Portret tedna: Božo Predalič

Grosupeljsko upravno enoto je vodil en dan. Nekaj ur zatem, ko se je razgledal po prostorih na grosupeljski Taborski cesti, kjer je sedež upravne enote, ga je čakala odločitev ministra za notranje zadeve in javno upravo Gregorja Viranta, da ni več direktor lokalne izpostave državne oblasti. Sledil je vik in krik. Predaličev strankarski kolega je ministrovo ravnanje označil s samostalnikom lustracija in pridevnikom rasistična. Pojasnilo ministrstva je bilo bolj tehnično: postopek imenovanja Boža Predaliča za direktorja grosupeljske upravne enote naj ne bi vzbujal potrebnega zaupanja, saj je bil izveden rokohitrsko, z na hitro imenovano komisijo in s predčasno odslovitvijo starega vodstva. Ker naj bi javna uprava morala vzbujati zaupanje, morajo zaupanje vzbujati tudi postopki imenovanja vodilnih.

Tako kritiki kot zagovorniki poteze ministra Viranta pa so spregledali bistvo. Dr. Božo Predalič, letnik 1957, pač ni navaden javni uslužbenec. Zadnja leta je veljal za enega ključnih zaupnikov predsednika SDS Janeza Janše in za središčnega človeka pri uresničevanju taktik in strategij prevzemanja vzvodov moči in oblasti. Božo Predalič sicer ni bil strateg SDS. Lahko pa bi rekli, da je bil tehnolog. Če so namreč v intelektualnih krogih SDS jeseni 2011 razglabljali o politični tehnologiji, ki naj bi omogočila temeljne družbene spremembe in prehod v »drugo republiko«, potem se je Božo Predalič ukvarjal prav s »tehnološkimi« vprašanji: kakšni prijemi politične tehnologije so potrebni, da bi se temelji družbe dejansko spremenili.

Kot generalni sekretar vlade – prvič je funkcijo opravljal med letoma 2006 in 2008, drugič pa od začetka do konca drugega mandata Janševe vlade – je bil v središču izvajanja vseh ključnih kadrovskih in drugih vladnih odločitev. In kot generalni sekretar je imel najboljši pregled tako nad odstavitvami kot imenovanji stotin ljudi, ki potujejo skozi vladno proceduro. Le nekaj dni pred prisego nove vlade je odhajajoči poslovodeči ministrstva za javno upravo Zvonko Černač prestavil Predaliča s sedeža slovenske vlade na položaj šefa izpostave državne oblasti v Grosupljem.

Po osnovni izobrazbi je Predalič inženir kmetijstva; na ljubljanski biotehniški fakulteti je prvo stopnjo študija končal ob izteku sedemdesetih, dobri dve desetletji pozneje pa je končal še drugo stopnjo. V srednji šoli se je izobraževal za vrtnarja, po prvi stopnji fakultete – za študijo o genetskih značilnostih ajde je dobil Prešernovo nagrado – pa se je ukvarjal s cvetličarskim poslom.

Ne sodi med veterane SDS. Na lokalnih volitvah je kandidiral leta 1998, leta 2000 pa je v kmečkem krilu SDS – Gibanju za razvoj podeželja – organiziral volilno kampanjo za vstop v kmetijsko-gozdarsko zbornico. Pred dobrim desetletjem je za tri leta prevzel vodenje založbe Nova obzorja, ki med drugim tiska tednik Demokracija, v državno vladno mašinerijo pa je prvič vstopil sredi prejšnjega desetletja, ko je bil postavljen za namestnika generalnega sekretarja vlade.

Predaličev politični vzpon je potekal vzporedno z njegovimi študijskimi ambicijami. Na fakulteti za državne in evropske študije, ki jo je ustanovil dr. Peter Jambrek, je sredi prejšnjega desetletja magistriral; poglobil se je v problematiko referendumov med letoma 1990 in 2004. Na novogoriški Evropski pravni fakulteti pa je pod mentorstvom profesorja in nekdanjega ustavnega sodnika Lovra Šturma leta 2011 doktoriral; tema njegove raziskave je bila dvojna volilna pravica narodnostnih manjšin. Predalič je torej diplomirani inženir kmetijstva in doktor pravnih znanosti.

V labirintih oblasti in moči se je sredi prejšnjega desetletja uveljavil tudi v gospodarstvu. Bil je član upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe, enega glavnih vozlišč slovenske ekonomske moči, in nadzornik v koprskem Istrabenzu, ki je imel sredi prejšnjega desetletja pod vodstvom Igorja Bavčarja velike ambicije pri prevzemanju ključne vloge v turistični in prehrambni industriji; ambiciozni načrti so se končali slabo.

Pod črto: ko je Zvonko Černač strankarskega kolega in tedanjega generalnega sekretarja vlade na hitro postavil za načelnika grosupeljske upravne enote, je šlo v resnici za hitro evakuacijo pomembnega člana ožje Janševe ekipe, ki naj bi mu v prehodnem obdobju zagotovila bolj ali manj mirno in varno eksistenco. Novi minister za notranje zadeve in javno upravo Virant pa je sklenil, da pomembnemu članu Janševe ekipe, ki je bil prestavljen na obrobno funkcijo, začasno zatočišče ukine. Virant in Predalič sta sicer do leta 2008 v Janševi vladi tesno sodelovala; prvi kot minister za javno upravo, drugi kot generalni sekretar. Lahko Virantovo gesto razumemo kot lustracijo? Lustracija etimološko pomeni čiščenje, v prenesenem pomenu pa žrtvovanje grešnega kozla. Je bila Virantova gesta rasistična? No, Božo Predalič pripada isti rasi kot Virant. Gotovo pa je bila Virantova gesta še kako politična. Tako kot je bilo politično tudi grosupeljsko imenovanje Boža Predaliča.