Portret tedna: Janez Šušteršič

Minister za finance Janez Šušteršič govori umirjeno. Tudi ko govori o desetinah milijonov in o številkah, od katerih so odvisna številna delovna mesta, amplituda njegovega glasu ne zaniha. Niti v trenutku, ko izjavi, da se bo leta 2013 masa plač, ki jo predvideva proračun, znižala za pet odstotkov, njegov glas ne spremeni monotone barve. Ob tem, ko z glasom, v katerem ni čustev, najavi petodstotno znižanje mase plač, deluje pomirjujoče. Ni pa razloga, da so ljudje, o katerih govori, zaradi tega pomirjeni. Pomemben podatek namreč manjka. Od česa bi odšteli pet odstotkov? Kakšna je celotna enačba izračuna? Minister sicer ta podatek zelo nežno zapakira med vrstice. A poslušalec, ki ni dovolj pozoren, tistega, kar je skrito v drobnem tisku njegove pripovedi, ne bo zaznal.

Četudi se zdi, da je minister politični novinec, saj je funkcija finančnega ministra njegova prva politična funkcija, se s politiko ukvarja presenetljivo dolgo. Začel je kot gimnazijec. Kot najstnik, dijak Bežigrajske gimnazije, je bil zagrizen borec proti uvedbi usmerjenega izobraževanja. In kot najstniški kritik usmerjenega izobraževanja je iskal kanal, prek katerega bi izrazil svoje ogorčenje nad projektom, ki je napovedoval zniževanje izobraževalnih standardov. Ta kanal je našel na Radiu Študent; v radijskem etru je kot pripadnik prve generacije dijakov, ki jih je prizadelo usmerjeno izobraževanje, sesuval enega najbolj kontroverznih in hkrati ambicioznih projektov dogmatične struje tedanje nomenklature. Ideja usmerjenega izobraževanja je bila namreč enostavna: najprej je treba celotne generacije dijakov usposobiti, da bodo koristni v neposredni proizvodnji, ko pa se bodo naučili veščin, ki jih potrebuje materialna baza, bodo lahko, če bodo to želeli, svoje znanje nadgradili.

V letih zgodnje politične socializacije je Šušteršič kazal radikalen dvom o državi in instituciji sistema. Na tistem delu suknjiča, na katerem so njegovi vrstniki nosili priponke z imeni priljubljenih punk bendov, je sam nosil s knofljo pripeto izkaznico zveze socialistične mladine.

Iz tistih časov je tudi prva Šušteršičeva knjiga. Pri dvajsetih letih je kot soavtor objavil knjigo Šolska reforma je papirnati tiger (Krt, 1986), zbirko člankov o uvedbi usmerjenega izobraževanja.

Mladostno nezaupanje do države je Šušteršič nadgradil v študentskih letih. Kot ekonomist je prebiral Friedricha Hayeka. Z branjem tekstov klasičnih liberalnih ekonomistov je nekoliko odstopal od drugih članov uredništva zbirke Krt (Knjižnica revolucionarne teorije), ki so prebirali predvsem neortodoksna marksistična besedila. Hayek sodi med tiste avtorje, ki so najbolj vplivali na Šušteršičev intelektualni razvoj. V letih študija se je udeležil tudi srečanja združenja Mont Pelerin Society, ki ga je ustanovil Hayek, združenje pa se je ukvarjalo z razvijanjem koncepta liberalne ekonomije. Članstvo združenja je vražje vplivno. Člani Hayekovega združenja so odločno vplivali na Reaganove gospodarske svetovalce.

Če za Šušteršiča rečemo, da je liberalec, tvegamo nesporazume. Pojem liberalnosti je v teh krajih povezan z dediščinami Staneta Kavčiča, Janeza Drnovška ali LDS. Šušteršičev liberalizem je povezan predvsem z veliko količino nezaupanja v državni intervencionizem. Hkrati pa je nezaupanje v državo v kontrastu z njegovo poklicno potjo. Po diplomi se je zaposlil na ekonomski fakulteti. Njegova poklicna pot je povezana z javnim sektorjem. Kot profesor je delal na ljubljanski ekonomski fakulteti in na koprski fakulteti za management. Kot državni uradnik in funkcionar pa je delal na uradu za makroekonomske analize in razvoj. Med letoma 2001 in 2007 je bil tudi direktor urada. Makroekonomske napovedi in analize je pripravljal za tri predsednike vlad: Janeza Drnovška, Toneta Ropa in Janeza Janšo. Njegov prvi šef na uradu pa je bil Janez Potočnik, pozneje minister za evropske zadeve in evropski komisar. Res je sicer, da je bolj ali manj redno sodeloval tudi z zasebnimi fakultetami, njegova delavska knjižica pa je, kot je razvidno iz uradne biografije, ves čas deponirana v kadrovskih službah institucij, ki jih plačuje proračun.

Ko je v četrtek javnosti sporočal, kaj prinaša predlog proračuna, je poskrbel za nekaj nesporazumov. Direktorji javnih institucij, ki so slišali njegovo napoved, da bo masa plač nižja za pet odstotkov, so napoved sprejeli z olajšanjem. Ker pa niso brali drobnega tiska, je olajšanje hitro izpuhtelo.

Vendar proračun ni edini pomembni proizvod ministrstva za finance. V istem tednu je skozi parlamentarno proceduro spravil tudi zakonodajo o slabi banki, novi davki, ki so del proračunskega paketa, pa bodo, če bodo potrjeni v parlamentu, zamajali gospodarsko panogo, ki proizvaja časopise.

Paradoks kritike državnega intervencionizma, v katerega je ujet tudi Šušteršič, je ta, da je napoved dviga davščin za tisk zelo groba državna intervencija. Izvedena je bila konspirativno. Papirji, v katerih je bil zapisan načrt o višji obdavčitvi, javnosti niso bili dostopni. Časa za razpravo ni bilo. In prepričljivih analiz, ki bi utemeljevale, zakaj je ukrep koristen za skupnost kot celoto, tudi ni bilo. Povedano naravnost: liberalizacija je prišla zelo neliberalno.