Portret tedna: Danilo 
Türk

Prva poteza predsednika republike po volitvah je bila samoumevna. Relativnega zmagovalca volitev Zorana Jankovića je predlagal za mandatarskega kandidata. Ob tem je namignil na potrebo, da bi v Sloveniji prišlo do zgodovinskega kompromisa, torej do sodelovanja strank iz levega in desnega spektra slovenske politike. Druga poteza je bila eksperimentalna in nepričakovana. Po padcu Zorana Jankovića je javno sporočil, da strankam predlaga razmislek, ali bi bil Marko Voljč primeren kandidat za mandatarja. Tretje poteze ni naredil, a je bila najbolj zgovorna. Janeza Janše ni predlagal za mandatarja. Ob tem je izrekel stavek, kakršnega še ni izrekel noben predsednik republike: »Ocenjujem, da g. Janez Janša nima polne legitimnosti, ki je potrebna za mesto kandidata za mandatarja za sestavo slovenske vlade. To svojo oceno sem povedal strankam na posvetovanjih 16. januarja letos in strankam ni neznana. Gre za oceno, ki je posledica dejstva, da g. Janšo bremeni pravnomočni obtožni predlog v kazenskem postopku.«

Doktor pravnih znanosti, ki bo čez tri tedne dopolnil 60 let, je z odločitvijo, da Janše ne predlaga za mandatarja, pokazal, da funkcije predsednika republike, na katero je bil v drugem krogu neposrednih volitev izvoljen z 68-odstotno podporo, ne jemlje zgolj protokolarno. Protokolu sicer pripisuje poseben pomen, saj naj bi protokol utrdil avtoriteto državnih institucij. Vendar z dejanji kaže, da predsednik republike ni zgolj osebnost, ki je bila izvoljena in se zna uglajeno obnašati. Predsednik republike sprejema tudi odločitve. Ustava mu nalaga dolžnost, da kandidata za predsednika vlade imenuje enkrat. Če tega ne bi storil, bi kršil ustavo. In bi ga najverjetneje čakal predlog ustavne obtožbe. Ob morebitni zavrnitvi mandatarskega kandidata pa se lahko odloči, da kandidata drugič in tretjič pač ne bo predlagal. Gesta, ko se predsednik republike odreče možnosti, da bi ponovno predlagal istega ali novega mandatarja, pa je že sama po sebi globoko politična. Vendar je predsednik Türk, ki se mu prvi mandat izteče novembra letos, o ponovni kandidaturi pa »zelo resno razmišlja«, gesti dodal tudi vsebinsko razlago.

Današnji dan, 28. januar 2012, se bo v parlamentarno zgodovino najverjetneje vpisal kot dan, ko je mandat za sestavo vlade dobil poraženec volitev. Ime kandidata za mandatarja ni opremljeno s podpisom predsednika republike. Numerološka igrica pa nam pove, da 28. januar v političnih letopisih ni nepopisan bel list. Na ta dan pred dvema letoma se je namreč prvič zgodilo, da je bil predsednik republike soočen s predlogom ustavne obtožbe. Ne gre zgolj za numerologijo. Tako 28. januarja 2010 kot 28. januarja 2012 sta na političnem prizorišču isti osebnosti. Leta 2010 je bil Janez Janša tisti, ki je predsedniku države očital, da je s tem, ko je Tomaža Ertla, nekdanjega notranjega ministra in nekdanjega šefa službe državne varnosti, odlikoval z visoko državno medaljo, kršil ustavo. Bolj natančno: predsednik Danilo Türk naj bi s tem, ko je odlikoval Ertla, kršil nič manj kot 34 členov ustave. Mimogrede – del dokumentacije, ki naj bi dokazoval predsednikov zločin zoper ustavo, je bil precej kreativno prirejen.

Biografija predsednika republike je pestra. Marsikaj je počel. Od tega, da je kot uradnik služboval na SZDL, do tega, da je kot profesor mednarodnega prava razlagal, zakaj je proces na vojaškem sodišču zoper četverico, znano po kratici JBTZ, s stališča mednarodnega prava nevzdržen. Diplomatsko službo v New Yorku je začel leta 1992 in jo je končal leta 2005. Vendar je slovenski diplomaciji pomagal že v času, ko je bil profesor na ljubljanski pravni fakulteti. Stališča, ki jih je prispeval, je sprejela tudi Badinterjeva komisija; komisija je ugotovila, da se Slovenija od SFRJ ni odcepila, temveč je SFRJ razpadla. Pred petimi leti je predsedniške volitve dobil v drugem krogu, odločilen pa je bil prvi krog, ko je tekmeca za vstop v finale Mitjo Gasparija prehitel za pičlih 3717 glasov. Tekmeca pa je prehitel zato, ker se je kampanje lotil z vso potrebno resnostjo. Tako kot se je v devetdesetih letih z vso potrebno resnostjo lotil kampanje za izvolitev Slovenije v varnostni svet, ko je več mesecev neutrudno lobiral za prestižni mednarodni položaj države. Leta 1998 in 1999 je varnostnemu svetu dvakrat tudi predsedoval. S tem se je v slovenski diplomatski zgodovini pridružil Alešu Beblerju, ki je varnostnemu svetu Združenih narodov predsedoval na začetku petdesetih let 20. stoletja. Dr. Türk je bil do sredine leta 2007 znan predvsem v pravniških in diplomatskih krogih, v najširši javnosti pa kljub visokemu položaju v Združenih narodih – med letoma 2000 in 2005 je bil pomočnik generalnega sekretarja OZN Kofija Anana za politične zadeve – ni bil pretirano znan. A je v nekaj mesecih pomanjkljivost odpravil.

V dneh, ko predsednik države ni podpisal predloga, da bi Janez Janša postal kandidat za mandatarja, se je kampanja za letošnje predsedniške volitve že začela. 21. januarja je namreč SDS objavila, da bo v boj za predsedniško mesto poslala dr. Milana Zvera, evropskega poslanca in nekdanjega ministra za šolstvo.

Strokovne službe SDS so že ob pripravah na ustavno obtožbo predsednika Türka raziskavi njegove biografije namenile neizmerno veliko energije. Predsedniške volitve so pomembnejši projekt.