Portret tedna: Danijel Bešič Loredan

Kirurg Danijel Bešič Loredan je ta teden povedal, da odhaja iz Slovenije. Vsako leto je zamenjal kolk, koleno ali operiral gleženj več kot dvesto Slovencem v ortopedski bolnišnici Valdoltra, pred nekaj leti je izvedel rekordnih 395 operacij. Odslej bo operiral Švicarje. Klinika Schulthess v Zürichu in kasneje ortopedska bolnišnica v St. Gallnu ga bosta zaposlili za inovativne operacije gležnja in stopala, za katere v Sloveniji ni bilo zanimanja. »Po študiju sem se izobraževal v Švici. Mislil sem, da se bodo vsi veselili nove metode, ki sem se je naučil in ki je boljša za bolnika. Prepričan sem bil, da bo Valdoltra postala center za te operacije. Toda ne. Več kot sto pisem sem napisal na različne naslove v Sloveniji, a izboljšanje operacij nikogar ne zanima,« je povedal danes 40-letni kirurg.

Danijel Bešič Loredan ni prvi zdravnik, ki se je v zadnjem času odločil zapustiti našo državo. Nasprotno, odhodi zdravnikov bodo kmalu dobili pridih množičnosti. Tisti, ki odhajajo, pripovedujejo podobno kot on. Kirurg Matija Krkovič, 43, ki se je pred nekaj leti odločil oditi v Anglijo in danes operira v univerzitetni bolnišnici v Cambridgeu, je letos spomladi za Nedelo povedal: »V nasprotju s Slovenijo, kjer je težko uvesti novosti v zdravljenju, je v Angliji vse veliko bolj preprosto. Ko sem prišel in rekel, da se želim ukvarjati z rekonstrukcijo okončin, so me vprašali: 'In zakaj tega še ne delate?' In mi takoj ponudili vse potrebno.«

Navedeni inovaciji v zdravljenju ne bi zdravstva podražili, ampak pocenili. Toda v Sloveniji inovacije dejansko niso zaželene, naši mogočneži ljubijo povprečneže, ni zasnovana tako, da bi bil tisti, ki dela dobro in veliko, pohvaljen, kaj šele primerno plačan. Tudi zato smo v zadnjem času priča eksodusu intelektualcev. Tuje ponudbe takšnim strokovnjakom so sanjske; za redno delo na tujem zasluži zdravnik vsaj petkrat toliko kot doma. V tem trenutku je v Sloveniji med zdravniki še nekaj inovatorjev. Tudi ti bodo odšli, če ne bo njihovo delo podprto doma. Odšli bodo tudi mladi, če v Sloveniji ne bodo dobili služb. Vrata v svet so za zdravnike odprta.

A neposredni povod za odhod Danijela Bešiča Loredana ni strokovni izziv. Odhaja zaradi šikaniranj in diskvalifikacij. Odkar je začel skupaj s kirurgom Erikom Brecljem z Onkološkega inštituta in drugimi kolegi iz Iniciative zdravnikov za transparentno in kakovostno javno zdravstvo glasno opozarjati na korupcijo, na brezposelne zdravnike, daljšanje čakalnih vrst, na neučinkovitost bolnišnic in zahtevati od politikov ureditev razmer, so se začele težave. Niso oprijemljive, nihče mu ni še nič konkretnega naredil ali mu odprto grozil, toda: »Delo, ki ga opravljam, je kolektivno. Pomembni sta solidarnost in kolegialnost. Ne enega ne drugega nimam več. Vsak dan poslušam osebne in strokovne diskvalifikacije, doživljam podtikanja in šikaniranje. Prišlo je do delitve med kolegi. Nimam več polne podpore. Ne morem si dovoliti, da bi ostal brez zaposlitve.«

Ne kaže prezreti, da se je ortopedska bolnišnica Valdoltra pred kratkim znašla pod drobnogledom protikorupcijske komisije zaradi suma, da nekateri tamkajšnji zdravniki omogočajo preskok čakalne vrste bolnikom, ki jim plačajo iz žepa precej visoke zneske. Tudi podpisani novinarki je pred časom starejša bolnica povedala, da je morala plačati zdravniku v Valdoltri tisoč evrov na roko, čeprav je bila zavarovana in operirana v javnem sistemu. Za verodostojno objavo v časopisu bi se morala bolnica izpostaviti z imenom in priimkom. Tega pa si ni upala.

Toda kirurga Danijel Bešič Loredan in Erik Brecelj nista govorila o tej korupciji, temveč o druge vrste sistemski korupciji, za katero skupaj z Igorjem Šoltesom, nekdanjim predsednikom računskega sodišča, ocenjujejo, da dosega samo v zdravstvu vrtoglavih 500 milijonov evrov na leto. Gre za preplačane nabave medicinskih aparatov, vsakodnevnega materiala in nerazumno visoke cene gradbincev, ki siromašijo naše zdravstvo. Čeprav posameznika bolj »boli« prva, je enako neetična tudi druga korupcija. Namesto za zdravljenje bolnika je zdravstveni denar neupravičeno porabljen drugje. In tisti, ki na to opozarjajo, so prvi, ki morajo oditi. Seveda ne samo v zdravstvu, tudi drugje.

V kakšni državi pravzaprav živimo? Ali smo se resnično do konca prelevili v deželo, kjer vlada kriminal? Kjer ključ za uspeh ni delo, temveč kraja? Kjer uspeva nepoštenim namesto etičnim? Kjer so lobiji špekulantov močnejši od roke pravice, ki je poniknila nekje med gorami brezvrednih pravnih aktov? Kjer na najvišjih ravneh med sabo povezani lopovi ščitijo drug drugega in držijo v šahu celotno prebivalstvo? Ali bomo vsi skupaj to prenašali kar naprej in naprej?

»Nisem opustil misli na Slovenijo. Slovensko oblast obvladujejo stari udbovci, njihovi potomci in priskledniki. Treba je uporabiti njihove metode, da bodo vrnili vsaj del denarja, ki so ga pokradli. Alternativa sedanjemu je skupina neodvisnih ljudi, ki želimo priti do bolnih korenin, jih izrezati in posaditi nova drevesa. Naš vodja v prizadevanjih utegne biti Igor Šoltes. Ljudje imajo usodo v svojih rokah. Če v enem letu v Sloveniji ne bo večjih sprememb, bo njenega intelektualnega potenciala konec,« ocenjuje Danijel Bešič Loredan.