Pomisleki: Otrok se odloči umreti

Belgija je prejšnji teden sprejela zakon, ki dovoljuje evtanazijo na smrt bolnih otrok, in s tem postala prva država na svetu, ki je ukinila starostno mejo za tako imenovano milostno usmrtitev. Od leta 2002 je bila lepa smrt, kot se v prevodu reče evtanaziji, dovoljena le starejšim od 18 let, poslanci pa so zdaj sklenili, da mora pravica veljati za vse. Z medikamenti bodo usmrtili otroke, ki so »neozdravljivo bolni« ter »neznosno trpijo« in si sami »želijo umreti«. Brezizhodno diagnozo morajo potrditi zdravniki, v evtanazijo pa morajo poleg otroka privoliti še njegovi starši. Postopek je enak kot pri evtanaziji odraslih, le da ti ne potrebujejo privolitve svojcev, morajo pa odločitev sprejeti pri polni zavesti.

Evtanazija je v Evropi dovoljena še v Luksemburgu in na Nizozemskem, v Švici pa zakonodaja dopušča pasivno pomoč pri samomoru, kar pomeni, da mora biti človek, ki si želi umreti, sposoben popiti strup ali stisniti pumpico, ki sproži smrtonosno injekcijo. Starostna meja na Nizozemskem je 12 let, do 16. leta pa je potrebno soglasje staršev.

Širša javnost v omenjenih državah podpira pravico do evtanazije, kajti ljudje se veliko bolj kot smrti bojijo umiranja, čeprav danes ne bi bilo treba nikomur trpeti neznosnih bolečin. Že evtanazija sama po sebi odpira številna vprašanja, usmrtitev bolnih otrok pa jih še več. Se otrok zaveda pomena svoje odločitve? Ve, kaj je smrt? Morda želi z odločitvijo zanjo olajšati trpljenje staršev? Nanj vplivajo starši, ki ne morejo več prenašati otrokove agonije?

Pediatri, ki zagovarjajo evtanazijo, odgovarjajo, da so otroci, soočeni s smrtno boleznijo, psihološko zrelejši od vrstnikov in da pogosto bolje razsojajo o življenju od odraslih ljudi. Medtem ko nasprotniki evtanazije med pediatri pravijo, da v svoji praksi še niso imeli opraviti z mladoletnikom, ki bi si želel umreti.

Medicinsko gledano je evtanazija preprost postopek – človeku najprej dajo močan sedativ, ko po nekaj minutah zaspi, pa še medikament, ki ustavi dihanje in srce. A evtanazija ni le medicinsko in pravno vprašanje, temveč predvsem etično in moralno. In z etiko ni preprosto. Medtem ko je za nekatere etično to, da ima človek pravico do izbire in dostojanstvene smrti, je za druge to igranje boga neetično.

Kdo torej lahko odloča o koncu življenja? Obstaja točka, na kateri je mogoče nedvoumno reči stop? Katera je ta točka in kdo jo označi?

»Na smrt bolnim lahko omogočimo milostno usmrtitev.« Tega ni rekel human in etičen človek. To je napisal Hitler 1. septembra 1939, na dan, ko se je začela vojna. Ubijanje invalidnih in mentalno bolnih ljudi v nacionalsocialistični Nemčiji, danes znano kot Akcija T4, je bila široko razmahnjena evtanazija, ki je doletela tudi otroke. Kot ljudi v brezizhodnem položaju, nevredne življenja, so jih označili zdravniki in jih s tem obsodili na smrt. Ideološka podlaga za to početje je bila knjiga iz leta 1920 Dovoljenje za uničevanje brezvrednega življenja, ki sta jo napisala psihiater Alfred Hoche in pravnik Karl Binding. Avtorja sta govorila o nekaznovani milostni usmrtitvi telesno in duševno bolnih. Te naj bi bili deležni predvsem ljudje, ki bi zaradi hude bolezni pri polni zavesti prosili za smrt. V drugo skupino sta avtorja uvrstila tiste, ki so hudo bolni, ne morejo pa izraziti želje, da bi umrli. Možakarja sta bila liberalnih pogledov, kot danes rečejo zagovornikom evtanazije.

Ključno vprašanje je: kdo sme odločati o vrednosti ali brezvrednosti nekega življenja? Zdravniki? V nacionalsocialistični Nemčiji so od leta 1939 do 1941, kolikor je uradno trajala Akcija T4, prav zdravniki življenje več kot 70.000 ljudi ocenili za brezvredno. Danes ne živimo v nacionalsocializmu, a vseeno bi morali biti previdni, ko govorimo o pomoči pri umiranju. Je danes mrtva ideja o družbi samih zdravih in sposobnih ljudi, brez družbenega balasta bolnih, dela nezmožnih? Mar ni vse več ljudi balast, ki zajeda zdravstveno, pokojninsko in socialno blagajno? Stališča do usmrtitve hudo bolnih so v Nemčiji dobila širšo podporo leta 1930, ko so zaradi velike depresije radikalno zmanjšali financiranje državnih bolnišnic.

Ne bodimo naivni, evtanazije je potihem veliko več, kot si upamo na glas priznati. Pasivna evtanazija, ko pacientov, ki veljajo za odpisane, ne zdravijo, je vsakodnevna praksa v številnih bolnišnicah po svetu. Ljudi odklopijo z medicinskih naprav, jih prenehajo hraniti ..., kar se bolnišnicam bolj splača kot dolgotrajno zdravljenje. Tako ekonomski razlogi vse bolj spodrivajo etična vprašanja.

Pravica do izbire je pripeljala do večje ponudbe in večjega povpraševanja. V dobrem desetletju, odkar so v Belgiji in na Nizozemskem uzakonili evtanazijo, se število ljudi, ki se odločijo zanjo, hitro povečuje. V Belgiji so med drugim evtanazirali ljudi zaradi slepote, depresije, anoreksije, spodletele spremembe spola, ker je telo zavrnilo penis ... Na Nizozemskem so leta 2012 evtanazirali 14 psihiatričnih bolnikov, lani pa 45. Naj bo evtanazija zakonsko še tako dorečena, ne more uzakoniti vesti in izključiti zlorab.

Evtanazija – da ali ne? Bolnik, ki je soočen z nevzdržno agonijo, razmišlja drugače od zdravega človeka. V Hanekejevem filmu Ljubezen, v katerem gledamo zadnje dni starega zakonskega para, ko žena po srčni kapi postaja rastlina, spremljamo ne le propadanje telesa, ampak tudi brezsmiselnost neznosno bolečega vegetiranja. Ko mož prekine njeno trpljenje tako, da jo zaduši, je to dejanje kot zadnji izraz moževe ljubezni do žene. Je imel kakšno drugo izbiro, da bi ji skrajšal muke?

Imel jo je, če gledamo na smrt kot edini izhod. Danes lahko izberete tudi čas in kraj smrti, če le imate denar. Podate se v Švico, kjer vam organizacija Dignitas pomaga pri fizično nebolečem samomoru. Tam ni najbolj pomembno, zakaj bi radi umrli, razumejo vas, da ne zmorete več nositi bremena življenja. Ponudijo vam smrtonosen koktajl, za povrhu pa še košček dobre švicarske čokolade, da si po grenkem napitku pred nastopom smrti za nekaj minut popravite okus. Ne bodo pa vam dali vode, četudi boste prosili zanjo, kot smo videli pri umirajočem v dokumentarnem filmu Choosing to Die (Odločil sem se umreti) Terryja Pratchetta, ker bi voda podaljšala čas umiranja. Tudi v Dignitasu je načeloma zaželeno, da ste neozdravljivo bolni, saj le v tem primeru zdravniki, ki napišejo recept za strup, ne tvegajo kazni. A zgodilo se je, da je zdravnik napisal recept ženski, ki je imela s seboj dokumentacijo o neozdravljivi bolezni, po njeni smrti pa so svojci dokazali, da je imela depresijo.

Če se komu zdi misel, da gre lahko v Zürich­ umret, vabljiva in sklep lahek, naj ve, da si kar 70 odstotkov ljudi po odločitvi premisli. Nekateri ugotovijo, da se da bolečine lajšati tudi drugače, drugi, da se je bolje prepustiti usodi, in tretji, da ni vrnitve z drugega sveta. Eden takih je bil nemški fizik Herbert Franz Mataré, ki je prišel v Dignitas kar dvakrat, da bi umrl, in obakrat se je vrnil domov. Leta 2011 je umrl naravne smrti, star 99 let.

Dignitas, ki sprejema ljudi z vsega sveta, si prizadeva, da bi Švica legalizirala tudi pomoč pri samomoru zdravih ljudi, ker bi nekateri zakonci radi umrli skupaj. Te storitve jim zdaj legalno ne morejo ponuditi, če je eden od zakoncev povsem zdrav. Tudi v Dignitasu, ki obstaja že poldrugo desetletje, se obisk povečuje. Kriza ga ni prizadela, čeprav je treba za storitev odšteti od 7000 do 10.000 evrov, odvisno od števila svojcev, ki se poslavljajo od umirajočega. Ste pa za ta denar ne le mrtvi, ampak tudi kremirani.

Imeti pravico izbire in usodo v svojih rokah, tudi ko gre za vprašanje življenja ali smrti, je odraz družbenih razmer, ko se vrednost življenja meri s človekovo produktivnostjo ter telesno in duševno brezhibnostjo. Na vprašanje, ali postaja družba z dopuščanjem evtanazije bolj humana ali manj, ni enoznačnega odgovora, da postaja vse bolj hinavska, pa je nedvoumno. Poslanci in drugi birokrati ljudi nimajo za dovolj zrele, da bi sami izbirali, ob katerih urah lahko v lokalih pijejo alkohol ali ga kupujejo v prodajalnah, pripisujejo pa jim sposobnost odločanja o koncu življenja. In otroci, ki so premalo zreli, da bi volili in vozili avto, ki jih družba ščiti tako, da jim ne prodaja alkohola in tobaka, se lahko prav tako sami odločajo o svoji smrti ali življenju. Ne pa tudi mentalno prizadeti, v njihovem imenu si bodo to pravico vzeli drugi.