Tiskane izdaje
Če je kdo mislil, da gre (je šlo) pri tokratni stavki v Luki Koper predvsem za težak socialni položaj določene strukture delavcev in zgolj za reševanje njihovih stisk, se moti. To je samo en del (pravzaprav delček) in krinka povsem druge zgodbe.
Zgodba o poletni stavki žerjavistov v pristanišču govori predvsem o taktičnem prevzemanju oblasti v enem od strateško najpomembnejših slovenskih podjetij. Prevzemanje oblasti pa je toliko slajše, kolikor slabotnejša je oblast. Skupina žerjavistov želi ohraniti privilegij štiriurnega dela namesto bolje plačanega petinpolurnega na dan in je za to pripravljena logistično povsem sesuti državo, ji prizadejati milijone evrov škode in vse neslutene posledice, ki sledijo takim zahtevam.
»Naj bo običajno pristanišče, ne politični poligon!« S to »pobožno« željo se sooča Gregor Veselko, ki že dve leti razmišlja, ali ni obul prevelikih škornjev za krmarjenje enega ključnih podjetij v večinski državni lasti, ponosa in temelja slovenske logistike.
V tem nekdanjem čudežnem otroku samoupravne socialistične ekonomije se namreč zdaj kot farsa razblinjajo domnevno velike pridobitve državnokapitalske tržne ekonomije. Predsedniku uprave pristaniškega podjetja zdaj »škornje« vsak dan sproti merijo žerjavisti.
Skupina »working class herojev« (prosto po Lennonu) mu dopoveduje, da nima pojma, kako se dobro vodi podjetje. Podoba Luke Koper se zrcali v povsem novi, spreobrnjeni formi: kot da je mladostno pionirsko fazo preživela v idealnem socialno kapitalističnem sistemu in da zdaj na zrela leta prehaja v mračno mešanico samoupravno-kapitalističnih časov.
Na oblast so ga pred dvema letoma postavili prav ti, ki mu danes najbolj strežejo po življenju. Zamenjavo stare uprave v Luki Koper je vodila Olga Franca (sicer podpredsednica SLS in tedaj podpredsednica nadzornega sveta). Gregorja Veselka je predlagal Bojan Zadel (nekdanji funkcionar SDS in tedaj vdan služabnik Klokočovnikove Izola je naša), predvsem pa so Veselka podprli (in omogočili njegovo postavitev za luškega šefa) trije predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu, ki jih še zmeraj vodi Mladen Jovičić.
Tedanje imenovanje 34-letnega neznanega in premalo izklesanega menedžerja na čelo tako zahtevne družbe je bilo menda v nasprotju s pričakovanji ministra Patricka Vlačiča in premiera Boruta Pahorja. A se je kasneje vendarle izkazalo, da bi lahko tudi podvomili o tej Vlačičevi »nevednosti«.
Čeprav so novega predsednika uprave imenovali brez razpisa, mesec pred zamenjavo starih (in na več načinov spornih) tedanjih članov nadzornega sveta. Že ob nastopu je Veselko razgalil svojo šibko točko: naivno neizkušenost, ko je novinarjem želel prikriti, da je doktoriral iz transportne logistike prav pri Vlačičevem državnem sekretarju Igorju Jakominu (dokler je bil ta še profesor na fakulteti za pomorstvo).
Njegov najboljši »vzgojitelj« Mladen Jovičić na drugi strani ne more brez opojnega sija televizijskih žarometov in fotografskih bliskavic. Nekdo, ki je tako pomembno prispeval k odstavitvi bivše uprave in postavil novo, ne vzdrži dolgo brez ustrezne pozornosti javnosti.
Komaj pol leta po ustoličenju mladega Veselka so mu sindikati pripravili belo stavko zaradi napovedi, da družba zaradi krize in izgube (iz objektivnih razlogov, torej) ne more izplačati 13. plače. In tako zadnja štiri leta pravzaprav ni bilo leta brez sindikalnih nemirov, protestov, stavk. Z vrsto pritiskov in groženj so za delavskega direktorja postavili Matjaža Stareta, čeprav so mu drugi nadzorniki sprva nasprotovali. In še danes so trije člani uprave na eni, delavski direktor, ki je nadvse zvest izvrševalec Jovičićeve politike, pa na povsem drugi obali istega pristana.
Štirje člani uprave vlečejo vsak na svojo stran in so daleč od homogene ekipe. Le v odnosu do žerjavistov združijo trije člani uprave (od štirih) moči, a jim nikakor ne uspeva. Žerjavisti postanejo člani mednarodne zveze transportnih delavcev zloglasnega ITF, v kateri ima pomembno besedo nekdanji Janšev kader Branko Krznarič. In tako ped za pedjo krepijo položaj. Vse do trenutka, ko bi v Luki Koper zaradi njihovih zahtev (in vse večjega pretovora) morali zaposliti 50 novih žerjavistov.
Radi bi imeli vsaj takšno moč kot strojevodje na Slovenskih železnicah. Jovičićevi argumenti so edino zveličavni. Če mu zmanjka moč argumentov, uporabi argument moči in arogance. V preteklih dneh so številni delavci Luke Koper, ki ne podpirajo žerjavistov, prejeli večje število groženj, mnogi tudi s smsji po mobilnikih in so dokumentirani. To so grožnje, ki bi jih morala obravnavati slovenska državna varnost, saj ne gre za nedolžne grožnje, ampak za nesprejemljiv sistem kriminalnega delovanja.
»Veselko je lahko profesor logistike in ekonomije, ne obvlada in nima pojma, da mora upravljati tudi s kapitalom delovne sile, s katero niti približno ne zna upravljati,« očita Jovičić. Ima deloma prav: doktor znanosti za področje transportne logistike in strateškega upravljanja oskrbovalnih verig v dveh letih skupaj s svojim namestnikom Tomažem Martinom Jamnikom (ki ima nedvomno dobre politične in strokovne povezave v državnem vrhu), skupaj z najuglednejšimi slovenskimi odvetniškimi pisarnami (Senica), z najbolje plačanimi svetovalci delovnega prava, skupaj z znanjem nadzornikov Luke Koper, ministrstva za promet, vlade, če hočemo... ni našel zdravila in ukrepov, s katerim bi preprečil, da postane Luka Koper talka določene skupine ljudi, kadar se ji to le zahoče. Zdaj okleva ob svoji odločitvi, ali naj uresniči odpoved delovnih razmerij stavkajočim, ki je njegovo zadnje orožje proti kolovodjem luškega upora, in s tem podpiše tudi svoj konec.
Luka se je otresla Nemških železnic, a se ji slednje vračajo skozi sindikat Slovenskih železnic, skozi ITF in žerjaviste. Komaj je počistila z velikimi izgubami na račun zgrešenih naložb v prejšnjem mandatu, komaj je dobila državni prostorski načrt, dodobra prehitela tržaško pristanišče v kontejnerjih in so resni investitorji že potrkali na njena vrata, že se je pojavila »nevidna« sila, ki bo poskrbela, da ne bo šlo tako gladko.
Če Luka ne bi bila ujetnica domače in tuje politike, bi njen vzpon žarel kot prava zvezda repatica nad Jadranom. Vse je stvar politike in družbenega sistema. Slovenija bo imela samo toliko uspešno pristanišče, kot si ga lahko, sme in zna privoščiti.
