s podporo množic. To je najbolj nevarna etapa vojaškega prevrata. Zaradi milijonov ljudi, ki so pozdravljali Mursijev odhod, je vojska lahko povsem nekaznovano pobijala Muslimanske brate. Nasprotja v državi so namreč dosegla točko, ko nasprotniki in zagovorniki Mursija v resnici nadvse sovražijo drug drugega. Takšno ozračje je kot nalašč za teorije zarot. Za obtožbe, da nasprotna stran hoče uzurpirati oblast in iztiriti revolucijo. Veliko Egipčanov je Muslimanske brate začelo zmerjati s teroristi. To je nepravično. Muslimanski bratje so namreč eno najbolj miroljubnih islamskih gibanj.
Nikoli niso bili radikalci. Pred časom so skupaj s Kopti ustanovili celo stranko Hizb al Vasat!
To je res. Toda polarizacija v egiptovski družbi je dosegla točko, ko je stari režim lahko udaril nazaj. Vojska in ves varnostni aparat se vračajo na stare pozicije. Denar, ki ga je akumuliral Mubarak, gre izključno za ta projekt. Za vračanje nazaj in ne za demokracijo.
Je Egipt dobri dve leti po revoluciji na Midan Tahrirju torej spet na začetku?
Le deloma. Veliko stvari se je v tem času vendarle korenito spremenilo. Vse manj je strahu. Ljudje so videli, da lahko spreminjajo zgodovino. Zato sem prepričan, da bodo nadaljevali boj in izzvali vojsko. Nekateri resda sanjajo o času stabilnosti pod Mubarakom. Mnogi Egipčani pogrešajo to stabilnost. Toda težko bo nazaj k tej stabilnosti in staremu režimu. Veliko je takih, ki tega nočejo. Zato Egipt ni znova na začetku, ampak v situaciji, ki zna še bolj destabilizirati državo.
Zgodba se ponavlja v smislu, da islamske stranke kljub zmagam na volitvah ne morejo prevzeti oblasti na Bližnjem vzhodu. To se je v devetdesetih letih zgodilo v Alžiriji. Zdaj je tu še izkušnja iz Egipta.
To je po svoje res. Toda politični islam je lani vendarle doživel nekaj zvezdnih trenutkov. Islamske stranke so uspešno žele to, kar so sejale med arabsko pomladjo, od Maroka do Turčije in naprej. V Tuniziji denimo še vedno vlada islamska stranka.
En Nahda, Stranka preporoda?
Toda tudi Tunizija ima zdaj veliko težav in En Nahda vse več nasprotnikov. Toda dejstvo je, da stranka ostaja na oblasti.
Zanimivo je, da se na čelo islamskih strank že kar praviloma povzpnejo nekleriki. Hasan el Bana, ustanovitelj Muslimanskih bratov, je bil denimo učitelj, njihov kasnejši glavni ideolog Sajid Kutb novinar, zdajšnji vodja Al Kaide Ajman al Zavahiri pa je na primer zdravnik.
Do tega je prišlo zaradi revolucije v izobraževanju in zaradi urbanizacije. Včasih so (nepismeni) ljudje zgolj slepo poslušali imame. Toda z izobraževanjem in večjo stopnjo pismenosti so posamezniki začeli sami posegati po verski literaturi in drugih političnih besedilih. V odnosu do religije se je začel proces individualizacije. Naraščati je začelo število mož, ki so sami začeli interpretirati islam. In hkrati s tem je začelo naraščati tudi število ljudi, ki so jim bili pripravljeni prisluhniti. Nastala so nova islamska gibanja, še posebej množično po letu 1970.
Na Bližnjem vzhodu je še vedno kar precej monarhij, ki pa so, kot kaže praksa, stabilnejše od republik. Kaj je razlog? Denar in represija?
Represija zagotovo ne. Naftne monarhije imajo res več denarja in prav zato lahko uporabljajo manj represije.
Denar je torej močnejši od prisile?
Denar te odrešuje tega, da ljudi množično pošiljaš v zapor, kot je to denimo počel Mubarak. Nekatere upornike namreč lahko kupiš. Zato so monarhije morda res manj represivne in dolgoročno bolj stabilne.
Toda med bližnjevzhodnimi monarhijami in republikami vsaj na zunaj pravzaprav ni veliko razlik. Egiptovski sociolog Saad al Din Ibrahim je Mubarakov Egipt denimo cinično razglasil za džumlakijo, mešanico republike in monarhije.
Razlika je, kje iščejo legitimiteto. Monarhije jo iščejo v preteklosti in na nebu. Ljudem govorijo: »Mi vladamo v skladu z našimi tradicijami in vero!« Republike imajo drugačen pristop. »Naš cilj je prihodnost in ne preteklost!« Legitimiteto zato iščejo spodaj, pri ljudeh. Čas je pokazal, da republikam to ne gre najbolje od rok. Formula ne deluje, saj se visoka pesem o prihodnosti nikoli ne uresniči. Ni enakosti in ne svobode, o kateri toliko govorijo. Ljudje so zaradi tega razočarani, zato legitimitete od spodaj ni več. Monarhije imajo podoben problem – razočarane ljudi, ki hočejo demokracijo. Toda kralji jim vztrajno ponavljajo, da je treba vztrajati pri tradiciji plemen in družin in spoštovanju vere. Tako je lažje obvladovati sceno. Republike so medtem postale žrtve lastnih besed in obljubljenih ciljev, ki jih ni od nikoder. Ti režimi zaradi takšne politike ljudi pravzaprav sami pehajo na ulice in v konflikte.
Toda monarhi se v bistvu zelo bojijo arabske pomladi. Samuel Huntington jih je denimo opozoril, da živijo v sposojenem času.
Seveda se bojijo vrenja množic. V Bahreinu se je to že zgodilo.
A tamkajšnja šiitska pomlad ni trajala prav dolgo?
Ker so vmes posegli regionalni dejavniki. Bahrein namreč leži med Saudsko Arabijo in Iranom, med dvema velikima tekmecema za prevlado v islamskem svetu. Bahreinu vlada sunitska manjšina. Zato je Saudska Arabija intervenirala takoj po začetku šiitske vstaje. Nekaj podobnega se dogaja v Siriji. Položaj države je tako pomemben in zapleten, da sosedi ne morejo sedeti križem rok in opazovati, kaj se dogaja. Saudska Arabija ni dovolila demokratične revolucije v Bahreinu, saj bi to pomenilo vzpostavitev šiitske vlade in okrepljen vpliv Irana ...
... čez most, ki povezuje otoški Bahrein in Saudsko Arabijo ...
... nad šiiti, ki živijo v vzhodnem delu Saudske Arabije in pogosto prihajajo v Bahrein. Legitimiteta šejka Halife, vladarja Bahreina, tu ni zdržala. Prišlo je do vstaje. Toda regionalni igralci, v tem primeru dvor v Riadu, so preprečili padec režima v Manami.
Zanimivo je, da so Britanci favorizirali monarhije, Francozi pa republike, ko so si Bližnji vzhod po zlomu Otomanskega imperija prijateljsko razdelili v skladu s sporazumom Sykes-Picot.
To je res. Toda potem je v petdesetih in šestdesetih letih prišlo do revolucij. In monarhije, ki so jih ustanovili Britanci, so postale republike. Ker so bile naprednejše in bolj demokratične oblike vladavine. Takrat so bile protikolonialne in protiimperialistične sile v regiji na vrhuncu moči.
Sirijo je takrat obdržala Francija, ki jo še vedno zelo vleče v Damask. Toda danes je tam prava katastrofa. Arabska pomlad se je sprevrgla v kruto državljansko vojno.
Položaj je v resnici tragičen. Sirija je klasični primer razklane skupnosti. In sila žalosten dokaz, kako učinkovito zna režim spreti različne etnične skupnosti in jih zaplesti v medsebojne obračune.
Vrhunski dokaz politike divide et impera?
Točno to. Vsi arabski voditelji, ki jih je zadela arabska pomlad, so poskušali storiti isto. Vsi so nenehno govorili o reformah, toda v bistvu je ves čas šlo zgolj za strategijo preživetja. A v Egiptu, Tuniziji in Libiji se jim ni obnesla. Oblast ni bila več dovolj močna, da bi ustavila vrenje.
V Siriji in Bahreinu pa je bila?
Voditelja obeh držav sta iz manjšinskih režimov. Sirski Alaviti predstavljajo le kakšnih deset do 12 odstotkov vsega prebivalstva. Sunitov v Bahreinu je nekaj več, okrog trideset odstotkov. Oblast je tam celo naturalizirala prebivalce, da bi spremenila to razmerje. Toda suniti so še vedno manjšina. Manjšina je na oblasti, večina pa je na ulici, a nima moči in ne orožja. V Siriji je Asad manjšine uspešno prepričal, zlasti Alavite in kristjane, da je on pravzaprav najboljša opcija zanje, kajti v primeru padca Damaska bo sunitska večina prevzela oblast. In v njej da bodo dominirala skrajna verska gibanja, ki bodo povsem marginizirala vse druge skupnosti.
Muslimanski bratje so znova zelo močni v Siriji. Kljub pokolu v Hami leta 1982, ki ga je uprizoril Hafez el Asad, oče zdajšnjega predsednika Bašarja?
Ker so bili izbrisani, niso tako močni, kot so bili nekoč. Toda islamska grožnja se v resnici širi. Tega ne počnejo Muslimanski bratje, ampak predvsem salafisti, ki so bistveno bolj radikalni. Uspeli jim je prestrašiti manjšine, tako da te zdaj branijo Asadov režim, česar prej nikoli niso počele. Zgolj iz strahu, da bodo po padcu Asada izbrisane. Zato je zdajšnja sirska državljanska vojna ob vsej tragičnosti polna paradoksov. Režim ima zdaj denimo podporo tudi tam, kjer je prej nikoli ni imel. Ker se mnoge skupnosti bojijo, da brez Asada ne bodo preživele.
Zanimivo je, da so Alavite podpirali že Francozi. Po svoje so jim prav oni pomagali, da so se povzpeli na oblast.
Taktika deli in vladaj ima zelo dolge korenine. Sirija je klasičen primer države, kjer arabski narod ni definiral svoje identitete. In kjer ni dogovora o tem, kaj naj združuje različne skupnosti. V Siriji danes prevladuje sektaštvo. Kdor kliče »Vsi smo Sirci!«, je v hipu marginaliziran. To, kar se danes dogaja, je strašna sektaška državljanska vojna. Protest proti avtoritarnemu režimu se je hitro sprevrgel v vojno proti vladajoči skupnosti Alavitov. Zato je zelo težko rešiti ta problem.
V to vojno je zdaj vpletena tako rekoč vsa soseščina in vsaj pol sveta: Iran, Hizbolah, Turčija, Katar, Saudska Arabija, ZDA, Rusija ...
Ker je toliko stvari v igri. V soseščini je namreč tudi Izrael. Sirija je na sredini med Izraelom in Iranom. Na tej osi kipijo najbolj akutne politične napetosti v svetu.
Zakaj Moskva tako odločno podpira Asadov režim?
Rusija hoče vplivati na dogajanje na Bližnjem vzhodu, tako kot je to nekoč počela Sovjetska zveza. Sirija je danes ena zadnjih ruskih trdnjav na Bližnjem vzhodu. Tu ima svojo vojaško bazo. Tesne vezi obstajajo že vrsto let. Toda Rusija je v tej zgodbi tako trmasta tudi zaradi dogodkov v Libiji. Moskva je bila namreč odločno proti uporabi sile za spremembo režima. Predsednik Putin je bil naravnost besen, ko so Gadafija tako odstranili z oblasti. Zahod zdaj plačuje ceno za to. Zahod je nad Tripoli krenil iz humanitarnih razlogov, da bi civilno prebivalstvo obvarovali pred nasiljem Gadafijevih čet.
V skladu s formulo R2P. Zaradi odgovornosti za zaščito?
Mnenja o tem, ali je bil poseg upravičen ali ne, so zelo različna. Dejstvo je, da je zaradi bombnih napadov umrlo veliko nedolžnih ljudi. Politični položaj v Libiji je danes kaotičen. Če bi z Libijo takrat ravnali bolj diplomatsko, bi bila Rusija zagotovo bolj prožna pri reševanju Sirije. Toda Barack Obama, Nicolas Sarkozy in britanski voditelji so takrat glasno kričali, da hočejo Gadafijevo glavo.
Poseg v Libiji je takrat zbudil velika pričakovanja tudi pri sirskih upornikih.
Humanitarna situacija v Siriji je postala tako katastrofalna prav zaradi Libije. Ljudje so pričakovali vojaško intervencijo, ko so šli na ulice. Pričakovali so libijski scenarij. Morda ne vsi. Toda Libija je mnogim v resnici vzbudila lažna pričakovanja. To je velik paradoks. In velika dilema se poraja tudi danes. Barack Obama hoče kaznovati Asada za uporabo kemičnega orožja zoper svoje državljane. Toda brez soglasja varnostnega sveta bi bil vojaški poseg nezakonit.
Je bombardiranje Sirije prava rešitev?
Zame ne, ker to sploh ni nobena rešitev. Manjkajo namreč strateške vizije, kako naprej. Kdo lahko jamči, da bodo bombe prestrašile režim in ga ustavile pri uporabi kemičnega orožja? Lahko se zgodi namreč prav nasprotno. Morda bo vladajoča elita tako oslabljena, da bo v boju z opozicijo preprosto prisiljena znova uporabiti kemično orožje. Ker ni strateške vizije, bi bila odločitev o napadu lahko zelo problematična.
Nekaj podobnega se je pravzaprav dogajalo že v Afganistanu in Iraku.
Tam je bil cilj jasen – zamenjava režima. V primeru Sirije tega ni v načrtu. Posledice padca Asadovega režima so namreč povsem nepredvidljive, tudi za Izrael. Toda zgolj bombardiranje Sirije, brez spremembe režima, ne bo spremenilo poteka državljanske vojne.
Predsednik Obama je zelo zagret za poseg zoper Damask. Kdo v tem primeru pritiska nanj?
Nanj pritiskajo tisti, ki so za, in tisti, ki so proti novi vojni. Obama se je znašel med dvema ognjema. Uporaba kemičnega orožja je huda kršitev mednarodnih konvencij. Če bi Asadu pogledali skozi prste, bi to pomenilo novo kršitev mednarodnih pravil igre. Toda tudi poseg brez soglasja varnostnega sveta je kršitev mednarodnega prava. Poraz mednarodne ureditve. Obama se je zaradi Sirije znašel v sila zagatnem položaju.
Toda zdi se, da gre ZDA bolj kot za kaznovanje Asada za presekanje osi Iran-Sirija-Hizbolah?
Vojaški poseg opravičujejo z dejstvom, da gre za obrambo mednarodne konvencije, ki prepoveduje uporabo kemičnega orožja. Toda v resnici gre res za to, kar ste omenili. Za napad na državo, ki je zaveznica tvojega sovražnika. Kako bodo Američani prepričali Rusijo in svet, da pri tem posegu ne gre za politično, ampak za »humanitarno« dejanje? Dinamika moči potiska vstran vsa načela.
Iran podpira predsednika Asada, toda v tej situaciji Teheran prav veliko ne more storiti.
Če ZDA napadejo Sirijo, Iran ne bo šel v konfrontacijo z Američani. To bi namreč sprožilo napade na Iran, tega pa se Teheran zelo izogiba. V tej igri ravna zelo previdno. Z iranske perspektive je vojaška intervencija v Siriji seveda neposredna grožnja Iranu. Kajti če gre Zahod nad Sirijo brez potrebnega soglasja Združenih narodov, lahko enako stori tudi z Iranom. Iranski verski voditelj ajatola Hamnei zato nenehno opozarja na primer Iraka in Libije. Sadama Huseina so s sankcijami prisilili v sodelovanje z Zahodom. Državo je moral odpreti inšpektorjem OZN. V Libiji so Gadafija prisilili, da je opustil program orožja za množično uničevanje in privolil v sodelovanje z Zahodom. Toda v obeh primerih je Zahod nato udaril po njiju. Sporočilo Hamneija je zato zelo jasno: »Ne smemo sodelovati z Zahodom! Moramo se upreti! Kajti če bomo sodelovali, nas bodo oslabili, in ko bomo dovolj šibki, nas bodo prej ali slej pobili!«
Položaj v Siriji je zelo nevaren tudi za Libanon.
Libanon je zelo ranljiv. Toda dejstvo je, da so Libanonci ravno tako zelo razdeljeni. Del podpira Asadov režim, del opozicijo. Položaj je napet. Bombe v Bejrutu, kjer je doma Hizbolah, in v Tripolisu, kjer so proopozicijske sile, to jasno kažejo. Libanon lovi ravnotežje na ostrini noža. Sirija je dolgo obvladovala Libanon, pozna deželo. Med okupacijo si je ustvarila veliko zaveznikov. Tam ima svoje obveščevalce. Če hoče zanetiti državljansko vojno, lahko to stori kadarkoli. Zato so v Libanonu zelo zaskrbljeni nad napovedmi bombardiranja Sirije. Vedo namreč, da bodo oni prvi plačali ceno za ta poseg.
Kaj pa Izrael? Netanjahu nenehno poziva k napadu na Iran. Bo zdaj podprl bombardiranje Sirije?
Izraelska vlada v resnici neusmiljeno pritiska na Washington, naj napade Teheran, glede Sirije pa so malce drugačnega mnenja. Tudi v Izraelu pravijo, da je Asad z uporabo kemičnega orožja prestopil mejo dovoljenega. Pridržujejo si pravico do vojaškega posega, če bo Izrael ogrožen. Toda podobno kot za ZDA tudi za Izraelce velja, da niso posebej zagreti za padec Asadovega režima. Sirija bi namreč s tem postala še bolj nestabilna soseda. Še zlasti nočejo vladavine islamskih milic in frakcij. Izrael je za nadaljevanje statusa quo. Za nadaljevanje zdajšnjega notranjega spopada. Vojna izčrpuje vse vpletene in Sirija s tem postaja šibka država. Razdeljena Sirija je za Izrael boljša opcija kakor pa Sirija, ki jo nadzorujejo uporniki. Nihče ne ve, kdo bo nadzoroval Sirijo. Morda Hizbolah? Zato Izrael noče, da bi Obama premočno udaril po Siriji.
Vojna je močno oslabila tudi Asadov režim. Je z njim konec?
Ne še. To bi se zgodilo le, če bi Američani v napadu uničili vse njegovo letalstvo in letališča. Toda Obama pravi, da ne namerava spremeniti poteka vojne. Hoče le kazen za uporabo kemičnega orožja. Do vdora kopenskih čet ne bo prišlo. Asad bo torej ostal. Res pa je, da nikoli več ne bo vladal vsej državi. Sirija je razdeljena. Uporniki nadzorujejo sever in vzhod države. Režim obvladuje le del zahodne obale, Damask in ozemlje vmes. Asad bo nekaj časa zagotovo še vztrajal v Damasku.
Ali v Siriji lahko pride do novega genocida? Nad Alaviti?
To je nevarnost. Kajti sirska državljanska vojna se je v bistvu res sprevrgla v vojno proti Alavitom. Alavitska skupnost je zato zelo prestrašena. Bojijo se, da zanje ni prihodnosti.
Kaj pa Alaviti v Turčiji? Onkraj sirske meje živi dvajset milijonov Alavitov. Kaj bodo ti storili? Dejstvo je, da je turška politika z vojno v Siriji doživela hud polom. Politike »nič problemov s sosedi« je že zdavnaj konec?
Alaviti v Turčiji seveda simpatizirajo z Alaviti v Siriji, toda ti na kaj več kot to ne morejo računati. Turška zunanja politika se je zaradi arabske pomladi radikalno spremenila. Sprva je kazalo, da je Turčija nekakšna zmagovalka tega arabskega prebujanja. Ankara je imela dobre odnose z En Nahdo v Tuniziji, z Muslimanskimi brati v Egiptu, s Hamasom v Palestini. Toda stvari so se najprej zalomile prav v Siriji, kjer je Turčija začela odločno podpirati opozicijo in ostro napadati Asada. Zaradi krize v Siriji so se zaostrili odnosi z Iranom. Potem je sledil padec Mursija v Kairu. Politični kapital, pridobljen v arabskih vstajah, je propadel. In Erdogana so začeli kritizirati tudi doma. Njegovo spogledovanje z Bližnjim vzhodom mnogim ni pogodu. Opozicija mu je to zelo ostro očitala.
Kakšna je pravzaprav rešitev za Sirijo? Slišati je predloge o nekakšnem novem Taifu, o sporazumu, podobnem tistemu, ki je leta 1989 končal državljansko vojno v Libanonu.
To je ena od rešitev. Toda položaj v svetu je bil v času Taifa povsem drugačen, kot je danes. Hladne vojne je bilo konec. Berlinski zid je padel. Sovjetska zveza in ZDA niso bile več nasprotnice. To je bila prva velika priložnost za mirovni sporazum brez pokroviteljstva velikih. In rešiteljica je bila Sirija. Postala je hegemon, ki mu je bilo dovoljeno zagospodariti nad Libanonom in skrbeti za spoštovanje sporazuma iz saudskega Taifa.
Toda problem je, kdo bi danes lahko nadzoroval premirje v Siriji.
Točno to. Hegemona, ki bi udaril po mizi in poskrbel za mir in stabilnost v Siriji, ni več. Svet je (znova) razdeljen na Vzhod in Zahod. Zaradi te delitve je zelo težko najti rešitev. Upam, da bodo ZDA in Rusija kljub različnim pogledom prišle do skupnega imenovalca. Dobro je, da Obama hoče glasovanje v kongresu. Sam sem za diplomatsko rešitev krize, skupaj z Rusijo in Iranom. Bombe ne rešujejo ničesar. Edina pot nazaj je zmanjšati pritok orožja v Sirijo. To se Rusija in ZDA lahko dogovorita.
Problem je prihodnost. Praksa kaže, da demokracije ne moreš prinesti od zunaj. To se Američanom ni posrečilo ne v Iraku in ne v Afganistanu.
To je res. Toda zdaj nihče ne govori o demokraciji. Temeljno vprašanje je, kako rešiti človeška življenja in končati vojno. Tudi v Taifu niso govorili o demokraciji. Sporazum je bil zelo nedemokratičen. Šlo je zgolj za premirje in zamrznitev takratnega statusa quo v Libanonu. To bi moral biti glavni cilj tudi v Siriji – ustaviti pobijanje nedolžnih civilistov. In čas bo potem sam pokazal, kako naprej.
