Portret tedna: Mario Draghi

»Jastreb« z nemškim čutom za finančno disciplino Mario Draghi bo podedoval kup črepinj, ki jih v evroobmočju pušča za sabo njegov predhodnik Jean-Claude Trichet, so kadrovsko zamenjavo na vrhu evropske denarne oblasti te dni cinično pospremili nemški mediji.

64-letni guverner italijanske centralne banke bo v torek prevzel morda najtežjo službo v Evropi. Postal bo predsednik Evropske centralne banke in stopil za krmilo evra v času najhujše krize v Evropi po drugi svetovni vojni. Zdaj ne gre več le za reševanje Grčije in drugih držav razvpite skupine PIIGS, črni scenarij ne izključuje razpada evroobmočja in celotnega projekta združene Evrope. Vložek, ki ga prevzema, je ogromen. Lahko bo rešitelj ali pa grobar projekta skupne evropske valute. Časa ima dovolj: mandat se mu izteče 31. oktobra 2019.

Draghi je vstopil v igro letos spomladi, potem ko je odstopil Axel Weber, predsednik Bundesbank in član sveta ECB, in je postalo jasno, da Nemčija nima svojega kandidata za Trichetovega naslednika.

Skupina PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija) bo imela z Draghijevim prihodom v svojih rokah oba najvplivnejša položaja v banki: podpredsednik ECB, odgovoren za bančni nadzor, je namreč lani postal Portugalec Vítor Constâncio, nekdanji guverner portugalske centralne banke. Po odhodu Webra je Draghija naprej podprl francoski predsednik Sarkozy. Vtis o morebitni prevladi »juga« v evroskupini in kritike, da »severne« oziroma »centralne« (Nemčija in Francija) evrske države izgubljajo vpliv v najvišjem vodstvu ECB, je maja ublažila še nemška kanclerka Angela Merkel s ključno izjavo, da »je Mario Draghi zelo blizu našim pogledom na kulturo stabilnosti in trdno ekonomsko politiko. Nemčija lahko podpre njegovo kandidaturo.«

Kdo je Mario Draghi? Rojen v Rimu leta 1947, diploma iz ekonomije na univerzi La Sapienza. Njegova kasnejša izobrazba je imenitna: iz ekonomije je doktoriral na Massachusets Institute of Technology pod mentorstvom kasnejših nobelovcev Modiglianija in Solowa. Akademske vezi z ZDA je utrjeval tudi kot sodelavec treh uglednih in vplivnih inštitucij, harvardske univerze in think-tankov Brookings Institution in Institute for Advanced Study iz Princetona.

Za sabo ima bogato kariero: zadnjih šest let je služboval kot guverner italijanske centralne banke. Bil je univerzitetni profesor ekonomije. Med letoma 1984 do 1990 je bil izvršni direktor v Svetovni banki, od 1991 do 2001 je vodil italijansko državno zakladnico.

Medijsko najbolj zanimivo je njegovo službovanje v ameriški banki Goldman Sachs, kjer je bil v letih 2002–2005 zelo visoko pozicioniran kot podpredsednik in izvršni direktor. Goldman Sachs kotira kot eden glavnih akterjev nebrzdanega finančnega kapitalizma in sokrivec za svetovno finančno krizo, ki je najbolj prizadela prav evroobmočje. Draghi je lani takole opisal ozadje svojih poslov v wallstreetski velikanki: »Takoj ob prihodu sem jasno povedal, da sem prej 10 let delal z vladami in vladnimi ljudmi, zato bi bilo res nerodno, če bi jih zdaj prosil, naj poslujejo z Goldmanom. Vztrajal sem, da bom razvijal stike s svojimi klienti le v zasebnem sektorju. To se je tudi zgodilo. Nikoli nisem opravil nobene transakcije s katerokoli vlado.«

Draghi se dobro zaveda, da ima pred sabo izjemno zahteven mandat v ECB. Prve naloge in prioritete so jasne: nova pomoč Grčiji z odpisom dela dolga, sočasno mora preprečiti zrušitev evropskih bank in velikih zadolženih evrskih držav (v prvi vrsti Italija, Španija, morda Francija), ki jih trgi »ubijajo« z visokimi pribitki na njihove dolgove.

Evropa je zdaj s stisnjenimi zobmi sprejela nov paket za Grčijo, nima pa niti denarja, še manj pa volje ljudi in vlad, da bi po grškem vzoru reševali druge, veliko večje države. V evroskupini, ki tone v novo recesijo, je zdaj nakopičena močno eksplozivna mešanica naraščajočega vzajemnega nezaupanja, nizke rasti in brezperspektivnosti, vodilni politiki so zbegani in sprti, državljani pa močno zafrustrirani.

Zato je naloga ECB, da poveča zaupanje v evro in pomiri nervozne, panične in skeptične trge. Mnogi menijo, da je ECB edina inštitucija s finančnimi orožji, ki to lahko stori. Ni dvoma, da za evro ni rešitve, če bodo njegove članice leta životarile kot države z najnižjimi stopnjami rasti v svetu in kopičile velikanske dolgove. ECB ima sicer v svojih rokah klasično orožje proti krizi: obrestne mere. Iz Draghijevih izjav je mogoče sklepati, da je znižanju obresti bolj naklonjen od Tricheta, veliko vprašanje pa je, ali bo tak ukrep, znižanje že tako nizke, 1,5-odstotne obrestne mere ECB, zadoščal za oživitev evropske rasti. Verjetno ne.

Drugo orožje ECB so znameniti »nestandardni ukrepi monetarne politike«, kjer Nemčija in Francija stojita na različnih bregovih, zlasti ko gre za odločitev ECB, da bo kupovala obveznice Italije, Španije in drugih zadolženih držav. Zavoljo te odločitve je letos odstopil še drugi vplivni Nemec na vrhu ECB, glavni ekonomist Jürgen Stark, zamenjal pa ga je prav tako Nemec, pragmatični namestnik finančnega ministra Jörg Asmussen, ki bo desna roka prav tako pragmatika Draghija.

Poznavalci pojasnjujejo, da je Draghi izjemno inteligenten in sposoben finančni strokovnjak. Ob vprašanju, ali bo kot predsednik ECB ravnal kot popustljiv »golob« ali pa kot »jastreb« (zagovornik trših ukrepov), so mnenja različna. Od ocene, da bo »jastreb, saj mu kaj drugega sploh ne bo preostalo«, do prepričanj in nasvetov, da bo vendarle moral bolj odpreti denarno pipo v Frankfurtu.