Portret tedna: Klaus Regling

Čeprav je v zadnjih treh letih Delo Klausa Reglinga omenilo v 60 člankih, ne imejte slabe vesti, če zanj ne veste. Reglinga poznajo predvsem ljudje, ki se ukvarjajo s financami. Ni tako znan kot Mario Draghi, šef Evropske centralne banke. Olli Rehn, evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve, si je v Delu prislužil desetkrat več omemb. Šef evrske skupine Jeroen Dijsselbloem je bil v letu dni omenjan 30-krat. Zdi pa se, da je prišel čas, ko se bo ime Klausa Reglinga pojavljalo pogosteje. Regling je namreč šef evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Evropski mehanizem za stabilnost pa je finančna institucija s sedežem v Luxembourgu, pristojna za pomoč državam evrske skupine, ki so zašle v težave. Še ena okoliščina je, zaradi katere je Klaus Regling pomemben mož. Mario Draghi, evropski centralni bankir, je Italijan. In Italija v sedanji konfiguraciji politične moči ni pretirano vplivna država. Olli Rehn je Finec. Finska ni središče evropske ekonomije. Jeroen Dijsselbloem je Nizozemec. Ne prihaja iz države, ki bi določala pravila igre. Regling pa je Nemec. Prihaja iz države, ki postavlja pravila, v mehanizem ESM prispeva več kot četrtino denarja, Nemčija pa ostaja motor evropskega gospodarstva.

Še en podatek je pomemben. Obstaja več signalov, da bi Slovenija utegnila zaprositi za aktiviranje mehanizma ESM. Zlasti kritične so banke. Če se bo med jesenskimi stresnimi testi bank izkazalo, da v njih zeva prevelika finančna luknja, bo prošnja za pomoč pri sanaciji bank naslovljena na Klausa Reglinga.

Kdo je? Oktobra 1950 se je rodil v nemškem Lübecku. Študiral je v Hamburgu in Regensburgu, po študiju pa se je zaposlil na sedežu Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu. Sprva je delal v raziskovalnem in afriškem oddelku, po petih letih pa se je vrnil v Nemčijo, kjer je delal za nemško finančno ministrstvo. Zdi se, da je prvo Reglingovo profesionalno obdobje razdeljeno na petletke. Tako kot je za Mednarodni denarni sklad delal pet let, je za nemško finančno ministrstvo delal naslednjih pet let. Potem se je vrnil v Washington, na sedež IMF, od tam pa ga je pot vodila v Džakarto, kjer je vodil indonezijske operacije Mednarodnega denarnega sklada. Med drugo rundo je za IMF delal nekaj mesecev dlje od petletke. Leta 1991 se je vrnil na nemško finančno ministrstvo. Njegov drugi mandat je tedaj trajal dlje od petletke. Vodil je oddelek za mednarodne monetarne zadeve, a se je ob koncu desetletja sprl s socialistično usmerjenim finančnim ministrom Oskarjem Lafontainom. Zaradi različnih pogledov na finančno politiko - Lafontaine je zagovarjal politiko, temelječo na socialno naravnanih teorijah Johna Maynarda Keynesa, naš portretiranec pa je zagovarjal finančno strogost - je Regling prestopil v zasebni finančni sektor in v Londonu delal za Moore Capital Strategy Group.

Po dveh letih pa se je spet vrnil v »javni sektor« - evropska komisija ga je postavila za direktorja direktorata za mednarodne monetarne in finančne odnose.

Če smo v uvodu poudarili, da je Regling Nemec, to še ne pomeni, da se kot vplivni evropski uradnik z Nemčijo ni prepiral. Stabilnost evra se mu je zdela tako pomembna vrednota, da je kot evrokrat vodil postopke evropske komisije proti Nemčiji, ker ta pod kanclerjem Schröderjem ni spoštovala načel pakta stabilnosti. S svojim ravnanjem je v Nemčiji sprožil ogorčenje vladajočih socialdemokratov. A dolgoročno je tudi Reglingova grožnja Schröderjevi vladi imela pozitivne učinke. Schröder je namreč tudi zaradi pritiskov evropske komisije z reformami začel bistveno pred izbruhom globalne finančne krize.

Če je bil Regling z nemškimi socialdemokrati v konfliktnih odnosih, je krščanska demokracija pod vodstvom Angele Merkel bolj cenila njegove storitve. Leta 2008 je bil namreč imenovan v posebno komisijo, ki jo je vodil Otmar Issing. Komisija je vladi svetovala pri postavitvi parametrov ekonomske politike. Pred dvema letoma je bil Regling med najresnejšimi kandidati za prevzem vodenja Evropske centralne banke.

Regling je vodenje evropskih finančnih mehanizmov za pomoč državam v težavah prevzel julija 2010. Ob tedanji predstavitvi v Delu je avtor portreta zapisal, da bo Regling, če bo krize kmalu konec, za malo dela dobival zelo lepo plačo, 300.000 evrov na leto. Vendar je imel Regling po imenovanju opravka s Ciprom, Grčijo, Irsko, Španijo, Portugalsko in Romunijo ... Dela je imel čez glavo.

V četrtek je za časnik Wall Street Journal spregovoril tudi o Sloveniji. Namenil nam je precej pozornosti. Ob tem je dal vedeti, da razmere dobro pozna, hkrati pa mora prvo potezo narediti slovenska vlada. Institucija, ki jo vodi, se bo vključila šele, če jo bo slovenska vlada prosila za pomoč. In če bodo stresni testi bank pokazali, da država sama ne obvladuje razmer, bo aktiviran izredni mehanizem.

Iz kakšnega testa je človek, ki ga bo Slovenija prosila za pomoč, če se izkaže, da je finančna luknja v bankah neobvladljiva? Kot evrokrat ni kazal nobene prizanesljivosti do težav, s katerimi se je soočala Schröderjeva vlada. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo do slovenskih težav bolj prizanesljiv kot do nemških na začetku prejšnjega desetletja.