Tiskane izdaje
Slovenci damo veliko na avtomobile. Da se vozimo v avtih, ki presegajo naš življenjski standard, tujcem v Sloveniji najprej pade v oči. Kako bi šele strmeli, če bi se znašli pred parkiriščem zapora Puščava pri Mokronogu, ki po prestižnih avtomobilih spominja na parkirišče pred hotelom v Monte Carlu. Kolega je tam videl porscheja panamero, audija 8, mercedesa 350 C, BMW-ja 5.
Avtomobili kajpak niso od paznikov, ampak od nekakšnega elitnega odreda zapornikov, ki v zapor zahaja le ob koncih tedna, druge dni pa se ti fantje ukvarjajo s svojimi posli. Ta zapor, obdan z neokrnjeno naravo, ne pa tudi z rešetkami, si je treba dvakrat zaslužiti: najprej s kriminalnim dejanjem in potem z zaupanjem pri zaporniškem vodstvu, da bodo zaporniki kazen vzeli resno in vestno prihajali vsak vikend toliko časa, kolikor jim je določilo sodišče. Tam si čas krajšajo z internetom, namiznim tenisom, fitnesom ... in kazenski vikendi so hitro za njimi. Kdo, če ne zaporska stroka, bo vedel, da je vsaka kazen vzgojna, tudi taka.
Ti vikendaški zaporniki – ta čas jih je 19, prostora pa je tam še za dva – najbrž ne veljajo za tako hude kriminalce kot tisti na bližnjem Dobu, kjer vlada tradicionalni zaporniški režim. Bili so obsojeni zaradi denarnih goljufij, davčnih utaj, pranja denarja, koruptivnosti ..., skratka bolj ali manj zato, ker so bogateli na račun drugih ljudi – davkoplačevalcev in delavcev.
Vse to se mi ne zdi nič manj čudno, kot bi se zdelo tujcu. Da imajo dobre avtomobile in prebivajo v spa zaporu, bi jim človek privoščil, če to ne bi bilo na račun in za račun drugih ljudi, in seveda, če bi vrnili, kar so ukradli. A slovenski kriminalci protipravno pridobljenega premoženja ne vračajo. Obsojeni in tisti, ki so še v sodnih postopkih, zatrjujejo, da so brez prebite pare. Na videz so res, kajti nekateri imajo imetje v davčnih oazah, drugi so ga prekanalizirali, tretji so razglasili osebni stečaj. V sodnih postopkih praviloma zanikajo, da bi bili česar koli krivi, in javnosti vehementno razlagajo, da niso nikogar oškodovali in kršili zakonov. Pri tem so nekateri tako samozavestni, da bi premagali celo poligraf. V tej disciplini se ljudje iz vzhodne Evrope nasploh dobro odrežejo, kakor je v sedemdesetih letih ugotovil nekdanji šef Cie Richard Helms. Posamezniki iz teh krajev, je dejal, znajo izigrati poligraf ob kateri koli uri dneva in noči, ne da bi trenili, četudi imate vi dokaze, da lažejo.
Ne le avtomobili, tudi drugi statusni simboli kažejo, da se je v Sloveniji v krajšem času kot v revolucijah oblikoval sloj precej petičnih ljudi, ki bi stežka dokazal pošten izvor svojega premoženja. Pri hitrih bogatenjih človek pomisli na kriminalno ozadje. Karel Čapek v zvezi s tem pravi: » ... v takšnem kraju, kjer lahko uspe dobra kriminalna stvar, ima lahko tudi trgovina uspeh; to je dokaz neomejenih možnosti, kajne, in sploh vzbuja zaupanje.« In teh »neomejenih možnosti« smo se nagledali med procesom privatizacije. Če (raz)prodaja družbene in državne lastnine ni spodbudila razvoja, kakor ugotavlja ekonomska stroka, je logično vprašanje, kje je končala.
Z davkoplačevalskega vidika bi bilo bolje, če bi bilo takih in drugačnih obsojencev čim manj, druga tema pa je prevzgoja, s čimer se ukvarja tudi akademska stroka. A težko je verjeti, da je pohlep ozdravljiv. Še manj je verjetno, da bi bilo mogoče veliko zaslužiti z delom in sposobnostjo. Pa vendar je tisti vikendaški zapornik, ki se vozi z najprestižnejšim avtom, unovčil svoje sposobnosti, pridobljene z izobrazbo. Pravnik, ki je doktoriral iz davčnih utaj, je obsojen zaradi – davčnih utaj.
Ta sloj tranzicijskih bogatašev v državah s socialistično preteklostjo je tako poseben fenomen, da je prav škoda, ker ga ekonomist Thomas Piketty ni obravnaval v svoji izjemni knjigi Kapital v 21. stoletju, o kateri zadnje mesece razpravlja ves svet, z izjemo Slovenije. Gre za eno od prelomnih knjig v ekonomski misli, ki jo primerjajo z Marxovim Kapitalom. Piketty dokazuje, da zadnja štiri desetletja produktivnost, pridnost in talent nimajo velike vloge pri ustvarjanju bogastva, temveč najbolj bogatijo tisti, ki so kapital podedovali in živijo od profita nanj. Tem po velikih zneskih denarja, ki se stekajo na njihove račune, sledijo supermenedžerji velikih družb, ki sebi dodeljujejo neskončno večje prejemke, kot je njihov prispevek družbi oziroma produktivnost. V postsocialističnih državah – to vemo pri nas – pa so to tajkuni, katerih potomci bodo pobirali smetano s podedovanega kapitala. Tako se je bogastvo skoncentriralo na znameniti en odstotek ljudi. Zgodovina kapitalizma jasno kaže, ugotavlja Piketty, da ne drži optimistična trditev, po kateri razvoj in rast gospodarstva dvigata standard vseh slojev družbe. Vračamo se v »dedni kapitalizem« 19. stoletja, ko je bil največji del bogastva, okrog 90 odstotkov, podedovan in ne prihranjen od prejemkov. To si zelo plastično predstavljamo iz literature Jane Austen, kjer so junakinje vse fante gledale skozi njihove letne prejemke, kajti od tega je bilo odvisno njihovo celotno življenje.
Enako ilustrativen je na primer tudi Honoré de Balzac z »Rastignacovo dilemo«. V pisateljevem Očetu Goriotu, na katerega se sklicuje tudi Piketty, Vautrin predava Rastignacu, ki bi rad obogatel za vsako ceno, da celo z najbolj uspešno kariero ne bo mogel zaslužiti niti delčka bogastva, ki bi ga lahko pridobil z eno potezo – če bi se oženil z bogataševo hčerko. Pokazalo se je, da je imel Vautrin prav: pripadati zgornjemu enemu odstotku dedičev in živeti od podedovanega bogastva je pomenilo, da boste imeli približno dvainpolkrat višji standard, kot bi ga lahko dosegli, če bi se prigrebli do enega odstotka najbolje plačanih najemnih delavcev. Za zdaj se še nismo povsem vrnili na Rastignacovo raven, ponovno pa je vrednejše imeti prave starše, se poročiti ali priženiti v pravo družino kot imeti pravo delo.
No, če bi bil Rastignac danes živ, bi Vautrin moral priznati, da bi enako dobro živel, če bi postal menedžer hedge fonda, kot če bi se dobro oženil. Menedžerji najvišjega ranga sami določajo svoje prejemke, pri čemer jih ne omejuje nekakšna tržna disciplina, ampak družbene norme. Enormna rast teh zaslužkov je rezultat erozije teh norm oziroma družbenih in političnih razmer tako v družbah s tradicijo kapitalizma kot v postsocialističnih.
Vse večje število bajno plačanih se posmehuje družbenim normam. Kje je torej rešitev? Po Pikettyju, ki ne zagovarja revolucije, v večji obdavčenosti bogatih. Če bi vrhunski menedžer vedel, da bo lahko obdržal le del prejemkov, bi morda ugotovil, da je tudi čast nekaj vredna. Progresivna obdavčitev bogastva in dediščine, kar predlaga Piketty, bi lahko omejila neenakost. Žal pa zgodovina, ki jo opisuje v knjigi, ne vzbuja optimizma.
Intuitivna vedenja o hierarhiji bogastva se niso prenašala zgolj z visoko literaturo, ampak tudi s popularno kulturo, ugotavlja Piketty. Toda danes ima popularna kultura pri tem večjo vlogo, kot jo je imela kdaj koli. So pa ta vprašanja preveč resna, da bi se z njimi ukvarjali le ekonomisti, sociologi, zgodovinarji in filozofi. Pri nas sta ta čas še bolj pomembna policija in pravosodje, kolikor nista že prepozna. Če bi bila učinkovitejša, bi v vikendaškem zaporu Puščava zmanjkalo sob in na parkirišču prostora za limuzine. In davkoplačevalce bi spet udarilo po žepu, ker bi morali plačati gradnjo novih prostorov ter hrano, ogrevanje in fitnes tajkunom na prevzgoji.
Prevzgoja s prisilnim delom ni več v navadi, ker je stroka ugotovila, da ni humana. Že res, da ugonabljanje tovarn in delavcev tudi ni humano, ampak v civiliziranem svetu se ne gremo zob za zob, glavo za glavo ... V tem svetu je v imenu humanosti uzakonjena velika neenakost tudi v zaporu.
