Tiskane izdaje
Resetator, ki gre na parlamentarne volitve V času, ko je Pahorjeva vlada začela pospešeno drseti proti političnemu izhodu, so v družbi vzniknile govorice, da bi Gregor Virant lahko ustanovil svojo stranko. Prostor za »stranko, ki bi bila sicer sredinska, vendar bi še vedno gravitirala proti duhu slovenske pomladi«, je Virant takrat sicer zaznaval, ne pa tudi sebe v njem. Kot je povedal, se ne bo podal v ustanavljanje stranke, ker da nima ne ambicije ne volje in ker da se v profesorskih oziroma svetovalskih čevljih počuti dovolj dobro. »Ta trenutek na tako žrtvovanje, kot je ustanavljanje nove stranke, nisem pripravljen. Sem pa pripravljen pomagati SDS pri vsebinskih zadevah in vskočiti v vlado, če SDS spet zmaga na volitvah. Če me bodo seveda povabili,« je Virant v intervjuju za spletni portal Razgledi.net povedal januarja lani.
Decembra istega leta se je pojavila novica o okrogli mizi Resetirajmo Slovenijo, na kateri so poleg Viranta sodelovali še Rado Pezdir, Matej Lahovnik, Janez Šušteršič in Žiga Turk. Dogodek je kasneje prerasel v spletno pobudo gremonavolitve.si. Takrat je bila ideja o Virantovem solističnem prihodu v prvo vrsto slovenske politike dovolj dobro vidna. Morda je ta misel žulila koga, morda so se o tem v SDS, kjer je Virant še vedno član strokovnega sveta, tudi pogovarjali in potem skupaj zasnovali projekt, ki te dni odmeva po Sloveniji, morda pa ga tudi niso. Virant zase pravi, da nikdar ni bil čredni človek. Da ni tako radikalen, kot so v SDS.
Dajmo mu verjeti in poskusimo ubrati po tej poti: Virant ne drži fige v žepu, svoje liste ne bo postavil zgolj v pomoč pri Janševem lovljenju sredinskih volivcev in ni nastavek levice. Je pravnik – star ni niti 42 let –, ki je bil najbolj priljubljen minister prejšnje vlade. Priznajmo mu tudi pravniški občutek za pravičnost in poštenost (kaj pa izbrisani!?), je deloholik, je lingvistično izjemno agilen in dialoško odziven. V desnem političnem bloku pravzaprav težko najdemo osebnost, ki bi bila pri levih volivcih lepše zapisana, kot je on.
Virant se je tudi zaradi sebe in zaradi lastnih profesionalno-kariernih ciljev, in ne zgolj zaradi reševanja trenutne politične situacije, kot pravi, podal v »samomor«, kakor je pred dnevi ugotavljala voditeljica v Odmevih: »Zbrati 8000 glasov [toliko jih mora zbrati, če kot lista in ne kot stranka kandidira na volitvah], gospod Virant, v tem kratkem času? Pa to je kot samomor.«
Kaže, da je Virant res zavestno izbral težjo pot od zgolj životarjenja v senci lastnega prepričanja o sposobnosti mandatarstva. Gre na vse ali nič in ni mu žal, pravi. V teh nekaj dnevih mu je ekipa že morala kupiti nov mobilni telefon z zmogljivejšo baterijo, pozitivni odzivi se nemara kar vrstijo in za zdaj je Virant svoj pohod na volitve menda očrtal kot pohod liste, ne stranke. Da ne bo kdo kje govoril, da mu gre zgolj za proračunski denar in za lahkotnost. Več oziroma vse bo znano v torek, ko se bo pogovoril z že zbrano ekipo.
Kaj če na volitvah zmaga, s kom bi oblikoval koalicijo? »Sestavili bi čim širšo koalicijo z vsemi, ki bi sprejeli bistvene točke našega programa.« In potem? »Takoj bi začeli odločno zniževanje javne porabe, in sicer na 45 odstotkov bruto domačega proizvoda. Varčevanje bi enakomerno razporedili po družbi, in to na podlagi soglasja vseh udeležencev (tudi socialnih partnerjev). Če bomo enakomerno razporedili bremena, radikalni rezi ne bodo potrebni. Samo na enem področju bomo radikalni – debirokratizirali bomo državo.«
Kaj pa pokojninska in zdravstvena reforma? »Namesto izraza zdravstvena reforma raje recimo racionalizacija na področju zdravstva in povečanje kakovosti zdravstvenih storitev. Postavili bi jasne normative, koliko dela mora zdravnik opraviti v službi. Uvedli bi naročanje po internetu, družinski zdravnik bi svojemu pacientu uredil termin pri specialistu. Pokojninska reforma je sicer nujna, saj je sistem treba prilagoditi dejanskim finančnim možnostim, vendar je zdajšnji sistem treba prej narediti bolj pregleden, povečati spodbude za daljšo zaposlenost in za dodatno individualno varčevanje.«
Politiko je po Virantu treba graditi na sodelovanju, na iskanju dobrih rešitev – ne glede na to, od koga prihajajo. Preseči je treba delitve na leve in desne, pravi Virant. Ker ni orkestrirano soglašal z ustavno obtožbo predsednika države (zadeva Velikovec) – se je pa strinjal, da je Danilo Türk z odlikovanjem Ertla naredil zelo napačno potezo –, je marca ponudil odstop s predsedniške funkcije v Zboru za republiko. To je menda storil tudi zaradi tega, ker se ni mogel strinjati s tem, da je zbor »podaljšek neke politične stranke«.
Ko je bil »družabni in prijetni sogovornik z odličnimi idejami za preživljanje prostega časa«, ljubitelj francoskega jezika, kitare in šansona zaradi razžalitve Draga Kosa pred kratkim obsojen na pogojno kazen, so ga v vrstah SDS še vzeli v bran in napadali Kosa. Zdaj, ko je Virant postal njihov politični tekmec, mu namesto športnega stiska roke pripisujejo, da bo glasove volivcev pridobival s populizmom in da je zahrbtnež, ki jim je kradel znanje. »Kljub težkim besedam SDS z moje strani zamere ni, upam, da se bo sčasoma polegla tudi njihova,« pravi Virant.
