Tiskane izdaje
V nadaljevanju soočenj prvakov strank sta poglede na aktualne izzive pred volitvami prekrižala Katarina Kresal (LDS) in Karl Erjavec (Desus). Izmenjala sta stališča o vladi, v kateri sta sodelovala, in spregovorila o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi Slovenija v novem mandatu napredovala.
Stranki LDS in Desus sta se pred letošnjimi volitvami znašli v nehvaležni vlogi, javnomnenjske raziskave jima ne napovedujejo ugodnega rezultata. Še pred nedavnim je bila slika bolj ugodna. Kaj se je zgodilo v slovenskem političnem prostoru?
Erjavec: V Desusu ne čutimo nikakršnih težav, ker smo svoj volilni rezultat od volitev do volitev izboljševali, in tokrat ne bo nič drugače. Dejstvo je, da se je z nastopom Zorana Jankovića in Gregorja Viranta nekoliko razburkalo politično prizorišče, a ne pričakujem, da bo ta pojav kakorkoli vplival na položaj stranke Desus, ker smo klasična, dobro organizirana stranka z več kot 200 občinskimi organizacijami in 14.000 člani. Imamo tudi dober program, ki je usmerjen k ljudem.
Kresal: Časi so nasploh nepredvidljivi, a to za LDS ni nič novega, saj se s tem soočamo že vsaj štiri leta, v tem času smo preživeli vzpone in padce. Vse tradicionalne stranke se danes ubadamo s kroničnim pomanjkanjem zaupanja, ker si ljudje želijo nekaj novega. V zadnjem obdobju je tudi zaznati spremenjeno obravnavo stranke v medijih, kar se pozna tudi v nižji podpori v javnosti, vse skupaj pa je posledica medijsko-političnih konstruktov, v katere smo bili potegnjeni. V okoliščinah, ko ni jasno, kaj se bo zgodilo na volitvah, je za LDS pomembno, da smo v političnem prostoru prisotni že 20 let, da imamo lokalne odbore v skoraj vseh občinah in aktivne predstavnike, ki širijo našo politiko. S kombinacijo tradicionalne prisotnosti, vrednot, ki jih ni mogoče izbrisati iz zavesti ljudi, kot so svoboda, liberalnost, odprtost, in dobrimi kandidati bomo prišli v parlament. Potrudili se bomo dobiti tudi kakšen glas več kot pred tremi leti. Zavedamo se stanja, ki nam ga kažejo javnomnenjske ankete, a tudi realno ocenjujemo kapacitete, ki jih ima LDS. Zaradi vseh navedenih razlogov sem popolnoma mirna pred letošnjimi volitvami.
Kaj je bilo narobe z vlado, v kateri sta oba sodelovala? Zakaj je razočarala, če sploh je razočarala?
Erjavec: Desus ni bil enakopraven partner koalicije, vedno se je govorilo o trojčku plus Desus, a brez nas ne bi bilo koalicije. Problemi so se pojavili že na koalicijskih pogajanjih, potem pa so se vlekli čez ves mandat. Vrhunec je nastal pri pokojninski reformi, ko smo imeli občutek, da ne moremo prodreti z nobenim našim predlogom. Desus se zaradi vsega tega ni počutil domače v koaliciji, bili smo nekakšno nujno zlo, da trojček zgolj potrebuje naše glasove.
Kresal: V koalicijo smo vstopili z iskreno željo spreminjati stvari. Čeprav smo bili najmanjša stranka, smo partnerstvo jemali zelo resno, četudi smo tudi mi imeli občutek, da smo premalo upoštevani. Kljub temu smo vlado imeli za svojo, v njenem okviru smo se borili za prave vsebine in trudili smo se biti del rešitve in ne del problema. Zaradi tega smo vztrajali do konca. Vlada je delovala v izjemno težkih okoliščinah, saj smo nastopili mandat ob izbruhu krize, ko se je spremenil odnos ljudi do politike, pojavile so se težave pri sprejemanju težkih odločitev; kljub temu nam je uspelo izpeljati nekaj dobrih stvari, od arbitražnega sporazuma do izbrisanih in različnih reform. Zadnja je bila, denimo, reforma kazenskega pravosodja. Prepričana sem, da bi vladi lahko uspelo, če bi vsi deležniki v nekem trenutku bili pripravljeni stopiti korak nazaj, potlačiti svoj ponos in obrusiti robove pri odnosu do skupnega cilja. Ko danes opazujem, kaj se dogaja s Slovenijo, bi bilo koristno, če bi dokončali mandat in šli na redne volitve z zaključenim programom te vlade.
Erjavec: Znotraj koalicije smo trčili tudi zaradi razlik v programu. LDS in Zares sta liberalni stranki, Desus pa je socialna stranka, zaradi česar smo naleteli na konceptualne razlike. Naslednji problem je bil koalicijski sporazum, ki smo ga dolgo pisali, ko smo začeli mandat, pa je bilo rečeno, da so se gospodarske in finančne razmere toliko spremenile, da sporazum ne more biti več podlaga za delovanje koalicije. Nato se je začelo sproti usklajevati vsebino, ki naj bi jo zagovarjala koalicija. Problem je bil, ker nismo zelo natančno zapisali, v katero smer bomo šli proti izhodu iz krize.
Kresal: Marsikateri cilj se je premaknil, ker smo istega dne, ko smo vstopili v krizo, tudi nastopili mandat. Celoten gospodarsko-finančni program, kot je bil zastavljen, je dobil kasneje povsem drugo usmeritev in vlada je vse svoje sile usmerila v blaženje socialnih stisk. Mogoče je bilo premalo premisleka o pomenu gospodarstva in da moramo ustvarjati, če želimo deliti. Napaka je bila, da so se krčile investicije in da je zmanjkalo podpor za gospodarstvo, zato smo se danes znašli v položaju, ko ni mogoče nikjer več vzeti.
Gospa Kresalova, v enem od zadnjih intervjujev ste izrekli kar nekaj hudih kritik na račun Desusa, ki da ni zmogel najti skupnega imenovalca s koalicijo in da je sklepal dogovore s figo v žepu.
Kresal: Za vse ni mogoče kriviti le enega, v ekipi smo bili štirje partnerji, zato moramo odgovornost nositi vsi. Menim pa, da če se gremo ekipno zgodbo, je treba tekmo odigrati do konca, in to v dobrem in slabem. Nobena koalicija ni lahka, saj v njej sodelujejo različne stranke z različnimi programi, zato so tudi vsebinska razhajanja. Različni smo bili tudi predsedniki strank, vsak s svojim načinom vodenja, a menim, da je lahko koalicija, kot je bila naša, uspešna le pod pogojem, če bi vsi iskali najmanjši možni imenovalec sodelovanja, ne pa namesto tega vedno znova iskati izgovore za odhod iz koalicije. Še posebej, ko se je začelo kazati, da je javnost ne podpira več toliko kot na začetku. Moja ocena je, da je Desus iskal dober izgovor, da zapusti ladjo, ko je začelo kazati, da se ladja potaplja. Kmalu zatem je sledil tudi Zares, z izgovorom, da niso bili dovolj upoštevani. Obe sta bili močnejši od LDS, pa smo kljub temu vztrajali do konca, ker smo poskušali rešiti, kar se še lahko reši.
Erjavec: Desus se je zelo trudil, da bi koalicija obstala, ker smo se zavedali, da če koalicija pade, pade Slovenija v politično krizo. To se je na koncu tudi zgodilo. Iz koalicije smo morali oditi, ker nismo podprli pokojninske reforme, saj bi bilo nenavadno, da bi v volilni kampanji kot vladna stranka nasprotovali vladnemu predlogu. Tudi pri pokojninski reformi nam ni uspelo z nobenim predlogom, še SLS kot opozicijski stranki je uspelo več doseči. Prav tako ne drži, da smo imeli fige v žepu, ker se je koalicija potrudila, da je Desus zapustil njene vrste. Poglejmo, kako različno je ukrepal predsednik vlade ob pozivih računskega sodišča, naj zamenja okoljskega in finančnega ministra. V mojem primeru je imel predsednik vlade zelo visoke moralne kriterije, ko pa je poziv doletel Francija Križaniča, mu ni bilo treba odstopiti. Takrat je predsednik vlade celo dejal, da ima pravico do napake, ker je najbolj obremenjen v vladi, meni pa so očitali nekakšne kršitve zaradi kant. To kaže na različno obravnavo v vladi in na napetosti do Desusa; ker ni bilo spoštljivega odnosa med koalicijskimi partnerji, je padla tudi vlada. Naslednji dan, ko smo zapustili vlado, smo spremljali komentarje, tudi Katarine Kresal, da bo koalicija sedaj lažje dihala in delala, ker ne bo več motečega Desusa. A zgodilo se je ravno nasprotno, ker je kmalu zatem koalicijo zapustil tudi Zares. Dejansko je bil Desus vezivo koalicije, saj bi brez naše stranke razlike in spori v trojčku še prej izbruhnili. Desus je bil primeren notranji sovražnik, ki je konsolidiral vladajoči trojček.
Kresal: Kriznih trenutkov je bilo več, z različnimi strankami, zato je treba v koalicijah peljati zadeve po pameti, ne pa tako, da rušiš lastno delo. Nikoli nisem želela, da bi Desus zapustil koalicijo, tega tudi nisem slavila in tega, Karl, kar si dejal, nisem nikoli izrekla. Se pa strinjam, da ni pravilno, da so bili ministri različno obravnavani v istih situacijah. V slovenski politiki imamo različna merila in vatle za bodisi ministre bodisi predsednike strank. Zato razumem Karlovo grenkobo, a smo vsi imeli slabe trenutke v koaliciji. Tudi meni in LDS večkrat ni bilo prijetno, kar se pozna še danes, saj marsikatero blato še vedno ni sprano. Očitno sem bila s svojim načinom dela za mnoge moteči element. Opažam, da ni bilo pozitivno sprejeto, ko sem odkrito povedala, kaj menim. Očitno mi Karl še vedno zameri, ker sem odkrito dejala, da ne bi smel biti minister, če se je proti njemu začel postopek na sodišču, ne glede na to, kaj je res in ali je dejansko kriv. Pravila bi morala veljati za vse, a bi se verjetno morala takrat ugrizniti v jezik, potem Karl naslednji dve leti ne bi kuhal toliko zamer do mene.
Erjavec: se nasmehne.
Kresal: Tudi predsedniku vlade sem marsikaj povedala odkrito, a se je izkazalo, da sem si s tem le škodovala, saj sem dobila veliko sovražnikov. Vajena sem drugačnega dela, saj prihajam iz nepolitičnega okolja, iz gospodarstva in pravosodja, kjer so bili odkriti pogovori bolj v ospredju in kjer so šteli le rezultati.
Erjavec: Na Katarino Kresal nisem jezen, motijo me pa njeni različni kriteriji, tudi glede kazenskih postopkov. Na prvi stopnji sem bil oproščen. Ali se mi bo kdo zaradi tega opravičil? Verjetno nihče.
Zaradi nezmožnosti reševanja problemov, kar je posledica tudi politične nestabilnosti oziroma političnih prepirov, Slovenija pospešeno izgublja kredibilnost v tujini, to pa se pozna v vse nižjih rejtingih na mednarodnih finančnih trgih. To je boleče za državo, gospodarstvo in vse državljane. Imate, gospod Erjavec, kaj slabe vesti, ker ste nasprotovali pokojninski reformi?
Erjavec: Ne, ker pokojninska reforma ni razlog za nižje rejtinge. Četudi bi bila reforma sprejeta, ne bi imela nobenih javnofinančnih učinkov v tem in prihodnjem letu, ampak šele čez tri, štiri leta. S pokojninsko reformo bi privarčevali 350 milijonov evrov, zaradi tega se nam ne bi uspelo izkopati iz krize in ne bi imeli višjih rejtingov. Vlada je naredila napako, ker je vse stavila na pokojninsko reformo, ki da je ključna za izhod iz krize, hkrati pa koalicija ni bila pripravljena prisluhniti predlogom Desusa. Predlagali smo, naj ostane polovično usklajevanje pokojnin, ker te drastično padajo. Še leta 2000 so bile pokojnine na 75 odstotkih povprečne plače, danes so le še na 59 odstotkih. Če bi se s tem strinjali, bi bile pokojnine čez dve leti že pod 50 odstotki. Problem Slovenije je, da se preveč zadolžuje za tekočo porabo, nismo pa se zadolževali za investicije. Razen TEŠ 6, ki se je tudi spolitiziral, nimamo pomembnejše državne investicije. Pogrešamo naložbe v hidroenergetiko, 3. pomol, modernizacijo železnic... To so projekti, ki jih moramo čim prej zagnati, saj bodo ustvarjali nova delovna mesta. Če bi imeli normalno brezposelnost, bi lažje zmogli bremena, ki jih prinašajo pokojninska blagajna, zdravstvena blagajna in socialni transferji. Reforme in varčevanje nista glavna in edina ukrepa, zagnati moramo gospodarstvo.
Kresal: Ko govorimo o teh stvareh, je treba pogledati na zmožnost in odgovornost celotne politike, ki mora delovati v težjih razmerah kot običajno. Vse težke reforme in zakone, ki so bili potrebni, smo v tem mandatu sprejeli na vladi in v državnem zboru, nato pa se je ustavilo. Zanimivo je poslušati opozicijske stranke, češ da one že niso razpisovale referendumov, da so to počeli sindikati in vsi drugi. Je pa opozicija podpihovala javnost. Spomnimo se razprav pri referendumih o malem delu, delu na črno in pokojninski reformi; to so bili zakoni, ki morda niso bili idealni, so pa urejali probleme, ki jih bo treba prej ali slej rešiti. Težko je vladi očitati operativno nesposobnost, saj se je o ključnih zadevah uskladila in zato priskrbela potrebno večino v državnem zboru. Zakoni so padali zato, ker politična srenja v času krize ni bila sposobna storiti koraka nazaj. Namesto tega so izrabili državo za oblastne boje. Tega v večini evropskih držav ne počnejo, ker razumejo, da obstajajo točke, ki so pomembne za državo, ne glede na politično prepričanje – pokojninska reforma je bila takšna točka in slovenska politika v tem primeru ni znala dati prednosti koristi države. Napake vlade? So bile, mogoče ni bila komunikacija z ljudmi najboljša, ni pa mogoče reči, da se o pokojninski reformi nismo usklajevali. Tega je bilo veliko, tudi z Desusom, saj je sodil minister za delo Ivan Svetlik v kvoto Desusa. Predlogi reforme so se spreminjali, a ko trčimo v starostno dobo, se je pač treba odločiti. Ne moremo kriviti le vlade, vsi relevantni politični igralci bi se morali zazreti v ogledalo, v njem uzreti resnično podobo in se sprijazniti s tem, da so pri padcu pokojninske reforme odigrali vlogo.
Erjavec: Slabo vest bi imel, če bi upokojenci zaradi pokojninske reforme imeli še nižje pokojnine, kot jih imajo. Te pa so porazno nizke, saj jih okoli 200.000 prejema manj kot 300 evrov. Če bi privolil v reformo, bi pa res imel slabo vest. Glede politične odgovornosti pa tole: vladi v koaliciji ni uspelo doseči konsenza. Drugo napako je storila, ker ni dosegla dogovora s socialnimi partnerji. Minister za delo je preveč trmasto vztrajal pri svojih izhodiščih, če bi le za malenkost popustil, sem prepričan, da bi sprejeli pokojninsko reformo. Pristop k reformi je bil napačen; lahko bi sprejeli nekoliko milejšo obliko, sama reforma bi imela blagodejni učinek na ozračje v slovenski družbi, če bi se kriza poglabljala, pa bi lahko z novo pokojninsko reformo zadeve še malo zategnili.
Kresal: Ivan Svetlik je bil eden od najboljših ministrov v vladi, je zelo razumen mož, ki se je sposoben pogovarjati in se je pogovarjal do onemoglosti, pa je tudi on skoraj znorel zaradi vsega dogovarjanja. Ocenjujem, da že na vladi niso imeli vsi iskrenih namenov, ker se je o pokojninski reformi veliko govorilo pred mediji. Težko razumem argument, da bi pokojninska reforma škodila upokojencem, ker je ekonomska fakulteta naredila uradne izračune, ne vlada, kaj pomeni reforma za pokojnine – pokazalo se je, da bi se pokojnine dvignile. Desus je tako za nekaj časa preprečil, da bi se položaj upokojencev izboljšal.
Erjavec: Ni problem le pokojninska reforma. Problematično je usklajevanje pokojnin. V treh, štirih letih do polne uveljavitve reforme bi pokojnine v razmerju do plač padale, ker se ne bi več usklajevale po polovicah, kar je bilo sprejeto leta 2009. Tedaj smo sprejeli dogovor, da se bodo pokojnine usklajevale le polovično z rastjo plač, kar je bil prispevek upokojencev k premagovanju krize. Upokojenci so bili prva družbena skupina, ki se je sploh čemu odrekla, nato pa so želeli pokojnine zamrzniti. Če bi se to zgodilo, bi pokojnine v razmerju do plač še padale, zato smo tudi nasprotovali pokojninski reformi.
Danes skorajda ni stranke, ki ne bi trdila, da bo treba sprejeti pokojninsko reformo. Kako hitro jo bo treba sprejeti in kako radikalna naj bo?
Erjavec: Pokojninska reforma je potrebna, nikoli nismo dejali, da ni potrebna. Če bi resno pristopili, bi jo lahko sprejeli v enem letu. V prvem letu mandata vlade so najboljše možnosti za izvedbo težkih reform, saj ima takrat vlada največje zaupanje javnosti in moč, da dejansko kaj stori. A pokojninska reforma mora biti pravična tudi do upokojencev, da ne bodo ravno oni nosili največjega bremena krize, drugih pa, kot vidimo, se kriza niti ne dotakne. Zakaj npr. ne uvedemo višjega dohodninskega razreda za tiste, ki zaslužijo več kot 5000 evrov neto?
Kresal: Pet mesecev po padcu pokojninske reforme me veseli, da prav vse stranke pravijo, da je to stvar, ki jo je treba narediti. To pravijo celo tiste stranke, ki so bile odkrito proti reformi, ki so brez zavor agitirale proti njej. Sprejeti jo bo treba takoj, po vsebini pa ne bo bistveno drugačna od te, ki je bila junija zavrnjena.
Menite, da bo še ostrejša?
Kresal: Manevrskega prostora je zelo malo.
Erjavec: Pokojninska reforma je le eden od ukrepov za izhod iz krize, ni pa ključni ukrep. Reforma mora biti pravična; jasno je, da se bo morala doba upokojevanja podaljšati, a je treba pred tem najprej omogočiti zaposlitev mladim. Absurdno je, da želimo na eni strani podaljševati delovno dobo, na drugi strani pa imamo 17.000 iskalcev prve zaposlitve. Če bi bilo delovnih mest več, kot je zaposlenih, bi bilo smiselno kasneje pošiljati ljudi v pokoj.
Kresal: Pokojninska reforma ni edina, je pa ena ključnih nalog prihodnje vlade. Zakaj moramo zelo resno spremljati dogodke v Grčiji? Ne zaradi naše zadolženosti, ki je še vedno v razumnih mejah, ampak zaradi nesorazmerja med prilivi v proračun in stroški države. Krčenje državnih stroškov je pomembno, a več kot toliko se ne bo dalo zarezati v državo, tudi racionalizacija javne uprave ne prinaša večjih prihrankov, zato sta bistveni komponenti manjšanja stroškov države pokojninska in zdravstvena reforma. Ti dve bo treba dokaj hitro sprejeti, ker imata velik delež pri odhodkih proračuna, pri prilivih pa je bistvena podpora gospodarstvu. Naše gospodarstvo ni le v kreditnem krču, je tudi v popolnem mirovanju oziroma hiberniranju. To je posledica ukrepov bank, ki so iz gospodarstva posesale več kot 700 milijonov evrov, precej tudi zaradi nesmiselnih zahtev Banke Slovenije do poslovnih bank. Z jasnimi ukrepi v prvi polovici prihodnjega leta moramo pomagati gospodarstvu. V LDS predlagamo spremembo zakona o Banki Slovenija. Slovenska centralna banka namreč sedi na zelo veliki količini denarja, ki ga je rezervirala za hude čase, na voljo ga je vsaj polovica, to je 600 milijonov evrov. S spremembo zakona bi bilo treba prenesti denar iz banke v državni proračun in ga prek zelo jasnih shem podpiranja nameniti za neposredno pomoč malim in srednje velikim podjetjem. Ker je premalo domačega kapitala za generiranje investicij, se bo Slovenija morala odpreti za tuji kapital. Treba bo uvesti olajšave za tuje investicije, ki bodo pogojene s tem, da odpirajo nova delovna mesta. Pomembno bo tudi spremeniti zakonodajo o umeščanju objektov v prostor, da bi občine lažje načrtovale poslovne cone. Po našem mnenju je pomembna tudi olajšava na dobiček, ki bi omogočila reinvestiranje v razvoj. To je okvir ukrepov, s katerimi se bo treba nemudoma ukvarjati.
Se strinjate s tem?
Erjavec: Ne, kje pa. Imamo drugačen pogled na Banko Slovenije, ker menimo, da je dobro, da ima vsaj nekdo kakšne rezerve, teh 600 milijonov evrov, ki jih omenja sogovornica, lahko mimogrede zapravimo brez pravih učinkov. Predlagamo, da bi kapitalske deleže v podjetjih, ki jih ima država, zastavili za pridobivanje finančnih sredstev za spodbujanje vseh tistih podjetij, ki so v finančnem krču. Kar zadeva občine, je zanimivo, da je po Sloveniji vse polno poslovnih con, a tam ne stojijo proizvodne hale, ampak različni trgovski centri. Problem je, ker ne privabljamo podjetij, ki nekaj proizvajajo, ampak le trgovce. Veliko več bomo tudi morali narediti, da bomo privabili tuje investitorje, da bodo vlagali v Slovenijo; možnosti je veliko, denimo hidroenergija, tretji pomol ali pa modernizacija železnic.
Kresal: Ne vem, kdo bo vzel v zakup deleže naših podjetij, saj jih še kupiti nihče ne želi. Povpraševanja pa ni, ker Sloveniji po propadlih poskusih prodaje v tujini ne zaupajo več – spomnimo se primerov Telekom in podobno. Poleg olajšav za tuji kapital bomo morali tudi popraviti svojo podobo, da smo kredibilen partner. Glede Banke Slovenije pa je treba vedeti, da je teh 600 milijonov evrov le del njenih rezerv, saj ima centralna banka veliko več rezerv, potrebnih za njeno delovanje. Omenjeni delež predstavljajo rezerve, ki smo jih nalagali zaradi valutnih tveganj v obdobju, ko še nismo imeli evra. Brez tega denarja, ki ga gospodarstvo smrtno resno potrebuje, delovanje Banke Slovenije ne bi bilo ogroženo.
Erjavec: Ne govorim o prodaji kapitalskih deležev, ampak da bi jih zastavili, da bi pridobili svež denar za oblikovanje finančne pomoči podjetjem, ki so žrtve kreditnega krča. Model je takšen, da bi poiskali takšno finančno institucijo, ki bi bila pripravljena za zastavljene deleže dati denar. S tem imam tudi nekaj izkušenj, ko sem še bil minister za okolje in prostor. Predstavniki Svetovne banke so mi dejali, da so pripravljeni investirati v verigo hidroenergetskih objektov. A se je znova pokazalo, da projekti niso pripravljeni za realizacijo navedenih investicij. Zaradi slabih izkušenj bo treba v prihodnje prevzeti več odgovornosti in bolj natančno določiti, kateri so pomembni državni strateški projekti. Potrebna bo zakonodaja, ki bo omogočala hitrejše umeščenja strateških državnih objektov. Če temu ne bomo posvetili več pozornosti, se lahko zgodi, da bodo strateške investicije obtičale nekje v labirintu postopkov in procedur.
Kresal: V LDS menimo, da bi bilo treba problem umeščanja v prostor rešiti za vse, ne le za nekatere projekte. Problem prostorskega urejanja in s tem povezanih predpisov je očitno eden večjih problemov v državi, saj ga ni državljana, ki ne bi izkusil zapletene birokracije. V zadnjih 20 letih se je na ministrstvu za okolje in prostor očitno nakopičila gora pravilnikov, uredb in zakonov, česar nima nihče pod kontrolo. To bi bilo treba razčistiti in poenostaviti, kar bi bilo mogoče izpeljati v okviru našega koncepta enostavne države, ki je pogoj za učinkovito vodenje. Tako bi združili ministrstvo za okolje, prostor, promet, kmetijstvo in gozdarstvo v ministrstvo za življenjski prostor. Vsa ta področja so povezana in so pomembna za življenje, delo, dobro počutje in posel. Če morajo vsa ta področja usklajevati različni ministri, je težko doseči konsenz, v okviru enega ministrstva pa je to veliko lažje.
Kaj pa krčenje državne uprave?
Kresal: Mi ne zagovarjamo vitke države, ampak smo bolj ambiciozni in zagovarjamo enostavno državo. Gre za to, da ljudje niso sužnji državnega aparata, ampak da jim ta pomaga lažje živeti. To pa je mogoče doseči, če je proces odločanja sestavljen iz manjšega števila faz, odločevalci pa so v ta proces bolj natančno umeščani.
Erjavec: To je treba početi z zdravim razumom, zgolj krčenje še ne pomeni, da bo država cenejša in bolj učinkovita. Rezi bodo potrebni, a šele po natančnih študijah, da ne bi še bolj zapletli položaja. Strinjamo se, da imamo preveč ministrstev glede na velikost države. Po naši oceni bi bilo primerno število deset ministrstev. Poseben problem je paradržavna infrastruktura, to so številne agencije. Dodaten problem je pomanjkanje poguma pri uradnikih, ki se bojijo odločati in prelagajo odgovornost na nadrejene, tako da na koncu vse odločitve podpiše minister.
Kresal: Vsi se prehitro ustavimo le pri številu ministrstev ali pri tem, ko ugibamo, koliko javnih uslužbencev bo treba odpustiti. Kako pa kdo sploh ve, kaj je treba narediti, če ni opravil temeljite analize stanja? V LDS do osem ministrstev nismo prišli zato, ker se nam zdi to lepa številka, ampak po letu dni dolgem vsebinskem razmisleku. Glavna področja, ki vplivajo na naše življenje, so svoboda in varnost, znanje, ekonomija, življenjsko okolje, kvaliteta življenja ter promocija in identiteta. V teh šest področij bi prelili delovna področja zdajšnjih ministrstev, preostali dve – obramba in zunanje zadeve – pa imata svojo funkcijo in samostojnost. V LDS menimo, da bi tako funkcionalno povezana ministrstva lažje delovala, če bi imela enega ministra, ki bi koordiniral delo prej več ministrstev.
