Tiskane izdaje
Na povabilo inštituta za humanistiko sem se preselil v deveti becirk na Dunaju. Kot vsak priseljenec sem se začel privajati novemu okolju: tu je trgovina, tam podzemna železnica in tramvajsko postajališče, tu bife in frizer, banka in pošta. Soseski ni kaj očitati. Ima vse, kar prebivalci potrebujemo za potešitev vseh potreb, če že ne vseh želja. Okoliš pa nima le svojih ustanov; ima tudi svoje meje. Njegovo geografijo je zlahka mogoče razbrati, saj so ulice, trgi in avenije v mestu za to, čemur v naravi služijo reke, gorske verige in morske obale.
Zunanje meje Alsergrunda, kot se becirk imenuje, so razločne in nedvoumne. Na severozahodu ga omejuje Gurtel in na vzhodu donavski kanal, na jugu pa se meja vleče ob treh velikih cestah, Maria-Theresienstrasse, Universitatenstrasse in Alserstrasse.
Nasproti bidermajerske hiške, kjer živim tik ob Lichentstalski cerkvi, v kateri so krstili Franza Schuberta, leži obsežen park. V popoldanskem soncu poznega septembra po igralih plezajo otroci, smrkavčki rijejo po peskovniku in mladostniki mečejo na koš. Mize za namizni tenis so prazne. Celuloidne žogice bi se zaradi spodobnega vetriča vrtinčile preveč po svoje. Med otroki in odraslimi, med čuječnimi starši in stalnimi sprehajalci najbrž ni mnogo tistih, ki bi jih meje okoliša sploh zanimale.
Nemški, poljski, turški in hrvaški vzkliki polnijo blago topli zrak in stavil bi, da so mnogi obiskovalci parka, ki jih gledam danes, nekoč prečkali mnogo bolj pomembne meje v iskanju boljšega življenja in večje varnosti. Še več: če dojemamo Evropejce kot ljudi, ki imajo dostop do več kot ene jezikovne in kulturne zaloge smisla na tej celini, potem so Evropejci v najboljšem pomenu besede prav priseljenci.
Sedim na zeleno popleskani klopi. Bicikel sem naslonil na vitki kovinski stebriček znaka, ki lastnike psov usmerja na posebno pasje igrišče nedaleč stran. Sedim in gledam, sedim in se prepuščam sanjarjenju, mogoče pomislekom. Res, nič ni Evropejcem v zgodovini povzročilo toliko gorja kot vprašanje meja. Evropske meje namreč nikoli niso bile razločne in nedvoumne.
S tega vidika je Evropa bila in ostaja še naprej slabše opremljena od mestnih okolišev, kakršen je Alsergrund. Medtem ko je narava na celini poskrbela za pokrajinske razmejitve z obalami Sredozemlja na jugu ter Atlantika na zahodu in severu, je mehki trebuh na vzhodu predstavljal resno težavo. Odprte planjave in obsežna žitorodna polja žal ne ponujajo nikakršne »naravne« opore pri določanju meje in nadzoru nad ozemljem.
V tekmovanju za nadzor nad ozemljem tiči izvirni razlog evropskih sporov in spopadov. Evropo moremo namreč brati kot enciklopedijo ljudskih selitev in osvajanj, izgonov in zasedb, pogromov in iztrebljanja. Ne gre le za davno minule bitke, ne gre le stare Grke in Perzijce, za srednjeveške kristjane in muslimane, ampak tudi za polpreteklo zgodovino, ki pomembno vpliva na našo živo zdajšnjost.
Čeprav nas od druge svetovne vojne ločuje več kot pol stoletja, je razrušena Evropa razkrila vse katastrofalne posledice oboroženega spopada na življenje in smrt. Po koncu vojne so zahodnoevropski politiki pod pokroviteljstvom zmagovitih Američanov začeli oblikovati organizem gospodarskih, političnih in družbenih vezi med državami. Danes se ta organizem imenuje Evropska unija, namen pa ima preprečiti, da bi se (zahodno)evropski narodi, posebej Nemčija in Francija, medsebojno vojskovali za ozemlja.
Evropo so tako v zgodovinski perspektivi kakor tudi v sodobnem času naseljevale različne etnične, jezikovne, kulturne in verske skupnosti, ki so bile zapletene v medsebojne spore. Po koncu prve svetovne vojne je osnovna enota v mednarodnih razmerjih postala nacionalna država. Nacionalistični ideologiji je v možgane ljudi uspelo zasidrati zamisel o pripadanju abstraktni skupnosti, imenovani narod. Ta zamisel je uspešno izpodrinila predhodne oblike vezi (poklicne, statusne, krajevne) med posamezniki in širšo skupnostjo, saj se je uveljavila kot poslednji kriterij skupinskega smisla. Navzlic razlikam v stilih nacionalizma pa je evropskim državam skupna prav potlačitev dejstva, da niso nič drugega kot nekakšne krpanke, pogosto zelo nasilno sestavljene iz različnih skupnosti na določenem ozemlju.
Vselej je namreč šlo za ozemlje. To se zdi samoumevno prav zaradi uspeha nacionalističnih ideologij. A ozrimo se na usodo evropskih Sintov in Romov, pa bomo hitro opazili, kako pogubna je lahko predstava o nadzoru nad mejami! Miselni in čustveni svet evropskih pol nomadov je drugačen od nacionalnega, saj ne vključuje zahteve po ozemlju in samostojnem upravljanju z njim. Čeprav naseljujejo več kot tretjino držav na celini, jih zaman iščemo v predstavah, ki jih nacionalne države gojijo o sebi.
Kri in tla, zemlja in posest so (bili) glasni bojni klici vojskujočega se nacionalizma v preteklem stoletju in pol, odločilno vlogo pa so odigrali tudi pri razkroju Jugoslavije. Čas bi že bil, da zgodbe o zavzemanju ozemlja in osvoboditvah prepustijo mesto postnacionalnim zamislim o svetu. No, pod pritiski evropske integracije in splošne globalizacije pravzaprav že nastajajo nove oblike odgovorov na izziv, ki ga prinaša sobivanje različnih skupin pod eno streho. Številne oblike simboličnih pogajanj o lastništvu nad določenim krajem in prostorom, pa tudi nad spominom in zgodovino ponujajo možnost za deljene zvestobe in večnacionalne načine življenja. Takšne težnje po osvoboditvi izpod jarma izključevalne nacionalne identitete pridejo nazorno do izraza v filmih in glasbi, televizijski zabavi in književnosti, mnogo manj sledi pa puščajo v političnem življenju.
Da bi to pomanjkljivost odpravili, so politiki v evropsko razpravo uvedli pojem multikulturnosti. Zajel naj bi slojevite načine življenja, kakršne prakticirajo na primer maroški Nizozemci, tunizijski Francozi, turški Nemci ali poljski Irci. Zadrega je v tem, da različne etnične skupnosti, ki živijo v isti državi, s priseljenci ne negujejo le odnosov, ki segajo od ravnodušnosti do sodelovanja, ampak so z njimi pogosto v srditem sporu. S tega vidika je mogoče zagovornikom multikulturnosti očitati, da raznolikost slavijo v družbenem vakuumu, spregledujoč konfliktno naravo odnosov med naseljenci in priseljenci. Napačno je namreč podcenjevati neuravnoteženo razporeditev politične moči, ki se otipljivo pokaže na primer v razliki med nosilci državljanskih pravic in ljudmi brez njih.
Ne glede na težave z mnogoterimi identitetami lahko ugotovimo, da danes ni evropske nacionalne države, ki bi bila dejansko naseljena zgolj s pripadniki enega naroda. Sobivanje je torej naša usoda. Vprašanje, v kakšnem političnem okviru to sobivanje poteka, pa še vedno ostaja.
Evropo kot skupno hišo si različne interesne in vplivne skupine predstavljajo vsaka po svoje. Slikovite zamisli segajo od krščanske Evrope do Evrope kot talilnega lonca, od Evrope kot konfederacije do Evrope regij, od Evrope kot federacije do Združenih držav Evrope.
Vendar vse te zamisli nastopajo v okviru, ki sodobno Evropo že ločuje od drugih državnih oblik. Če Združene države Amerike uvrstimo med hegemonske ali imperialne države, ki vztrajajo pri brezkompromisni suverenosti, Pakistan ali Iran med moderne države, za katere je značilen avtoritarni nacionalizem, Kongo ali Somalijo med predmoderne države, v katerih ni nobene centralne oblasti, potem sodi Evropska unija med postmoderne države.
Postmoderne države se odlikujejo po mehki suverenosti, v knjigi o razkroju narodov piše britanski mislec in diplomat Robert Cooper. To pomeni, da so postmoderne države omejene v uporabi oborožene sile in pri sprejemanju zakonov, torej niso več samostojne na tradicionalni način. Tradicionalni način razumevanja državne suverenosti izhaja iz pogodbe o westfalskem miru, sklenjenem sredi 17. stoletja. Postmoderni način razumevanja državne suverenosti je uvedla Evropska unija z maastrichtsko pogodbo, sklenjeno konec 20. stoletja. S to pogodbo je poseganje v notranje zadeve držav članic postalo sestavni del novega evropskega reda.
Odpoved trdi suverenosti je za članice Evropske unije prišla v paketu s solidarnostjo. S tega vidika so meje med evropskimi državami izgubile nekdanjo tehtnost. Takrat se je zdelo, da gre za sprejemljivi »daj dam«. Danes se mnogim zdi drugače. Velika gospodarska in politična kriza, ki traja že peto leto, postavlja Evropsko unijo nasploh, države evro cone pa še posebej, na preizkušnjo brez primere.
Nihče natančno ne ve, kaj delati in kaj storiti. Zanesljivo je le to, da je med ponujenimi rešitvami za reševanje evra kot valute in Evropske unije kot političnega projekta najslabša tista, ki bi Evropsko unijo spremenila v orodje za vsiljevanje ideologije varčevanja za vsako ceno. Če bo Evropska unija postala bič mednarodnega kapitala na hrbtih osiromašenih ljudi, če bi torej postala to, kar je Mednarodni denarni sklad predstavljal v osemdesetih in devetdesetih v Južni Ameriki, se bo odpovedala svoji najbolj izvirni značilnosti, institucionalni solidarnosti. Če se bo to zgodilo, se bo Evropska unija preobrazila v agencijo za kapitalsko upravljanje, Evropejce pa bo ločevala meja med mravljo in murnom – med garaškim protestantskim severozahodom in zapravljivim katoliško-pravoslavnim jugovzhodom.
