Portret tedna: Andreas Voßkuhle

Le redki se lahko pohvalijo, da bi lahko bili predsednik Nemčije, pa niso hoteli. Predsednik nemškega ustavnega sodišča Andreas Voßkuhle pa je v začetku letošnjega leta, ko je kanclerka Angela Merkel iskala zamenjavo za onečaščenega Christiana Wulffa, najmogočnejši političarki Evrope dal košarico. »Kapitan ne gre predčasno z ladje,« je tedaj povedal časopisu Die Zeit.

Za Andreasa Voßkuhleja je »ladja« vztrajno prizadevanje za demokratične zaslombe evropskega združevanja in kot predsednik ustavnega sodišča ima pri tem veliko večjo moč od predsednika države. Ko je z razsodbo o evropskem mehanizmu stabilnosti ESM pravkar soustvarjal evropsko prihodnost, jo je predsednik Joachim Gauck lahko samo podpisal. Ljubitelj abstraktne umetnosti, Milesa Davisa in Toma Waitsa, ki vozi štirinajst let stari saab s premično streho in počitnice preživlja pri prijateljih na jugu Francije, je, pravijo, tudi sicer najsrečnejši med akti in sodnimi preudarjanji ter ne mara reprezentativnosti.

Andreas Voßkuhle je uradno le eden od petih sodnikov in treh sodnic drugega senata, ki v Nemčiji odloča o vprašanjih države, in v rdečih haljah in čepicah ter z belimi šali so si, ko prihajajo v moderno sodno dvorano v Karlsruheju prebrat svoje razsodbe, videti čisto podobni. Predsednik pa vseeno pusti svoj pečat z določanjem razprav in pisanja sodb; Voßkuhle morda še bolj kot njegovi predhodniki. Pred njim so iz drugega senata poročali celo o loputanjih z vrati in dvignjenih glasovih, sedanji predsednik pa se s kolegi rad posvetuje še pred začetkom uradnih preudarjanj, razsodbe tudi rad razdeli na dele in jih da pisati različnim sodnikom.

Pri vsem povedanem pa je v severnoporenskem-vestfalskem Detmoldu rojeni potomec pravniške družine, ki si je po študiju v Münchnu in Bayreuthu za drugo domovino izbral Baden-Württemberg, star komaj 48 let in je bil, ko je 2010 prevzel ta položaj, najmlajši predsednik v zgodovini nemškega ustavnega sodišča. Tudi vse njegovo življenje poteka v znamenju »pravosodnega Wunderkinda«, kot ga je označil Financial Times. S petintridesetimi leti je postal redni profesor univerze v Freiburgu in poročajo, da so zaradi njegove disertacije o pravnem varstvu proti sodnikom tedanji ustavni sodniki znova premislili svojo interpretacijo nemške ustave. Leta 2007 so ga povzdignili v rektorja freiburške univerze, menda najmlajšega v več kot petstoletni zgodovini te ustanove, samo leto kasneje pa je postal malce presenetljivi drugi kandidat za člana ustavnega sodišča. Socialdemokratska stranka, tedaj v veliki koaliciji s krščanskimi demokrati, je morala umakniti kandidata, ki se je pri umetnih oploditvah zavzemal za genetske preiskave zarodkov. Voßkuhle, pa čeprav mu pripisujejo naklonjenost SPD, se ni opredeljeval pri vprašanjih, tako spornih za nemške konservativce, morda zato, ker s soprogo, ki je tudi sodnica, nimata otrok. Samo dva tedna kasneje je že postal podpredsednik sodišča.

S svojim okroglim obrazom ter prijaznim nasmehom je predsednik Voßkuhle, pa čeprav 1,95 metra velik gigant, videti še mlajši, kljub temu pa ga že dolgo nihče ne jemlje zlahka. Kanclerki ni dal košarice le za predsedniški položaj, ampak se ji tudi ne uklanja pri potrjevanju evropske zakonodaje. Konec junija je Angela Merkel računala, da bo lahko predsednik Gauck zakonodajo o ESM podpisal že prvega julija, ustavno sodišče pa je na zakonodajo prejelo več kot 37 tisoč pritožb in njegov predsednik ni dovolil, da bi ga priganjali. Namesto običajnih nekaj tednov si je za razmišljanja vzel več kot dva meseca in Berlinu, vsej Evropi in svetu ni preostalo drugega, kot da počakajo. Na koncu je sklad za Nemčijo omejil na že dogovorjenih 190 milijard evrov, o vsem drugem mora soodločati in vedeti parlament.

Voßkuhlejevi portretisti iz revije Spiegel pišejo, da najraje bere Stendhala, Tolstoja, Thomasa Manna, »stare prijatelje, ki interpretirajo in razlagajo svet«. Sam nekaj podobnega počne s svojimi razsodbami, vedno v trdnem prepričanju, »da evropsko povezovanje zahteva demokratično odgovornost, in v samem središču te je parlament«, kot je pred letom dni povedal na televizijski postaji ZDF. Leta 2009 je v podobnem slogu »da, toda …« ustavno sodišče pod njegovim vodstvom dovolilo lizbonsko pogodbo EU, tudi z jasnimi demokratičnimi omejitvami. Evropski politiki, ki se zavzemajo za evropsko federacijo, so najbrž že tedaj začeli stiskati zobe in jih stiskajo še zdaj, najvišje nemško sodišče pa noče, da bi nemški državljani »lepega dne spoznali, da njihovi izvoljeni predstavniki nimajo več o čem odločati«.

Če bi želeli stopiti čez omejitve sedanje nemške ustave, meni Voßkuhle, »in pod določenimi pogoji je to lahko absolutno prava pot«, potem je potrebna nova ustava. »Evropa zahteva demokratično ustavno državo, tako kot demokratična ustavna država zahteva Evropo,« je povedal med razmišljanji o ESM. Videti je, da v to smer razmišlja tudi nemška kanclerka, ko že govori o novih EU pogodbah. Toda tako globoke spremembe ne bi šle brez referendumov, teh pa se, kot je videti, prav tisti evropski voditelji, ki se najbolj zavzemajo za federacijo, tudi najbolj bojijo.

Predsedniku nemškega ustavnega sodišča pa gre za načela, in če so predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, predsednik ECB Mario Draghi in premieri južnoevropskih držav ob njegovi razsodbi o ESM že mislili, da so prestopili največjo oviro, jih morda kmalu čaka presenečenje. V Karlsruheju namreč pravijo, da je bila najnovejša razsodba samo vmesna, in nekateri nemški komentatorji že napovedujejo, da se bo Andreas Voßkuhle zdaj lotil evropske centralne banke, ki po prepričanju kritikov vse bolj postaja evropski centralni vladni organ – brez parlamenta za seboj. Ker je to za Karlsruhe greh brez primere, bo na evrskem kriznem plesišču najbrž še živahno.