Tiskane izdaje
Marca letos, dan ali dva zatem, ko ga je premier Pahor na namig protikorupcijske komisije umaknil z mesta vodje regionalne vladne pisarne v Murski Soboti, ki je pristojna za uresničevanje zakona o razvojni pomoči Pomurju, in iz vseh projektov države, ki so povezani z obmursko pokrajino, sem ga srečal v zelo priljubljenem murskosoboškem gostinskem lokalu. Ne da bi ga pobaral za komentar Pahorjeve odločitve, ga je izustil kar sam. Imel sem občutek, da je komaj čakal, da se nekomu izpove: »Od zdaj naprej sem politično mrtev. Vsi v državi, ki o čem odločajo, se me bodo izogibali. Predvsem zato, da se komu ne zamerijo. Takšni smo Slovenci, preračunljivi. Pahor, glede na vsebino pisma protikorupcijske komisije, v kateri je veliko sumničenj o moji poštenosti pri delitvi denarne pomoči Pomurju, ni imel druge izbire, kot da me umakne iz pomurskih projektov. Imam čisto vest, prav vsem, tudi prijateljem, sem svetoval, kakšne so poti do državnega denarja in kaj vse morajo narediti, da bodo uspešni na razpisih. Predvsem pa to ni bila moja dobra volja, ampak naloga kot vodje projektne pisarne. O delitvi denarja pa tako in tako nisem odločal jaz, temveč razpisne komisije, katerih član nisem bil. Sem pa pripravil projektne naloge za razpise, za katere bi vladna služba za lokalno samoupravo lahko zahtevala, da jih popravim, lahko bi jih tudi v celoti zavrgla.« In kot je za konec monologa še dodal, dvomi o tem, da bo kakšen od državnih uradnikov, ki bo prevzel njegovo delo, iz Ljubljane vsaj tako uspešen, kot je bil on. Že zato, ker ne pozna ljudi in terena v Pomurju in se tudi trudil ne bo dovolj.
Je zelo samozavesten, čez mejo povprečnega človeka, sploh v Pomurju. Velika samozavest, prepričanje vase, da je dober, morda tudi najboljši, je z letala vidna Horvatova značajska lastnost, ki pri umirjenih in ambiciozno skromnih Prekmurcih ni padla na plodna tla. Tudi pri volivcih ne, od katerih je dvakrat dobil premalo glasov, da bi sedel v poslansko klop v državnem zboru. Na njegove volilne poraze je gotovo vplivalo tudi to, da ga ljudje ne poznajo. Kljub temu so ga v domači občini izvolili za občinskega svetnika, vendar so bili njegovi izostanki skoraj pogostejši od navzočnosti. Prednost je dejal poslom v Ljubljani in tudi svetovalnemu delu v tujini, ne pa operativnemu delu lokalnega politika. Horvat namreč ni tipičen Prekmurec, ki je moral pred desetletji zdoma s trebuhom za kruhom, ker ga je bilo doma premalo, vendar je komaj čakal na vrnitev v domače gnezdo.
Iz Prekmurja je odšel po srednji šoli; najprej na študij ekonomije v Ljubljani, a ga je končal na Dunaju, kjer je tudi doktoriral na temo strukturnih skladov v EU. Znanje o finančnih skladih EU je pridno uporabljal kot vodja čezmejnih programov Phare CBC z Avstrijo in Madžarsko pri podjetju Deloitte & Touche. To delo je dve leti opravljal v murskosoboški pisarni omenjenega podjetja, nato pa se je zaposlil v državni upravi, kjer se je na različnih funkcijah ukvarjal z nalogami, povezanimi s članstvom Slovenije v EU, in strateškimi razvojnimi vprašanji.
Čeprav je (vidni) član SD, je bil ves čas sprejemljiva kadrovska rešitev za politike vseh barv. Tudi za Janšo, ki, kot vsi vemo, izbira ljudi na funkcije iz armade vojaško discipliniranih somišljenikov. No, Horvat ni najbolj znan po ubogljivosti, veliko pa da tudi na zunanjo podobo, kar politikom, ko urejajo kadrovske zadeve po svoji meri, nikakor ni všeč. V spominu imam, kako sta z Jožetom P. Damijanom v delovne prostore prinesla kavč s pojasnilom, da bosta laže in tudi bolj ustvarjalno razmišljala o strateških razvojnih vprašanjih slovenske države. Ali vsaj približno tako je bilo.
Horvat se je na domači sceni znal zelo uspešno in zanj koristno prilagoditi potrebam in hotenjem politikov, za njegovo angažiranost v tujini pa bi to težko držalo. Ni prav veliko Slovencev, ki bi se lahko pohvalili, da so delali v evropski komisiji v Bruslju (regionalna politika), Evropski investicijski banki v Luksemburgu in kot svetovalci vladam treh držav. Horvat je, preden ga je premier Pahor v svojem kabinetu ustoličil za državnega sekretarja, deloval kot mednarodni svetovalec. Zaposlen je bil pri nemškem podjetju GTZ; med drugim je Turkom svetoval, kako naj se pripravljajo na članstvo v EU, svetoval je tudi vladam Makedonije, Albanije in Jordanije.
Dela vodje regionalne vladne pisarne se je lotil zavzeto in dosegel kar nekaj otipljivih rezultatov. Tudi pri tem je imel svoj slog. Tako sem ga v poznih večernih urah videval v gostinskih lokalih v družbi podjetnikov. Na mizi pred njimi so bili računalnik in kupi papirjev. Toda po drugi strani sem od resnih uspešnih podjetnikov slišal kar nekaj pripomb. Očitali so mu površnost in premajhno poznavanje pomurskega gospodarstva in še posebej posameznih podjetij, ki jih je obiskal. Toda vsega, kar so pripovedovali o njem za vogalom, mu niso povedali tudi v obraz. Spet prekmurska mentaliteta ali previdnost, da se mu ne zamerijo in si s tem zmanjšajo možnosti za pridobitev državne pomoči za svoja podjetja?
Horvat je zelo odločen pri izražanju mnenj o nasprotnikih, kot v primeru murskosoboškega župana Antona Štihca. Na ušesa mi je prišla zgodbica, kako je v podjetju, ki ga je obiskal, ker se je želelo prijaviti na razpis za pridobitev državnega denarja za novo naložbo in odprtje novih delovnih mest, najprej vprašal, s čim se sploh ukvarjajo. Horvat tudi navzven nikoli ne skriva osebnih prijateljskih zvez. Nekatere med njimi so se prekrile s sumom klientelizma in še kakšne druge vrste skorumpiranosti pri delitvi finančne državne pomoči Pomurcem in ga odplavile s političnega zemljevida.
Iz Sobotne priloge
