Tiskane izdaje
Ob prizorih zaplinjenih trupel v Siriji - najmočnejši vtis naredijo, kot zmeraj, otroška - se je zahodna politika le zganila. Seveda se lahko moralistično in hkrati cinično sprašujemo, koliko mrtvih je za mednarodno reakcijo dovolj; in če ta številka znaša 1400, je naslednje logično vprašanje, zakaj je bilo prejšnjih več kot 100.000 premalo? Zato, ker je bil avgustovski ubijalski dosežek opravljen v enem samem zamahu? Ali pa res samo zato, ker je bil njegov učinek dosežen z bojnim strupom? In je mednarodna skupnost že nestrpno čakala, da se bo Asadov režim spozabil do te mere? Toda ali ni tako, da je ves ta diplomatski cirkus, ob katerem bo moral zdaj nekaj malega migniti tudi varnostni svet, nastal samo zato, ker morajo ZDA in Obama poskrbeti za svoj žandarsko-moralni rejting?
Na bridkem dnu tega dogajanja pa je tragedija ljudi, ki je nam, občasnim uporabnikom televizije, komaj dostopna. Ali se »v duhu« sploh lahko približamo tistim nesrečnim telesom, »pravkar« še živim in toplim, zdaj pa zveriženim na tleh in povitim v improvizirane cunje; verjamemo, saj ne gre drugače, da jih ni nekdo aranžiral samo za televizijsko oko? Ta dogodek je bil vizualno čisto blizu, pa vendar ga zaradi njegove grozljivosti ohranjamo na razdalji, v kateri je več čudenja kot prizadetosti. Odbojnost empatije, varna nevpletenost v neposredno krvavenje živih ljudi, za povrh v neki jutrovi deželi, omogoča zahodni javnosti in njeni diplomaciji, da si jemlje čas, politično taktizira in se zateka k resoluciji, za katero je že vnaprej jasno, da je ne bo nujno upoštevati.
Pa vendar je tudi vrhunsko politično sprenevedanje, ki ga v tem primeru najbolj mojstrsko koreografira Rusija, bolje kot nič. Kaže namreč, kljub političnim kalkulacijam, da je množični poboj korak čez mejo, ki jo je bila mednarodna skupnost še pripravljena tolerirati. Obamova »rdeča črta« pač ni samo njegova, tu gre za temelje svetovnega reda (o tem je v komentarju Razpad sistema pred kratkim koncizno pisal novinar Delove zunanjepolitične redakcije Damijan Slabe). A kaj poganja strah pred razpadom svetovnega reda? Zagotovo je to tudi »navaden« strah pred kaosom, toda zdi se vendarle, da je globlji od njega strah pred temnim kraljestvom ubijanja in smrti, kakršen je vpisan v spomin človeštva in je bistveno povezan z grozo obeh svetovnih vojn ter z izkušnjo ničvrednosti življenja, s katero so se izkazali totalitarizmi prejšnjega stoletja.
Ta spomin (ali izročilo) je še razmeroma kratek in predstavno plastičen vsaj v prvi, skoraj izumrli, in drugi, danes izumirajoči povojni generaciji. Ko se oprijemamo – ali otepamo – dobrobiti potrošništva, si je težko predstavljati, da so še pred kratkim, vsekakor manj kot sto let, naši starši ali (pra)stari starši trpeli okrutnosti, preganjanja, grozodejstva, med katerimi smrt ni bila najhujša, in to morda prav v naši neposredni bližini ali v krajih, ki jih je z zgodovinsko pozabo prekril turistični namen. Tako rekoč pod nogami, na mnogih točkah Evrope in sveta, je še zmeraj – če smo vsaj malo poučeni in občutljivi – zaznati vonj krvi, še zmeraj se lahko, ne le v muzejih in dokumentih, slišita ječanje in jok. Tudi iz naših hudih jam seveda, ki nas nagovarjajo z nepredstavljivim trpljenjem v urah pred smrtjo. Celotno 20. stoletje je bilo čas najbolj množičnega umiranja v vsej zgodovini človeštva, in vendar je to stoletje, ki mu je uspelo kipenje smrti prekriti z imidžem fascinantnih tehnoloških dosežkov. Tudi zato se v vsakdanjem življenju zdi, da smo od tega pekla neskončno oddaljeni, da je varno konzerviran v arhivih, v literaturi in filmu.
In vendar si je brez zgodovinskega spomina na ta pekel težko predstavljati, da bi se ob najbolj krvavem dogodku sirske krize organizirala volja, ki temelji na moralnem ogorčenju, in se zganila. Ne glede na to, kakšen bo končni učinek obotavljivega poskusa ustaviti množično umiranje, je v njem vpisan spomin na trpljenje 20. stoletja in iz njega izhajajoča etična obveza. Zato si sedanjosti in še manj prihodnosti svetovnega reda ni mogoče predstavljati brez aktivnega razmerja do zgodovine. To je tisto, kar nam z zadnjimi močmi pripovedujejo nekateri starci iz 20. stoletja; pri nas zagotovo Boris Pahor, v Franciji letos preminuli Stéphane Hessel.
V naših debatah o polpretekli zgodovini, še dolgo jih ne bo zmanjkalo, sta se ob odnosu do zgodovine izoblikovali dve nasprotni mnenji, pravzaprav fronti. Ena pravi, pustimo zgodovino pri miru, nehajmo preštevati »kosti« in se posvetimo prihodnosti. Na drugi strani je stališče, zagotovo manjšinsko, da je potrebno zgodovino spoštovati, kajti brez razgrnjene preteklosti ne more biti dobre prihodnosti. – Treba je reči, da je polarizacija na privržence »preteklosti« in privržence »prihodnosti« pravzaprav običajno družbeno stanje. Obe paradigmi sta vsaka po svoje ujeti v motivacije, ki jih poganja logika pripadnosti določeni družbeni skupini: starostni, kulturno-izobrazbeni, ideološki in še kakšni. Seveda so v igri tudi izrazito osebnostne lastnosti, a v celoti vzeto je tako, da Janez iz spodnjih Rovt, ki je deležen samo jutranjega sonca, ne more biti enak Ivanu iz zgornjih, ki ve za svetlobo večernega neba.
Ta elementarna delitev – in tu govorimo o specifični slovenski situaciji – na »naprednjake«, ki da gledajo naprej, in »nazadnjake«, ki naj bi bili obrnjeni nazaj, tako nekako jo povzema splošno rezoniranje problema, je torej pričakovana in do neke mere tudi sprejemljiva. Do tiste mere pač, ko življenje skupnosti, v našem primeru nacionalne, še ni ogroženo. A pri nas se je zgodilo prav to. Zmeden, polslep in predvsem neobčutljiv pogled v preteklost, na drugi strani pa pogled, ki je kljub načelni orientaciji v prihodnost zazrt v praznino, ker tam pač ni jasne vsebine, sta bistveno pripomogla k naši politični nestabilnosti in posledično k finančni katastrofi. Ta arhaična razdeljenost v odnosu do preteklosti ne omogoča niti konsenza za sedanjost, kaj šele za prihodnost.
Specifičen slovenski problem je predvsem to, da ne premoremo vmesne pozicije, ki bi razumela dolg do preteklosti in hkrati terjala dejavno, torej ne le »akademsko« razmerje do prihodnosti. V tem primeru ne gre za t. i. gnili kompromis, že vnaprej razvrednoten, ampak za odgovorno življenje v sedanjosti. Takšno življenje gleda naprej z očmi, ki so se dovolj dobro nagledale preteklosti. Ta pozicija je žal omejena na redko slišne posameznike. Zato je toliko bolj dragocen, poseben in precej enkraten primer Spomenke Hribar; pooseblja simbolno mesto, na katerem se srečujeta preteklost in prihodnost. Njena oseba je hkrati simbolna točka razdvojene slovenske usode, katere paradigmatični začetek predstavlja Kocbek s svojo pogumno in vendar tako hudo ranjeno intervencijo v zgodovino (tudi zadnja obsežna polemika v tej prilogi, v kateri je bila Spomenka z obeh strani deležna očitkov o »izdaji«, je pokazala prav takšno definicijo stanja). V širšem smislu pri njej ne gre samo za to, da priča o obeh resnicah obeh medvojnih strani, ampak je nadrejeni smisel te njene drže, vsaj tako ga vidim sam, ohranjati pregledno povezavo med obema časovnima perspektivama. Sproščeno, vedro razmerje do zgodovine torej, kljub vsej njeni teži. To je natanko tisto, česar nimamo in kar druge nacije, z nič manj ali bolj naporno zgodovinsko izkušnjo, imajo.
Resna zaskrbljenost me je spreletela, ko sem pred kratkim v pogovoru z mladim doktorjem s področja humanističnih ved, nikakor ne neumnim, ugotovil, da pozna otok Rab samo kot turistično destinacijo, nikoli pa še ni slišal, da je bilo tam italijansko taborišče, v katerem je med drugimi umrlo 2000 Slovencev. Seveda je treba tovrstno zgodovinsko nevednost najprej pripisati do zgodovine preveč indiferentnemu šolskemu kurikulu, toda prav ta vseenost – za njo pač stoji širša družbena zanemarjenost – je tisto, kar jemlje zgodovini avtoriteto moralno obvezujočega spomina. Tokrat se je mednarodna skupnost še zbrala in se v Sirijo vsaj ozrla, toda brez aktivnega razmerja do zgodovine in njenih ekscesov ni nobenega zagotovila, da se ne bo v podobnem položaju čez dvajset ali trideset let obrnila proč. To bi bil »razpad sistema«.
